Luka Dončić
Goran Dragić
Sreda, 30. 9. 2020, 10.00
3 leta, 6 mesecev
POGLED S TRIBUNE
Dončićev čas bo prišel, zdaj ima besedo Goran Dragić
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,84
Slovenci se tudi v športnem diskurzu na nacionalni ravni težko izognemo delitvam. Če nam to še uspe, zadnje zamenja milejša oblika, to pa so primerjave in favoriziranje. A čeprav je nesporno dejstvo, da je Luka Dončić z meteorskim vzponom in unikatno zgodbo, ki ravnodušnega ne pušča niti globalnega košarkarskega občinstva, starejšemu rojaku nehote prevzel večinski del pozornosti, pa bi moralo biti še manj sporno, da je znova napočil čas Gorana Dragića.
Že ko sta se skupaj znašla v idealni peterki EuroBasketa 2017, je bilo za mnoge težko pojmljivo, a za Slovence toliko bolj razveseljujoče, da prihajata iz iste države in celo istega mesta. Goran Dragić in Luka Dončić bosta za vse večne čase zapisana kot osrednja igralca v eni od najbolj navdihujočih športnih pravljic in temelja največjega uspeha slovenskega kolektivnega športa.
Čeprav je jasno, da se je tistega čarobnega 17. septembra v Istanbulu njuna skupna reprezentančna pot končala, pa se je zgodba o uspehu obeh, resda na individualni ravni oziroma ob vpetosti v klubske ustroje, nadaljevala. A če je bil Gogi tedaj še številka ena, se je tehtnica v teh treh letih vendarle nagnila na stran mlajšega. O tem se, ob spremljanju branosti in gledanosti vsebin, pogosto pogovarjamo novinarji slovenskih medijskih hiš. Odmevnost Dragićeve zgodbe je namreč kljub stalnemu potrjevanju in dodajanju novih dimenzij neprimerno manjša od Dončičevih vragolij, kar še posebej velja za mlajše občinstvo.
Diskrepanca je sicer razložljiva. Tako udarne individualne kariere, pod kakršno se je zgolj v nekaj letih podpisal Luka, pač ni imel še noben slovenski košarkar. Njegova zgodba je klasični globalni športni hit. Sprva je bil najstniška senzacija, zdaj je - kljub mladosti - uveljavljeni standard s potencialom za nadaljnjo rast. Košarkar, s katerim se lahko poistovetijo številni rodovi. Navsezadnje se je letos povsem zasluženo znašel v najboljši peterki ligi NBA in začetni peterki zvezd. Njegovi dresi spadajo med najbolje prodajane v ligi, vsaka njegova tekma je poligon za premikanje zgodovinskih mejnikov, vsaka igralna akcija pa priložnost za atraktivno potezo. Da bi prepričal še zadnje nejeverne Tomaže, mu morajo v klubu pomagati okrepiti spremljevalno zasedbo, da bo z njo lahko naskakoval tudi vrh lige NBA. Celo sloviti Michael Jordan ga ni v prvi sezoni. Potreboval je sedem let.
Zato pa vrh lige zdaj naskakuje Goran Dragić, zato kar malce preseneča, da v širši športni in tudi laični javnosti ni tako "vroč". Izkušeni 34-letni Ljubljančan namreč še zdaleč ni le del zasedbe Miamija, temveč je eden od ključnih mož prvakov vzhodne konference. Potem ko je v rednem delu sezone z odliko opravljal vlogo aduta s klopi, se je v končnici vrnil v prvo peterko in se prelevil celo v prvega strelca Miamija, hkrati pa v prvega dirigenta, ki s svojo preudarnostjo in občutkom za opazovanje daje ton igri in skrbi, da so boljši tudi soigralci. Spregledati ne gre niti načina, na katerega je svojo igro prilagodil tako ekipi kot tudi svojim letom. Ocene o tem, da igra košarko kariere, so zato povsem utemeljene.
Kar daje letošnjemu finalu lige NBA še dodatno težo, pa je dejstvo, da gre v Dragićevem primeru za precej več kot za športni uspeh. Gre za pot, za zgodbo, v kateri se lahko prepozna marsikdo, pa čeprav žoge nikoli ni vrgel proti obroču. Pravo nasprotje "instant" podvigov, ki jih sicer tako zelo ceni ameriški trg. Častni zlati slovenski kapetan je namreč svojevrsten kažipot vztrajnosti, delavnosti in prave športne kulture na poti do uspeha, pa čeprav je ta pot zavita in polna ovir. Poleg pogostih zdravstvenih težav je morda kar malce prehitro v pozabo utonilo, da se je na poti do finala lige NBA kot klubskega vrhunca kariere spopadal z mnogo težavami. Od občasnega nezaupanja okolja, sodnih bitk ob prestopu v Španijo, neuspešnega prvega poskusa tujega preboja, neugodnega izhodišča pri vstopu v ligi NBA (beri: izbor v 2. krogu nabora) in vse do mukotrpnega iskanja pravega delovnega okolja v najmočnejši ligi na svetu.
Podoba suhljatega fantiča iz Kosez, ki smo jo v zadnjem obdobju večkrat objavili, je zelo zgovorna. Kot bi videli enega od mnogih otrok, ki se danes podijo za žogo in svojimi sanjami. Njemu je uspelo. Ker je verjel sebi, svoji poti in ohranjal priučene vrednote.
Danes je Gogi zgled odnosa do košarke in dela, šolski primer, kako skrbeti za svoje telo, in prototip košarkarja, ki poskuša v vsakem trenutku storiti kar se da največ za ekipni uspeh. Če to pomeni prevzem strelske odgovornosti, bo vzel žogo v svoje roke. Če to pomeni delo za soigralce, se jim bo nemudoma prilagodil. Vedno pa je pripravljen deliti zmagovalno miselnost in pozitivno energijo. Ogromno dela pa v ekipi opravi tudi zunaj dvorane. Tam si je s svojo osebnostjo in izkušnjami zgradil spoštovanja vreden in do soigralcev zaupljiv status. Tudi na tej ravni je pomemben element v Miamijevem kolesju pred spopadom z LA Lakers.
In če se za konec vrnemo k eni od iztočnic … Lepo bi bilo, če bi Goran Dragić, ki je reprezentančno kariero zaokrožil z zlato kolajno, z naslovom prvaka v ligi NBA kronal še spoštovanja vredno klubsko kariero. Še lepše pa je, da je že poskrbljeno tudi za nadaljevanje uspešne slovenske zgodbe v najmočnejši košarkarski ligi na svetu.
