Primož Roglič
Tadej Pogačar
Petek, 2. 4. 2021, 5.40
3 tedne, 5 dni
Intervju z avstralskim kolesarjem Benjaminom Hillom
Avstralec, ki je treniral v družbi najboljših Slovencev #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,87
2
Avstralski kolesar Benjamin Hill dobro pozna slovensko kolesarsko sceno. Navsezadnje je v Sloveniji preživel dve leti, klub pa si je delil prav z lanskim zmagovalcem francoskega Toura Tadejem Pogačarjem.
V ponedeljek, 5. aprila, se bo z vožnjo na čas v Bilbau v Španiji začela prva etapa Dirke po Baskiji, ki bo ponudila poligon za prvo letošnje merjenje moči med prvim in drugim kolesarjem sveta Primožem Rogličem in Tadejem Pogačarjem. Pred tremi leti je v družbi prvega in drugega dirkal tudi Benjamin Hill. Z 31-letnim Avstralcem, ki je s koncem sezone 2019 zapustil Slovenijo in se vrnil v domovino, smo se pogovarjali o razcvetu slovenskega kolesarstva, njegovih spominih na življenje v deželi na južni strani Alp, tandemu Roglič-Pogačar, se sprehodili po njegovi športni karieri in zazrli v prihodnost.
Leta 2019 se vam je iztekla pogodba s slovensko ekipo Ljubljana Gusto Santic in takrat ste se vrnili v Avstralijo. Je bil to vaš prvotni načrt ali je vse skupaj dodatno pospešila pandemija covid-19?
Tak je bil moj načrt. Ko me je žena, takrat še moje dekle, julija 2019 obiskala v Sloveniji in sva si privoščila počitnice v Kranjski Gori, sva se temeljito pogovorila o svoji prihodnosti in se skupaj odločila, da bo to moja zadnja profesionalna sezona. Po koncu sezone sem se tako vrnil v Avstralijo in si poiskal službo. Pred pol leta se nama je rodila hči, ki jo lahko slišite v ozadju (smeh, op. a.) ...
Skratka, življenje se vam je povsem spremenilo.
Da, in vse skupaj se je časovno zelo dobro ujelo. Moj avstralski kolega pri ekipi Gusto Timothy Guy se je na primer želel vrniti v Slovenijo, a zaradi izbruha pandemije to ni bilo mogoče. Tako da sem precej zadovoljen s tem, da sem bil jaz tisti, ki je sprejel odločitev o slovesu, in je ni namesto mene sprejel koronavirus.
Kljub temu delno še vedno vztrajate v kolesarstvu. Ste član kontinentalne ekipe BridgeLane, zraven pa hodite še v službo.
Da, delam za podjetje Today's plan, v katerem se ukvarjamo z analizo podatkov s treninga. Sodelujem s trenerji ter jim pomagam pri analizi podatkov in tem, kako jih čim bolj učinkovito vplesti v program.
In da, ob tem še vedno kolesarim, ne vem pa, ali se nam bo z ekipo letos uspelo udeležiti katere od mednarodnih dirk. Lansko sezono sem dobro začel, potem pa je koronavirus vse skupaj nekoliko ustavil in nismo več dirkali. Letos je malo bolje, nastopil sem na dirki Tour Down Under, ki je zaradi trenutnih razmer letos potekala zgolj za domače kolesarje
Leta 2018 je po 2. etapi dirke Po Sloveniji oblekel zeleno majico vodilnega kolesarja.
Seveda zdaj ne treniram več toliko, kot sem v Sloveniji, ko sem temu namenjal ves svoj čas, zdaj si ga vzamem le pred dirkami. Pri tem moram pohvaliti svojo ženo, ki je zelo razumevajoča in mi omogoča, da si približno šest tednov pred dirko vzamem čas samo za kolo. Ne morem si več privoščiti, da bi treniral cele dneve, ampak moram zelo skrbno izbirati svoje bitke, kot pravi znan pregovor.
Vam takšno življenje bolj ustreza?
Povsem drugačno je kot prej. Vzgajanje hčerke je nekaj najboljšega, kar se mi je kadarkoli zgodilo, priznam pa, da nekoliko pogrešam življenje v Sloveniji. Kolesarstvo je moja strast in to, da sem se z njim prej lahko ukvarjal ves čas, je nekaj izjemnega. Ampak kot pravim, zdaj je moje življenje zanimivo na drugačen način.
Na Marka Polanca in Tomaža Poljanca iz ekipe Gusto ga vežejo lepi spomini.
Ste še vedno v stikih s Tomažem Poljancem, alfo in omego ekipe Ljubljana Gusto Santic, in svojimi nekdanjimi kolesarskimi kolegi?
Da, še vedno smo v stikih, spremljam tudi vse njihove dirke in sledim njihovim rezultatom.
Brez dvoma spremljate tudi rezultate svojega nekdanjega klubskega kolega Tadeja Pogačarja.
Hill v družbi nekdanjega klubskega kolega Tadeja Pogačarja.
O, da, seveda. Že odkar je zapustil ekipo, sledim njegovim dosežkom. In lanska Dirka po Franciji – neverjetno! Seveda spremljam tudi Rogliča, ki je izjemno prijazen možakar. Ko sva se kdaj srečala na cesti, se mi je pridružil na treningu, klepetala sva … Še danes se mi zdi neverjetno, da ta dva fanta, ki ju poznam osebno, dosegata take izjemne rezultate.
Pravzaprav se lahko pohvalite, da ste trenirali z najboljšima kolesarjema na svetu.
Da, kar noro. Še bolj noro pa se mi zdi to, da je na nekaterih dirkah Pogačar meni pomagal do boljšega rezultata. Danes se zdi smešno, da je on delal zame, ko pa vsi vemo, da je tako dober, da bi moral dirkati na svoj rezultat, ampak tako je pač bilo (smeh, op. a.).
Je Pogačar že takrat izstopal? Ste vedeli, da je nekaj posebnega? Ko sta dirkala za isti klub, je bil star komaj 20 let.
Vsekakor, tako kot Avstralec Jai Hindley, lani drugi na Dirki po Italiji. Z njim sva leta 2016 dirkala za klub Attaque Team Gusto, tudi on je močno izstopal.
In če se vrnem k Pogačarju, spomnim se ga z Dirke po Hrvaški, na kateri nas je v 5. etapi čakal zaključni vzpon. Sam sem poskušal le nekako preživeti etapo, on pa je postavil celo najboljši čas v tistem delu trase. Preprosto nisem mogel verjeti, kako to, da se ta fant nikoli ne utrudi. Lahko bi zdržal enako raven vsak dan. Skratka, vedel sem, da je poseben, nisem pa se v resnici zavedal, kako zelo poseben je.
Kako zelo vas je presenetil razplet predzadnje etape Dirke po Franciji, v kateri je Pogačar z neverjetnim kronometrom prevzel skupno vodstvo na dirki? Ste zaradi časovne razlike etapo lahko spremljali v živo?
Da, ostal sem pokonci in spremljal dirko. Moram priznati, da sem čutil večjo povezavo z zmagovalcem Pogačarjem in Rogličem kot pa takrat, ko je Tour dobil Avstralec Cadel Evans. Priznam, da sem bil bolj ponosen na Pogačarjevo zmago kot na zmago avstralskega kolesarja.
"Priznam, da sem bil bolj ponosen na Pogačarjevo zmago kot pa na zmago avstralskega kolesarja."
Ste sploh pomislili, da bi se lahko zgodil tak preobrat?
Rad bi rekel, da sem, glede na to, da Tadeja poznam in vem, česa je sposoben, a moram priznati, da tega nikakor nisem pričakoval. Vsi vemo, da je Roglič odličen kronometrist, tako da me je Tadej s svojo vožnjo zagotovo presenetil.
Komu izmed njiju letos pripisujete več možnosti za zmago na Touru? Si upate napovedati?
Če že moram, bi prej stavil na Pogačarja. Zdi se mi, da mu gre trenutno vse kot po maslu. Več sreče ima, medtem ko se Roglič prevečkrat znajde v težavah. Ali pride do padca ali bolezni ... Kaj pa vem, Pogačar je bolj konsistenten, nikoli ne zboli in nikoli se ne poškoduje (trka ob les, op. a.). Preprosto se zdi nedotakljiv.
Kolesarstvo v Sloveniji tudi po zaslugi njunih uspehov doživlja preporod. Kakšen občutek ste imeli v letih 2018 in 2019, ko ste živeli pri nas?
Imel sem občutek, da kolesarstvo je pomembno, navsezadnje je tudi Matej Mohorič takrat že dosegal odmevnejše rezultate, se pa spomnim, da so vas še vedno zamenjevali s Slovaki.
Na eni od dirk je eden od kolesarjev za nami vzklikal "Peter Sagan", ker je videl, da smo iz Slovenije. Smešno se mi je zdelo, da tudi nekateri Evropejci ne vedo, da sta Slovenija in Slovaška dve različni državi.
Morda kolesarstvo takrat še ni bilo tako priljubljeno, kot je zdaj, se pa spomnim, da so bili kolesarji vendarle zelo znani. Na enem od treningov naju je z Rogličem ustavil policijski avto in Primož je takoj pomislil, da bova dobila kazen za vzporedno vožnjo, nato se je izkazalo, da si policista želita samo skupne fotografije s Primožem (smeh, op. a.).
Kako ste sicer zadovoljni s svojo kolesarsko kariero?
Precej zadovoljen sem, nisem pa dosegel svojega prvotnega cilja. Želel sem se prebiti v ekipo svetovne serije ali vsaj prokontinentalno ekipo, o tem sem vedno sanjal, a mi ni uspelo. Zdi se mi, da sem bil že nekoliko prestar, ko sem prišel v Evropo, žal v Aziji in Avstraliji, kjer sem dirkal v mlajših letih, ne dobiš prav veliko kolesarskih priložnosti. Zanje se moraš prebiti v Evropo. Če zdaj pomislim, sem najbolj zadovoljen s sezonama 2018 in 2019, ko sem bil v slovenski ekipi, a sem bil takrat star že 28, 29 let, verjetno že prestar.
Saj vidite, danes blestijo kolesarji, stari 21, 22 let. Mislim, da sem bil malo pozen.
"V zadnjih letih sem si najbolj želel zmage na eni od evropskih dirk. Katerikoli. Leta 2019 mi je to uspelo, zmagal sem na eni od italijanskih dirk (65. izvedba dirke Trofeo Alcide Degasperi), kar je bilo zame veliko zadoščenje."
V zadnjih letih sem si najbolj želel zmage na eni od evropskih dirk. Katerikoli. Leta 2019 mi je to uspelo, zmagal sem na eni od italijanskih dirk (65. izvedba dirke Trofeo Alcide Degasperi), kar je bilo zame veliko zadoščenje.
Ponosen sem tudi na skupno vodstvo po 2. etapi dirke Po Sloveniji leta 2018, še posebej zato, ker sem vozil v ekipi s Pogačarjem in ker je šlo za dirko z odmevnimi imeni. Na koncu je zmagal Roglič (2. mesto je zasedel Rigoberto Uran, tretji je bil Mohorič, 4. pa Pogačar, op. a.).
Tako da, pod črto, s svojo kariero sem zadovoljen, danes pa kolesarim zgolj zaradi užitka. Nimam rezultatskih ciljev, preprosto uživam na kolesu.
Na letošnjem premiernem svetovnem prvenstvu v virtualnem kolesarstvu, torej na trenažerju, ste zasedli 5. mesto. Ste ljubitelj trenažerjev ali v sili še hudič muhe žre, kot pravimo?
Na trenažerju treniram že več let, saj mi zaradi okrevanja po številnih poškodbah, od zloma hrbtenice do ključnice, drugega ni preostalo.
Tudi v Sloveniji sem pozimi, ko je zunaj premrzlo, raje treniral kar na trenažerju. Je pa res, da sem se tekmovalno začel udejstvovati prav v času pandemije. Seveda dirka na trenažerju ni isto kot cestna dirka, mi pa pomaga pri tem, da potešim tekmovalno lakoto.
Omenili ste poškodbe – res se vam je zgodilo marsikaj. Ste kakšen davek prenesli tudi v življenje po športni karieri?
Ne, k sreči ne. Počutim se odlično. Trkam ob les. Me pa malo skrbi, da ne bodo posledice vseh teh padcev udarile na plano, ko bom star. Upam, da ne.
Zadnjič sem se poškodoval v začetku letošnjega leta na dirki Tour Down Under, ko sem grdo padel ter si zlomil ključnico, hrbet in nogo, nastradal pa je tudi moj levi uhelj, ki mi je dobesedno bingljal z glave (smeh, op. a.). K sreči se je vse uredilo.
Vas to ne ustavi?
Nikakor. Sem se že vrnil kolo.
Razmišljate, da bi še kdaj obiskali Slovenijo? Morda, ko se zmeda zaradi novega koronavirusa enkrat konča?
Zelo rad bi še kdaj obiskal Slovenijo. Mogoče, ko bo hči malo večja in se bo že zavedala potovanja ter si lahko ogledala, kje je njen oče nekoč živel.
2