Avstralski kolesar, ki ne skriva svojih težav s tesnobo in depresijo. Ravno obratno ... #video

Ob objavi najinega pogovora boste vrteli pedale na dirki Po Sloveniji. Je to za vas velika psihična obremenitev ali nekaj, česar ste se zelo veselili? Lani na primer na slovenski dirki niste nastopili, ste pa v ekipi Ljubljana Gusto Santic skrbeli za snemanje in montažo videov z dirke.

Res je, lani sem bil del spremljevalnega osebja, letos bom med kolesarji, kar je zame velik napredek. Veselim se, a hkrati tudi bojim.

Znano je, da se že od najstniških let spopadate s tesnobo in depresijo. Kako se to odraža v vsakdanjem življenju? Že zjutraj lahko napoveste, kakšen bo vaš dan?

Običajno je tako, da moje slabo počutje traja dlje časa in takrat res ni prijetno v moji koži.

S tesnobo in epizodami depresije sem se prvič srečal pri 19 letih. Nadaljnjih šest let sem se počutil nekako tako, kot bi stal na robu pečine in ves čas čakal na to, da se mi umaknejo tla pod nogami. Tako sem se počutil sleherno sekundo, celih šest let. Kot da bom umrl, a hkrati za to ni bilo prav nobenega razloga. Strašno, res.

Timothy Guy o tem, zakaj njegova izkušnja z doživljanjem tesnobe in depresije lahko pomaga drugim:

Dve leti sem se še nekako trudil, vztrajal sem na kolesu in vzdrževal odnos s takratnim dekletom, a ko sem prišel do točke, ko enostavno nisem zmogel več, sem v nekem trenutku iz rok izpustil vse tisto, za kar sem verjel, da sproža moje klavrno počutje.

Seveda se zaradi tega v mojem življenju ni prav nič spremenilo. Kamorkoli sem šel, sem se počutil enako obupno. Z bratom sva prepotovala svet, pa ni bilo nič drugače. Obiskal sem nekaj najlepših krajev na svetu, a ob tem nisem občutil tako rekoč ničesar. Bil sem povsem otopel.

Na koga ste se takrat lahko obrnili, se naslonili?

Kar nekaj časa sem potreboval, da sem si poiskal pomoč. Šele, ko mi je oče povedal, da ima raka na prostati in da sta mu ostali še dve leti življenja, me je streznilo. Spomnim se, da ob tem nisem čutil ničesar.

Nisem bil ne šokiran ne žalosten, enostavno nisem čutil ničesar. Takrat sem se zavedel, da je nekaj hudo narobe. Očeta sem imel rad, seveda bi ob tako grozni novici nekaj vendarle moral občutiti. Takrat sem poiskal pomoč.

Poskusil sem vse mogoče, zamenjal sem več vrst zdravil. Težava z zdravili je, da traja kar nekaj časa, preden ugotoviš, ali ti ustrezajo ali ne in ali imajo stranske učinke. Težko je najti pravi koktajl zdravil.

Zakaj ste se odločili, da se vrnete v svet kolesarstva? Predstavljam si, da gre na dirkah za izjemno stresne trenutke, ki na vaše duševno zdravje zagotovo ne morejo vplivati blagodejno.

Preprosto zato, ker sem ugotovil, da se brez kolesarstva ne počutim nič bolje in da kolesarstvo ni glavna stvar, ki mi povzroča težave.

Slabo se počutim v vsakem primeru in zakaj ne bi počel vsaj tega, kar imam najraje na svetu?

Foto: Peter Podobnik/Sportida

Prvi koraki na kolesu so bili res grozljivi. Kolesa sem se na smrt bal. Moja vrnitev se je začela zelo počasi … Prve dneve mi je bilo težko že to, da sem se oblekel v dres, sedel na kolo in se zapeljal od garaže do dovoza, kar je le nekaj metrov, in se obrnil nazaj. To je vse, kar sem lahko storil.

Težko je bilo tudi zato, ker sem se zavedal, da ne bom nikoli vrhunski kolesar, kot sem si sam želel.

Pri vrnitvi mi je bil v veliko pomoč moj takratni trener. Sprva smo se dogovorili, da se ne bom udeleževal dirk, ampak bom samo kolesaril. Želel sem si le, da bi kolesarstvo znova postalo del mojega življenja.

Ste vmes doživeli kakšen svetel preblisk upanja?

Niti ne, sem se pa stalno oklepal upanja, da se bo moje stanje spremenilo na bolje, da bom spet lahko polno živel. Čeprav po drugi strani tega nisem verjel … Ne vem, ali ima to smisel, a tako je bilo.

Kaj vam je vendarle vlivalo upanje, da se bo vaše počutje enkrat obrnilo na bolje?

Enostavno sem upal, da se bom naučil spopadati s svojim stanjem, da se bom naučil upravljati svoje življenje. Nisem bil pripravljen končati svojega življenja, zato sem preprosto vztrajal in upal.

Tudi to, da so me poklicali iz avstralske ekipe, ali bi dirkal zanje, in to čeprav sem jim pojasnil, da sploh ne vem, ali sem še sposoben dirkati, mi je dajalo upanje.

Prvo leto sem sicer nastopil na več dirkah, a je bilo težko, ker sem se jih udeleževal zgolj zato, da sem se z njimi soočil, in ne zato, da bi tam dosegal dobre rezultate.

Poleg treningov sem delal še kot učitelj, treniral pa samo toliko, da sem se s kolesom pripeljal v službo in nazaj, to je 20 kilometrov na dan …

Leta 2016 je zmagal v 4. etapi Dirke po Filipinih. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Niste pa obupali. Niste razmišljali, da bi se raje povsem posvetili učiteljevanju?

Da, pravzaprav je bila težava v tem, da se tudi v učiteljski vlogi nisem otresel tesnobe in zakaj ne bi potem raje počel nečesa, kar mi je blizu, torej vozil kolesa.

Nekaj časa sem delal tudi kot mehanik in morda bi se v tem kar dobro znašel, seveda če ne bi raje kolesaril.

Kolesarstvo je zame nekaj, s čimer poskušam nadzorovati svoje duševno stanje, po drugi strani pa se mi zdi to najtežji šport na svetu. Seveda bi bilo zame lažje, če bi bil učitelj ali mehanik, a to bi pomenilo, da sem izbral lažjo pot.

Tako pa sem izbral težjo, preselil sem se v Slovenijo, potujem po svetu … Številni mislijo, da je vse to sanjsko, pa seveda ni tako.

Mislim, da bi bilo zame, če se naučim obvladovati svojo tesnobo, bolje. Poleg tega poskušam s svojo zgodbo navdihniti druge.

Ko sem se prvič spopadal s temi tesnobnimi občutki, je bilo vse, kar sem si res želel, to, da bi spoznal nekoga, ki se je znašel v podobnem položaju kot jaz, v zgodbi, ki še nima srečnega konca. Zakaj? Zato, ker sem se ob zgodbah s srečnim koncem vedno počutil še bolj osamljeno in še kot grozen človek. Logično je, da sem jim zavidal … Uspelo jim je nekaj, kar meni še vedno ni.

Moj cilj je, da svojo zgodbo povem v najbolj iskreni različici, ne prikrivam ničesar …

Foto: Peter Podobnik/Sportida

Kdaj ste prvič javno spregovorili o svoji zgodbi?

Mislim, da leta 2011. Prva stvar, ki sem jo storil, je bila, da sem napisal članek za naš lokalni časopis.

Kakšen je bil odziv?

Zelo pozitiven. Ob deljenju svoje zgodbe nikoli nisem doživel ničesar drugega kot pozitiven odziv.

Ena od večjih prelomnic na tej poti je bil tudi moj govor pred skupino 150 dijakov, ki sem jih poučeval. Izkušnja je bila res precej navdihujoča. Ti najstniki pred tem niso ničesar vedeli o mojem zasebnem življenju, potem pa sem se jim na predavanju povsem razkril.

Odziv je bil izjemen. Kar nekaj teh otrok je pristopilo k meni, s solzami v očeh, izpovedali so se, priznali, da se tudi njim dogaja podobno. Tudi nekaj staršev se je k meni zateklo v pomoč. Takrat sem želel temu, kar počnem, dati ime – odločil sem se za ustanovitev zagonskega podjetja z imenom HeadCrack, ki je namenjeno ozaveščanju javnosti o duševnih težavah.

To je res moralo biti stresno.

Da, zelo stresno.

Zakaj potem to počnete?

Ker želim, da ima moje življenje nek smisel. Če je že bedno zame, zakaj ne bi s tem vsaj malo pomagal drugim?

Foto: Peter Podobnik/Sportida

Ko vas takole gledam … Nasmejan, simpatičen. Res nihče ne bi ugotovil, da se vam nekaj tako hudega plete po glavi. Enostavno bi to lahko prikrili.

Lahko bi, da. Imel sem "srečo", da mi je bilo tako hudo, da mi enostavno ni preostalo drugega, kot da poiščem pomoč. Zakaj? Ker se mnogo ljudi muči, pa morda ne tako, kot sem se jaz, in si zato nikoli ne poišče pomoči. Še posebej moški.

To, da lahko govorim o svoji zgodbi, daje mojemu kolesarjenju še večji smisel. Nisem pa zaradi tega bolj srečen.

Kdaj ste se nazadnje počutili povsem razbremenjenega?

Ne vem, letos sem imel nekaj svetlih trenutkov, a še vedno sem daleč od sreče.

Pa veste, kaj vas pripelje do takih trenutkov?

To, da znam včasih bolje nadzorovati svoje stanje. Če se samo ozrem nazaj in se spomnim na šest groznih let, se danes vendarle počutim precej bolje kot takrat.

Preselil sem se v Evropo, dirkam za slovensko ekipo, katere soustanovitelj sem, tekmujem na dirki Po Sloveniji. To so zame velike prelomnice. Poleg tega študiram psihologijo.

Eden od mojih glavnih ciljev je bil, da bi bil sposoben odpeljati vso sezono v Evropi. Lani mi to ni uspelo, pravzaprav sem zaradi zapleta z zdravili imel zelo slabo sezono, morda mi bo letos.

Veselje Tomaža Poljanca, direktorja ekipe Ljubljana Gusto Santic. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Eden od ključnih mož pri vaši slovenski zgodbi je Tomaž Poljanec, direktor ekipe Ljubljana Gusto Santic. Kako sta se spoznala?

Spoznala sva se v moji prejšnji ekipi, tajski ekipi Attaque Team Gusto, kjer je bil Tomaž direktor. Takoj sva vzpostavila zelo pristen stik. Pred leti, ko sem bil povsem na dnu, sem celo pripotoval v Slovenijo in tukaj treniral pod njegovim nadzorom.

Že takrat sva se začela pogovarjati o tem, da ustanoviva svojo ekipo in tako sva združila tajvanskega opremljevalca koles Gusto, ki klub zalaga s kolesi, ter moje zagonsko podjetje HeadCrack. Tomaž v meni še vedno vidi neko vrednost in to mi ogromno pomeni.

Zame je kolesarstvo poligon, znotraj katerega se poskušam ob zelo visoki stopnji stresa čim bolj sprostiti.

V tem vidim vzporednico z življenjem. Ob vsem tem stresu in tesnobi se poskušam čim bolj sprostiti. Mislim, da kolesarstvo in mentalne bolezni zelo dobro spadajo skupaj. Pri obojem gre za stalno prilagajanje.

V ekipo ste vložili tudi vse svoje prihranke (30 tisoč evrov).

Res je, s Tomažem sva iskala še enega sponzorja in ko je kazalo, da ga ne bova našla, sem predlagal, da bi prispeval svoj delež. V nasprotnem primeru bi morala v drugo ekipo. Meni pa je bilo zelo všeč, da bi ostal v Sloveniji.

Tudi zaradi ozaveščanja o mentalnih boleznih. V Sloveniji imate eno od najvišjih stopenj samomorov na svetu, zato se mi zdi ozaveščanje javnosti na tem področju še toliko bolj pomembno. Še posebej med mladimi kolesarji. Mnogi se po koncu kariere spoprijemajo z zelo velikimi stiskami.

Menda se v Sloveniji zelo dobro počutite. Kaj vam je tako všeč?

Slovenijo sem prvič obiskal leta 2016, in sicer s tajsko ekipo, za katero sem takrat vozil. Povabil nas je Tomaž, tukaj pa sem ostal šest tednov in bilo mi je všeč.

Naslednjič sem Slovenijo obiskal sam, in sicer za tri mesece. Takrat sem se odločil, da bi tukaj lahko živel. Vedel sem, da bo v tujini povsod težko, a v Sloveniji se mi je zdelo precej obvladljivo. Videl sem, da skrbite za naravo, da bi se lahko sporazumeval tudi v angleščini. Živim v Tacnu, v klubski hiši naše ekipe, skupaj s še dvema kolesarjema.

Guy vtise z dirke Po Sloveniji in svojih težavah ob tem vsakodnevno objavlja na Facebooku: