Torek, 5. 5. 2020, 14.50
4 leta, 6 mesecev
Štiridesetletnik pod koši: SMILJAN PAVIČ
Kariere ne bi želel končati na takšen način
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,79
Šenčur: zadnji klub Smiljana Paviča?
Pod koši je dočakal 40 let. Če ga ne bi iz dvorane prepodil koronavirus, bi še vztrajal. Tako pa član zlate mlade slovenske reprezentance iz leta 2000 Smiljan Pavič, ki v zadnjih letih igra za GGD Šenčur, nima odgovora na vprašanje, ali je svojo zadnjo tekmo že odigral.
Ostrostrelec iz nepozabnega lozanskega večera Roman Horvat, zimzeleni Goran Jagodnik, nekdanji jugoslovanski in slovenski reprezentant Matjaž Tovornik, zbiratelj dresov slovenskih prvoligašev Dragiša Drobnjak … Vsi so pod koši dočakali 40 let. Nazadnje Smiljan Pavić, ki je okrogel jubilej praznoval februarja v dresu Šenčurja. Do predčasnega konca sezone je bil trdno prepričan o tem, da se bo z gorenjskim prvoligašem podal tudi v zanj poslovilno sezono 2020/21. Zdaj pa …
"Ne vem. Možnosti za nadaljevanje kariere so 50-odstotne. Zaradi situacije s koronavirusom se je vse spremenilo. Ne vem, v kakšnem položaju bo Šenčur, ko se bo vse skupaj umirilo. Veliko je nejasnosti. Sem pa telesno dovolj dobro pripravljen in motiviran za še eno košarkarsko leto. Preprosto, kariere ne bi želel končati na takšen način," pripoveduje najstarejši košarkar v prvi slovenski ligi.
V peto desetletje.
Z vodstvom gorenjskega prvoligaša ostaja v stiku. "Odprt odnos," pojasnjuje 210 centimetrov visoki velenjski center, ki lahko le ugiba, v kakšni kondiciji bodo slovenski klubi izšli iz koronakrize. Šenčur zanj resda ni edina rešitev. Je pa, kot pravi, najbolj verjetna. "Šest let sem v klubu. Dobro se počutim. Z vodilnimi in soigralci imam odličen odnos. Rad bi ostal. Vprašanje pa je, ali mi bo lahko klub tudi v prihodnje zagotovil korektno pogodbo, saj se volontersko res ne bi vsak dan vozil iz Novega mesta," pravi Pavič.
V pred kratkim predčasno končani in na koncu izbrisani sezoni je njegova Gorenjska gradbena družba Šenčur za las zgrešila uvrstitev v ligo za prvaka, a imela zgledne možnosti za napredovanje. Pavič pa je bil s povprečno 7,6 točke in 3,3 skoka na tekmo med pomembnejšimi člani zasedbe. Nato pa … "Sprva je bil to velik šok. Nikoli si ne bi predstavljal, da bi zaradi nekega virusa čez noč vsi ostali brez košarke. Nato sem le ohranjal telesno pripravljenost in čakal na informacije," eno manj prijetnih košarkarskih izkušenj opisuje nekdanji reprezentant.
V povprečju je igral manj kot v preteklih letih (14 minut na tekmo), a dovolj, da je sebi in okolju dokazoval, da je še vedno kos precej mlajšim tekmecem. "Pomembna je genetika. A največ za dolgo kariero lahko stori košarkar sam. S preventivo, dobrimi treningi, regeneracijo in prehrano. Podobno kot športniki v drugih panogah," o receptu za dolgo kariero pripoveduje nekdanji košarkar Maribora, Slovana, Laškega, Olimpije, Vojvodine, Heliosa, Banvita, AEK, Rige in Krke.
V dresu Olimpije je stopil tudi na evroligaški parket.
Priznava, da je z leti prilagajal slog igre. Pri štiridesetih letih pač ne more biti tako eksploziven in hiter kot na začetku stoletij. "Vsekakor košarkar v bolj zrelih letih v večji meri stavi na izkušnje. Sem pa stalno delal tudi na tem, da sem na ravni fizične moči lahko ohranjal korak z novimi rodovi. Tudi zdaj ga lahko. Predvsem za slovensko klubsko raven," pravi izkušeni košarkarski popotnik, ki se je v Šenčurju dobro dopolnjeval predvsem z Dinom Murićem. Zanimivo je, da je zadnji vsega nekaj dni po Pavičevem štiridesetem rojstnem dnevu dopolnil 30 let.
Šenčur bo verjetno njegova zadnja postaja. Svetla, a še zdaleč ne najsvetlejša. "Za mojo kariero je bila ključna selitev v Maribor, kjer sem se po zaslugi Toneta Krumpa znašel v športno nastrojenem okolju. Veliko sem se naučil tudi pri Tomu Mahoriču v Slovanu. Ob pogledu na kariero seveda ne morem mimo evroligaških izkušenj v dresu Olimpije, enkratne šampionske sezone v Heliosu in uspešnega obdobja v novomeški Krki, s katero sem nanizal pet zaporednih naslovov državnega prvaka in pokal EuroChallenge," je po spominu pobrskal večkratni prvak.
Najboljša leta je "pustil" pri novomeški Krki.
Prav pred dnevi so v Novem mestu obeležili deveto obletnico zmage v pokalu EuroChallenge. Poleti pa bo minilo tudi okroglih dvajset let od največjega reprezentančnega uspeha. Z mlado reprezentanco, ki jo je tedaj vodil Zoran Martič, zanjo pa sta med drugimi igrala tudi Sani Bečirović in Boštjan Nachbar, je namreč leta 2020 na Ohridu postal evropski prvak. Dvakrat je bil tudi v postavi članske reprezentance, in sicer v kvalifikacijah za Eurobasket 2003.
In kaj po vseh teh letih še motivira košarkarja? "Adrenalin. Ta te žene naprej na treningih, še bolj izrazito pa na tekmah. Pri svojem dojemanju košarke pa sem se naslanjal tudi na izkušnje prijateljev, ki so že končali kariero. 'Igraj, dokler boš lahko igral. Uživaj,' so mi dejali. Jaz sem jih poslušal," je ob koncu pogovora odgovoril Smiljan Pavič.
