SiolNET. Sportal Nogomet
7,67

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Andraž Šporar

Ljubljančanu ni jasno, zakaj ga je oče ponujal Mariboru #video

7,67

termometer

Andraž Šporar
Andraž Šporar je velik zaljubljenec v zeleno-bele barve. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Slovenski nogomet že dolgo ni občudoval tako vročega napadalca. Andraž Šporar je na Slovaškem presegel vsa pričakovanja. Rekorde je podiral kot po tekočem traku. V njegovem srcu utripa ljubezen do Olimpije in Liverpoola, a tudi do večjih nogometnih ciljev in hitrih avtomobilov.

Kvalifikacijska tekma v Celovcu se ni končala po njegovih željah, a kljub porazu z Avstrijo (0:1) trdno verjame, da je Slovenija sposobna uresničiti cilj in po dolgih letih zaigrati na velikem tekmovanju. V intervjuju pa ni bila vodilo njegova reprezentanca, ampak njegovo dojemanje nogometnega sveta prek Olimpije, Liverpoola in Slovana, ki nosijo v njegovem srcu posebno mesto, pa tudi njegov odnos do večnega rivala iz Maribora. In seveda neverjetna strelska serija, s katero je 25-letni napadalec očaral Slovake in nase povlekel zanimanje večjih klubov. Slovenija že dolgo ni na delu spremljala tako razigranega napadalca. Doseči v eni sezoni 35 zadetkov, od tega v prvenstvu kar 29, biti ne le najboljši strelec, ampak tudi igralec slovaškega prvenstva, ni mačji kašelj. Andraž Šporar se tega dobro zaveda.


Zmotili smo ga na reprezentančnih pripravah v Kranjski Gori. Zmotili smo ga na reprezentančnih pripravah v Kranjski Gori. Foto: Rok Plestenjak Sezona je zelo dolga. Ste že siti medijskega pompa, novinarske zvedavosti o rekordih na Slovaškem, prestopnem roku, reprezentanci in še čem, kar vas spremlja na tej poti?

Ne. Iskreno ne. To pač sovpada z našim poslom. Glede na to, kako pomembne tekme igramo, je to nekaj povsem normalnega. Po svoje mi je kar všeč, da vlada zame veliko zanimanje novinarjev.

Kaj menite o sodelovanju z novinarji? Vas motijo tisti, ki prisegajo na manj preverjene informacije in javno spravljajo v drugačen položaj?

Nobenemu novinarju ne zaupam, jih pa ne bi kar tako delil na slabe in dobre. Delo novinarja je, da piše, da ljudje to potem berejo. Velikokrat je kakšna resnica izkrivljena, a to ni nič takega. Pomembno je, da glavni akterji v zgodbi vedo, kaj je res, kaj pa se napiše. Včasih se pač napiše z namenom, da ljudje berejo. V tem ne vidim nič napačnega. Če bi bil sam novinar, bi verjetno kdaj pa kdaj tudi sam napisal kakšno izkrivljeno resnico.

V kratkem je po vaši izjemni sezoni mogoče pričakovati veliko govoric in napisov o prestopih v katerega izmed močnejših klubov.

Verjetno. Zame je to nekaj normalnega, s tem nimam težav.

Vam godi, ko prebirate, kako se vaše ime povezuje s kakšnim dobrim klubom?

Da. No, godi … Zame to bolj pomeni, da sem, če se res piše o takšnih stvareh, naredil nekaj dobrega. Seveda sem s tem zadovoljen.

Poletje je blizu. Na Slovaškem že kaj razmišljajo o tem, kakšna bo vaša prihodnosti?

Težko bi v tem trenutku karkoli komentiral, saj sem član Slovana. Trenutno sem osredotočen le na delo reprezentance, kaj pa se bo dogajalo v prestopnem roku po ponedeljku, ko bomo odigrali še tekmo v Rigi, pa bomo videli. Za zdaj sem osredotočen le na reprezentanco.

Bi radi s Slovanom najprej videli, kateri bodo tekmeci v evropski sezoni, nato zaigrali v kvalifikacijah za ligo prvakov in se šele nato odločili, ali boste ostali na Slovaškem?

Res ne vem, ker se o tem še nisem pogovarjal z vodstvom kluba. Bomo videli.

Šporar se je v dresu Olimpije pred leti v Ljubljani pomeril s Chelseajem, za katerega je tedaj igral Fernando Torres. Šporar se je v dresu Olimpije pred leti v Ljubljani pomeril s Chelseajem, za katerega je tedaj igral Fernando Torres. Foto: Vid Ponikvar Če bi ostali pri Slovanu in nastopili v Evropi, bi se potegovali za nastop v ligi prvakov. Morda bi dočakali celo dvoboj proti Liverpoolu. Je vaša strast do novopečenega evropskega prvaka še tako močna kot je bila pred leti?

Seveda. Liverpool bo ostal v mojem srcu do konca življenja. Kluba, za katerega navijaš s srcem, ni nikoli mogoče zamenjati. Vedno bom navijal za rdeče. Zdi se mi, da se je vrnil na sam vrh evropske smetane. Za njim je fantastična sezona.

Še spremljate vsak korak Fernanda Torresa? Veste, kako mu gre na Japonskem?

Ne, ne. Odkar je zapustil Liverpool … Ne bom rekel, da se mi je malce zameril, ampak v dresu Liverpoola je bil moj idol, ko pa je odšel drugam, ni bil več pravi Torres in tudi Liverpoolu je manjkal takšen tip napadalca.

Pa še dresa vam ni hotel podariti v Stožicah, ko ste se z njim pomerili v prijateljski tekmi.

Res je! Takrat sem ostal brez njegovega dresa, ker ga je v Ljubljani obljubil nekomu drugemu. Še vedno ga idealiziram, je super igralec, ampak če povem povsem iskreno, več ne spremljam njegove kariere. Pravzaprav sploh nisem vedel, da igra na Japonskem.

Kako ste spremljali finale lige prvakov med Liverpoolom in Tottenhamom? Takrat ste že bili v reprezentančnem taboru in se pripravljali na junijski tekmi.

Ko je bil finale, nam je selektor odobril prosto. Tako sem si tekmo ogledal v družbi najboljših prijateljev in dekleta. Prevladovali smo navijači Liverpoola. Bilo je zelo prijetno, sploh zaradi zmage Liverpoola.

Kot nogometaš je pogosto na poti. V nedeljo se bo tako s slovensko reprezentanco odpravil v Rigo. Kot nogometaš je pogosto na poti. V nedeljo se bo tako s slovensko reprezentanco odpravil v Rigo. Foto: FC Basel

Ima profesionalni nogometaš sploh lahko srce navijača? Gre to skupaj?

Seveda gre. Večina igralcev simpatizira za klub, ki jim je najbolj pri srcu. Za klub, kjer si ne služi denarja, da se razumemo. Če ti pa uspe, da igraš za klub, za katerega navijaš, pa je to verjetno nekaj najlepšega, kar ti lahko uspe v nogometu. Sam navijam za Liverpool že od mladih let.

Pa vaša ljubezen do Olimpije?

To je nekaj povsem drugega. Meni je Olimpija dala čisto vse. Zanjo sem igral štiri leta. Že od majhnega kot Ljubljančan navijam za njo, oče je igral za Olimpijo, bil je njen kapetan, tudi jaz sem bil pozneje njen kapetan. Olimpija je nekaj posebnega. Če me boste v naslednjem vprašanju vprašali, koga imam raje, bom zagotovo izbral Olimpijo.

Torej imate Olimpijo raje kot Liverpool?

Tako je.

Kako pa bi primerjali ljubezen do Olimpije in bratislavskega Slovana?

Sem navijač Olimpije. Vedno izberem Olimpijo pred vsemi.

Ste imeli med tako uspešno in naporno sezono sploh čas spremljati slovensko prvenstvo in dogajanje v domovini?

To je bilo odvisno od razporeda tekem Slovana in Olimpije. Če se dnevi niso prekrivali, sem si vedno ogledal tekmo Olimpije. Ko je bilo le mogoče.

Ste bili po tej sezoni kaj jezni, da Olimpija ni bila najboljša?

Jezen niti ne, bolj mi je bilo žal zapravljene priložnosti, ker me spremlja občutek, da Maribor v tej sezoni ni bil najbolj prepričljiv. Če bi bile v Olimpiji stvari bolj stabilizirane, mislim, da bi ji uspelo. To pa zato, ker ima Olimpija boljšo ekipo in bi lahko osvojila naslov prvaka. Niti nisem bil tako jezen, kot sem bil razočaran. A pač. Maribor dela po svoje, dela dobro, tako da je na koncu, če pogledamo točkovno razliko, zasluženo osvojil naslov.

Po koncu dvoboja v Celovcu se je zahvalil slovenski reprezentanci za glasno podporo. Po koncu dvoboja v Celovcu se je zahvalil slovenski reprezentanci za glasno podporo. Foto: Vid Ponikvar

Ste ob prihodu na reprezentančni zbor radovedno pristopili do soigralca Nejca Vidmarja, kapetana Olimpije, naj vam malce opiše, kaj se dogaja z ljubljanskim klubom?

Ne, ne. Večino časa se tako ali tako slišim s fanti in fizioterapevtom Olimpije. Ohranjam redne stike.

Pri Olimpiji je tako, da je vedno manj staroselcev. Iz šampionske generacije, ki je osvojila naslov v sezoni 2015/16, sta zmaja le še Nik Kapun in vratar Vidmar.

Moral bi res dobro razmisliti, koliko igralcev Olimpije sploh še dobro poznam. Je pa res, da z Nejcem sploh nisva igrala skupaj. Prišel je ravno pozimi, ko sem leta 2015 zapustil Olimpijo. Ostal je le še Kapun, s katerim sva dobra prijatelja. Sva v rednih stiskih, skupaj sva igrala še pri Interblocku.

Očitno ima Olimpija pod vodstvom Milana Mandarića svojo pot in filozofijo, ki jo zaznamujejo tudi silne kadrovske spremembe.

Tako je. Ima svojo vizijo. Tako pač je.

V sezoni 2015/16 je Olimpijo zapustil že pozimi, a bil vseeno najboljši strelec tekmovanja. V sezoni 2015/16 je Olimpijo zapustil že pozimi, a bil vseeno najboljši strelec tekmovanja. Foto: Vid Ponikvar

V klubu zadevate kot po tekočem traku, v dresu reprezentance pa ste dolgo čakali na prvi zadetek. Se napadalec resnično znajde v stresnem položaju, če nastopi strelska suša?

Ne bom rekel, da sem imel nesrečo, a bil sem prvi napadalec reprezentance ravno v obdobju, ko tri, štiri tekme niti nismo dosegli zadetka oziroma jih na desetih tekmah dali kakšnih pet. Preprosto ni steklo. So pa to bile večinoma prijateljske tekme in dvoboji lige narodov, zdaj pa igrajo v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo. Če bi že moral izbirati, bi dal tam nič golov, upam pa, da jih bo tu veliko.

Koliko vam je sploh zlezla pod kožo liga narodov, eksperiment Uefe?

Ne bi rekel, da je ravno eksperiment, je pa evropsko prvenstvo vendarle bolj pomembno. Euro je Euro, liga narodov pa je prvič zaživela šele lani. Zame sta Euro in svetovno prvenstvo veliko več. Tako verjetno razmišlja vsak nogometaš.

Vsi sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.

V ligi prvakov ste s klubom že igrali, to čast ste dočakali v dresu Basla, pri reprezentanci še čakate na nastop na glavnem tekmovanju.

Res je. To me še čaka in mislim, da bom to v karieri dosegel.

Že prihodnje leto, ko bo 12 držav gostilo evropsko prvenstvo 2020?

Te priložnosti se popolnoma zavedam. Bomo videli. Imamo dobro ekipo in vse možnosti za preboj na veliko tekmovanje. V nogometu se lahko zgodi marsikaj, a sem prepričan, da z malce sreče in dobro igro premoremo dovolj kakovosti, da se lahko uvrstimo na Euro.

Odločilne tekme boste igrali jeseni.

Tako je. Junij še ne bo dal dokončnih odgovorov. Če bomo povezali dve, tri zmage, bomo spet na konju.

Po porazu v Celovcu mu je najbolj žal navijačev

V Celovcu je odigral vso tekmo, a je Slovenija ostala praznih rok (0:1). V Celovcu je odigral vso tekmo, a je Slovenija ostala praznih rok (0:1). Foto: Vid Ponikvar ''Z rezultatom ne moremo biti zadovoljni. Slovenski navijači so bili izjemni, zaradi tega mi je še toliko bolj žal zaradi rezultata in tekme. Pokazali smo premalo. V fazi grajenja igre nismo bili dovolj zbrani in mi je res žal zaradi fantastične atmosfere na stadionu. Ne vem, kaj je manjkalo, nismo bili pravi pri posesti. Ko smo vzeli žogo, smo imeli prepočasne prehode naprej, oziroma smo bolj redko začeli igrati od vratarja. Bile so bolj dolge žoge name in na Josipa. Borili smo se, a definitivno premalo za tekmo proti reprezentanci, kot je Avstrija. Zdaj moramo hitro pozabiti na to tekmo, čez tri dni bo nova v Latviji. Tri točke so nuje. Latvijci imajo nič točk in so najslabša reprezentanca v naši skupini. Ne gre jih podcenjevati, a mi imamo  boljšo ekipo. Nujne so vse tri točke. V prihodnje bo treba malce več pokazati za osvojitev točk. Sploh proti Poljski in Avstriji. V Celovcu smo videli, da to ne bo dovolj. Na koncu smo imeli dve priložnosti, a na žalost žoga ni šla v gol. Če sem povsem iskren, si ga tudi nismo zaslužili,'' je povedal Šporar po petkovem porazu v Celovcu.

Veljajo pa junijski nastopi za silno naporne, saj ste igralci utrujeni in načeti od napornih sezon. Tako je bilo tudi v vašem primeru, ko ste prišli na zbor z bolečinami v rami.

Res je. Na srečo ni bilo nič hujšega. Za reprezentanco prideš igrat tudi takrat, ko si zelo izmučen. Čustva na tekmi te preprosto ponesejo, vedno daš od sebe sto odstotkov. Po sezoni si res izmučen, a kakor smo izmučeni mi, so tudi naši tekmeci. Zato je položaj enakovreden.

Z Baslom je pred leti zaigral v skupinskem delu lige prvakov. Z Baslom je pred leti zaigral v skupinskem delu lige prvakov. Foto: Guliver/Getty Images V karieri ste izkusili kar nekaj bolečih poglavij, v katerih vam je sreča obrnila hrbet. Pri tem mislim zlasti na zdravje. Iz Olimpije ste za ogromen znesek prestopili k Baslu, kjer pa je nato sledila dolga prisilna pavza. Kako to, da Švicarji na zdravstvenem pregledu niso odkrili težav s stopalom?

Tega niso odkrili, ker niso naredili pregleda z magnetno resonanco. No, pozneje so mi zdravniki povedali, da tudi to ne bi pomagalo, saj je bila v gležnju že tekočina in je bilo vse skupaj zamegljeno. Tako ne bi videli, kaj se zaradi otekline v resnici dogaja spodaj.

Vas je to bremenilo, saj ste dolgo časa v Švici veljali za zgrešen nakup, označili so vas za mačka v žaklju. Basel je za vas Olimpiji odštel silne milijone, vi pa ste se znašli na seznamu poškodovanih.

Bremenilo me je le zaradi tega, ker sedem mesecev nisem mogel igrati nogometa. Kako so me takrat doživljali drugi, mi je bilo povsem vseeno. Meni je bilo najbolj grozno, ker nisem mogel igrati nogometa. Razmišljal sem le o tem, kako se bom čim prej vrnil.

Basel je bil magnet zaradi serijskih naslovov in nastopanja v ligi prvakov. Pomenil  je odskočno desko za večje klube, trener vam je zaupal. Imeli ste vse razen tistega osnovnega, kar potrebuje vsak športnik. Zdravja.

Vse sem imel razen zdravja. Po treh tednih sem se poškodoval in bil odsoten sedem mesecev. A tako pač je. V vsakem slabem se skriva tudi nekaj dobrega. Tako moraš razmišljati! No, zdaj sem v tej sezoni za klub Slovan dosegel 35 zadetkov, tako da se v nogometu dogajalo različne stvari. Moraš biti le psihološko močan in premagati vsako prepreko, ki se pojavi na tvoji poti.

Vrhunski slovenski golgeterji ponavadi dosegajo uspehe po trnovi poti, silnih trpljenjih, slabših klubih in številnih težavah s poškodbami. Tako je bilo na primer z Milivojem Novakovićem ali Erminom Šiljakom, zdaj pa je z vami, Robertom Berićem, Timom Matavžem in še kom.

Ne poznam zgodb vseh napadalcev na svetu, a zagotovo ni nikogar, ki bi imel v karieri le vzpone. Ali pa so zelo redki. Take stvari se dogajajo. Poškodbe so sestavni del športa. Na žalost se to zgodi veliko nogometašem.

Pri Baslu je zaradi poškodbe stopala manjkal več kot polovico leta, a ga to ni oviralo, da bi pozneje postal prvi napadalec reprezentance. Pri Baslu je zaradi poškodbe stopala manjkal več kot polovico leta, a ga to ni oviralo, da bi pozneje postal prvi napadalec reprezentance. Foto: Vid Ponikvar

Je medicina že tako napredovala, da ste lahko po tem, ko odpravite hudo poškodbo in se vrnete na igrišče, tako samozavestni, da veste, da boste lahko znova zaigrali kot v stari formi? Ni več strahu, da preveč obremenjujete telo?

Ne, razvoj medicine je pozitivna stvar. Ne predstavljam si, kako je bilo pred 30 ali 40 leti. Če si si takrat poškodoval križne vezi, se je bilo veliko težje vrniti. Vsaj kar zadeva to. Kar pa zadeva preventivo, lahko delaš, kolikor hočeš, a na terenu je ponavadi že en napačen gib dovolj, da ti kaj poči. Na žalost je tako, a s tem nogometaši živimo, tako da ni posebnih težav.

So branilci na Slovaškem zaradi tega, ker ste tako dober napadalec, bolj grobi, neusmiljeni do vas? Se poskušajo dodatno dokazovati z vami ali imate pri sodnikih že zaščiten status in vas lahko obvarujejo morebitnih poškodb?

Ne, sodniki me ne pazijo. Povsem normalno je. V 90 odstotkih primerov so branilci vedno pri tvojih nogah. Tega sem že navajen, težko bi karkoli komentiral glede na to, da sploh nimam občutka, kaj je res, kaj pa ne. Že vse je tako samoumevno, tako da se mi zdi povsem normalno, če me branilec udari iz nemoči. Na primer. Ali pa če mu pobegneš in je normalno, da ti bo "šel v noge". Pač, tako je.

Legendarni košarkar Michael Jordan je opozarjal, da športnik ne sme zaspati na starih lovorikah, ampak mora biti  zanj vedno najpomembnejša naslednja tekma. V tej sezoni vam je uspelo, da ste od začetka do konca sezone obdržali izjemen ritem. Od kod ste črpali stabilnost?

Za mano je vrhunska sezona, a kot je rekel sam Jordan, imam pred seboj še deset let kariere, tako da … Ena sezona je bila super, a še ni končana, imam še zadnje reprezentančne obveznosti, potem pa sledi nova sezona. Če hočeš biti dober napadalec v evropskem merilu, moraš ponoviti vajo in dati vsaj približno toliko golov kot jaz letos. To je moj cilj.

Lahko primerjamo zadnjo sezono pri Slovanu z jesenskim delom sezone 2015/16, ko ste v dresu Olimpije dali 17 zadetkov in bili na koncu sezone še vedno najboljši strelec Prve lige Telekom Slovenije? Kdaj ste bili bolj vroči?

Takrat sem dal 17 golov, pa sem se čez dva meseca poškodoval, tako da tega ne bi mogel primerjati. Letos nisem imel težav z zdravjem. Igral sem vso sezono, in to tako, kot je tudi treba igrati. Težje je tako zdržati vso sezono kot pa polovico.

Primerjava se ponuja kar sama po sebi. Ni jih malo, ki na slovaško prvenstvo gledajo slabšalno in si pravijo, da vaš strelski dosežek precenjujejo.

To verjetno govorijo ljudje, ki niso nikoli stopili na igrišče. S takšnimi očitki nimam nobenih težav.

Katera pa je močnejša liga? Slovaška ali slovenska?

Težko je primerjati. Vsaka ima svoje pluse in minuse. Mogoče je na Slovaškem več dobrih ekip z velikim številom navijačev. Edino to. Preostalo pa je težko oceniti. Tudi zaradi tega, ker je slovenska liga močna. Tisti, ki govorijo, da sta slovenska in slovaška liga slabi, imajo pač takšno mnenje, ki ga je treba spoštovati, ampak verjetno nimajo veliko pojma o nogometu.

Je pri navijačih in novinarjih sploh mogoče zaznati kakšno razliko med Olimpijo in Slovanom?

Ne, stvari so zelo podobne. Kulturnih razlik med narodoma ni veliko, miselnost je podobna. Tudi pri novinarjih nisem opazil razlike. Kakšna pa bi lahko bila razlika?

Ne vem. Morda na Slovaškem bolj drezajo v vas?

Saj tudi vi drezate. Vsi ste enaki (smeh, ep. p.).

Kako pa je s tistimi, ki jih ne zanima nogomet in raje pišejo o tem, kako ste bogati, uspešni, mladi in obkroženi z lepimi dekleti in dragimi avtomobili?

Imajo pravico pisati, kar hočejo. S tem se res ne obremenjujem. Bolj bi bila težava, če bi se s tem obremenjeval in premleval, zakaj je to novinar sploh napisal. Zakaj je nastal tak članek? Kdaj se zgodi, da ga preberem in si mislim, poglej tega, ta pa res nima pojma, zaprem revijo in grem naprej.

Stari ste komaj 25 let, pa ste že uresničili svoje sanje. Ste uspešen nogometaš, izbran za najboljšega na Slovaškem, tudi finančno ste vedno bolj preskrbljeni. Je zaradi tega kaj drugače, ko se vračate domov in se družite z najmlajšimi, ki ste jim vzornik?

Ne. Niti še nisem uresničil svojih sanj. Težko je reči, kdaj nekdo v nogometu uresniči svoje sanje. Oziroma moraš biti o tem res prepričan. Nogometaši Liverpoola so letos osvojili ligo prvakov. Uresničili so svoje sanje, a je jutri že nov dan. Prihodnjo sezono morajo biti spet na vrhunski ravni, spet si morajo želeti več. Tako je pri vsakem športniku. Zame bi bil velik uspeh nastop na velikem tekmovanju z reprezentanco, pa osvojitev naslova v kakšni izmed močnejših lig. Če bi to osvojili z reprezentanco, bi vsi v državi spet dihali z nami. Že zdaj se vidi, da imamo podporo, da ljudje stojijo za nami. Potrebujemo le še dobre rezultate.

Nogomet vam je bil že položen v zibelko. Kariero očeta Mihe Šporarja ste v športnem pogledu hitro prerasli.

Če sem prerasel njega, upam, da bom imel kdaj sina, ki bo nato prerasel mene.

Potem bi bili kot najbolj znana slovenska nogometna dinastija Elsnerjevih.

Da, nekako tako. Oče je ponosen name, jaz pa na njega in mamo.

Andraž v družbi očeta Mihe Šporarja pred sedmimi leti. Andraž v družbi očeta Mihe Šporarja pred sedmimi leti.

Vaš oče skrbi za varnost. Je varuh reda z velikim nogometnim srcem. Kako vas je vzgajal? Strogo, kot se zdi njegova služba?

Kje pa. To je pač njegova druga služba, osebno pa ni niti malo stroge, agresivne narave, ampak bolj zabavljač. Ima pač takšno službo, da mora biti fit, pripravljen. To je zelo odgovorna služba, biti mora pač malce bolj močnejši in fizično pripravljen, po značaju  pa ni agresiven.

Ko smo z vami pred sedmimi leti opravili prvi intervju, je oče z besedami, da boste, če boste ostali v Sloveniji, iz Interblocka lahko odšli samo v Maribor, dvignil veliko prahu. Je bil iskren ali je s tem le poskušal podrezati Olimpijo, naj se zgane in vas pripelje v Stožice?

Vsi, ki ste del nogometnega okolja v Sloveniji, veste, da moj oče tu in tam reče kaj nepremišljenega. Da bi šel v Maribor, ni bila prav nikoli možnost. Ne vem, zakaj je to rekel.

Kakšen pa je vaš odnos do Maribora, novega prvaka Slovenije?

Z njim imam profesionalen odnos. V Sloveniji sem vedno najraje igral proti njemu. Normalno je, da Olimpija potrebuje Maribor in obratno. Tako kot na primer Dinamo na Hrvaškem potrebuje Hajduk in podobno.

Zlatko Zahović večkrat poudarja, da Slovenija potrebuje folkloro pred derbijih, več zbadanj v mejah normale, ki bi še dvignila zanimanje za večni derbi.

Seveda. Z njim se popolnoma strinjam.

Šporar je hvaležen nekdanjemu soigralcu Roku Kronavetru za vse, kar je naredil dobrega za Olimpijo. Šporar je hvaležen nekdanjemu soigralcu Roku Kronavetru za vse, kar je naredil dobrega za Olimpijo. Foto: Žiga Zupan/Sportida Bo za dodatno draž na večnih derbijih poskrbela selitev Roka Kronavetra iz Ljubljane v Maribor?

Če bi vprašali mene, ne bi nikoli prestopil iz Olimpije v Maribor, vemo pa, da je Rok Mariborčan, tam ima družino. Verjetno mu je bil Maribor od nekdaj bolj pri srcu, kar je normalno. Je profesionalec, Olimpiji je dal vedno vse, kar je lahko. Prinesel ji je dva naslova, zdaj bo verjetno poskušal podobno storiti z Mariborom.

Torej nekdanjemu soigralcu poteze ne zamerite.

Ne. Zakaj le? Do Roka Kronavetra pa res ne morem imeti nobenih zamer. Glede na to, kaj vse je dal klubu, bi težko imel sploh kak Ljubljančan zamere do njega.

Kako ga bo ljubljansko občinstvo pričakalo na prvem derbiju v Stožicah?

Tega ne vem, a predvidevam, da toplega sprejema verjetno ne bo deležen. Bomo videli na prvem derbiju.

Podobno verjetno toplega sprejema ne boste deležni vi v Ljudskem vrtu zlasti zaradi prigode izpred mnogih let, ko ste se kot nogometaš Basla ustavili v Stožicah in sredi igrišča zapeli navijaški napev o tem, kako je umrl Maribor.

Po tistem še nisem igral v Mariboru. Ampak, če sem povsem iskren, me žvižgi pravzaprav motivirajo. Prinašajo mi adrenalin. Stokrat bolje žvižgi kot pa prazna tribuna, na njej pa 100 ljudi. Če ti v Mariboru žvižga 12 tisoč ljudi, veš, da jim ni vseeno. To te motivira in jim hočeš zapreti usta. Če pa je na tekmi sto ljudi in noben ne žvižga, je vse skupaj veliko bolj bedno.

Še pomnite ''striptiz'' v slogu Cristiana Ronalda, ko ste po atraktivnem zadetku napeli mišice pred osrednjo tribuno v Ljudskem vrtu?

Nikoli ne bom pozabil tega zadetka. Lep je bil, a mi je ostal v spominu še lepši, tisti iz Ljubljane, ko sem v sodnikovem podaljšku izenačil na 2:2.

Morda bi lahko z reprezentančnim soigralcem Luko Zahovićem poskrbela za akcijo, v kateri bi združila ljubezen do Olimpije in Maribora ter s tem zakopala sekire sovraštva med navijači.

To je težko narediti, saj bo to rivalstvo vedno ostalo. Z Luko sva že večkrat igrala skupaj. V mladi reprezentanci sva bila uspešna, a so bila med navijači Olimpije in Maribora vedno nasprotja, tako da tega ni mogoče preseči. To Slovenija potrebuje.

Ste med seboj nogometaši iz večnih tekmecev prijatelji?

Seveda. Poglejte špansko reprezentanco, 10 igralcev iz Reala, 10 pa iz Barcelone, a gre vse brez težav. Med seboj smo rivali le na igrišču. Ko igraš drug proti drugemu. Ko pa je konec tekme, ti je povsem vseeno, v katerem klubu igra. Pomembno je le, da je dober človek in da se z njim razumeš.

Torej vam Mariborčani v izbrani vrsti niso zamerili petja navijaške pesmi Olimpije sredi Stožic?

Ne, nihče mi ni zameril. Bilo bi tudi obratno. Če bi to storil kateri izmed Mariborčanov, mu ne bi zameril. Kapetan Tavares je na primer pohodil šal Olimpije, a mu ni nihče nič očital. Ne bom rekel, da je to normalno, a tu in tam kakšna iskra več med Olimpijo in Mariborom sploh ni napačna.

Olimpiji je hvaležen iz dna srca za vse, kar je storila zanj,. Olimpiji je hvaležen iz dna srca za vse, kar je storila zanj,. Foto: Urban Urbanc/Sportida

S strastjo v očeh razlagate o Olimpiji. Boste še kdaj zaigrali v slovenski ligi?

Imam načrt in željo. Večkrat sem že napovedal, da želim končati kariero pri Olimpiji, a ne vem, ali se bo to res tudi uresničilo. Želja pa je ogromna.

Če boste to dočakali, bo Olimpija verjetno do takrat zamenjala še ogromno trenerjev.

Brez komentarja.

Dejali ste, da je eden izmed vaših ciljev, da bi nekoč osvajali prvenstva v največjih ligah na svetu. Za zdaj ste, vsaj kar zadeva državo, že občutili nogometno strast v Nemčiji. Je res tako drugačna?

Zdi se mi, da Slovenci ne bomo nikoli imeli takih čustev do nogometa, kot jih imajo Nemci ali pa Angleži. Oni so nogometni narod in to je dejstvo. To sem doživel v Nemčiji. Pa nisem igral za nemški klub, ki bi spadal med elito, a ko smo se ogrevali, je bilo na stadionu Arminie že 12 tisoč navijačev. Pa Bielefeld ni večji od Ljubljane. Vsako tekmo smo imeli v drugi ligi 25 tisoč navijačev. To je velika razlika. Opišeš jo lahko le tako, da pogledaš na tribune.

Zelo spoštuje Josipa Iličića, enega najboljših nogometašev nedavno končane sezone v Italiji. Zelo spoštuje Josipa Iličića, enega najboljših nogometašev nedavno končane sezone v Italiji. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Veliko vaših reprezentančnih soigralcev igra v najmočnejših ligah, izstopata pa Jan Oblak in Josip Iličić, ki imata eno od poglavitnih vlog pri Atleticu in Atalanti, s katerima bosta nastopila v ligi prvakov. Se z njima veliko pogovarjate, kako je biti član tako velikega kluba?

Seveda se. Predvidevam, da je to breme, a hkrati tudi velik užitek, da si v tako močnem klubu tako pomemben člen. Nekoč bi ga rad občutil tudi sam.

Komentarji

6

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • MarjanK / 08.06.2019. ob 07:39 +4 - 1

    Dobri odgovori Andraž!

    +4 - 1
  • lipovec / 08.06.2019. ob 11:39 +1 0

    Jaz mu ne zamerim! Denar je denar! Zaradi mene lahko igra za Marsovce, če bo kaj "gvišnega gnarja!" padlo!

    +1 0
  • matjazzz / 11.06.2019. ob 15:59 0 0

    No Andraž,, slovaška liga ni ravno najmopčnejša, kaj se slepiš? Je pa verjetno malo močneja od naše!

    0 0
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin