Hrvatu je Slovenija dala vse #video

Radoslav Rogina je svojo pravo kolesarsko pot začel prav v Sloveniji. Sicer je bil sprva pri 13 letih eno leto član varaždinskega kluba, nato pa se je že preselil na Ptuj, kjer je začenjal prve prave kolesarske korake. In od takrat le tri leta ni bil v Sloveniji, sicer pa ves čas kolesaril za naša moštva. Najdlje je zdaj pri Adrii Mobilu, za katero kolesari že vse od leta 2012. Letos bo že njegova 20. dirka Po Sloveniji, ki jo je osvojil leta 2013. Čeprav šteje že 40 let, pa se še vedno dobro počuti na kolesu. Pred koncem kariere bi rad, da se mu izpolni še ena želja. Prihodnje leto bi namreč rad nastopil na olimpijskih igrah v Tokiu.

Kaj vam je Slovenija dala?
Slovenija mi je dala v življenju vse. Od kolesarstva živim. Vse skupaj se je začelo leta 1994 in še traja. Takrat sem začel dirkati. Po naključju se je moj oče, ki je bil prav tako kolesar in kolesarski delavec, spoznal z Renejem Glavnikom na Ptuju. Pogoji so bili tu boljši. Spomnim se, da je bil moj prvi trener Gorazd Penko.

O zanju slovenskega jezika, Triglavu in o tem, kaj bo naredil v zvezi z najvišjo goro v Sloveniji

Verjetno boste torej Sloveniji za vedno hvaležni?
Zagotovo. Ne bi bil tako dolgo v športu, če ne bi šel v Slovenijo. Ne vem, kaj bi delal. Pot bi bila povsem drugačna.

Zakaj prav Slovenija? Verjetno so bile tudi vmes še kakšne ponudbe iz tujine?
Težko je razložiti. Tako me je peljala pot, da sem ostal. V kolesarstvu se je nekdaj drugače gledalo. Ko sem bil pri članih, so večje ekipe iskale bolj izkušene kolesarje. Mladi niso bili tako aktualni kot zdaj. Zdaj takoj dobiš ekipo. Včasih je bilo več starejših izkušenih kolesarjev. Po svetu tudi niso iskali. V zdajšnjih časih je lažje. Slovencem se je odprla pot v tujino. Ko sem bil v Italiji pri Tenaxu, mi je bilo žal, da sem šel v to ekipo. Mlad sem bil. Hitro sem šel, morda bi moral še počakati, da bi dobil Pro Tour ekipo - zdaj World Tour. Ekipa ni bila urejena. Prepuščen sem bil sam sebi. Komaj sem čakal, da sem se vrnil. In ostal sem v Sloveniji.

Sportal Aruja vendarle ne bo na slovenski pentlji

Vse se je začelo na Ptuju. Foto: Vid Ponikvar Kakšni smo Slovenci kot narod?
Ni razlike. Ob meji sem doma (prihaja iz Varaždina, op. a.). Od malega govorim slovensko. Ko sem bil majhen, smo gledali hrvaške in slovenske programe. In sem se tudi naučil slovenskega jezika.

Glede na to, da ste že toliko let v Sloveniji, se verjetno kaj zbadate s slovenskimi kolesarji. Sploh, ko gre za šport med Slovenijo in Hrvaško.
Na hec obrnimo. Malce se dražimo, vendar so na primer vsi navijali za Hrvaško, ko je bila v finalu svetovnega nogometnega prvenstva. Razumemo se zelo dobro. Ni dileme, da bi bili razdeljeni. Odprt sem, fantje so odprti. Ni govora, da ne bi bili prijatelji. Odlično se razumemo.

Vas kaj zbadajo zaradi let? Slišal sem, da vam pred dirkami pravijo, da ste že zmagali, ker ste napisani na prvem mestu pri starosti kolesarjev.
Ko sem bil pri Loboriki in smo bili sami Hrvati, so mi govorili deda (smeh, op. a.). Večina mlajših mi izkazuje spoštovanje. Na dirki Po Sloveniji pa ne bom najstarejši, ker bo za Meridiano nastopil Davide Rebellin. Za osem let me je prehitel (smeh, op. a.).

Kako je pri 40 letih tekmovati z mlajšimi?
Na World Touru ni mogoče. Zlasti ne na tritedenskih dirkah. Na tej ravni, kjer smo mi, si lahko tudi sam izbiraš dirke. Niso toliko težke, naporne. Mogoče je preživeti. Vztrajam pri tem. Če te kdo želi in te plača, zakaj ne bi vztrajal. Izkoriščal bom, dokler bom lahko. Ko bom videl, da ne bo šlo, bom rekel dovolj. Fizično je težje. Kot sem bil mlajši, sem bil takšen tip kolesarja, da sem bil spomladi že dober. Zdaj je drugače. Veliko časa potrebujem in ne smem narediti veliko napak. Zdaj ko je vroče, je dobro. Težje pa se je regenerirati. Včasih sem imel dva vrhunca v sezoni, zdaj le enega. Drugi je čudež, če se zgodi. Pozna se. Ne bom zavajal. Leta naredijo svoje. Zlasti na dirkah, ki so večetapne. Zjutraj težje vstaneš.

Koliko se je kolesarstvo v tem času spremenilo?
Nekoč se je lepše vozilo v skupinah. Manj padcev je bilo, manj nervoze. Zdaj je vse naštudirano. Vsi športni direktorji imajo vse informacije. Ko je zoženje ceste, morajo biti vsi spredaj. A vsi ne morejo biti. Tega prej ni bilo. Kulture je bilo več. Tudi več izkušenih kolesarjev je bilo. Zdaj mladina nima spoštovanja. Večinoma so borbeni. Gladiatorsko je. Ni več reda in takšnega spoštovanja.

Tisti, ki vas poznajo, pravijo, da bolj kot tarnate, bolje kolesarite.
Včasih je bilo res tako. Pred dirko sem se zelo slabo počutil, nato pa mi je šlo. Ko sem bil mlad, je nato kar steklo. Zdaj, ko sem starejši, tarnam, a ne brez razloga (smeh, op. a.). Nikoli nisem rekel, da bom danes zmagal. Nisem takšen tip kolesarja. Znam potarnati, to je res.

Sportal Etapni zmagovalec z Gira bo eden glavnih adutov za zmago na dirki Po Sloveniji

Odmeva njegova zmaga na dirki Po Sloveniji leta 2013, ko je bil najhtejši čez legendarni prelaz Vršič. Foto: Vid Ponikvar Da vas tudi na počitnicah bolijo noge …
(smeh, op. a.) Noge vedno bolijo. Najraje sedim na tleh, ker mi je tudi na stolu naporno. Osebno mi je nižje bolje, zlasti za noge, ker se sicer napihnejo. Doma se včasih usedem na tla, ko gledam TV.

Kateri so bili najtežji trenutki v vašem življenju?
Več je bilo lepših kot slabih. Slabe sem pozabil. Ne morem reči, da je bilo kaj grdega. Hud padec se mi je pripetil štiri leta nazaj, ko sem si poškodoval ključnico. Preostalo je bilo brez poškodb. Večino časa mi je bilo lepše kot slabše.  

Ste kdaj razmišljali, da bi odnehali?
Večinoma mi je bilo lepo in še mi je. Od tega živim. Zadnja leta se vedno dogaja ista zgodba, še eno leto, še eno leto ... A ko pomislim, imam pred seboj še eno stvar, zaradi katere bi vztrajal še eno leto. Ena možnost je še odprta, ki bi me prisilila, da bi podaljšal. Rad bi nastopil na olimpijskih igrah na Japonskem. Ne bi se rad hvalil, vendar sem na Hrvaškem med bolj kakovostnimi kolesarji. Zakaj ne bi nastopil. Hrvaška nima kolesarja, ki bi bil tako fizično pripravljen, kot sem sam trenutno. Če bi mi ponudili, da bi prišel v olimpijski program, razmišljam, da bi sprejel in se na olimpijskih igrah nato poslovil od športne kariere.

Kakšna je pot, da bi prišli v program?
Moralo bi biti tako, da bi bili vključeni najboljši kolesarji. Letos nisem v programu, ampak so kolesarji, ki si mesta ne zaslužijo. Takšna je politika. Razlog za tako odločitev je bil, ker ne vozim v državnem prvenstvu. Ampak letos se ga bom udeležil. Potem bomo videli, kako se bodo stvari nadaljevale. Spet smo pri letih. Sem star, vendar če ni boljšega kadra, zakaj ne bi. To je še stranski cilj.

Alejandro Valverde je bil na primer pri 39 letih svetovni prvak.
Zame je tudi kandidat za zmago na olimpijskih igrah.

Ste pa tudi v Sloveniji in s slovensko ekipo prišli do najbrž največjega svojega uspeha, ko ste leta 2013 zmagali na dirki Po Sloveniji?
Lahko bi rekel. Na Kitajski sem sicer osvojil dirko višje kategorije, vendar mi bolj gledamo evropski del. Ko sem bil mlad, sem bil na Tour de l'Avenir (dirka, ki je za mlajše kolesarje kot Tour de France, op. a.) drugi. Kar veliko dirk prve kategorije sem osvojil. Osebno in ekipi pa največ pomeni zmaga na dirki Po Sloveniji.

Sportal Primož Roglič ostaja brez slovitega Toura #video

"Vsakega dela se spomnim. Zdaj sem bil na pripravah dva tedna v Kranjski Gori. Desetkrat sem zagotovo prekolesaril Vršič. Spomni so prišli na plan. Osebno ga pogrešam na dirki Po Sloveniji. Kultni je. Star vzpon, ki je že dolgo znan." Foto: Vid Ponikvar So spomini še sveži?
Vsakega dela se spomnim. Zdaj sem bil dva tedna na pripravah v Kranjski Gori. Desetkrat sem zagotovo prekolesaril Vršič. Spomni so prišli na plan. Osebno ga pogrešam na dirki Po Sloveniji. Kulten je. Star vzpon, ki je že dolgo znan.

Zakaj mislite, da se dirka po Sloveniji ohranja na kolesarskem zemljevidu, na Hrvaškem pa so se pojavile težave, potem ko je bila na široko zastavljena?
Dirka po Hrvaški se je na hitro uveljavila kot kakovostna dirka. Ni je konec, zdaj se je pojavil manjši konflikt. Verjetno bo naslednje leto spet v istem terminu. V Sloveniji je tradicija. Počutim se kot Slovenec. Zame je to domača dirka. Medijsko je pri nas najbolj pokrita.  

Kako vi sami vidite, kaj dirka Po Sloveniji pomeni za razvoj slovenskega kolesarstva?
Zagotovo veliko. Nazadnje je bila za majhnega Pogačarja odskočna deska za tujino. Tu je dosegel dober rezultat in odšel.

Se vidite, da bi mu lahko na letošnji dirki konkurirali?
Realen sem. Zame je prvi favorit za zmago na dirki Po Sloveniji. Ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi bil njemu in drugim konkurenčen. Vem, da bo konkurenca močna. Nekako se ne morem spraviti na raven, na katero bi si želel. Po Bihorju je začelo kazati na bolje. Morda pa bo. Treniral sem tako, kot je bilo treba. Upam, da bo počutje pravo. Vse se mora sestaviti. Upam, da bo vroče. Ne vidim se, da bi zmagal, med deseterico pa bil za našo ekipo v tej konkurenci dober rezultat.

"Ko je bil prolog, sem si rekel, to je pa dobro. Mi kolesarji, ki ga gledamo, vidimo, da nima lepega stila vožnje. A je šel dobro. Vsako leto do zdaj je eno stopnico stopil višje." Foto: Sportida Koliko pa ste pomagali Primožu Rogliču, s katerim sta bila nekaj let pri Adrii Mobilu moštvena kolega?
Seveda sem mu pomagal kot drugim. Nasveti med dirko so bili na primer takšni že, ko se je bilo treba hitro odzvati. Na njegov trening nisem vplival, med dirko pa se je hitro učil in nas prerasel. Še zdaj mi je neverjetno, kako je šlo vse skupaj navzgor. Najbolj mi je všeč, ker je še zdaj hvaležen vsem, ki smo mu pomagali. Upam, da sem mu kaj pomagal in da je to izkoristil. Zagotovo je izkoristil (smeh, op. a.).

Ali ste ga morali kdaj med dirko nadreti?
Spomnim se, ko smo eno leto vozili dirko po Azerbajdžanu. Skupaj sva se znašala v pobegu. Ko sem šel po bidone, so iz skupine nekateri odskočili. Takrat sem ga, po domače povedano, "nap...": "Kaj delaš? Ne smejo iti." Hitro mi je bilo žal. Dobro se spomnim, ker nama je bilo obema težko. Takrat sem ga nadrl, tega se spomnim. Primož je poskušal loviti, da bi se jaz priključil, a nama ni uspelo. Ni bilo nobenega prepira, da ne bo pomote. Ni bil še izkušen. Si je pa zagotovo zapomnil, da tega ne sme več narediti. Ko začne kolesar v teh trenutkih razmišljati, je prepozno. Nagonsko se moraš odzvati. Vedno, ko sem preračunaval, se ni dobro obneslo.

Sportal Adria Mobil iz Romunije z dvema etapnima zmagama in četrtim skupnim mestom

Želi si, da bi prihodnje leto nastopil na olimpijskih igrah v Tokiu. Foto: Vid Ponikvar Po pravici povedano, ali ste si ob njegovem prihodu v ekipo mislili, da bi mu lahko uspel tak preskok?
Ne, nisem verjel. Drugo leto, ko smo dirkali, sem že začel verjeti. Ko je bil prolog, sem si rekel, to je pa dobro. Mi kolesarji, ki ga gledamo, vidimo, da nima lepega sloga vožnje. A je šel dobro. Vsako leto do zdaj je eno stopnico stopil višje. To stopnjevanje se še ni končalo. Če bo naredil še eno stopničko višje, potem mu ne bo enakega.

Hitro se je učil …
On je žilav in borben. Vedno je dal vse od sebe. Toliko, kolikor je dal lahko od sebe, toliko je dal. Tako je bil trmast, da mu je prineslo zmage. Nikoli ni popuščal. Spomnim se naslednje dirke po Azerbajdžanu, ki jo je osvojil. Takrat sem bil jaz v položaju, da mu pomagam. Za klanec sem mu pripravil teren. Edini, ki ga je držal, je bil Matej Mugerli. Zelo dober je bil. Rogli se je otresel vseh, razen njega. Govoril je, grem na noge in mi ne uspe. Potem je rekel, da je dal na lažji prenos, se usedel in šel. Trmast je bil in ni popuščal. Ni skočil dvakrat, ampak tolikokrat, da ni Mugerli popustil. Primož je tako trmast, da ne bo odstopil, če si nekaj vbije v glavo. Po vsej verjetnosti mu bo uspelo.

Mislite, da bo vam uspelo priti na olimpijske igre v Tokiu prihodnje leto?
Če dobim priložnost, bom šel. Nastopil sem na olimpijskih igrah v Pekingu in Londonu. Lahko bi tudi v Riu, vendar se mi je zdelo, da je bila proga pretežka, in sem dal priložnost Matiji Kvasini. Še zdaj obžalujem. Poletno obdobje in vročina, ki je bila tam, sta mi ustrezala.

Sportal Ljubljančanu ni jasno, zakaj ga je oče ponujal Mariboru #video

Sportal Izpoved "oklofutanega" navijača na Giru: Žal mi je za vse, Lopezov odziv povsem razumem #video