Matej Mohorič
Primož Roglič
Tadej Pogačar
Sobota, 18. 12. 2021, 4.00
2 meseca, 1 teden
Sobotni intervju: Uroš Murn
Na voljo je imel le en naboj: Zdaj lahko veliko streljamo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,73
1
Za številne je bilo ustoličenje Uroša Murna na mesto selektorja slovenske kolesarske reprezentance presenečenje. Tudi zanj je bilo, a se poslovnež in nekdanji kolesar, ki ga je v zrelih tekmovalnih letih zbil avto, kar je vplivalo na njegovo kariero, izziva ni ustrašil. Na zalogi ima ogromno izkušenj iz tujine, povrhu pa je odprt in bo v navezi s strokovnjaki, ki so blizu vrhunskim slovenskim kolesarjem. S Tadejem Pogačarjem, Primožem Rogličem, Matejem Mohoričem in drugimi ima ogromno orožja za dosego cilja, ki je medalja na svetovnem prvenstvu. V največje zadovoljstvo bi mu bilo, če bi kateri od slovenskih kolesarjev oblekel prestižno mavrično majico.
Kaj imata skupnega nekdanji selektor Andrej Hauptman, ki je v letošnjem letu popeljal Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča do dveh olimpijskih medalj, in Uroš Murn? Oba sta rojena leta 1975, nastopila sta za reprezentanco na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000 in na naslednjih v Atenah.
Ali bomo govorili tudi o podobnih uspehih slovenskih kolesarjev pod njegovo taktirko, bo pokazal čas. Pogodbo ima do konca olimpijskih iger v Parizu leta 2024. V karieri je bila odskočna deska v tujino zanj ekipa Krka Telekom Slovenije, nato pa je kolesaril za ekipi Mobilvetta Design-Rossin in Phonak. Sicer je leta 2007 postal član ekipe Discovery Channel, a ga je na treningu zbil avto, zaradi posledic nesreče pa se ni mogel vrniti na raven, na kateri je bil. Štirikrat je nastopil na italijanskem Giru, enkrat na Vuelti, bil je šesti na svetovnem prvenstvu v Avstriji. Nabral si je ogromno izkušenj.
Po karieri je diplomiral iz gradbeništva, zdaj pa je pomemben člen podjetja Adria Dom, ki izdeluje počitniške hišice. A mu služba ne bo pomenila ovire pri vodenju slovenske reprezentance, s katero bi rad nadaljeval uspešno pot, ki so jo njegovi predhodniki do zdaj tlakovali skupaj s kolesarji.
Uroš Murn je letos postal novi selektor kolesarske reprezentance.
Vaše ime na mestu selektorja slovenske kolesarske reprezentance je bilo nekakšno presenečenje. Ali je tudi vas kaj presenetilo, ko so vas poklicali za mesto vodilnega? Kako so potekali pogovori?
Presenetilo me je, ker o tem nisem nič razmišljal. Nato so me poklicali. Kje ste me našli, sem sprva rekel. Začel sem razmišljati. Sestali smo se s predsednikom zveze Pavlom Marđonovićem in predsednikom kolesarskega odbora Markom Polancem. Pogovorili smo se in vse sta mi razložila. Ne vidim težav. To sta dve dirki na leto. Fantje tekmujejo in imajo svoje programe. Z izjemo Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča smo se s preostalimi srečali ob večerji. Spoznali smo se.
Vsako leto pomaga na dirki Po Sloveniji.
Kako to, da so prišli prav k vam? Trenerskih izkušenj namreč nimate, ne glede na to, da ste bili lep čas profesionalni kolesar in dolga leta tekmovali v tujini.
Pri selektorskem delu na članski ravni je treba imeti bolj taktično znanje. In s tem nimam težav, saj sem bil taktičen že v obdobju svoje kariere. Sicer so se nekatere stvari spremenile, a spet ne toliko. Kolesarstvo nenehno spremljam. Do tega trenutka sem bil bolj kavč gledalec. Razumem, kako se stvarem streže. Pomembno je, da dobiš v reprezentančno akcijo motivirane kolesarje. Pri tem ne vidim nobene težave.
O čem ste razmišljali, ko ste dobili ponudbo, da prevzamete vodenje članske reprezentance, ki ima v svojih vrstah superzvezdnika Pogačarja in Rogliča?
Nič konkretnega. Pred tem sem bil njun navijač, zdaj bom selektor. To sem najprej pomislil.
Kakšen življenjski izziv to pomeni za vas?
Pričakovanja so velika, predvsem javnosti. Ne vem, ali je to za javnost. Prihajam iz gospodarstva. Če ti posel ne uspe, so lahko posledice velike. Pri športu je nekoliko drugače. Vedno se potrudiš po najboljših močeh, daš vse od sebe, vendar so še drugi dejavniki, ki vplivajo na to. Tu so tekmeci, ki imajo svoje načrte, dnevna forma, nevšečnosti, ki se lahko zgodijo na trasi. Veliko stvari vpliva na rezultat. Želja vseh je, da so medalje. Kot slovenska reprezentanca so prišli do tega, da drugo sploh ni uspeh.
Odkar je ta reprezentanca sestavljena, je razumljivo, da se razmišlja o najvišjih uvrstitvah. V Imoli pred dvema letoma so bili že tisti, ki so krojili dogodke na trasi. Enako je bilo letos v Belgiji. V tretje gre rado (smeh, op. a.). Možnosti za uspeh imamo, ker imamo res močno reprezentanco.
Kako boste usklajevali redno delo? Dopust?
Za svetovno prvenstvo v Avstraliji bo treba vzeti dva tedna dopusta. Če ne bo mogoče z rednim, bom izkoristil neplačan dopust. Sem pa na Kolesarski zvezi Slovenije rekel, da moram najprej dobiti potrditev od delodajalca, da se s tem strinja. V obdobju evropskega prvenstva imamo pri nas v podjetju v večini zaprto, saj je kolektivni dopust.
Pod svojim okriljem bo imel najboljša kolesarja na svetu Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča.
Delodajalec je temu naklonjen?
Je. Ne nazadnje bom temu namenil svoj dopust.
Torej boste vzeli dopust, da boste vodili Pogačarja, Rogliča, Mohoriča …
Drugače ne gre. Ni druge poti. Selektorsko mesto ni plačano, da bi lahko od tega živel. Bolj gre za čast.
Pod svojim okriljem boste imeli res vrhunske kolesarje svetovnega kova, ki osvajajo Tour de France, Vuelto, medalje na olimpijskih igrah, zmagujejo na etapah na največjih dirkah. Kako boste vzpostavili vez med njimi?
Moramo vedeti, da so fantje zelo preprosti. Res, da imajo zelo natrpan urnik in jih je težko dobiti. Komunikacija je otežena. S Tadejem in Primožem še nisem govoril, s preostalimi sem. Mislim, da tudi pri njima ne bo nobenih težav in se bomo o vsem uskladili. Fantje imajo res super značaje in so dobri ljudje.
Ključno je, da se jim omogoči najboljše mogoče pogoje, kar jih lahko reprezentanca ponudi. V tistem pogovoru na večerji z reprezentanti in predsednikom zveze, predsednikom kolesarskega odbora in novim sekretarjem Andrejem Filipom je bila debata, zakaj se ne kupi spremljevalnega avtobusa. Mislim, da za dve dirki na leto to ni smiselno. Ena je celo v Avstraliji. V Evropi pomoč dobimo od UAE Emirates ali Bahraina, kjer je vpetih veliko Slovencev. Nima smisla. Vemo pa, da zveza ni tako močna, da bi si to privoščila.
Nekako bi lahko ob vašem prevzemu reprezentance potegnili vzporednice s kakšnim drugim športom, kot je na primer košarka. Dobili ste zvezdnika, kot sta Pogačar in Roglič. Podobno, kot bi v košarki vodili Luko Dončića in LeBrona Jamesa, če se malce pošalimo.
Mislim, da bi bilo z zadnjima težje delati. Kolesarji so bolj prizemljeni in se ne vedejo kot zvezdniki. Okoli njih tudi ni nobenega pompa. Radi imajo mir, vsaj tako mislim.
Matej Mohorič po njegovem mnenju kolesari za učbenike.
Kako sami spremljate kolesarski razcvet? V svojem obdobju ste slovenski kolesarji v tujini tlakovali pot zdajšnjim generacijam. Verjetno ste tudi vi presenečeni, kakšna velesila je postala Slovenija v svetovnem merilu?
Pred nedavnim sem imel pogovor z Miho Hočevarjem z Dela in mi je dejal, da sem leta 2015 rekel, da bomo na tritedenskih dirkah osvajali etapne zmage, ne pa, da bo nekdo med najboljšimi tremi na koncu. Kdo je takrat vedel, da je to mogoče. Če pogledamo z druge strani, vidimo, da je kolesarstvo postalo globalni šport. Tok informacij se je spremenil.
Včasih so bili glavni Španci, Italijani, Francozi, Belgijci. Koliko je zdaj Špancev, Italijanov? Zdaj so vrhunski kolesarji iz različnih držav. Pri nas se zelo dobro dela z mladimi. Drugače. Dejstvo pa je, da sta Roglič in Pogačar nadpovprečna.
Ali sta bila ravno onadva tisti sprožilec, da ste se odločili za vodenje reprezentance?
Recimo.
Ali ste bili kaj povezani z ljudmi, ki ju poznajo bolje?
Z Boštjanom Mervarjem sem se pogovarjal. On je treniral Rogliča v Adrii Mobilu in ga zelo dobro pozna. Prav tako sem bil v stiku z Andrejem Hauptmanom. Super je, da ima Tadej njega, ker ima toliko izkušenj. Tudi meni bo lažje komunicirati z njim, da imajo fantje mir. On ima tako ali tako vse pod nadzorom, kar zadeva Tadeja. Natanko ve, kdaj ima treninge, kdaj bo na voljo za kak pogovor, kak program ima. Odlično je, da je vezni člen.
Z nekdanjim selektorjem Andrejem Hauptmanom sta se že slišala. V stiku bosta tudi v prihodnje, saj ima ta v UAE Emirates pod svojim okriljem trenutno prvega kolesarja sveta Tadeja Pogačarja.
Vsak strokovnjak ima svoj način dela, svoj pogled na taktiko. Kakšne smernice o načinu dirkanja lahko pričakujejo reprezentanti? Aktivno dirkanje, pasivno čakanje v ozadju? Kot profesionalni kolesar ste bili taktično preračunljivi.
Najprej se je treba pred vsako dirko z vsakim pogovoriti. Najprej je treba videti, kakšna so pričakovanja, kaj si želijo, nato bomo zgradili zgodbo okoli tega. Zdaj lahko veliko streljamo. Ko sem bil jaz, sem imel na voljo le en naboj in je bilo treba varčevati z njim. Dirke so v teh časih nepredvidljive. Lahko se že kmalu kaj zgodi, lahko pozneje. Treba je biti ob pravem času na pravem mestu. Mislim, da to znajo.
Tako, kot se vozi Matej (Matej Mohorič, op. a.), je fenomenalno. Kot bi napisal knjigo. Ko imaš enkrat takšnega kolesarja v svojih vrstah in potegne preostale za seboj, si naredil že 50 odstotkov.
V karieri ste si nabrali veliko izkušenj, saj ste v profesionalnem ustroju tekmovali 13 let. Med drugim ste postali državni prvak, štirikrat nastopili na Giru, enkrat na Vuelti. Verjetno ste se tudi na podlagi vseh teh izkušenj v tujini odločili, da prevzamete to funkcijo.
Bolj ali manj je načelo enako tako v ekipi kot v reprezentanci. Naredi se dogovor. Pred vsem se bom posvetoval s Hempijem (Andrej Hauptman, op. a.) in Štangljem (Gorazd Štangelj, op. a.). Omenil sem ju, ker sta z ekipama nenehno naokoli. Na dirkah ne gledata le svojih kolesarjev, ampak vidita tudi druge. Ali je Roglič v redu in tako naprej. Imata večji pregled kot marsikdo. Zakaj se ne bi torej posvetoval tudi z njima? Več pogledov je, boljšo sliko imaš.
Kako gledate na svojo kariero? Ste zadovoljni s tem, kar ste dosegli?
Recimo. Časi so bili drugačni. Nekajkrat sem razmišljal, kako bi bilo, če bi tekmoval v teh časih. Po mojem bi bil boljši. Če pogledam nazaj, smo preveč trenirali. Zadnja leta že drugače, prej pa. Trening se je spremenil. Mi nismo imeli srčnih utripov, merilcev moči. Ravno ko sem ga prvič imel, me je zbil avto in zaznamoval mojo kariero.
Vidne poškodbe, ki mu jih je ob nesreči povzročil neprevidni voznik avta.
Kako se spomnite tega padca leta 2007?
Nogo, mišico sem imel tako poškodovano, da nisem mogel narediti nič več. Poskusil sem sicer še v Adrii Mobilu, kjer so mi dali priložnost, vendar nisem mogel priti na najvišjo raven. Takrat sem bil star 32 let. Mišico gradiš 20 let in ko se ti zgodi kaj takega, je težko na hitro pri takšni starosti mišico spet spraviti na želeno raven.
Kaj natanko se je zgodilo?
Skupina osmih, devetih kolesarjev je kolesarila, nasproti nam je pripeljal avto ter nas podrl. Prehitevati je začel avtomobil pred seboj, kot da nas ne bi bilo na cesti. Začeli smo se umikati, dva naju je zapel. Na srečo sem imel močne noge, ni mi je odtrgalo.
Po treh tednih ležanja v bolnišnici sem šel naravnost na rehabilitacijo v toplice. Zatem sem še pol leta vsak dan hodil na fizioterapijo od jutra do tretje ure popoldne.
Kar sedem let ste nastopali v tujini. Kaj dobrega in slabega ste doživeli? Verjetno je bila največja ekipa Phonak.
Phonak je bila ena izmed najbolj organiziranih ekip. Tam je bilo dobro poskrbljeno. Ne še za treniranje, ampak vso podporo v ozadju. Slabih izkušenj v tujini nimam. Pozitivnih je več. Veliko sem se naučil, jezika, komuniciranja z ljudmi, ki vodijo ekipe in so zelo bogati. Sponzorji ekip imajo veliko pod palcem, način komuniciranja pa je povsem enak, kot če se pogovarjaš s preostalimi ljudmi. Ni treba imeti strahospoštovanja.
Mavrična majica ima v svetu kolesarstva posebno veljavo. Ponosno jo nosi svetovni prvak. Vi ste bili leta 2006 precej blizu, ko ste svetovno prvenstvo v sosednji Avstriji končali na šestem mestu. Kako blizu in kako daleč ste ji bili?
Ne blizu ali pa daleč. Morda bi lahko prišel do četrtega, petega mesta. Več ne. Prvi trije so se odpeljali kilometer pred ciljem. Mi smo bili v ozadju in je nastala luknja. Položaj sem imel dober, a me je Američan zaprl. Do četrtega mesta bi morda lahko prišel, vendar to na prvenstvu ne pomeni nič. Medalja šteje.
Primož Roglič je letos na olimpijskih igrah kot prvi Slovenec prikolesaril do zlate medalje na največjem dogodku.
Verjetno je ta vaš cilj, želja. Ali pa da bi eden od Slovencev oblekel prestižno mavrično majico, ki pripada svetovnemu prvaku in ima v svetu kolesarstva veliko veljavo?
Zagotovo. Priložnosti so, vendar je pot težka. Gre za enodnevno dirko. Sestaviti se mora posamezniku in vsej ekipi. Odlično je, da se je med reprezentanti vzpostavil kult. Tudi sami imajo cilj medaljo, kar je pravi temelj. Niso zadovoljni s petim, šestim mestom. Res je, da je mavrična majica nekaj posebnega, a imata tudi preostali medalji veljavo.
Ne glede na to, da je Slovenija po točkah velesila, pa sami verjetno zelo dobro veste, da slovenskim klubom zaradi tega ni prav nič lažje. Širine Slovenija nima.
Če se vrneva nazaj, v Sloveniji ni bazena. Pri pionirčkih, mladincih se dela odlično. Slovenija si ne more privoščiti vseh športov. Manj nas je kot v Milanu in imamo raznorazne svetovne prvake. V klubih se dobro dela z mladimi. Težko bi se še bolj, ker ni denarja. Ravno zadnjič sem se pogovarjal s Srečkom Glivarjem pri Adrii Mobilu, ki je rekel, da ima sam 50 mladih. Potreboval bi še najmanj dva plačana pomočnika. A je težko dobiti denar, da bi te mlade lahko vodili z več strokovnjaki.
1