Primož Roglič
Vuelta
Dirka po Španiji
Nedelja, 14. 8. 2022, 4.00
1 leto, 8 mesecev
Skok v športno preteklost
Nekoč španska uspavanka, danes ena od najbolj nepredvidljivih dirk
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,55
1
Vuelta velja za najbolj sproščeno do treh velikih dirk. Pa je res?
Manj kot teden dni nas loči od starta 77. Dirke po Španiji, Vuelte, tretjega in zadnjega "grand toura" v kolesarski sezoni. Dirka po Franciji je zagotovo najtežja in najprestižnejša od treh, sledi Dirka po Italiji z zahtevnimi alpskimi etapami, medtem ko španska pentlja velja za najbolj sproščeno od treh. A zadnja leta vse prej kot dolgočasno, kar je, resnici na ljubo, v preteklosti bila.
"Jaz sem imel priložnost dirkati na obeh in sem ugotovil, da je Giro bolj sproščen, ni takšnega stresa, ni nervoze, ni vetra. Na Touru je vsak dan od starta do cilja nervozno," nam je pred časom razliko med francosko in italijansko pentljo opisal izkušeni primorski profesionalec Kristijan Koren, ki sicer nikoli ni vozil na Vuelti, a prav ta je nekoč veljala za najbolj sproščeno od treh dirk.
Nekoč. Danes ni več tako, je za VeloNews povedal nekdanji belgijski profesionalec Serge Pauwels: "Vuelta je bila nekoč zelo sproščena dirka, dandanes pa je zelo težka. Etape so res kratke, ampak intenzivne." Še bolj konkreten je bil upokojeni avstrijski as Bernhard Eisel: "Mislim, da je Vuelta ubrala napačno pot. Bila je bolj kot ne sproščena, zdaj ni več. Verjamem, da je zanimiva za spremljanje, za dirkanje pa ne tako zelo. Kolesarjem vsak dan primaša 140 kilometrov dirkanja 'na polno', pa še transferji so dolgi."
Zanimiva in dovolj zahtevna, da privlači tudi najboljše kolesarje sveta
Prireditelji največje španske kolesarske dirke so po letih truda in neuspešnih poskusov našli zmagoviti model, svojo dirko so ukrojili tako, da se razlikuje od Toura in Gira, a ostaja zanimiva in dovolj zahtevna, da privlači tudi najboljše kolesarje sveta. Enim je to všeč, drugim malo manj, a dejstvo je, da je v zadnjih letih postala zahtevna in prestižna. Pa ni bilo vedno tako.
Prva Dirka po Španiji je bila izpeljana leta 1935, navdih zanjo pa sta bila tedaj že zelo uveljavljeni, uspešni starejši veliki dirki, predvsem francoski Tour (prvi leta 1903), pa tudi italijanski Giro (1909), a je v nasprotju s starejšima kolegicama potrebovala kar nekaj let, da se je stabilizirala.
Primož Roglič je prvi Slovenec z zmago na "grand touru".
Že po uvodnih dveh izvedbah je namreč nastopila prva, štiriletna prekinitev zaradi španske državljanske vojne (1937–1940), po naslednjih dveh uspešnih izvedbah še dveletna prekinitev zaradi druge svetovne vojne (1943–1944), pa nato leta 1949 dirke ni bilo zaradi "pomanjkanja zanimanja", prav tako v štiriletnem obdobju med letoma 1951 in 1955. Od leta 1955 pa je dirka ves čas na kolesarskem koledarju.
Nekoč zgolj priprava na Giro in Tour, zdaj pa ...
Leta 1995 so jo prestavili z aprila na september, kar je bila modra poteza prirediteljev, saj se ni več križala z majskim Girom. "Nekoč je bila Vuelta bolj priprava na Giro in Tour, zdaj pa ni več tako, v Španijo prihajajo tudi velika kolesarska imena," je pred leti za VeloNews pojasnil španski novinar Jesus Gómez Peña.
Že pred prestavitvijo na jesen so sicer v Španijo hodili tudi največji svetovni zvezdniki kolesarstva – Jacques Anquetil jo je dobil leta 1963, leto pozneje Raymond Poulidor, pa leta 1968 Felice Gimondi, leta 1973 Eddy Merckx, leta 1978 Bernard Hinault –, a leta 1995, ko jo je dobil Francoz Laurent Jalabert, je stopila korak višje.
Četudi so bili zmagovalci dotlej pisana mednarodna druščina – – že uvodni dve Vuelti sta pripadli Nešpancu, Belgijcu Gustaafu Deloorju (1935 in 36) –, je dirka veljala za izrazito domačo, špansko. Velika večina sodelujočih je bila Špancev in za nameček še nastrojenih proti tujcem. Še leta 1985, ko je bil v boju za zmago Britanec Robert Millar (danes Philippa York), se je proti njemu zarotil ves španski peloton in poskrbel, da je slavil domači kolesar Pedro Delgado. Pa ni bilo drame.
"Kolesarstvo je bilo tedaj drugačno. Nobena ekipa ni vozila vseh treh 'grand tourov', Vuelta je bila pretežno španska dirka," se je spominjal Allan Peiper, arhitekt Pogačarjeve zmage na Touru leta 2020 in nekdanji profesionalni kolesar, ki je na Vuelti nastopil enkrat v karieri. Kot še številni drugi asi v šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Divje zabave na "Vuelti noči"
Poskusit so šli, dirka ni bila pretirano naporna, za nameček še nekoliko dolgočasna z večinoma ravninskimi etapami, je bil pa zato vsak dan žur. Bolj kot dirka sama je slovelo netekmovalno dogajanje, tako imenovana "Vuelta noči" (Vuelta de la noche). Vrhunec tega je bil prav ob prelomu tisočletja, ko so na divjih zabavah po etapah sodelovali kolesarji, serviserji, soigneurji, direktorji, sodniki, pa novinarji in hostese.
Še leta 2010 sta bila z dirke pregnana Stuart O’Grady in Andy Schleck, ki ju je njun moštveni šef Bjarne Riis ujel, kako sta se poskušala pritihotapiti v hotel ob peti uri zjutraj po celonočnem popivanju v španskih barih.
Obdobje med letoma 2008 in 2010 je bilo kritično za špansko pentljo.
Nova kriza in rešitelji iz Francije
Obdobje med letoma 2008 in 2010 je bilo kritično za špansko pentljo. Ko se je v globalni krizi leta 2008 sesulo tudi špansko gospodarstvo, je bil obstoj Vuelte spet močno ogrožen. Na pomoč so priskočili Francozi oziroma družba ASO, ki prireja tudi sloviti Tour. Najprej je ASO odkupil 49 odstotkov madridske družbe Unipublic, ki je bila od leta 1980 lastnica Vuelte, leta 2014 je ASO prevzel stoodstotni delež. "To nam je dalo finančno stabilnost, je pa to tudi najboljša družba na svetu za organizacijo kolesarskih dirk," je za VeloNews povedal direktor Vuelte Javier Guillen.
Odtlej se je spremenila tudi filozofija postavljanja tras, vse več je zanimivih klancev v regijah, ki si želijo dirko, vsako leto prireditelji pripravijo kakšno presenečenje, vsaka dirka ima vsaj dva kronometra, pa zahtevne gorske etape v Pirenejih, vse manj pa je priložnosti za sprinterje. Ker je na sporedu ob koncu sezone, so kolesarji že utrujeni, kar lahko poskrbi za nepredvidljivost dirke. "Hecna dirka je, vse se lahko spremeni v trenutku," pravi upokojeni irski kolesar Nicolas Roche, še en upokojenec, Španec Joaquim Rodríguez, pa dodaja: "Ob koncu sezone so vsi že utrujeni, zato imaš lahko slab dan in vse izgubiš, z enim dobrim pa vse pridobiš." "Zakaj ljubim Vuelto? Odgovor je preprost," pa je bil slikovit Avstralec Adam Hansen: "Nihče ne ve, kdo jo bo dobil!"
Lani je Roglič skupno zmago na španski pentlji takole slavil v Santiagu de Composteli.
Roglič že med nesmrtnimi junaki Vuelte
No, v zadnjih treh izvedbah te nepredvidljivosti ni bilo mogoče zaznati, v letih 2019, 2020 in 2021 je namreč na Vuelti zavladal slovenski as Primož Roglič. Leta 2019 je postal sploh prvi Slovenec z zmago na "grand touru", naslednji dve izvedbi je dobil kot tolažbo po neuspelih napadih na zmago na Touru. "Tour je zame dobra priprava na Vuelto," se je 32-letni Zasavec šalil tudi na letošnji francoski pentlji, na tej je iz boja za zmago izpadel po padcu v peti etapi. Za zdaj še ni jasno, ali bo Roglič na Vuelti dirkal tudi letos, če pa bo, bo napadal četrto zmago in s to bi se na večni lestvici izenačil s Špancem Robertom Herrasom, rekorderjem Vuelte. Bil pa bi sploh prvi, ki bi mu štiri zmage uspelo osvojiti v nizu.
A je tudi zdaj Roglič že v imenitnem klubu, s tremi zmagami se poleg njega lahko pohvalijo le še Heras (2000, 2003, 2004, 2005), njegov rojak Alberto Contador (2008, 2012 in 2014) ter Švicar Tony Rominger (1992, 1993, 1994).
1