Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sobota,
14. 11. 2026,
4.00

Osveženo pred

1 day

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3,89

Natisni članek

Natisni članek

Andrej Štremfelj Sobotni intervju Sobotni intervju intervju alpinizem

Sobota, 14. 11. 2026, 4.00

1 day

Sobotni intervju: Andrej Štremfelj

Andrej Štremfelj po hudem padcu v Triglavski severni steni: Lahko bi ostal tetraplegik. Šlo je za mejni primer."

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3,89
Andrej Štremfelj | Z legendo alpinizma Andrejem Štremfljem smo se pogovarjali o hudem padcu v Triglavski severni steni in rehabilitaciji ter se zazrli proti prelomnici, ki ga čaka prihodnji mesec. | Foto Ana Kovač

Z legendo alpinizma Andrejem Štremfljem smo se pogovarjali o hudem padcu v Triglavski severni steni in rehabilitaciji ter se zazrli proti prelomnici, ki ga čaka prihodnji mesec.

Foto: Ana Kovač

"Moj prvi spomin je žena Marija, ki je klečala ob meni in mi držala glavo." Tako se Andrej Štremfelj spominja prvih trenutkov po hudi nesreči v Triglavski severni steni, kjer je konec julija skupaj z ogromnim skalnim blokom zgrmel v globino in pristal na skalni polici. Kako blizu je bil najhujšemu, je izvedel šele v bolnišnici. "Lahko bi ostal tetraplegik," pripoveduje legendarni slovenski alpinist, ki bo prihodnji mesec dopolnil 70 let. V obsežnem pogovoru za Sportal, ki je nastal med njegovo rehabilitacijo v Šmarjeških Toplicah, je spregovoril o nesreči in negotovosti glede vrnitve k plezanju, pa tudi o ženi Mariji, ki je imela odločilno vlogo v njegovem življenju in alpinistični karieri, odraščanju po smrti Nejca Zaplotnika, neuspehih, ki so ga oblikovali, in alpinizmu, ki se je v zadnjih desetletjih močno spremenil. Kljub vsemu, kar je prestal, njegova ljubezen do gora ostaja neomajna. Kot prizna v smehu, ga prsti že zdaj nekoliko srbijo.

Andrej Štremfelj | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač Ko sva se srečala v Šmarjeških Toplicah, kjer nadaljuje rehabilitacijo, je bil Andrej Štremfelj dobro razpoložen in optimističen glede prihodnosti. Brez pomoči bergel ali palic naju je s fotografinjo pozdravil v recepciji zdravilišča. Med drugim je povedal, da že hodi na bližnje 'kuclje' in piše drugi del avtobiografije. O tem, ali bo še plezal, za zdaj še ne želi razmišljati, čeprav priznava, da ga prsti že srbijo.

Alpinist, plezalec, predvsem pa zaljubljenec v gore, ki bo prihodnji mesec dopolnil 70 let, je v pogovoru za Sportal odkrito spregovoril o nesreči, izgubah, ki še vedno bolijo, odraščanju po smrti Nejca Zaplotnika in ženi Mariji, brez katere, kot pravi, njegovega alpinizma ne bi bilo. Gore se mu kljub nedavnemu padcu niso zamerile. "Kje pa! Triglavska stena je še vedno zelo lepa, pa tudi sama smer. Skala je načeloma kompaktna, tako da ne čutim nobenih zamer."

Pogovarjava se v Šmarjeških Toplicah, kjer ste na rehabilitaciji po hudem padcu v Triglavski severni steni konec julija. Se spomnite padca ali njegov potek poznate zgolj iz pripovedovanja drugih?

Samega padca se ne spomnim. Ni prvič, da sem padel v hribih, ampak do zdaj sem vedno vedel, kje se je zgodilo, katera skala ali oprimek se je odtrgal in podobno. Tokrat pa ne vem ničesar.

Moj prvi spomin je žena Marija, ki je klečala ob meni in mi držala glavo. Kakor hitro jo je malo premaknila, sem vpil. To je prvi spomin. Potem imam še enega, precej medlega: kako mi je vrv hitro švigala pred očmi. Samo to, drugega nič.

Verjetno je k temu prispevalo tudi presenečenje, ker ni bilo tako, da bi mi v roki ostal en oprimek, ampak se je odkrušil ogromen blok in sem skupaj z njim padel s stene.

Marija in Andrej Štremfelj v prvih dneh po hudem padcu | Foto: Facebook Marija in Andrej Štremfelj v prvih dneh po hudem padcu Foto: Facebook

Gospa, ki je plezala z menoj, je povedala, da je ravno pogledala navzdol, ker se je vrv, ki mi jo je podajala, nekoliko zatikala. Ko je pogledala navzgor, me je videla, kako držim skalo in letim proti njej. Po tem se tudi ona ničesar ne spomni, vse do Marijinega prihoda.

Očitno sem z glavo najprej nekoliko zadel vanjo, kar kažejo tudi razpoke na čeladi, tako da je prevzela del sile. Potem sem podrsal po njej in pristal na čisto ravni polici. Pri tem sem si zdrobil trne na treh vretencih, ki segajo naravnost navzven, pravokotno na hrbet, pa še telo ledvenega vretenca. 

Lahko povem še, da je bilo reševanje izjemno hitro. Marija je rekla, da je od trenutka, ko so dobili telefonsko zvezo, do prihoda helikopterja minilo mogoče petnajst minut. Menda je bil že v zraku, namenjen nekam drugam, ker pa so ocenili, da je moja nesreča resnejša, smo imeli prednost. Z gospo, ki so jo prav tako pobrali, sva bila v manj kot eni uri po nesreči v bolnišnici v Ljubljani. Noro hitro, res.

"Reševanje je bilo izjemno hitro. Marija je rekla, da je od trenutka, ko so dobili telefonsko zvezo, do prihoda helikopterja minilo mogoče petnajst minut. Menda je bil že v zraku, namenjen nekam drugam, ker pa so ocenili, da je moja nesreča resnejša, smo imeli prednost." | Foto: Ana Kovač "Reševanje je bilo izjemno hitro. Marija je rekla, da je od trenutka, ko so dobili telefonsko zvezo, do prihoda helikopterja minilo mogoče petnajst minut. Menda je bil že v zraku, namenjen nekam drugam, ker pa so ocenili, da je moja nesreča resnejša, smo imeli prednost." Foto: Ana Kovač

Tudi pri prejšnjih padcih ste bili poškodovani, a ste se dogodkov spomnili. Omenili ste, da ste si poškodovali glavo, je bil to razlog?

Tudi takrat, ko sem padel v Franciji, in ob padcu v Šitah sem bil v nezavesti, je pa res, da je bil tokrat pretres možganov hujši. Tako sem en teden preživel na travmatologiji, kjer so me operirali že prvo noč.

Pri Tadeju Pogačarju so morali zaradi pretresa možganov z operacijo počakati. Kaj je pri vas narekovalo takojšnjo operacijo?

Ne vem. Zdravniki so rekli, da bodo vse poslikali in se nato odločili na podlagi slik. Spomnim se, da je prišel k meni dežurni kirurg in povedal, da gre za resno poškodbo, ki jo je treba takoj operirati. Obstajala je namreč nevarnost, da bi se kateri od zdrobljenih koščkov kosti zasadil v hrbtenjačo. To pa bi bilo hudo narobe.

Kako ste sprejeli novico o resnosti poškodbe? Za vami je veliko težkih življenjskih preizkušenj, tako vaših kot preizkušenj vaših bližnjih. Vas je bilo strah ali ste lahko ostali mirni?

Spomnim se, da mi je kirurg dal vedeti, da mi ne more zagotoviti, da se bo vse dobro izteklo. Lahko bi ostal tetraplegik. Rekel je, da je šlo za mejni primer. Tudi na drugi kontroli mi je povedal, da takšne poškodbe sicer niso zelo pogoste, jih je pa že obravnaval, in da je večina teh pacientov na pregled prišla na vozičku. Tako da sem sam kar izjema.

Novico sem sprejel tako, kot moraš sprejeti stvari v življenju. Marsikaj se zgodi in nimaš kaj. Tudi to je sestavni del alpinizma.

"Spomnim se, da mi je kirurg dal vedeti, da mi ne more zagotoviti, da se bo vse dobro izteklo. Lahko bi ostal tetraplegik. Rekel je, da je šlo za mejni primer." | Foto: Ana Kovač "Spomnim se, da mi je kirurg dal vedeti, da mi ne more zagotoviti, da se bo vse dobro izteklo. Lahko bi ostal tetraplegik. Rekel je, da je šlo za mejni primer." Foto: Ana Kovač

Včasih rečemo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Športniku poškodba lahko prinese vsaj prisilni počitek, pri tako hudi poškodbi pa je težko najti kaj dobrega.

Ne vem, ali je bilo tole za karkoli dobro. Bomo videli. Življenje bo pokazalo.

Gore se vam verjetno niso zamerile.

Kje pa! Triglavska stena je še vedno zelo lepa, pa tudi sama smer. Skala je načeloma kompaktna, tako da ne čutim nobenih zamer.

Kako napreduje rehabilitacija?

Rehabilitacija poteka odlično. Tudi kirurg je bil zadovoljen s tem, kako se je vse zaraslo. V telo mi je vstavil dve kovinski palici, povezani z vijaki, in nekoliko popravil hrbtenico, da se je lahko lažje in bolje zarasla. Z zaraščanjem je bil zelo zadovoljen.

Dodal je, da zdaj mogoče vstopam v nekoliko drugačno življenje. Ne vem točno, kaj je s tem mislil, se mi pa zdi, da bo predvsem gibljivost vratne hrbtenice precej manjša. Že zdaj opažam, da težje obračam glavo, najtežje mi je pogledati navzgor. Sicer se bo to še spreminjalo. Ravno danes so mi po štirinajstih dneh spet izmerili gibljivost in napredek je bil opazen v vseh smereh, so me pa opozorili, da to ne gre hitro, ravno obratno.

"Tudi kirurg je bil zadovoljen s tem, kako se je vse zaraslo. V telo mi je vstavil dve kovinski palici, povezani z vijaki, in nekoliko popravil hrbtenico, da se je lahko lažje in bolje zarasla. Z zaraščanjem je bil zelo zadovoljen, je pa dodal, da zdaj mogoče vstopam v nekoliko drugačno življenje. Ne vem točno, kaj je s tem mislil, se mi pa zdi, da bo predvsem gibljivost vratne hrbtenice precej manjša." | Foto: Ana Kovač "Tudi kirurg je bil zadovoljen s tem, kako se je vse zaraslo. V telo mi je vstavil dve kovinski palici, povezani z vijaki, in nekoliko popravil hrbtenico, da se je lahko lažje in bolje zarasla. Z zaraščanjem je bil zelo zadovoljen, je pa dodal, da zdaj mogoče vstopam v nekoliko drugačno življenje. Ne vem točno, kaj je s tem mislil, se mi pa zdi, da bo predvsem gibljivost vratne hrbtenice precej manjša." Foto: Ana Kovač

Kaj za vas pomeni to drugačno življenje, je verjetno še prezgodaj reči. V Nedelu ste povedali, da se tudi z vprašanjem, ali boste še plezali, za zdaj ne ukvarjate in da za to še ni pravi čas.

Res je, trenutno ta vprašanja še niso aktualna. Zdaj tako ali tako ne morem plezati. O tem bom razmišljal, ko bom lahko. Čeprav moram reči, da me prsti že zdaj malo srbijo (smeh, op. p.).

Žena Marija, brez katere bi bila njegova pot drugačna

Vaš prvi spomin po nesreči je Marija, ki je klečala ob vas in vam držala glavo. Ob vas je bila tudi ob številnih drugih življenjskih preizkušnjah. Kako pomembna je bila njena vloga v vašem življenju in alpinizmu? Vajina zgodba je vendarle precej edinstvena.

Precej, ne pa povsem. Tudi v zgodovini je bilo nekaj takšnih parov. Danes sta tu Nives Meroi in Roman Benet, ki sta prav tako svetovni unikum. No, morda jima je nekoliko lažje, ker nimata otrok in je imela Nives več možnosti hoditi na odprave, kot jih je imela Marija.

Že v Svetem pismu je zapisano nekaj v smislu: "Dobro ženo, kdo jo najde!" Zelo dober citat. Mislim, da je prava žena jackpot za vsakega moškega, ne samo za alpinista.

Jaz sem na odprave hodil vsako leto, bil v nevarnosti, se tudi polomil, Marija pa je šla redkeje, na štiri ali pet let. Doma je skrbela za otroke. In ko sem se vrnil, sem prišel domov. Na odpravo nikoli nisem odšel proti njeni volji.

Spomnim se, da so nekateri pripovedovali, da pred odpravo niso našli potnega lista, ker jim ga je žena skrila. Po svoje jih razumem, če same niso plezale. Po drugi strani pa se poročijo z alpinistom, ko ta že pleza, in zmotno mislijo, da ga bodo od tega odvrnile. To se mi zdi figa v žepu v odnosu.

"Brez Marije mojega alpinizma ne bi bilo ali pa bi se že zdavnaj nekje ubil. Marija je bila tista, ki je včasih vendarle potegnila ročno zavoro. Sam bi sicer ves čas plezal in hodil naokrog, ona pa me je ustavila: 'Zdaj bomo šli pa tudi z otroki v hribe.'" | Foto: Klemen Korenjak "Brez Marije mojega alpinizma ne bi bilo ali pa bi se že zdavnaj nekje ubil. Marija je bila tista, ki je včasih vendarle potegnila ročno zavoro. Sam bi sicer ves čas plezal in hodil naokrog, ona pa me je ustavila: 'Zdaj bomo šli pa tudi z otroki v hribe.'" Foto: Klemen Korenjak

To verjetno ni dobro izhodišče.

Ne, ni. Ni prav, da vzameš človeka in pričakuješ, da bo nekaj nehal početi, se spremenil in postal takšen, kot si želiš ti.

Brez Marije mojega alpinizma ne bi bilo ali pa bi se že zdavnaj nekje ubil. Marija je bila tista, ki je včasih vendarle potegnila ročno zavoro. Sam bi sicer ves čas plezal in hodil naokrog, ona pa me je ustavila: "Zdaj bomo šli pa tudi z otroki v hribe."

Brez Marije bi se sam težko tako discipliniral.

Marija je zaradi družine verjetno precej omejila svoje plezalne ambicije. Kako sta iskala ravnotežje med lastnimi željami in družinskim življenjem?

Vsekakor. Tudi sam sem se zavedal, da rada pleza, in ji skušal omogočiti, da je lahko še naprej plezala. Manj, ampak vendarle. Nisem si želel žene, ki bi bila doma slabe volje in nikoli nikamor ne bi šla. Želel sem, da lahko še naprej počne tisto, kar ima rada. Nekako sva našla način, da sva lahko plezala tudi skupaj.

Je res, da ste jo za roko zaprosili v pismu?

Takrat ni bilo tako, da bi moral posebej zaprositi. Kar dogovorila sva se.

V pismih?

Da. Konec februarja 1979 sem odšel na odpravo in 13. maja prišel na vrh Everesta. Ravno takrat je Marija odšla v Ande in bila tam dva meseca. Ko sem se vrnil, je ni bilo doma. In ko se je vrnila v Evropo, je šla še v Švico na ženski tabor. Po tem, ko sva bila skoraj pol leta narazen, sva se v pismih dogovorila, da imava ločenega življenja dovolj. Poročila sva se še istega leta.

Andrej Štremfelj | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Sedmega oktobra 1990 sta z Marijo postala prvi zakonski par na vrhu Everesta. Vi ste na njem že stali, zanjo je bil to prvi vzpon. Kako se je sploh zgodilo, da sta na odpravo odšla skupaj?

Ko so mi zamejski Slovenci, ki so organizirali odpravo, ponudili, da grem zraven, nisem bil posebej navdušen. Zakaj bi šel še enkrat? Toliko je še gora, na katerih nisem bil. Zakaj bi še enkrat hodil na Everest?

Potem sem nekoč za mizo rekel Mariji: "Če bi šla še ti, bi bilo pa tudi meni zanimivo." Bila je povsem navdušena, organizatorji so se strinjali in tako sva šla.

Marija je imela res velik motiv. Bila je prva Slovenka na vrhu, tretja Evropejka in trinajsta ženska nasploh. To je takrat res nekaj pomenilo, medtem ko jih gre danes toliko na Everest v enem letu.

Pa tudi vzpon je bil drugačen. Everest je bil drugačen. Od Južnega sedla do vrha ni bilo nič napeljanega, vse je bilo treba narediti. Imela sva še težke kisikove jeklenke.

V najinem prejšnjem pogovoru ste pripovedovali, da je bil to eden redkih vrhov, na katerem sta imela lepo vreme in sta si lahko vzela nekaj časa. Da ni šlo samo za fotografijo, zastavo in takojšen sestop.

Res je. To je bilo posebno doživetje.

Kako so se odzvali starši, ko sta jim povedala, da gresta na Everest skupaj? Takrat sta že imela otroke. Verjetno niso bili ravno navdušeni.

Ata je rekel: "Pa ti je treba tega?" Mama pa: "No, če že moraš, pojdi. Za otroke bom že poskrbela."

"Ko so mi zamejski Slovenci, ki so organizirali odpravo, ponudili, da grem zraven, nisem bil posebej navdušen. Zakaj bi šel še enkrat? Toliko je še gora, na katerih nisem bil. Zakaj bi še enkrat hodil na Everest? Potem sem nekoč za mizo rekel Mariji: 'Če bi šla še ti, bi bilo pa tudi meni zanimivo.' Bila je povsem navdušena, organizatorji so se strinjali in tako sva šla." | Foto: Žiga Zupan/Sportida "Ko so mi zamejski Slovenci, ki so organizirali odpravo, ponudili, da grem zraven, nisem bil posebej navdušen. Zakaj bi šel še enkrat? Toliko je še gora, na katerih nisem bil. Zakaj bi še enkrat hodil na Everest? Potem sem nekoč za mizo rekel Mariji: 'Če bi šla še ti, bi bilo pa tudi meni zanimivo.' Bila je povsem navdušena, organizatorji so se strinjali in tako sva šla." Foto: Žiga Zupan/Sportida

Nova knjiga in spomini, ki še vedno bolijo

Ko sva se nazadnje srečala, ste izdali prvi del avtobiografije Kristali sreče. Zdaj pišete nadaljevanje. Prva knjiga se konča okoli let 1983 in 1984, po smrti Nejca Zaplotnika, s katerim sta kot prva Slovenca in Jugoslovana stopila na vrh Everesta. Je vračanje k spominom tokrat kaj manj boleče?

Ne, nič manj. Mogoče so v tem obdobju le spremembe nekoliko manjše, manj tektonske. V prvi knjigi sem opisal Barbarino smrt (Barbara je bila sestra njegove žene Marije in se je smrtno ponesrečila leta 1980 med plezanjem s Štremfljem v Šitah, op. p.), Nejčevo smrt, poroko, rojstvo otrok … Kup velikih življenjskih sprememb.

Prav zdaj pišem o času okoli leta 1988, ko smo plezali na K2. Imeli smo res nemogoče vreme, skoraj mesec dni nismo mogli nikamor. Pred tem smo tri tedne napredovali tako hitro, da bi bili ob lepem vremenu že na vrhu. Tako pa nam vrha ni uspelo doseči. Na koncu smo opustili zelo težko smer in poskusili še po lažji. Bilo nas je pet in od vseh petih sem danes živ samo še jaz.

O teh spremembah zdaj pišem. Prva slovenska smrtna žrtev v Himalaji je bil Drago Bregar leta 1977, ko smo bili v Karakorumu. Takrat smrtnih žrtev med ljudmi, ki sem jih poznal, še ni bilo veliko, potem jih je bilo vse več. Je pa res, da je v Himalajo hodilo tudi vedno več ljudi. Podobno je, ko govorimo o številu reševanj: če je v hribih več ljudi, drugače niti ne more biti.

"Če nisem prišel na vrh, je bila odprava zame neuspešna. Mogoče je to nekoliko sebično razmišljanje, ker sem na vseh odpravah, na katerih sem bil, prišel na vrh ali pa dosegel najvišjo točko, do katere smo prišli." | Foto: Ana Kovač "Če nisem prišel na vrh, je bila odprava zame neuspešna. Mogoče je to nekoliko sebično razmišljanje, ker sem na vseh odpravah, na katerih sem bil, prišel na vrh ali pa dosegel najvišjo točko, do katere smo prišli." Foto: Ana Kovač

Pri pisanju se opirate tudi na svoje dnevnike. Ste v toplice prinesli veliko gradiva?

Ravno toliko, kolikor ga potrebujem, saj v tem času ne bom prišel tako daleč (smeh, op. p.). Zdaj sem združil pripovedi o odpravah v Karakorum iz let 1986 in 1988, dodal bom še Lotse Šar iz leta 1987. Pišem o neuspešnih odpravah in razmišljam, kaj te tako imenovane neuspešne odprave pomenijo in kaj se lahko iz njih naučiš.

Pišete na računalnik?

Da, ker pišem zelo grdo in bi bilo poznejše pretipkavanje grozno. Veliko časa bi mi vzelo. Tako sproti pišem na računalnik, potem pa seveda še kaj popravim. Marija vse napiše na roko.

Ali lepo piše?

Ne, še slabše kot jaz (smeh, op. p.). Njenega rokopisa ne morem brati, kaj šele prepisovati. Včasih še sama ne zna prebrati za seboj. Ko hčerka Neža pretipkava, ji mora Marija besedilo brati.

Neuspehi in odraščanje brez Nejca Zaplotnika

Nejc Zaplotnik je v svoji znameniti knjigi Pot poudarjal, da je pot pomembnejša od cilja. Toda ko iščete podporo sponzorjev, jim predstavljate predvsem cilj – vrh, na katerega se želite povzpeti. Če ga ne dosežete, lahko odpravo razumejo kot neuspešno, ne glede na vse, kar ste na poti doživeli. Kako ste uspeh vrednotili sami? Ste nanj gledali drugače kot sponzorji?

Če nisem prišel na vrh, je bila odprava zame neuspešna. Mogoče je to nekoliko sebično razmišljanje, ker sem na vseh odpravah, na katerih sem bil, prišel na vrh ali pa dosegel najvišjo točko, do katere smo prišli.

Ravno ob obujanju spominov na odpravo na K2 sem razmišljal o tem, kako sem med sestopom, potem ko sva s Filipom Bencetom dosegla najvišjo točko v tisti težki smeri, padel v špranjo. Nalomil sem si rebrni lok, bil sem potolčen, skrbelo me je samo to, da ne bom mogel več gor.

"V dnevniku imam zapisano, da sem razmišljal: če ne pridem na vrh, je to zame neuspeh. Tudi če je na vrh prišel kdo drug, se s tem nisem mogel poistovetiti. Ne vem, mogoče sem bil nekoliko razvajen, ker sem na prvih dveh odpravah prišel na vrh. Nikoli pa nisem preračunaval, kako bi bil sam tisti, ki prvi doseže vrh." | Foto: Ana Kovač "V dnevniku imam zapisano, da sem razmišljal: če ne pridem na vrh, je to zame neuspeh. Tudi če je na vrh prišel kdo drug, se s tem nisem mogel poistovetiti. Ne vem, mogoče sem bil nekoliko razvajen, ker sem na prvih dveh odpravah prišel na vrh. Nikoli pa nisem preračunaval, kako bi bil sam tisti, ki prvi doseže vrh." Foto: Ana Kovač

V dnevniku imam zapisano, da sem razmišljal: če ne pridem na vrh, je to zame neuspeh. Tudi če je na vrh prišel kdo drug, se s tem nisem mogel poistovetiti. Ne vem, mogoče sem bil nekoliko razvajen, ker sem na prvih dveh odpravah prišel na vrh.

Nikoli pa nisem preračunaval, kako bi bil sam tisti, ki prvi doseže vrh. Da bi, na primer, na gori naredil manj, da drugi ne bi prišel na vrh in bi imel potem priložnost jaz. Tega nisem nikoli počel. Vedno sem delal do konca.

Everest vam je prinesel največjo prepoznavnost, toda katere izkušnje so vas najbolj oblikovale kot alpinista? Kje bi sami postavili prelomnice?

Ko sem pisal knjigo in imel veliko predavanj, sam in z Marijo, sem precej razmišljal o tem in tudi knjigo nekako razdelil na obdobja. Prvo obdobje je segalo do Everesta in še malo po njem, pravzaprav do Nejčeve smrti. Do takrat sem bil vsakič, ko sem šel v Himalajo, z Nejcem in sem se nekoliko šlepal nanj.

V kakšnem smislu?

V tem, da je on sprejemal odločitve, jaz pa sem bil fizično sposoben plezati. Tudi sam sem imel kakšno zamisel, ampak glavne odločitve je sprejemal on.

Pred dnevi sem znova prebral zadnje poglavje prve knjige, da sem videl, kje sem končal. Zapisal sem, da sem moral po Nejčevi smrti odrasti še kot himalajski alpinist. V skali sem ga hitro ujel in sva bila enakovredna, v Himalaji pa ne.

In ta pot je bila dolga. Sledila je cela vrsta neuspešnih odprav. Groza. Tudi o tem pišem.

Po tistem, ko sem se polomil, je bila prva odprava na Daulagiri in nismo prišli na vrh. K sreči je bil leta 1986 vsaj Karakorum in v enem tednu smo bili na dveh osemtisočakih. Sem se pa zavedal, da so bili to normalni pristopi, lažje smeri in tudi nižji osemtisočaki.

Potem spet Lotse Šar, pa nismo prišli na vrh. Pa K2, kjer nam prav tako ni uspelo. Počasi sem začel razmišljati, da sem imel dvakrat srečo in da šele zdaj vidim, kakšna je Himalaja.

Ampak po K2 smo šli leta 1989 na Šišapangmo in od takrat so bile skoraj vse moje odprave uspešne. Kot po čudežu se je odprlo. Takrat sem tudi zares dojel alpski način plezanja in pridobil nekaj izkušenj. Tako smo že leta 1983 plezali na Pik Komunizma in potem leta 1986 na odpravi na Gašerbrum.

"Do neke mere sem premišljen, vendar mislim, da sem bil vedno pripravljen tvegati malo več kot večina drugih. Morda se tega sploh nisem zavedal. Nisem si rekel: bom šel, pa bo, kar bo. Šel sem z mislijo, da bo vse potekalo tako, kot mora, ampak potem običajno ne gre čisto tako, kot si si zamislil, in se je treba prilagajati." | Foto: Ana Kovač "Do neke mere sem premišljen, vendar mislim, da sem bil vedno pripravljen tvegati malo več kot večina drugih. Morda se tega sploh nisem zavedal. Nisem si rekel: bom šel, pa bo, kar bo. Šel sem z mislijo, da bo vse potekalo tako, kot mora, ampak potem običajno ne gre čisto tako, kot si si zamislil, in se je treba prilagajati." Foto: Ana Kovač

Tveganje in avantura v času natančnih napovedi

Se je vaš odnos do tveganja z leti spreminjal? Ste postajali previdnejši ali ste se najtežjih smeri vedno lotevali podobno? Povsem brez tveganja verjetno ni šlo.

Seveda ne, mislim pa, da se nisem nič spremenil, da sem ves čas enak. Marija pravi, da sem kot otrok. Zagledam skalo in sem čisto navdušen.

Do neke mere sem premišljen, vendar mislim, da sem bil vedno pripravljen tvegati malo več kot večina drugih. Morda se tega sploh nisem zavedal. Nisem si rekel: bom šel, pa bo, kar bo. Šel sem z mislijo, da bo vse potekalo tako, kot mora, ampak potem običajno ne gre čisto tako, kot si si zamislil, in se je treba prilagajati.

Mislim, da je tudi v tem lepota alpinizma: vsega ne moreš predvideti. Alpinizem je na neki način avantura, ampak avantura, kakršno si želi sodobni človek, se pravi varna avantura, pravzaprav ni avantura, ampak kar nekaj. Avantura za družbene medije.

"Alpinizem je na neki način avantura, ampak avantura, kakršno si želi sodobni človek, se pravi varna avantura, pravzaprav ni avantura, ampak kar nekaj. Avantura za družbene medije." | Foto: Ana Kovač "Alpinizem je na neki način avantura, ampak avantura, kakršno si želi sodobni človek, se pravi varna avantura, pravzaprav ni avantura, ampak kar nekaj. Avantura za družbene medije." Foto: Ana Kovač

Ste kdaj pomislili, da ste za alpinizem živeli v ravno pravem času?

Vsekakor. Če bi živel še kakšno leto prej, tudi ne bi bilo nič narobe, sicer pa vsekakor. To, kar se dogaja zdaj, mi ni všeč. Mislim, da bo zelo kmalu nastala tudi turistična in vodniška niša: človeka boš odpeljal nekam, kjer štirinajst dni ne bo signala. Ljudje bodo to začeli iskati, ker bodo imeli dovolj mobilnih telefonov in stalne priklopljenosti na internet. Razen tistih, ki so povsem zasvojeni. Drugim nam gre na živce, da ves čas nekaj zvoni in nam jemlje pozornost. Pogledaš eno stvar, pa te premami in še malo podrsavaš. Groza.

Tudi pri odpravah se marsikaj izgublja. Sam sem 95 odstotkov ali še več svojih odprav opravil brez vremenske napovedi. Po radiu smo sicer slišali neko napoved iz Indije, ampak to je bilo skoraj tako kot nič.

Zdaj so napovedi izredno dobre, plezanje ob takih informacijah je nekaj povsem drugega. Tudi avanture, zaradi katere plezamo, je bistveno manj. Danes lahko, če si pripravljen dovolj plačati za letalsko vozovnico, spremljaš napoved za Cerro Torre in Fitz Roy v Patagoniji. Ko napovedo štiri dni lepega vremena, sedeš na letalo in greš plezat.

Andrej Štremfelj | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Veliko je spremenil tudi satelitski telefon, saj lahko od koderkoli pokličeš pomoč. Tudi reševanje v Himalaji je bistveno bolje organizirano. Helikopter pride in te pobere, samo denar mora biti zagotovljen. Če nimajo zagotovljenega plačila, praviloma sploh ne gredo reševat.

Spremenila se je tudi priljubljenost gora. Ljudje smo postali obsedeni s tem, da mora biti nekaj najvišje. Ampak za tistega, ki si želi avanture, je še vedno neskončno možnosti. Težava je samo v tem, da je turizem pristojbine za vrhove dvignil v nebo. Samo za primerjavo, leta 1990 je dovoljenje za Everest stalo tri tisoč dolarjev za trinajst ljudi, danes pa petnajst tisoč dolarjev na osebo.

Razumem, ponudba in povpraševanje. V Nepalu je turizem glavna gospodarska dejavnost in želijo čim več zaslužiti. Po svoje jih razumeš, po drugi strani pa bi lahko nekoliko poskrbeli tudi za svoje ljudi in naval omejili. Poskušajo, ampak se ljudi ne dotakne.

Vpliv podnebnih sprememb na alpinizem

Poleg tehnologije gore spreminja tudi podnebje. Kako močno so podnebne spremembe že posegle v alpinizem?

Zelo. V Alpah smo nekoč julija plezali po severni steni Droatov, ki je veljala za ledno smer, kar pomeni, da smo večinoma plezali po ledu. Na letošnjih fotografijah pa ni niti krpice ledu. Niti krpice. Poleti po tej steni ne moreš več plezati, ker je krušljiva, vse se podira, kamenje leti. Grozno.

Tudi podorov je veliko, ker popušča permafrost (trajno zamrznjena podlaga, op. p.), in to v globino. Težave imajo tudi visoko zgrajene žičnice v Alpah, saj se stebri posedajo. Prej so jih zabetonirali v podlago, ki jo je skupaj držal led. Ko se ta stali, podlaga ni več takšna, kot je bila.

V višjih gorah, kjer je ledu kljub vsemu še več, se spremembe kažejo nekoliko drugače. Prvič, veliko prelazov, ki so vodili iz Nepala v Tibet in so jih nekoč prečkali z jaki, je postalo neprehodnih. Ledenik se je posedel, pokazale so se skale. Prej so šli lepo gor in dol, zdaj pa to ni več mogoče.

Druga stvar je, da so se ledeniki ponekod tako globoko pogreznili, da je zelo težko priti nanje. In nevarno, ker so morene nestabilne. Vse se kruši in podira. Včasih je težko priti že do vznožja stene. To se pozna predvsem v Andih, kjer so ledeniki bistveno bolj razbiti, kot so bili.

"Danes se na komercialnih odpravah včasih zgodi, da se zaradi denarja naredi kaj, česar sicer morda ne bi." | Foto: Ana Kovač "Danes se na komercialnih odpravah včasih zgodi, da se zaradi denarja naredi kaj, česar sicer morda ne bi." Foto: Ana Kovač

Pa tudi plaz se zdaj, se mi zdi, sproži kje, kjer se prej ni. Vedno sem se čudil: doma je zapadlo pol ali tri četrt metra snega, pa štirinajst dni nismo šli v hribe zaradi nevarnosti plazov. V Himalaji pa je padal sneg, mi pa smo kar rinili naprej. In plazov ni bilo, zdaj pa so.

Zdi se mi, da je že majhna sprememba temperature vplivala na stabilnost snežne odeje v različnih vremenskih okoliščinah.

Ko je letos na Broad Peaku plaz odnesel tistega znanega Nepalca (Nirmala Purjo, op. p.), sem se spomnil na leto 1986, ko smo hodili po isti smeri. Štirinajst dni je po malem snežilo, udiralo se je do kolen in še čez, pa smo prišli gor. Hodili smo po pobočju v svežem snegu in vse je ostalo pri miru. Zdaj pa je plaz odnesel celo pobočje.

Verjetno tudi oni niso šli nepremišljeno.

Kaj pa vem, danes se na komercialnih odpravah včasih zgodi, da se zaradi denarja naredi kaj, česar sicer morda ne bi.

Pri sedemdesetih ostajajo nove avanture

Prihodnji mesec boste praznovali okroglih 70 let. Kaj bi rekli, da je vašemu življenju najbolj določilo smer? Oglas za alpinistično šolo, ki ste ga opazili v Gorenjskem glasu, srečanje z Marijo, ki je postala vaša sopotnica v gorah in zasebnem življenju, ali kaj drugega?

Tukaj bom nekoliko stereotipen: ljubezen do gora. Kot sem napisal že v prvi knjigi, so se mi hribi, ko sem jih gledal, zdeli lepi in želel sem si jih videti od blizu. Ko sem začel kot mulec sam hoditi v gore, mi je bilo vedno lepo.

Tudi zdaj, ko sem šel med rehabilitacijo na kucelj tukaj med vinogradi, mi je bilo lepo. V naravi mi je nasploh lepo, je pa res, da mi je na ravnini malo dolgčas. Pogled se mi mora nekje ustaviti, nekaj mora biti.

Mislim, da je to bistveno.

Spomnim se kolegov z odprav, ki jim je šel dostop do gora na živce. Najraje bi s helikopterjem prileteli pod steno, jo preplezali in odšli domov. Jaz tega ne bi hotel za noben denar. Tudi aklimatizirati se ne bi hotel v višinski sobi. Ni govora. Jaz se moram aklimatizirati v hribih, tam, na kraju samem. Biti zaprt v sobi pod enakimi pogoji mi ne pomeni nič.

Če ne bi imel tako rad hribov, bi verjetno že zdavnaj nehal plezati.

"Če ne bi imel tako rad hribov, bi verjetno že zdavnaj nehal plezati." | Foto: Grega Valančič/Sportida "Če ne bi imel tako rad hribov, bi verjetno že zdavnaj nehal plezati." Foto: Grega Valančič/Sportida

Ko sem nekajkrat okusil plezanje, se mi je zdelo to gibanje nekaj posebnega, nekaj izjemnega. Mislim, da me bo prav to spet potegnilo nazaj k plezanju.

Nekje sem zasledil, da je plezanje pravzaprav šport za urjenje možganov. Med plezanjem moraš ves čas razmišljati, kako boš prenesel težišče, da boš porabil čim manj moči oziroma da boš naslednji gib sploh lahko naredil. Medtem ko na umetni steni oprimke vidiš, jih moraš v naravi še poiskati. Vse to moraš povezati, položaji pa se praktično ne ponavljajo.

V najtežjih smereh na Bohinjski Beli sem poznal vsak gib, tudi vsak položaj noge. Točno se spomnim ene smeri v Dovžanovi soteski: nogo sem postavil samo deset centimetrov drugače in je nisem preplezal. Tako pomembno je bilo, kam jo postavim.

Je sedemdeseti rojstni dan za vas prelomnica ali ga doživljate podobno kot devetinšestdesetega?

Enako. Zabavo moraš tako ali tako pripraviti.

Da, ampak pri okroglih obletnicah jo verjetno pripravijo drugi.

Ne vem, res ne vem (smeh, op. p.).

Športniki po koncu kariere pogosto pravijo, da težko najdejo nekaj, kar bi jim prineslo toliko zadovoljstva kot nekoč zmage. Tudi v gorah z leti ne morete več vsega početi tako kot nekoč. Kaj vam lahko nadomesti doživetja z največjih plezalnih avantur?

Še vedno hribi. Nove avanture v hribih. Je pa dejstvo, da se z leti dojemanje avanture spreminja. Ko tvoje moči niso več takšne kot nekoč, je lahko avantura tudi lažji vzpon.

Dolgo sem, na primer, zelo užival v vodenju tur, na katerih še nisem bil in si jih prej nisem šel ogledat. Nekateri vodniki nikakor ne vodijo ture, če je niso prej sami pregledali. Meni pa je bil to izziv. Ljudem sem tudi povedal, da tam še nisem plezal in da lahko malo zaidemo, ampak bodo vsaj videli, kako je, ko greš nekam prvič, in kako se tega lotiš.

Andrej Štremfelj | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Ko vodite druge, nase prevzamete tudi odgovornost zanje. Kako drugače doživljate tak vzpon v primerjavi s tistim, ko plezate sami? Je odgovornost breme?

Ne občutim je ravno kot breme, je pa drugače. Če grem sam po Slovenski smeri, zvečer nisem utrujen, če nekoga peljem, pa sem. Ves čas moram skrbeti zanj, gledati, kaj počne, mu kaj povedati in tako naprej. Kup stvari je. Vodenje ni prav lahek poklic, je pa lep.

Preberite še

Mount Everest, trčenje, helikopter, nesreča
Novice Huda nesreča pod Everestom: trčila helikopterja, en turist umrl #video #foto
Ana Bucik Jogan
Sportal Ana Bucik Jogan: Čutim, da sem smučanju dala vse, kar sem imela

Ne spreglejte