Kaj takega se na Touru še ni zgodilo

Česa takega, čemur smo bili priča na legendarnem vzponu na Alpe d'Huez, še nismo videli. Nekaj podobnega je sicer bilo, ko je Primož Roglič kolesaril na Giru leta 2019, vendar je bila letos na Dirki po Franciji občutna navijaška nadgradnja. Slovenska trobojnica se je bohotila na številnih serpentinah proti znanemu francoskemu smučarskemu središču. Napisov na cesti za spodbudo naših kolesarjev prav tako ni manjkalo.

V četrtek je bilo na zaključnem vzponu na Alpe d'Huez vse v znamenju slovenskih navijačev, ki so pričarali lepo kuliso. Foto: Jaka Lopatič

Nekateri so prišli kot družina le navijat, spet drugi so v tem delu Francije bivali že več dni in izkoristili čas za kolesarjenje na vrhove, ki so del največjega kolesarskega spektakla. Tour ima res poseben čar. Spremljati gladiatorje, ki tri tedne na vso moč vrtijo pedale, je poseben občutek. Zlasti na predelih, kjer se dirke lomijo.

Sportal Pogačar spet samozavesten: Še bom poskušal! Roglič še čuti bolečine. #video

In eden od takšnih vzponov je bil tudi Alpe d'Huez, kamor so prišli ljudje z vseh koncev sveta. Že zgodaj zjutraj so se postavili ob progo, si rezervirali mesto, da so imeli dober pregled nad dirko, in debelih deset ur na soncu čakali na prihod kolesarjev. Nekateri so šli še dlje in imeli avtodome tam parkirane že nekaj dni. Bili so celo takšni, ki so si svoje mesto "rezervirali" prejšnji teden.

Kako so si navijači že zjutraj rezervirali svoja mesta za ogled zaključka 12. etape na Alpe d'Huez

Čeprav dirka poteka v Franciji, je bil občutek, kot da se vse skupaj dogaja na slovenskih cestah, da gre za dirko Po Sloveniji, saj je bilo ogromno slovenskih navijačev, slovenskih trobojnic, iz zvočnikov se je slišala slovenska glasba ... Med navijači je bila tudi skupina iz Savinjske doline, ki že dolgo spremlja največje dirke.

"Ko so nas slovenski kolesarji videli prvič ali drugič, so imeli oči tako velike kot trojanski krofi"

Aljoša iz Žalca že 12 let hodi na največje dirke, iz leta v leto pa je vse več takšnih, ki se priključijo skupini. Letos so v Alpe pripotovali kot 21-članska zasedba. "Pred dvanajstimi leti smo začeli v manjši družbi. Za kakšen osebni avto nas je bilo. Sploh nismo vedeli, da so bili še drugi Slovenci na Touru. Zdaj je presenečenje, koliko nas je. Nepojmljivo je," je dal vedeti, da se je zanimanje za spremljanje kolesarskih dirk v očeh slovenskih ljudi spremenilo.

Navija staro in mlado. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Razumljivo, naši kolesarji dosegajo vrhunske rezultate. Na Touru stiskajo pesti za peterico - Tadej Pogačar, Primož Roglič, Matej Mohorič, Jan Tratnik in Luka Mezgec. Mlajši Pogi je še vedno v igri za zmago na letošnjem Touru, čeprav je imel v 11. etapi krizo in izgubil dragoceni čas v primerjavi z Jonasom Vingegaardom (Jumbo-Visma), za katerim v skupnem seštevku zdaj zaostaja dve minuti in 22 sekund.

"Kurjo polt dobimo, ko gledamo, kako kolesarji švigajo mimo. Navijamo za naše kolesarje, zato prihajamo. Ko gredo mimo, je nekaj posebnega. Ko smo bili prvič ali drugič na dirki in so nas videli slovenski kolesarji, so imeli oči tako velike kot trojanski krofi. Niso pričakovali. Zdaj pričakujejo. Pridemo zato, da navijamo in se imamo dobro v družbi," poudarja Aljoša.

Sportal Pogačar poskusil z napadoma, a je Vingegaard ubranil rumeno majico, zmaga Pidcocku

Na francoski državni praznik smo imeli Slovenci svoj praznik sredi Francije

A ni kolesarstvo le Tour de France. Skupaj s kolegi si pobližje ogleda tudi Giro, Vuelto - kamor bodo morda odpotovali tudi letos -, belgijske klasike, francoski spomenik Pariz-Roubaix ... A tam je Slovencev bistveno manj, poudarja.

Takšen odhod v Francijo pa ni le spremljanje spektakla profesionalcev, ampak si tudi sami zadajo svoje podvige in hkrati skrbijo, da je vzdušje sproščujoče: "Tu smo osem, devet dni. V tem času smo vozili na prelaze. V skupini imamo takšne ljudi, ki so v preteklosti že vse prekolesarili, in tudi novince. Vse imamo dobro organizirano. Če kdo ne zmore, imamo spremljevalni avto. Najstarejši član je star 62 let in je prav tako prekolesaril vse. Potem je tu navijanje, hkrati pa se zabavamo. Za vse imamo poskrbljeno, da deluje. Ker je v Franciji vse drago, s seboj prinesemo različne omake in potem naredimo tukaj za jesti. Prijatelj nam je omogočil, da imamo za 200 evrov piva Tuborg, kar nam tudi pride prav v vročih dneh. Vzdušje je super. V sredo na Col du Granon je bilo tako navijaško ogrevanje, na Alpe d'Huez je bila poezija."

Prav poseben špalir kolesarjem vselej naredijo nizozemski navijači. Foto: Reuters

In kaj pravijo žene na to, da so tako pogosti obiskovalci dirk? "Navdušene so, ker jim pošiljamo fotografije," se je zasmejal in nadaljeval: "Pač, nobena ni kolesarska navdušenka, da bi šla z nami. A se dogovarjamo, da bi šli kdaj skupaj. Za kakšen konec tedna in bi one kako drugače izkoristile čas, medtem ko bi ga mi na kolesu."

Čeprav je bil včeraj francoski državni praznik, padec Bastilje in začetek revolucije, lahko rečemo, da smo ga imeli tudi Slovenci na Tour de France. Padel je navijaški rekord. Kaj takega se na Touru še ni zgodilo. Naj traja še vrsto let, medtem pa slovenski navijači upajo, da se bo v bližnji prihodnosti zgodil zasuk na Dirki po Franciji in bo Pogačar letos še enkrat oblekel rumeno majico vodilnega ter se v njej 24. julija pripeljal na Elizejske poljane.

Sportal Tudi Pogačarjev šef zaradi okužbe zapustil Tour