Ponedeljek, 25. 7. 2022, 4.00
2 leti, 3 mesece
Komentar po koncu Dirke po Franciji
Pogačar in Roglič dobila učno gradivo
Konec je epske, spektakularne, razburljive Dirke po Franciji. Spisan je bil scenarij, ki je prinesel za kolesarstvo novo veliko reklamo. Ogromno čustvenih vložkov je bilo vpetih, tudi na račun slovenskih kolesarjev. Tadej Pogačar in Primož Roglič kot osrednja slovenska in svetovna aduta za končno zmago sta vsak na svoj način končala Tour, eden s tremi etapnimi zmagami in skupnim odličnim drugim mestom, drugi z vnovičnim padcem. Oba sta dobila nekaj učnega materiala, Roglič podobnega kot že lani. Že zdaj pa je jasno, da bomo še naprej spremljali njune poezije na dveh kolesih, in se jih lahko le veselimo.
Danska slavi Jonasa Vingegaarda kot novega junaka. Na letošnjem Touru je kolesaril racionalno. Že pred začetkom se je vedelo, da bo v gorskih etapah močan, ni pa se pričakovalo, da bo takšno moč suhljati kolesar kazal tudi na obeh kronometrih. Zlasti na zadnjem, dolgem 40,7 kilometra, na katerem je zaostal le za moštvenim kolegom Woutom van Aertom. Pred dobrim mesecem je denimo njegov zaostanek na ne preveč drugačnem kronometru na Kriteriju po Dofineji znašal več kot minuto.
V gorskih etapah je skočil tam, kjer je bilo treba. Kjer je čutil, da lahko, in napadel našega šampiona Tadeja Pogačarja. Na koncu se mu je treba prikloniti za uspeh na Touru, saj je spisal posebno poglavje. Kot učenec se je od učitelja Primoža Rogliča pri Jumbo-Vismi v zadnjih treh letih naučil ogromno. Toliko gradiva je dobil od slovenskega asa, vsrkal vse nasvete in z nadzvočno hitrostjo napredoval do rumene majice na Elizejskih poljanah.
Slovenija lahko spet slavi Tadeja Pogačarja. Pred odhodom na Dansko, kjer se je začel Tour, je bil osrednji favorit za končno zmago. Kaj ne bi bil, če je zadnji leti osvojil tritedensko francosko kolesarsko pentljo, močne noge ima na vsaki dirki. Tri etapne zmage, končno drugo mesto in bela majica za najboljšega kolesarja so hvale vredni dosežki. Ponos Slovenije je bil na Dirki po Franciji.
A se vseeno pogledi usmerjajo proti odločilni 11. etapi. Pri Jumbo-Vismi so se odločili, da z obema razpoložljivima silama napadejo njegovo rumeno majico. Če sta Roglič in Jonas vsak po petkrat skočila, je moral Pogi desetkrat. In glede na težave, ki jih je imel Roglič zaradi padca v peti etapi, potem ko se je stežka vsak dan sploh usedel na kolo, je jasno, da bi moral biti pogled uperjen le proti Vingegaardu. Ali so tu zamočili športni direktorji ali je Tadej sam skušal narediti stvari po svoje, vedo le v ekipi. Dejstvo je, da se je preveč iztrošil in plačal davek na zaključnem vzponu na Col du Granon.
In davek je plačeval tudi v nadaljevanju, ko je moral skakati in napadati, da bi si nazaj pridobil nekaj časa. Vendar mu je Jonas, za katerega je Pogačar dejal, da je na letošnjem Touru najboljši v gorah, pri najtežjih vzponih sledil in čakal na svoj trenutek. Verjetno bi bilo drugače, če bi slovenski kolesar po 11. etapi zadržal rumeno majico in v nadaljevanju sam sledil le Vingegaardu in ga v zaključkih, v katerih je močnejši, premagoval.
Sicer pa je spet pokazal, zakaj je tako poseben, cenjen, oboževan. Dirko je s svojimi skoki naredil razburljivo, nepredvidljivo. Preizkušal je največjega tekmeca na vsakem koraku, kjer je bilo možno. Na koncu pa se je izkazal, zakaj je šampion v pravem pomenu besede. Venomer je čestital junakom dneva, priznal Vingegaardu premoč, kar so odlike velikih. Povrhu vsega dirka z nasmeškom na obrazu, razen, ko so klanci prestrmi, in, kot preostali, diha na škrge.
Nekdo, ki osvaja prestižne klasike, Tour de France, dirka agresivno, je vselej zanimiv za ljubitelje tega športa in piše zgodovino kolesarstva z zlatimi črkami. Verjamemo, da se glede atraktivnega dirkanja, ki ga dela tako superiornega, ne bo spremenil, bo pa verjetno moral prav na tritedenskem Touru kdaj razmišljati tudi bolj racionalno in gledati na vsak atom moči. Se pa lahko že zdaj veselimo njegovih naslednjih predstav, s katerimi navdušuje mlado in staro. Ni kar tako dobil naziva kolesarski kanibal, saj ga zanimajo zmage.
Veliki osmoljenec je bil spet Primož Roglič, ki ne najde zadoščenja na Dirki po Franciji. Nesrečnik, kar se tiče dirke Tour de France, je še drugič zapored predhodno zaradi padca zapustil Francijo. Tretjič zapored se ga tako že drži smola, a vselej je ta smola povezana s padci. Prvo leto je bilo huje že pred Tourom, padel je tudi lani in letos. Njegova velika hiba je trdost na kolesu pri vožnji v skupini. Videti je premalo sproščen in zato v trenutkih, ko je treba odreagirati, ne naredi tistega, kar se od kolesarjev pričakuje. Morda je to posledica prevelikega pritiska, morda dejstva, da ni šel skozi osnovnošolske kolesarske korake. Vendarle je šele deset let v kolesarskem svetu, ki ga prej kot smučarski skakalec ni okusil. V bistvu so imeli nekoč skakalci prepoved vožnje s kolesom. Vse, kar je naredil, zgradil v tem času, je nekaj neverjetnega. Spoštovan je v karavani ter vselej strah in trepet tekmecev za najvišja mesta. In tako bo tudi, ko se bo spet sestavil po poškodbi hrbta.
Na Dirki po Franciji so bili še trije slovenski kolesarji. Luka Mezgec je odlično opravljal vlogo pomočnika za svoja "nadrejena" Dylana Groenewegna in Michaela Matthewsa ter dal vedeti, kako hvale vreden kolesar je. Matej Mohorič in Jan Tratnik pri Bahrain Victorious nista prišla do zadoščenja, saj ekipa ni posegla po etapni zmagi. Mohorič je imel sicer visoke cilje, a je bila letošnja dirka res peklenska in tempo tako navit, da je težko prišel v bege, ko je to načrtoval. Kljub vsemu sta slovenska kolesarja zelo cenjena v kolesarski karavani in bosta svoje sposobnosti kazala tudi v prihodnje.
Zastor nad Tourom je tako padel, a ne nad kolesarskim letom. Veliko dirk je še na programu, od Vuelte, svetovnega prvenstva v Avstraliji do jesenskih klasik. Spektakli se bodo torej nadaljevali.
9