Po Sloveniji
Torek, 10. 6. 2025, 4.00
6 ur, 47 minut
Josip Radaković opozarja: Ne prehitevajmo dogodkov
"Magic Johnson je nekoč izjavil, da so največji šampioni vedno tudi največji garači, in Jakob to zagotovo potrjuje."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,51
O razvoju in lastnostih mladega kolesarja Jakoba Omrzela smo se pogovarjali z njegovim trenerjem v mladinskih selekcijah pri Adrii Mobil Josipom Radakovićem.
O razvoju in lastnostnih 19-letnega slovenskega kolesarja Jakoba Omrzela, ki je na letošnji dirki Po Sloveniji nase opozoril z izjemnim 4. mestom v skupnem seštevku dirke in osvojitvijo bele majice najboljšega mladega kolesarja, smo se pogovarjali z njegovim nekdanjim trenerjem Josipom Radakovićem, trenerjem mlajših in starejših mladincev v novomeški Adrii Mobil. "Sam sem z njegovim rezultatom na dirki Po Sloveniji absolutno zadovoljen, v prihodnosti ga vidim na največjih dirkah in na najvišjih mestih," pravi Radaković, a hkrati opozarja, da pri tako mladih športnikih ne smemo prehitevati dogodkov. Ključno je, da se razvoj odvija postopoma, brez nepotrebnega pritiska. Izpostavlja tudi neverjetno delovno etiko mladega kolesarja. "Magic Johnson je nekoč izjavil, da so največji šampioni vedno tudi največji garači, in Jakob to zagotovo potrjuje."
Jakob Omrzel je lani v intervjuju za Sportal med drugim izpostavil, da ste zaslužni za večino tega, kar je dosegel v zadnjem obdobju. "On je tisti, ki zna kolesarja dvigniti na višjo stopnjo. On je ključen del moje kariere in brez njega zagotovo ne bi dosegel tega, kar sem," je poudaril oktobra lani. Kaj so glavne lekcije, ki jih je Omrzel odnesel od dela z vami?
Red, rad (delo, op. a.) in disciplino (smeh, op. a.). Najprej sem treniral njegovega starejšega brata Aljaža, ko je bil ta še med mlajšimi mladinci, tako da sva z Jakobom v navezi že vse od časov, ko je bil v kategoriji dečki C, in sem ga redno spremljal. Tudi kadar smo dobili kakšno opremo za mladince, sem poskrbel, da je nekaj prišlo tudi do njega. Ko je prestopil med mlajše mladince, sva imela zaradi povezave z Aljažem že vzpostavljen dober odnos. Aljaž je sicer kot član zaključil kariero, Jakob pa je iz leta v leto napredoval. Vem, da zveni kot fraza, a v njegovem primeru res drži – vsako leto je bil boljši.
Trenerji Tadeja Pogačarja so vedno izpostavljali, da je bil v mlajših kategorijah vedno manjši, bolj droben od vrstnikov in je zato moral svoje prednosti iskati drugje. Kako je bilo s telesnim razvojem pri Jakobu?
Mislim, da se je razvijal povsem naravno. Ima asketsko postavo, ki je idealna za kolesarja njegovega tipa, in če ga primerjamo z vrstniki, je bil celo med najvišjimi. Ni pa imel tistega, čemur pravimo "baby fat" – otroška maščoba, ki jo imajo nekateri, čeprav so sicer suhi. Pri njem tega ni bilo. Vedno je imel izrazito asketsko postavo, kar je tisto, kar se trenutno išče v kolesarstvu.
Predvidevam, da ga nikoli ni bilo treba priganjati na trening? Tudi to je ena od skupnih lastnosti vrhunskih športnikov.
Res je. Magic Johnson je nekoč izjavil, da so največji šampioni vedno tudi največji garači, in Jakob to zagotovo potrjuje.
Kdaj vas je do zdaj najbolj presenetil?
Ne bi rekel, da me je na kateri dirki posebej presenetil. On in njegova ekipa – Vid Murn, Nejc Peterlin, Žak Eržen, ki je leto starejši, ter Aljaž Žefran, ki je danes mehanik – so bili res super druščina in še danes ostajajo veliki prijatelji. Eden drugega so lepo dopolnjevali. V naši skupini imamo namreč načelo, da vsak pride do svoje zmage; vedno smo rotirali, da je vsak lahko dosegel rezultat. Šele kasneje, na legendarnih slovenskih vzponih, je Jakob – že od mlajših mladincev – začel izstopati. Vedno je bil v ospredju, pogosto je zmagoval, zato smo od njega počasi začeli pričakovati več kot od drugih. Lahko rečem, da je bil vedno tisti, ki je znal dostaviti rezultat na zahtevo – kot pravimo: "deliverance on demand".
Kako ocenjujete njegovo mentalno trdnost? V vrhunskem športu pogosto odloča prav glava. Na dirki Po Sloveniji je bilo videti, da mu nič ni težko, niti medijske obveznosti.
Nič mu ni težko – še vedno je otrok, ima odlično regeneracijo, velik zagon, kar mu vse skupaj olajšuje. Poleg tega je zelo vesten tudi na šolskem področju, saj je odličen učenec. Ravno pred kratkim ga je pohvalil ravnatelj njegove srednje šole. Zna si tudi sam skuhati in oprati oblačila. To je sicer eno izmed mojih pravil – starše na začetku vsake sezone spodbujam, naj otroke čim prej navadijo na samostojnost. Nekateri to sprejmejo, drugi malo manj, pri Jakobu pa je to nekaj povsem samoumevnega – za večino stvari poskrbi sam.
Kako si predstavljate Jakobov razvoj? V pogovoru za Sportal je dejal, da je bila petdnevna dirka Po Sloveniji zanj prekratka in da bi bil vesel kakšne etape več. Kje ga vidite? V kakšen formatu dirk bi bil po vašem najuspešnejši?
Težko rečem, a mislim, da bi moral najprej nastopati na od sedem- do desetdnevnih dirkah, kot so Dirka po Romandiji, Švici ali Kataloniji – zakaj pa ne tudi na Grand Tourih? Navsezadnje, naj bo etapa kratka ali dolga, na koncu vedno ostanejo najmočnejši, Jakob pa je tudi v nedeljo dokazal, da spada mednje. Vsekakor ga vidim med temi fanti. Seveda je po koncu domače dirke prisoten rahel grenak priokus – rad bi ga videl že na stopničkah, a ne prehitevajmo dogodkov.
Trenersko pot Josipa Radakoviča smo predstavili v rubriki Druga kariera:
Tao Geoghegan Hart (tretji na letošnji dirki Po Sloveniji, op. a.) je na primer že zmagal na Giru, Felix Großschartner (drugi na dirki, op. a.) je letnik 1993, kar pomeni, da je za njim že deset let profesionalne kariere in ogromno nabranih kilometrov, medtem ko je Jakob še zelo mlad. Prihaja iz razvojne ekipe, kar mu omogoča, da na nekaterih dirkah nastopa tudi v ekipi svetovne serije, ki nastopa v izredno močni konkurenci. Sam sem z njegovim rezultatom na dirki Po Sloveniji absolutno zadovoljen, ga pa v prihodnosti vidim na največjih dirkah in na najvišjih mestih.
Koliko še imata stika, odkar je prestopil v razvojno ekipo Bahrain Victorious oz. koliko mu še lahko svetujete, odkar so ga, recimo temu, vzeli v roke drugi?
Redno se slišiva, zagotovo dvakrat ali trikrat na teden. Skrbim tudi za njegovo suho pripravo, nimam pa vpogleda v delo njegove ekipe, zato lahko delujem predvsem kot svetovalec. Če me kaj vpraša, mu z veseljem povem svoje mnenje. Zanimivo pa je, da me zdaj že Jakob in drugi starejši fantje učijo oziroma mi povedo kakšen detajl, kako stvari potekajo v njihovih ekipah, kar lahko nato uporabim pri svojem delu.
Med nama še vedno vlada veliko spoštovanja, a je odnos postal bolj obojesmeren – zdaj se tudi jaz od njega učim in črpam informacije. Sicer pa se pred dirkami redko pogovarjava o taktičnih podrobnostih, po dirkah pa večinoma analizirava – kaj bi lahko storil drugače, bolje …
Jakob je v pogovoru za Sportal izpostavil, da bi se lahko izognil padcu v prvi etapi in da bi lahko še bolje odpeljal sobotno etapo s ciljem na Golteh. Vaše mnenje?
Padec v prvi etapi na Škofljici je bil povsem nepotreben, a to je pač kolesarstvo – takšne stvari se dogajajo. Verjetno je bil posledica nervoze in morda prevelikega pritiska, ki si ga je naložil sam.
Druga stvar je etapa v Rogaški Slatini, kjer so sodniki morda malce "zašuštrali" – Jakob je bil kar 40 minut brez vode, kar je privedlo do krčev. Mogoče bi bilo drugače, če bi tam osvojil štiri ali šest bonifikacijskih sekund. Če bi naslednjo etapo začel s tretjega mesta, bi bilo vse skupaj precej bolj odprto, saj smo videli, da je iz etape v etapo napredoval. Ampak tako pač je – vse to je del učenja.
Jakob je bil zadnje dni kot najboljši Slovenec na dirki Po Sloveniji deležen ogromno medijske in siceršnje pozornosti. Kako bi po vašem mnenju tako mlade športnike morali zaščititi?
Ne vem natančno, kako jih zaščititi, vem pa, da so na primer v ligi NBA, kjer so kasneje mnogi igralci imeli težave z upravljanjem financ, organizirali posebne seminarje, da bi jih naučili ravnanja z denarjem in jim pomagali preprečiti morebitne stečaje.
A mislim, da bi se morala najprej spremeniti družba – zavedati bi se morali, da so to še vedno otroci. Ravno zato je ključno, da se okoli takih mladih športnikov postavi krog kakovostnih, zaupanja vrednih ljudi. Kdo so ti ljudje, težko sodim. Velikokrat so to starši, a prav tako imamo primere, ko starši želijo uresničiti lastne ambicije ali celo živeti na račun otrok. Zato je to področje precej občutljivo in polno sivih con.
Preberite še:
