Goran Dragić se rad prelevi v divjaka

Na Rogli je v tem tednu ogromno aktivnosti, ki so povezane s košarkarskim kampom Gorana Dragića. Kar 115 otrok, ki so željni novega znanja, se je zbralo na Štajerskem. Kamp ima tudi dobrodelno noto, saj bo izkupiček na dražbi in po že odigrani predstavi namenjen za nakup košarkarskega vozička za slovenskega reprezentanta Roberta Bojanca. Gogi je v karieri že velikokrat pokazal, da v sebi nosi veliko srce. Dal ga je tudi za reprezentanco. Starša sta mu z vzgojo veliko pomagala, da se je razvil v takšno osebo, in ponosen je na njiju. Njegova skrita želja je še osvojitev šampionskega prstana v ligi NBA, se pa zaveda, da časa prav veliko več ni.

Kaj vam pomeni delo z otroki?
Lepo je videti nasmehe na obrazih otrok. Vsako leto je več povpraševanja, kar mi veliko pomeni. Z vsem je ogromno dela, ampak imamo odlično ekipo. Teh sedem dni se nemoteno dela.

Čutite obvezo, da morate dati nekaj nazaj otrokom?
Obveze ne. To je bila moja želja, da bi dal nekaj nazaj. Vsi otroci, ki pridejo, lahko izkoristijo platformo vas medijev in vsega. Sam dam nekaj nazaj v košarko in zato sem se odločil za to.

Koga ste vi, ko ste bili mladi, v Sloveniji gledali z velikimi očmi?
Raša (Rašo Nesterović, op. a.). Spoznal sem ga pri dvanajstih letih. Vsako leto je treniral na Iliriji. Takrat je že igral za Minnesoto. Podajal sem mu žoge. To je bil moj prvi stik s košarkarjem iz lige NBA.

Vas Majdan pri Tuzli, obisk pri dedku in babici, igranje s pujski, Koseze, Phoenix, Miami. Povsem drugačna okolja …
Res so to povsem drugi svetovi. V Bosni smo bili na vasi. Okoli ni bilo nič, le gozd. Drugače smo doživljali otroštvo. V Kosezah je bila super soseska, dobri prijatelji, nato kar naenkrat Phoenix. Veliko različnih svetov, kultur, ampak to je le dobrodošlo, da vse spoznaš in vidiš, kako ljudje živijo v Bosni, Sloveniji, Evropi, Ameriki.

Nesteroviću je pri 12 letih podajal žogo, ko se je ta pripravljal na sezono v ligi NBA. Foto: Sportida

Ali je res oče Marinko kupil vašemu dedku in babici konja, da sta pobegnila pred vojno, ki je bila v tem delu Bosne? 
Konja so že imeli. Imenoval se je Bečar. Ko je vojna izbruhnila, so dobesedno vsi bežali. Vas Majdan je blizu Tuzle in zbežali so v Zvornik. Zdaj sta dedek in babi že pokojna. Hiša je še tam, morda bo šel stric tja živet.

Vaša starša sta imela poglavitno vlogo pri vajini vzgoji z bratom Zoranom. Ali sta bila stroga starša?
Sta bila, kadar nisva bila pridna. To je enkrat ena. Vzgoja staršev mi je dala disciplino in željnost, da se znam organizirati. Morda mi ravno to pomaga na moji poti in karieri. Zlasti pri treningih, da sem bil organiziran in sem veliko treniral. So bili pa seveda ljubeči trenutki. Starša sta bila tudi na vsaki tekmi. Ta podpora je pomembna. Nista izpustila nobene tekme. Za mlade fante je to pomembno, da vidijo, da imajo podporo staršev. Ne smejo pritiskati, da moraš biti najboljši. Naj pustijo otrokom, da uživajo. V veliko primerih starši vidijo sami sebe in vršijo pritisk na otroke.

Sportal Kokoškov videl, kako so pri Dallasu agresivno lobirali za Dončića

Ste čutili pritisk ali podporo, ko sta bila na tribuni?
Morda na prvih dveh, treh tekmah pritisk, da bi se moral pokazati očiju in mamici, potem ne več. Zelo sem bil vesel, ko sta bila oba na tribuni. Na vsaki tekmi sta bila. Če ne bi bila na tekmi, bi bilo nekaj narobe. To ni bil pritisk. Lepo je bilo, ker so bili starši naši navijači. Navijali so, vpili.

Sta bila kdaj preglasna?
Nenehno, tudi kdaj na sodnika. Oči je bil glasen, mami pa ga je mirila (smeh, op. a.).

Ponosna starša Dragića - Mojca in Marinko sta bila v otroških letih na vseh tekmah njunih sinov. Foto: Sportida Ali je pri vzgoji tudi kdaj zapela roka?
Seveda (smeh, op. a.). Morate vedeti, da je bila mami doma sama z mano in Zokijem, oči pa je bil v avtošoli. Ko nisva bila pridna, je bilo kar pestro. Tako je bilo v tistih časih. Ni nam nič manjkalo in to je bilo potrebno.

Ali ste doma večkrat govorili o tekmah?
Analiz nismo delali, smo pa skupaj gledali prvenstva. Spomnim se Jugoslavije in Saše Đorđevića. Hodili smo na tekme Olimpije, ko je igrala v Evroligi. To je bilo zame nekaj posebnega. Spomnim se Bena Udriha, mladega Sanija Bečirovića, Emilia Kovačića, Slavka Kotnika, Ariela McDonalda … Takrat sem prvič hodil na košarkarske tekme. Vzdušje je bilo povsem drugačno. Veliko emocij je bilo.

Ali ste se pogovarjali kaj o vaših in Zokijevih tekmah ?
Kadar smo imeli slabo tekmo, smo bili slabe volje. Moj oče je igral nogomet, zato kakšnih pretiranih nasvetov ni mogel dajati. Morda je kdaj ob vožnji s tekme dejal, to si pa dobro naredil, morda bi moral tam kaj drugače narediti. Vse je bilo površinsko. Ni vzel table in risal (smeh, op. a.). Tudi ko smo imeli trening, nas je pustil, da smo šli sami in trenirali. On nas je samo peljal in podpiral.

Sportal Ponosna Slovenka brez dlake na jeziku in s srbsko mentaliteto

Kakšen ste vi kot oče? Imate povsem drugačen finančni status, kot sta ga imela vaša starša. Ali to kaj vpliva?
Pristop je drugačen, vendar ne zaradi financ. Predvsem zato, ker me ni veliko doma. Kadar pridem domov, in če Victoria in Mateo kaj naredita, je žena tista, ki zagodrnja, ker je z njima vsak dan. Meni je težko, da jima ravno takrat, ko sem doma, gnjavim. Zagotovo se bo pa ta vloga zamenjala, ko bom končal kariero. Je pa res, da imata povsem drugačno otroštvo kot mi. Boljše razmere imata že od začetka. Sicer pa poskušava vpeljati disciplino. Ko je čas za igranje, je čas za to. Ko je čas za pospravljanje, se pospravlja. Včasih je malce prerekanja, ampak se vse uredi. V šport pa ju še nismo vpeljali. Matea zanima nogomet. Košarka je še pretežka, ker žoge še ne more vreči na koš, čeprav bi želel (smeh, op. a.).

Sportal Dragić imel po naboru prošnjo za Dončića

Kakšna pa je meja pri Gogiju, ko je na parketu in v civilni opravi? Videti je, kot da sta dve različni osebi, različna temperamenta?
Zunaj igrišča sem zelo miren. Ne bi rekel, da sem zadržan, vendar umirjen. Zanimivo mi je, da sem na igrišču povsem drugačen človek. Spremenim se. Sprošča me, da lahko uidem iz mirnosti v divjaka. Doma sem sproščen, že malce len.

"Ne vem točno, kaj mi je rekel Jack Nicholson. Mislim, da nekaj v tej smeri, naj utihnem in igram košarko. Kaj sem mu že odgovoril? Nekaj v zvezi s filmom Batman in Jokerjem, ki ga je igral. Samo nasmejal se je." Foto: Getty Images Kako se na tekmah odzovete na draženje ob parketu?
V mlajših letih, ko še nisem razumel, sem z vsakim kakšno rekel. Ampak tako sem odraščal v Kosezah. Nenehno smo se dražili, si govorili raznorazne stvari. Ko sem prišel v NBA, je bilo drugače, čeprav je še zdaj kaj provokacij s tribune.

Ali vas ni enkrat veliki igralec Jack Nicholson sprovociral?
To je bilo na začetku kariere, ko sem bil pri Phoenixu in igral v Los Angelesu. Takrat je zavrelo z Vujačićem (Saša Vujačić op. a.).

Kaj vam je rekel?
Ne vem točno. Mislim, da nekaj v tej smeri, naj utihnem in igram košarko. Kaj sem mu že odgovoril? Nekaj v zvezi s filmom Batman in Jokerjem, ki ga je igral. Samo nasmejal se je. Sem pa letos v končnici proti Philadelphii prvič v karieri slišal žaljivke. Vsi igralci smo jih bili deležni. Bilo je kar malce drugače. Morda zaradi tovrstnih stvari pride do kakšne reakcije, ki je ne želiš narediti. Kot takrat, ko sem udaril Bena Simmonsa. Roka je kar poletela. Vse v žaru borbe.

Niso le ti dejavniki, ki so morda moteči. V ligi NBA jih je več, tudi znotraj ekip. Kako težko se je bilo dokazovati v ZDA v ligi NBA?
Zagotovo je drugačen svet. V Ameriki te nenehno napadajo, dokler se ne ustališ. Dokler ne vidijo, da se znaš postaviti sam zase. Je pa res, da temnopolti igralci, ko vidijo belega igralca, že vidijo, kako bodo igro reševali ena na ena. To je še vedno prisotno.

Sportal Bo Dončić ob sebi pozdravil Jordana?

Verjetno je bila težka pot od Tragic do The Dragon.
Prvo sezono mi je Charles Barkley rekel Tragic. Saj zdaj tudi govori o Luku (Luka Dončić, op. a.) … Njega ne sme nihče resno jemati. Tam je, da dela šov. Videli pa ste, kakšne izjave je že dajal. Nekatere sploh niso primerne, dostikrat se je zmotil. Steve Nash mi je dal nadimek the Dragon, ker nihče ni mogel reči Dragić. Poklopilo se je še z mestom Ljubljana. Tudi zdaj pri košarkarskem kampu je logotip zmaj.

Noč pred velikim finalom evropskega prvenstva Gogi ni mogel spati, medtem ko je Luka smrčal. "Jasno, fant ni imel skrbi," se je zasmejal Dragić. Foto: Vid Ponikvar Vašemu cimru na evropskem prvenstvu Luki Dončiću so dali nadimek čudežni deček.
Lukova zgodba je povsem drugačna zgodba, drugačna pot. Moja pot je bila težja. Kot 45. izbor nimaš zagotovljene minutaže. Izboriti si jo moraš na treningu. Luka bo veliko igral, ampak pridejo zaradi tega drugi dejavniki. Več bo pritiska. Nadimek čudežni deček je v skladu z njegovimi zmožnostmi, kar je pokazal in kaj lahko še naredi. V ZDA se ponavadi daje veliko poudarkov na nadimkih.

Kako pa sta preživela zadnjo noč pred finalom evropskega prvenstva, na katerem ste potem osvojili zlato medaljo?
Tisto noč nisem praktično nič spal. Zaspal sem ob šestih zjutraj. Ob devetih smo šli na trening. Nervozen sem bil. Nenehno sem mislil na tekmo. Pogledal sem na levo, Luka je smrčal. Jasno, fant je bil brez skrbi (smeh, op. a.). Zelo slabo sem spal. Na treningu smo šli nato čez naše in njihove akcije. Igor me je poklical in vprašal, kaj je narobe. Rekel sem mu, da nisem spal. Ko smo se vrnili, je bil ključen trenutek popoldanski spanec. Odspal sem kakšni dve uri. Najboljši spanec v mojem življenju. Ko sem stopil 45 minut pred tekmo v dvorano in videl, da je več kot polovica dvorane v zeleni barvi, sem se sprostil in rekel, zdaj gremo pa na delo.

Zoran in Goran Dragić, ko je starejši Goran odhajal v ligo NBA k Phoenix Suns. Foto: Vid Ponikvar Luka je bil že takrat v središču pozornosti, nato celotno sezono in zdaj na naboru lige NBA. Kako se vi spomnite vašega izbora na naboru?
Z Matejem Avanzom sva bila v sobi in sva gledala. Takrat sem bil na pripravah slovenske reprezentance. Noč je bila dolga. Do šestih zjutraj smo čakali. Sem pa vedel, da me bodo izbrali pri Phoenixu. V prvem krogu so izbrali Robina Lopeza.

Ste upali, da vas bodo izbrali v prvem krogu, ker ste nato prišli prek San Antonia?
Govorili so, da bi me lahko Phoenix izbral kot 16. po vrsti, vendar je bila majhna verjetnost. Vsi mediji teden pred naborom veliko govorijo o raznoraznih možnostih, a se zadnji teden slika praktično že vidi. Letos se je za Deandreja Aytona vedelo, da bo prvi izbor. Malce me je presenetilo, da Luko ni izbral Sacramento, predvsem zaradi Vlade Divaca. Zdaj je stokrat bolje zanj. Pri vsem tem veliko vlogo igrajo agenti. V ozadju je velika mašinerija.

Zgodovinski trenutek za Slovenijo in za Dragića, ki je kot kapetan dvignil pokal visoko v zrak. Foto: Vid Ponikvar Kakšen nasvet bi dali Luki?
Naj posluša Dirka Nowitzkega. Nič drugega (smeh, op. a.). Luka ne more biti v boljšem položaju in boljšem klubu. Mark Cuban je dober lastnik, prav tako Rick Carlisle dober trener. Veliko izkušenj ima z mednarodnimi košarkarji, kot sta Nowitzki in Steve Nash. Evropski igralci klubu niso tuji.

Kako vidite njegovo prvo sezono?
Luka je po mojem mnenju najbolje pripravljen od fantov, ki so bili na naboru. Igral je na visoki evropski ravni. Charles Barkley nima pojma o evropski košarki, da kaj takšnega reče (Barkley se je čudil, kako lahko nekdo pri 18 letih tako briljira na enem tekmovanju in da je to pokazatelj manj kakovostnega tekmovanja. Pri teh letih po njegovem mnenju nihče ne bi mogel dominirati v svetu odraslih, op. a.).

Sportal Legendarni Barkley spregovoril o Dončiću: Proti komu pa je sploh igral?

"Verjamem, da se bo v prvi sezoni dobro izkazal. Bojim se le, da ne bo kakšnih poškodb. Tempo je zelo hud. Malce bo moral delati na svojem telesu, ampak ga bodo poštimali. Trenerji bodo ob njem kot sence 24 ur na dan." Foto: Urban Urbanc/Sportida Kje Luko vidite v prihodnosti?
Težko je reči. Verjamem, da se bo v prvi sezoni dobro izkazal. Bojim se le, da ne bo kakšnih poškodb. Tempo je zelo hud. Malce bo moral delati na svojem telesu, ampak ga bodo že poštimali. Trenerji bodo ob njem kot sence 24 ur na dan.

Se veselite tekme proti njemu?
Zagotovo. Vseh tekem se veselim. Dan prej gremo ponavadi na večerjo, se pogovorimo, osvežimo stvari. Nato pa naslednji dan tekma in užitek.

Kakšne pa so še vaše ambicije?
Pogodbo imam še dve leti. Zadnje leto je moja izbira. Morda bom šel iz pogodbe in šel za kandidata.

Ali je cilj in želja naslov prvaka?
Zdaj, ko imam družino, mi je Miami super. Ne bi ga menjal. Kot poznam Pata Rileyja, lahko čez noč spremeni ekipo v konkurenčno. Takrat, ko sem prišel v Miami, nisem imel sreče. Chris Bosh je imel zdravstvene težave. V drugem krogu končnice s Torontom smo igrali sedem tekem. Vse so bile napete. Center Hassan Whiteside se je poškodoval in ni igral zadnjih treh tekem. Tako se je zgodilo in na to ne moreš vplivati. Če bi imeli takrat Bosha, bi bila naša igra povsem drugačna.

Želja je naslov?
To zagotovo.

Sportal Dončić in Dragić od blizu videla močan španski udarec

Pred dnevi je prejel nagrado od predsednika države Boruta Pahorja. Foto: Urban Urbanc/Sportida Bi radi kdaj igrali tudi z Luko?
Zakaj ne. Bi. Sem pa že star, moja minutaža bo šla počasi že dol. Bomo videli. Iz leta v leto drugače razmišljam.

Ali bi lahko prekinili reprezentančno upokojitev? Bi vas olimpijske igre morda premamile?
Težko. Je čast, vendar se je najbolje upokojiti, ko si na vrhu.

Ali so vam čustva spet kaj zaigrala, ko ste bili ta teden pri predsedniku Borutu Pahorju, ki vam je podelil posebna priznanja?
Ne. Veš, kje so mi? Ko sem se s fanti dobil v hotelu in sem šel na avtobus. Ko sem videl fante, ko so začeli pokati interne šale. To pogrešam. Sicer pa ne. Vesel sem, da sem prost. Prej sem se nenehno veselil reprezentance, zdaj prostega časa.

Sportal Neverjeten življenjski preobrat: nekoč vrhunski kolesar, danes pastir