Američan se je zahvaljeval Bogu, ko je prvič prišel v Slovenijo

Selektor zlate slovenske reprezentance Igor Kokoškov je bil tisti, ki je Chrisu Thomasu leta 2013 uredil službo v Sloveniji. Za vse večne čase mu bo hvaležen, da je lahko stopil v stik s Slovenci. Prav zaradi dobre izkušnje v dveh reprezentančnih akcijah se je nemudoma odzval povabilu Zlatoroga iz Laškega, ki je iskal glavnega trenerja. Odločitev je bila lahka, poudarja Thomas.

Kdo je sploh stopil v stik z vami, da ste prišli nazaj v Slovenijo in prevzeli vodenje Zlatoroga iz Laškega?
Gregor (Gregor Balek, pomočnik trenerja, op. a.) me je poklical. Nisem ga poznal. Oba poznava agenta in tako sva se spoznala. Dobil sem klic v ZDA. Ob 4. uri zjutraj se nisem javil. Nisem se zmenil za klic. Nato sem dobil še sporočilo. To je bilo v petek in v ponedeljek sva se že dogovorila.

Sportal Pri Dončiću spet stara zgodba, zdravstvene težave Dragića #video

Chris Thomas je spet v Sloveniji, tokrat kot trener Zlatoroga iz Laškega. Foto: Jaka Lopatič Kaj vas je prepričalo?
Prva moja izkušnja v Sloveniji. Zanimivo je, ko sem bil z reprezentanco, sem veliko raziskoval klube, zgodovino tega prostora. Tukaj v Laškem je bogata zgodovina. Trenutno nismo, kot bi si želeli biti, bi pa radi prišli tja, kjer je klub že bil. Tu je nekoč treniral tudi Boštjan Nachbar, s katerim sva si blizu. Odločitev je bila lahka.

Sportal Dončić dobil od kralja Jamesa posebno darilo s posebnim sporočilom #video

Ali je tako, kot ste si predstavljali?
Nobena stvar ni takšna, kot si zamisliš, sicer pa je tukaj super. Morda so kakšni izzivi, ki jih nisem pričakoval. Včeraj sem govoril s prijateljem in mu rekel, da ni nikjer popolno. Niti v klubih NBA. Vsi mislijo, da zaradi zasebnih letal, denarja in drugega ni težav. Na tone jih je. To so vedno izzivi, ki jih je treba rešiti. Dokler stvari ne izkusiš, ne veš, kaj lahko pričakuješ. Izjemno sem vesel, da sem tukaj. Če bi se še enkrat odločal, bi se znova enako. So ovire, ki jih nisem pričakoval, vendar sem optimističen.

V reprezentanci se je veliko pogovarjal z Boštjanom Nachbarjem, s katerim sta postala prijatelja. Foto: Vid Ponikvar Kdo vas je našel, ko ste leta 2013 sploh prvič prišli v Slovenijo?
Igor Kokoškov. On mi je uredil službo tukaj. Bil sem skavt in pomočnik pri Golden Statu. Gostovali smo v Phoenixu. Lindsey Hunter je moj velik prijatelj. Ker je bil pri Phoenixu, sem tudi spoznal Igorja. On je bil takrat selektor Gruzije. Povedal sem mu, da obožujem mednarodno košarko. Dejal sem mu, da bi mu lahko eno poletje pomagal. "Z veseljem bi te imel, vendar te ne morem plačati. Ekipa v tem trenutku ni ravno izjemna," mi je dejal.

Povezal me je z Matejem Avanzom, Božidarjem Maljkovićem in Rašem Nesterovićem. Prek Igorja smo se tako spoznali. Leto 2013 je bilo moja najboljša košarkarska izkušnja. Igor mi je dejal, da je ekipa nadarjena, povrhu vsega pa gosti evropsko prvenstvo. Dobil boš odlično izkušnjo, mi je dejal, zato je bila odločitev lahka. Vesel sem, da se je ta zgodba zgodila. Z veliko ljudmi sem še v stiku. Tu je moj drugi dom. Odlično se počutim. Hvaležen sem Igorju, da sem prišel sem. Hvaležen sem Maljkoviću in Juretu Zdovcu, s katerima sem preživel dve poletji. Več si ne bi mogel želeti. Z Juretom je bilo super delati, Maljković je legenda.

Ko je Igor prevzel Slovenijo, ste verjeli, da bi Slovenija lahko prišla do zlate medalje?
Vedel sem, da bo dober. Lagal bi, če bi rekel, da bo osvojil evropsko prvenstvo. Vse je naredil prav. Odličen trener je. Phoenix bo nekega dne, dolgoročno zelo dober. V ekipi ima mlade košarkarje. S Phoenixom bo naredil isto kot v reprezentanci. Vsakemu bo omogočil, da bo rasel. Kar je naredil, je to, da je prepričal fante, da so igrali svoje vloge do popolnosti. Anthony Randolph, ki je bil zvezdnik, se je malce pomaknil nazaj. To je storil, nato pa na ključnih tekmah opravil ogromno posla. Uspeh zame ni bil presenečenje. Da pa je naredil nekaj, česar reprezentanca še ni naredila, je nekaj posebnega. Mislim, da je bil edini zmožen to narediti.

Sportal Saša Dončić spregovoril o sinu Luki

Foto: Vid Ponikvar Ste spremljali tudi tekme v živo?
Vsako tekmo sem gledal. Finale sem si ogledal v Maleziji v kavarni. Imel sem odprt računalnik in sem se na glas drl.

So se spraševali, kdo je ta Američan, ki je tako glasen tukaj?
(smeh, op. p.). Poznali so me že. Vedeli so, da sem odtrgan. Mravljince sem čutil. Čeprav nisem bil del trenerska posla, sem se čutil, da sem del tega. Ko sem bil v reprezentanci, so bili tam še nekateri mladi, ki so bili zdaj ključni. Tako sem bil ponosen. Zaslužili so si. Neverjetno je videti, kar Luka (Luka Dončić, op. a.) dela zdaj, da je Gogi (Goran Dragić, op. a.) zadel v ligi NBA deset tisoč točk. Potem sta tu Jaka Blažič in Klemen Prepelič. Zaslužili so si, kar so vložili. Igor jih je pa postavil v ta položaj. Zelo sem ponosen.

Spomnim se, da ste v pogovoru nekoč dejali, da boste nekoč prinesli zlato medaljo na Bled. Sicer se ni zgodilo z vami v trenerskem štabu, ste pa očitno verjeli, da bo Sloveniji nekoč to uspelo …
Verjel sem v vse. Poglejmo na primer Klemna Prepeliča. Z nami je bil prvo poletje. Zelo je bil razočaran, ker ga ni bilo v ekipi in je odpadel. Ampak še ni bil povsem pripravljen. Tisto poletje sem veliko delal z njim. Gledati njega, da je sčasoma postajal del sestavljanke, rasel naprej, nato pa postal izjemen delež pri pohodu do zlate medalje, je nekaj za vsako trenersko dušo. Zaradi tega se ukvarjam s košarko. Zato rad učim, da se mladi razvijejo v moške. Da niso le dobri košarkarji, ampak tudi dobri ljudje.

Sportal Američani so se zaljubili v Dončića

Ponosen je, da je Goranu Dragiću in soigralcem leta 2017 uspelo osvojiti zlato medaljo na EuroBasketu. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Bili ste v toliko državah, zakaj ste se zaljubili prav v našo majhno Slovenijo?
Kar loči izjemne od dobrih krajev, so ljudje. Saj povsod dobiš dobra vina, hrano … Ampak ljudje so tisti. V Sloveniji so zelo topli, prijazni. Vsi, s katerimi sem govoril v Sloveniji, so me takoj sprejeli. Drugačen sem. Sem Američan. Naučil sem se drugačnega načina košarke, odrasel drugače kot večina ljudi tukaj.

Da so me sprejeli in me poslušali, mi dovolili pomagati, je bilo nekaj posebnega. Takoj sem se zaljubil zaradi ljudi, ki so bili okoli mene. Igralci, trenerji, navijači ... Nikdar ne bom pozabil leta 2013. Ko smo premagali Ukrajino in šli v center pred navijače, je bilo nekaj neverjetnega .V Sloveniji je košarkarska zgodovina, povrhu vsega pa izjemni ljudje. Zato sem se z lahkoto vrnil. Rad bi pomagal klubu iz Laškega, da pride spet višje.

Očitna razlika med Američani in Slovenci ter na splošno v primerjavi z drugimi državami je, da ste tako samozavestni. Od kod izvira ta samozavest?
To je res, bi pa rekel, da gre bolj za napihnjeno samozavest. Trkanje po prsih in podoben odnos ... Zase lahko rečem, da sem zelo samozavesten, hkrati pa tudi dovolj pameten, da vem, da ne vem vsega. Srčen sem, da sem imel v življenju okoli sebe prave ljudi – tako v družinskem kakor tudi košarkarskem svetu. Naučili so me, da ne smeš biti nikdar najbolj pametna oseba v prostoru. Če si, potem nisi v pravi sobi. Moraš se učiti, rasti, da postaneš boljši košarkar, trener.

Moraš se učiti od boljših, da postaneš boljši. Ponosen sem na to, kdo sem in kaj znam. Se pa zavedam, da sem v fazi učenja. Imam ameriško samozavest, vendar mi je jasno, da nimam vedno prav. Da razumem, da je veliko stvari, ki jih še ne razumem. Še vedno sem nepopolna oseba, nepopoln trener. Vsak dan se učim. Miselnost je drugačna, vendar bi rekel, da že v osnovi razmišljam bolj kot evropski ljudje. Nisem značilen Američan. "Naša pot je edina pot," kot pravijo. Bil sem v 54 državah sveta. Bolj ko greš ven iz cone udobja, bolj vidiš, kako ljudje drugače razmišljajo. Zame je bilo potovanje največja izkušnja. Odprlo mi je nov način razmišljanja.

Sportal Slovenska košarkarja Špancem pokazala lepote Slovenije, tudi Dončić se strinja z njima

Od kod izvira pri Američanih takšna samozavest? Z njo se zagotovo ne rodite?
To je dobro vprašanje. Mislim, da smo že od mladih nog programirani, da so ZDA številka 1, da so najboljše, da smo najbogatejši, policija sveta ... Zanimivo je, da morda pademo na to. Morate vedeti, da sem ponosen, da sem Američan, na družino, na to, od kod prihajam … Ampak mislim, da spoznaš, kako majhen si, ko začneš raziskovati svet. Pred dvema letoma sem prebral članek, v katerem je pisalo, da ima le 30 odstotkov Američanov potni list. Trije od desetih ljudi bodo sploh imeli priložnost, da gredo pogledat, kako je drugje. Doma si programiran, zakaj bi šel kam drugam, če imamo vse.

Foto: Vid Ponikvar Ampak nimamo vsega. Velika težava v naši državi - ob vseh drugih - je, da ljudje ne stopijo iz cone udobja. Programiranje, da smo najboljši, da je naša pot edina prava, po mojem mnenju prihaja prav iz te cone udobja. Ko greš ven, dobiš nove ideje in jih iščeš. V ZDA ne beremo veliko, se ne pogovarjamo, vsi so prilepljeni na telefone in zaslone … Zato se smejim, ko ljudi tako strašijo. Sam sem živel dve leti v muslimanski državi, ko sem bil v Maleziji. In tam je bil eden od najbolj mirnih delov, kjer sem bil. Doma je strah zaradi religije. In to je najbolj smešna stvar, ki sem jo kdaj slišal. Naše programiranje "naša pot je edina pot" prihaja iz učenja v letih, ko smo mladi. Smo dobri v številnih stvareh, ne moremo pa trditi, da smo v vsem.

Ste tudi sami verni? Američani veliko govorite o Bogu?
Vzgojen sem bil kot katolik. Tudi tukaj grem v cerkev. Sicer ne vem, kaj govori župnik, vendar mi veliko pomeni, da sem v cerkvi. Študiral sem na katoliški univerzi. Vera mi veliko pomeni. Tako je že vse od mojih starših staršev. Starši živijo povsem zraven cerkve. Vsako jutro smo hodili tja.

Je v ZDA vera zelo pomembna?
Ne glede na to, v katero vero verjameš, je to v ZDA velika stvar. Predanost religiji je pri nas zelo popularna.

Novice Trump zagrozil s streljanjem na migrante, če bodo ameriške vojake obmetavali s kamni

Se prav zaradi tega naboja Američani tako hitro odločajo za vojsko?
Ne bi šel rad v politiko, vendar imamo takšno družbo, čeprav je žalostno, da je tako. Ni veliko ljudi, ki imajo veliko, večina pa nima dovolj. En odstotek ljudi ima 98 odstotkov vsega premožnega v ZDA. Srečo sem imel, da sem imel odlične starše, dobrega brata in sestre. Večina tega nima. V ZDA, če greš v McDonalds, dobiš cheeseburger za 99 centov, solata pa stane tri dolarje. Slaba hrana je poceni in to si ljudje lahko privoščijo.

Srečo sem imel, da so starši lahko preskrbeli vse nas in nas lepo vzgojili. Nimajo vsi tega razkošja. Dokler ne bomo uredili ekonomskega položaja, bomo ujeti v to zgodbo. Bomo videli. Pred nami so volitve, ne predsedniške, vendar kongresne. Zelo pomembne volitve so, ki bi lahko spremenile smer, po kateri zdaj hodimo. Trenutna je katastrofa, začenši pri človeku, ki vodi.

Foto: Vid Ponikvar Ima pa slovensko ženo?
Vem, da jo ima, zato moram biti pazljiv (smeh, op. a.). Po tem, kar sem bral o njej, se zdi super prijazna. Upam, da se stvari v ZDA spremenijo, recimo tako.

Kaj pa bi Američanom priporočali, da bi si ogledali ob prihodu v Slovenijo?
Laško je zelo mirno mesto. Dvakrat sem šel na Kum, ki je zelo lep. Ljubljana je pa izjemna. Bil sem v toliko mestih po svetu in Ljubljano bi postavil med top mesta. Še zdaj se spomnim, ko sem prišel leta 2013 v Slovenijo in me je Matej Avanzo peljal na večerjo s trenerskim osebjem. Nisem mogel spati. Tri ali štiri ure sem ponoči hodil po Ljubljani. Ščipal sem se in spraševal, kako sem sploh pristal tukaj. Zahvaljeval sem se Bogu, da mi je to omogočil. Sploh nisem bil prestrašen. Nervozen in navdušen sem bil.

Potem pa še naslednji dan podnevi. Neverjetno je bilo, zlasti ko sem prišel v stari del mesta in tam jedel. Vedno mi je bila všeč tudi Kranjska Gora, kjer smo imeli priprave. Sicer nisem smučar. Enkrat v življenju sem poskusil, vendar so smuči šle narazen. V Kranjski Gori je zrak čist. Zelo lepo je. Zanimivo je bilo na Jesenicah, kjer smo se morali vsakič, ko smo prišli iz dvorane, podpisati na hokejsko palico (smeh, op. a.). Seveda je tu Bled. Enkrat sem bil tam. Moram spet obiskati ta kraj, a se moram najprej naučiti voziti avto z ročnim menjalnikom.

Sportal Nora zadnja četrtina Dončića: kazalo je, da je izsilil podaljšek, nato pa je odločil James

Ali imate v ZDA le avtomatske menjalnike?
Vsi jih imamo. Ljudje v Laškem, pazite se, ko boste na cesti videli avto z logotipom kluba. Ko pa se naučim, bom šel z avtom. Prav tako sem slišal, da je jezero v Bohinju prelepo. Tam je baje še manj turistov.

"Moram spet obiskati Bled, a se moram najprej naučiti voziti avto z ročnim menjalnikom. V Ameriki vozimo le z avtomatskimi menjalniki." Foto: Vid Ponikvar Tudi v avtošolah vozite le z avtomatskim menjalnikom?
Seveda, z avtomatskim menjalnikom. Skoraj vsi vozimo z avtomatskim. Ne poznam človeka v ZDA, ki bi vozil kaj drugega kot avtomatskega, razen kolega, ki ima športni avto. Tudi moji starši niso nikdar imeli ročnega. Zame je to drugače in privaditi se moram, saj je v Sloveniji za videti preveč lepih krajev.

Ali je bil kdo od vaših družinskih članov že tukaj?
Bodo prišli. Imam veliko družino – tri sestre, dva brata, starše, staro mamo, s katero se pogovarjam veliko. Štiriindvajsetletni brat je igral na univerzi, imel štipendijo, zdaj tudi on postaja trener. Enaindvajsetletni brat prav tako igra košarko in ima štipendijo. Oba bosta prišla ob koncu sezone. To sta moja najboljša prijatelja. Rad imam tudi sestre, ne me narobe razumeti (smeh, op. a.), vendar sta mi mlajša brata kot sinova, ker smo takšne starostne razlike. Starši so to poletje dobili potni list in jih bom zdaj zvabil iz cone udobja (smeh, op. a.). Kazal sem slike in bili so navdušeni. 

Vrnimo se malce nazaj k samozavesti Američanov. Videti je, da prav tako potrebujete dokaze, če posameznik pride v ZDA in ni Američan. Ne verjamete takoj vanj.
Zagotovo. Tudi sam potrebujem številke, dokaze. V ZDA imamo veliko športnikov, dovolj denarja, ki se vlaga v šport. Zagotovo sem v tem. Vedno sem bil in vedno bom.

Zakaj so bili Američani tako skeptični pri Luki Dončiću pred naborom lige NBA in tudi po tem, vse dokler se sezona zares začela?
Mislim, da je šlo za preizkus. Videli so več kot dva metra visokega evropskega branilca in seznam evropskih branilcev, ki jim je uspelo v ZDA, ni dolg. Tony Parker, Goran Dragić, pred dolgimi leti Dražen Petrović so imena branilcev, ki so se dokazali. Prav veliko več jih ni. Generalni direktorji NBA-klubov želijo tudi dokaze. Vedo, da preteklost vedno ne kaže slike v prihodnosti, vendar se zavedajo, da ob pogledu na preteklost lahko vidijo, kako uspešen bo nekdo. Ko seznam ni dolg, je težko zaupati, da bo ta posameznik prišel in vse skupaj raztrgal.

A je Luka drugačen. On je bil skoraj vsako noč v Evropi pri trojnem dvojčku. Govorimo o košarkarju, ki je imel pomembno vlogo že pri mlajših letih. Delal je stvari, ki jih pred njim ni še nihče. Ne bi rekel, da bi ga spregledali. Za številne klube je bil med prvimi tremi na izboru.

Sportal Z vojnimi brazgotinami do večne ljubljanske ljubezni

Foto: Reuters Ampak bili so zelo skeptični, ali se bo lahko fizično meril z ameriškimi košarkarji …
Res je. Luka je bil v Evropi in za ameriške direktorje so to drugačen sistem, način igre, učenje košarke. Veliko vprašajev je, ki pridejo. In direktorji, ki izbirajo tako visoko na naboru, morajo biti stoodstotno prepričani, da bo košarkar, ki ga bodo vzeli, dal doprinos. In to takoj. Zame je bil Luka številka 1, 2 brez obotavljanja. Jaz bi ga vzel kot prvega. Vendar so generalni direktorji pod pritiski. Mislim, da bo spremenil igro v ligi NBA. To bo počel 20 let.

Pri Dallasu so lahko zelo veseli, da je prišel v njihove roke. In tudi Luka je lahko vesel, da je tam. Okolje je odlično. Lastnik je pravi in vlaga v stvari ter ve, kaj se dogaja. Prav tako imajo izjemno mednarodno bazo. Dali mu bodo vse, kar potrebuje. Rick Carlisle je eden izmed najboljših petih trenerjev v ligi. Razvijali ga bodo. V ZDA so o njem dvomili, ker je bil v Evropi.

Veliko so govorili, češ, da ni atletski za NBA. Ko sem se pogovarjal s skavti in generalnimi direktorji, mi ni nihče rekel, da ni atletsko dober. Kar sem slišal, je bilo, da je nekoliko manj atletski kot drugi. Kar ni nič narobe, ker so njegovi možgani, košarkarski IQ, na tako visoki ravni in posebni, da naredi stvari, ki jih drugi ne. Luka bo imel odlično kariero, že zdaj jo ima.

Ali ste mislili, da se bo tako hitro privadil na način lige NBA?
NBA se spreminja v smeri evropske košarke. Luka je prišel v NBA v pravem času. Več evropskih idej je v NBA. Zlasti v napadalnem smislu. Igranje v ligi se je bolj prilagodilo njegovemu slogu. Prav tako je v pravi sredini.

Kaj lahko doseže?
Nebo je njegova meja. Boljše vprašanje je, česa ne more doseči. Verjamem, da bo tako kot Russell Westbrook dosegal trojne dvojčke. Zlasti, ko bo Dallas spremenil zunanjo linijo, saj ima zdaj štiri branilce. Verjamem, da bo lahko dosegal več kot 10 skokov in asistenc, ob tem pa še od 15 do 20 točk na tekmo. Postal bo boljši strelec, obrambni igralec, zlasti ko bo dobil nekaj kilogramov.

Že zdaj jih je dobil. Luka je postal bolj atletski, močnejši, hkrati pa ni izgubil tega prefinjenega občutka. On bo v karieri petnajstkrat na tekmi All Star. Po mojem mnenju bo v tej sezoni novinec leta. Zanimivo ga bo gledati, ko bo odrasel. Lukova igra se bo iz leta v leto razvijala. S svojim IQ-jem se bo privadil na vse načine dela trenerjev.

Ali ste se z Američani pogovarjali kaj o njem?
Moj telefon neprestano prejema sporočila, ker imam prijatelje iz NBA. Pa ne le o Luki, čeprav se pogovarjamo tudi o njem. Navdušen sem bil, ko je dosegel 31 točk in sem bral komentarje na Twitterju.  "Ne morem verjeti, da igra tako," so napisali številni. Vse, kar bi morali vedeti, je, kako je igral že v Evropi. In takoj bi razumeli. Zanimivo je, da ljudje tega niso predvideli.

Sportal Goran Dragić se rad prelevi v divjaka

Gorana Dragića občuduje Foto: Vid Ponikvar Ga lahko s kakšnim košarkarjem?
Vse poletje sem ga primerjal z Larryjem Birdom. Zelo podobne višine sta. Imel je 10 skokov v povprečju, dobre podaje. Luka lahko tudi to dosega. Larry ni bil atletski, vendar je bil dve potezi pred vsemi. Zame je bila to enostavna primerjava. Moral bo zadevati bolje in vem, da bo.

Kako pa vidite Gorana Dragića? Z reprezentanco mu je uspelo osvojiti zlato medaljo, zelo pa si prizadeva, da bi prav tako osvojil šampionski prstan v ZDA, a nekako ni v pravi sredini.
Zelo težko je v NBA osvojiti šampionski prstan. Težko je, zlasti ko ima Golden State takšno ekipo. Trenutno je nemogoče, da bi jih premagali. Ne vemo, kaj se bo zgodilo poleti na tržnici, ker je Miami zelo popularna destinacija. Osvojiti naslov prvaka v NBA je težje kot v drugih športih v ZDA.

Z Gogijem sem delal dve poletji in lahko rečem, da je eden od najbolj predanih košarkarjev, kar sem jih spoznal. In če si on to zastavi za cilj, je mogoče. V ligi NBA je naredil ogromno. Če bi ob njegovem prihodu v ZDA dejali ljudem, da bo dosegel 10 tisoč točk, bi se vam smejali. Trdo je garal, da je prišel do te ravni. In še ni končal. On je prav tako izjemna oseba zunaj parketa. Če bi imel sina, bi molil, da bi bil takšen kot Goran. Gogi je vodja, vzornik v garderobi in igra na visoki ravni v NBA.

Sportal Ugleden gospod, ki na ljubljanske ulice novači Etiopijce in Kenijce