Sobota, 16. 6. 2018, 4.00
4 mesece, 2 tedna
Sobotni intervju: Jože Valenčič
Neverjeten življenjski preobrat: nekoč vrhunski kolesar, danes pastir
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,39
5
70-letni Jože Valenčič je bil v 70. letih prejšnjega stoletja eden najboljših kolesarjev na območju nekdanje Jugoslavije. Malo zaradi dane besede, malo zaradi potrebe po zaslužku, ki bi vsaj malo obogatil borno pokojnino, ki ji sam pravi miloščina, se je pred leti odločil, da se iz doline preseli v planine, tam pa namesto skrbi za kolo skrb nameni paši živine. Svet kolesarstva mu je še vedno blizu. Ko so na Dirki po Franciji na sporedu gorske etape, se do televizorja poda do bližnje planine.
Jože Valenčič je zadnja leta počitniški varuh živali. Tega se je domislila naša fotografinja in 70-letni gospod iz Pivke, nekdaj vrhunski kolesar, ki se lahko pohvali z dvema naslovoma državnega prvaka (takrat cele Jugoslavije, ne samo Slovenije), v kronometru in cestni vožnji, se je s tem strinjal. Čez leto je upokojenec v dolini, natančneje v Kranju, tri poletne mesece pa zadnja leta preživlja na tržiški planini Konjščici. Vedno je bil več kot samo športnik, pisal je pesmi (kolesarske sonete), tudi kritične, in slikal, no, to še vedno počne, kadar je slabo vreme in na planino, kjer se bo letos poleti paslo nekaj manj kot 30 krav, ni žive duše.
Nekdanji kolesar Jože Valenčič se je na stara leta vrnil h koreninam. Živino je pasel že kot otrok in to počne tudi kot upokojenec.
Menda je bila odločitev, da se vrnete k pastirskemu poklicu - to delo ste doma na kmetiji opravljali že kot otrok -, predvsem finančne narave.
Tudi. Pokojnine so bolj kot ne miloščina, z delom pastirja pa si ustvarim dodatek, ki mi omogoča, da lahko dostojno živim. Kdor želi delati, bo vedno našel delo. Pastirsko delo sem začel na Mali Poljani, takrat sem bil ravno na zavodu za zaposlovanje na čakanju, kmetom pa sem obljubil, da bom enkrat, če ne prej, takrat, ko bom v pokoju, prišel na planino past krave. Obljubo sem držal, zdaj pa sem že enajsto leto pastir na tržiški planini Konjščici. Obljubili so mi, da bo delo tu manj naporno, in to drži.
Živino ste pasli že kot otrok …
Res je. Doma smo imeli kmetijo in živino, starejši brat je ostal doma in nadaljeval tradicijo, trije pa smo se zapisali kolesarstvu. Sicer pa sem vedno rad pasel živino, takrat sem imel največ časa za branje.
Kakšno družbo boste imeli letos poleti, če izvzamemo pohodnike?
Letos poleti bo na planini 28 krav, ki prihajajo od desetih lastnikov.
Jih poznate po imenih?
Tiste, ki so bile pri meni že lani, poznam, imena preostalih se bom naučil v kratkem. Pravzaprav sem poletni varuh teh živali. Zvečer pomolzem, zjutraj in popoldne opravim pregled, preverim, ali je z živino vse v redu, potem pa sledi čas malo po Prešernu, kot rečemo.
Na planini Konjščica bo čez poletje skrbel za 28 glav živine.
Kaj je največji luksuz, ki si ga privoščite na planini? Kako je na primer s kopalnico?
V vreči si pogrejem vodo in se kar v naravi oprham, dvakrat tedensko pa se zapeljem do Kranja, da higienske zadeve opravim v celoti. Imam tudi posteljo, celo z dvema jogijema, da je višja. Tudi slovensko zastavo imam izobešeno. Ko občasno tukaj prespijo prijatelji, zastavo zvečer spustimo, zjutraj pa jo spet dvignemo, zraven pa spijemo še žganje. Celo proceduro imamo. Malo za šalo.
Prihajate iz Pivke, že dolga leta živite na Gorenjskem, kamor ste se preselili prav zaradi kolesarstva (KK Sava). Zanimivo, kar trije bratje Valenčič ste se zapisali kolesarstvu.
Da, trije od šestih. S kolesarstvom se je najprej začel ukvarjati starejši brat Rudi, pa še to povsem po naključju. Vsak dan se je namreč s kolesom zapeljal v šolo, učil se je za mizarja.
Tako se je vsakodnevno vozil na relaciji Pivka-Postojna, vmes pa večkrat naletel na kolesarje iz KK Rog, ki so trenirali na relaciji Ljubljana-Ilirska Bistrica, in jim povsem dostojno konkuriral. Si predstavljate, on na povsem običajnem kolesu, pa se ga niso mogli otresti!
No, pokazal je talent in trener Zvone Zanoškar ga je povabil v klub. Že prvo leto se je uvrstil v reprezentanco, kolesarstvo pa je pritegnilo tudi naju z bratom Erikom.
Sam sem se s kolesarstvom začel ukvarjati šele pri 18 letih, kar je dokaj pozno, a doma o tem prej niso želeli slišati niti besede. Tako sem treniral bolj kot ne na skrivaj. Na poti iz šole, namesto da bi šel najprej obrnit seno, sem opravil 40-kilometrski trening.
"S kolesarstvom sem se začel ukvarjati šele pri 18 letih, kar je dokaj pozno, a doma o tem prej niso želeli slišati niti besede. Tako sem treniral bolj kot ne na skrivaj. Na poti iz šole, namesto da bi šel najprej obrnit seno, sem opravil 40-kilometrski trening."
Kdo izmed vas je bil največji talent in kdo največji garač?
Mislim, da Rudi. Bil je tudi med udeleženci olimpijskih iger v Mehiki, dvakrat je zmagal na Dirki po Jugoslaviji in dvakrat je bil državni prvak v cestni vožnji.
Največji uspehi Jožeta Valenčiča:
- državni prvak v kronometru (Zagreb 1971),
- državni prvak v cestni vožnji (Novo mesto 1975),
- dvakratni balkanski prvak v ekipni vožnji (Sofija 1971, Brashov 1972),
- ekipno na 100 km: štirikrat 1. mesto (1970 v ekipi so bili trije bratje Valenčič, Rudi, Pavel in Jože ter Zakotnik), 1971 in 1972 v ekipi Roga, 1975 pa v ekipi Save,
- udeleženec OI v Munchnu leta 1972 (51. mesto na cestni dirki, 21. mesto na ekipni preizkušnji),
- mediteranske igre: Izmir Turčija 1971 – 15. mesto na cestni dirki, 3. mesto na ekipni preizkušnji; Alžir Alžirija 1975 – 4. mesto ekipno.
Vi ste bili tudi državni prvak v kronometru. Kakšna kolesa ste takrat vozili na vožnji na čas?
Čisto navadna, ni bilo razlike.
Pa čelada?
Dolga leta smo vozili brez čelade, šele leta 1974 so jih uvedli. Imele so tri usnjene pasove s spužvo v notranjosti, kar naj bi vsaj malo ublažilo morebitni udarec.
O kakšni stopnji športnega profesionalizma lahko govorimo v vašem primeru?
Lahko govorimo o polprofesionalizmu, a samo v tistem delu, ko govorimo o športu, plače niso bile prav nič na ravni profesionalnih. V službo sem hodil samo tri mesece na leto, od decembra do februarja. Marca smo že začeli priprave, potem pa smo se do konca leta posvečali treningu in tekmam.
Kot kolesar je bil nekakšen polprofesionalec. V službo je hodil tri mesece na leto, od decembra do februarja, preostali del leta pa je bil rezerviran za treninge in tekme.
Pa plača?
Dobival sem povprečno plačo, kot so jo dobivali zaposleni v Rogu, ko sem zaradi spora z Zanoškarjem prestopil k Savi, kjer je bil trener Franc Hvasti, pa povprečje plač v Savi Kranj.
V Savi sem delal vse mogoče, bil medizmenski vodja ("majster"), pakiral sem avtomobilske gume. Po poklicu sem sicer krojač, a sem se prekvalificiral v gumarskega tehnika. Dve leti sem študiral tudi na mariborski Visoki ekonomsko-komercialni šoli, potem pa študij opustil.
Vmes ste zaradi domnevnih težav s srcem leta 1973 kolo celo postavili v kot. Kaj se je zgodilo?
Da, zdravniki so ugotovili, da imam težave s srcem, kar se mi je zdelo čudno, saj sem se počutil odlično. Reprezentančni kolega, pozneje trener pri KK Sava Franc Hvasti, mi je pozneje predlagal, naj grem na ponoven pregled. Moj sorodnik, direktor kraških zdravstvenih domov, mi je uredil pregled v vojaški bolnišnici, kjer so me podrobno pregledali. Kar dva dni so opravljali teste in na koncu ugotovili, da mi nič ne manjka.
Glavni kardiolog mi je dejal: "Nič ti ni, lahko goniš kolo, kolikor ti duša dovoli." ("Tebi ništa nije, možeš, da teraš, koliko ti duša dozvoli.") No, pa sem se vrnil h kolesarstvu, čeprav kolesa nikoli zares nisem odložil. Rekreativno sem kljub diagnozi kolesaril, sem pa takrat prestopil k Savi.
Med letoma 1969 in 1977 ste bili član jugoslovanske reprezentance. Je kolesarstvo nekoč in danes sploh smiselno primerjati?
To je povsem drug svet. Že pri hrani je razlika ogromna. Danes kolesarji uživajo ploščice in gele, včasih smo jedli posušene pomaranče, slive, banane, rozine, sladkor v kockah. Kar naprej smo nekaj zobali. Če nisi, si ostal brez energije. V bidonih smo imeli čaj in glukozo.
Tudi dresi so bili nekaj povsem drugega, če jih primerjamo s sodobnimi iz ultralahkih in zračnih materialov.
Da, bili so volneni in poleti je bilo noro vroče.
Na kateri uspeh ste najbolj ponosni?
Težko bi se odločil. Dvakrat sem bil državni prvak, dvakrat balkanski. Na svetovnem prvenstvu leta 1970 v Lestru v Angliji sem bil zelo blizu stopničkam, pa sem se zapletel v zaključnem šprintu. Če se ne bi, bi bil najslabši šesti. Šest nas je bežalo in imeli smo 200 metrov prednosti, pa sem na koncu pristal na 51. mestu. V kolesarstvu se vse zgodi zelo na hitro.
Kaj je bila vaša posebnost?
Kronometer in gorske etape, medtem ko sem ravnino in veter sovražil. Od nekdaj mi je zelo ustrezal Vršič, pa Ljubelj z avstrijske strani, Jezersko …
Koliko danes še spremljate kolesarstvo?
Spremljam večje dirke. Dirko Po Sloveniji bom spremljal po radiu, tukaj na planini sem brez televizije, moral bi si urediti satelitski krožnik, pa sem se odločil, da si ga ne bom omislil. Gorske etape na Dirki po Franciji pa s ogledam na planini Javornik, kjer imajo televizijski sprejemnik.
Med slovenskimi kolesarji najraje spremlja Primoža Rogliča, med tujimi pa Alejandra Velverdeja.
Dirkali ste tudi na dirki Alpe Adria, ki je predhodnica dirke Po Sloveniji, pozneje ste bili nekaj let sodnik na tej dirki.
Da, tam sem bil najboljši šesti, na predhodnici Alpe Adria, na dirki po Sloveniji in Hrvaški pa sem dvakrat zmagal, tudi na dirki po Srbiji.
Katerega kolesarja danes najraje spremljate?
Brez dvoma Primoža Rogliča. Fant je res celosten kolesar, je dober kronometrist in dober hribovec, odličen za etapne dirke. Sicer pa mi je najbolj všeč Španec Alejandro Valverde. Tudi on je rojen za vse, za kronometer, enodnevne dirke, klance, skratka za vse.
Koliko se je v vaših časih govorilo o dopingu?
Že v naših časih smo imeli dopinške kontrole. Uporabljalo se je amfetamine, to, kar danes najstniki vzamejo, preden gredo v disko, medtem ko so Rusi in Čehi verjetno uporabljali tudi krvni doping.
Največ, kar smo "vzeli", sta bili dve koncentrirani kavi z dodatkom rubinovega vinjaka (smeh, op. p.). To ti je razširilo žile, izboljšalo cirkulacijo krvi, če je bilo hladno, te je pogrelo.
Mislim, da v kolesarstvu doping ni tako prisoten, kot se morda zdi. Vzeli so ga na piko. Verjamem, da je uživanja prepovedanih substanc v katerem od drugih športov, na primer v nogometu, precej več kot v kolesarstvu.
Športno kariero ste sklenili dokaj mladi, pri 29 letih. S tega vlaka ste izstopili v najboljših letih. Menda je bil razlog spor v ekipi, ki je vrhunec doživel na državnem prvenstvu v Kranju leta 1977.
Da, kariero sem končal v najboljših kolesarskih letih. Trideseta so leta, ko ti začne delati glava, telo …
Za kaj je šlo? Franc Hvasti je ekipo KK Sava gradil na Bojanu Ropretu, na DP v Kranju pa je Mirko Rakuš, ki je k Savi pristopil iz blejskega kluba, v ciljnem šprintu premagal Ropreta in zmagal. Hvasti je bil po dirki besen na nas, ozmerjal nas je, ko da sploh ne bi bili ljudje. Takrat me je vse minilo, no, pa še prej je bilo nekaj prepirov. Rekel sem, da imam vsega dovolj. Izgubil sem motivacijo.
Koliko danes še kolesarite?
Letos skoraj nič, samo tisoč kilometrov imam, saj so mi februarja operirali hernijo. Običajno sem do junija, ko se odpravim na planino, imel v nogah že 4.000 kilometrov. Dolgo sem se udeleževal tudi rekreativnih prireditev. Juriša na Vršič, Franje, vsega mogočega.
Kakšen je vaš rekord v vzponu na Vršič?
Ko sem bil še profesionalni kolesar, tega nismo štopali, po koncu kariere, pred 15 leti, ko sem bil še zelo aktiven, pa mislim, da sem do Vršiča najhitreje pripeljal v 41 minutah.
Kakšno kolo vozite?
Focus, sicer pa sem se vedno šalil, da za rekreacijo ni pomemben okvir, bolj je pomemben pogon motorja (pokaže na srce, op. p.).
Valenčič je tudi ljubiteljski slikar in pesnik.
Ne moremo mimo vašega hobija, slikanja.
Da, že v osnovni šoli sem izstopal pri likovnem pouku. Razmišljal sem celo o študiju na likovni akademiji, pa doma nad tem niso bili preveč navdušeni, češ da so vsi umetniki malo čudni. Želeli so, da se posvetim obrti, krojaštvu.
Pozneje sem se v Kranju udeležil nekaj tečajev, za perspektivo, barve, akte in portret. Slikam še vedno, tudi po naročilu, na podlagi fotografije. Žal zdaj pri sebi nimam slikarske opreme, da bi vam pokazal, nisem je še pripeljal na planino.
Pišete tudi pesmi ...
Da, nekaj jih je objavljenih na spletni strani www.pesem.si/valjo/pesmi.
Odsluženi športnik V (sonet)
Dokler blestel je in je zmagoval,
Ljudje prav vsi povsod so ga slaviliIn vsak o njem najboljše je le znal.
Nikjer, nikoli niso ga črtili.
Ko pa ni šlo mu, ko je slab postal,
so vsi od vseh strani se ga lotili.
Odtlej nihče ni z njim več čustvoval,
še huje kot Pilatuž so sodili.
Tako v samotni sobi, že betežen,
ko ni bilo več cvenka za kosilo,
se spraševal je, kaj se je zgodilo,
da več nihče za šport mu ni hvaležen.
In je spoznal, da slava športnega življenja
ugasne že, ko njena pot se jenja.
Jože Valenčič
Kakšni so vaši načrti? Kako dolgo še nameravate vztrajati na planini?
Težko rečem, že večkrat sem rekel, da je zadnja sezona, pa si vedno premislim (smeh, op. p).
5