Petek, 17. 4. 2026, 13.25
1 teden, 3 dni
Napadalca o slovesu od Nemčije in vrnitvi v Slovenijo
Jan Urbas: Najtežje se je bilo posloviti od Bremerhavna, kjer sem dozorel v igralca in človeka, kakršen sem danes
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,88
Jan Urbas je zadnjih devet let preživel v Bremerhavnu, kjer se je izoblikoval v osebo, kakršna je danes.
Po 15 oziroma skoraj 20 letih igranja v tujini se Žiga Jeglič in Jan Urbas vračata v Slovenijo. Potem ko sta zadnjih šest let moči v napadu združevala pri nemškem prvoligašu Fischtown Pinguins, jih bosta naslednji dve pri ljubljanski Olimpiji. "Bilo je zelo čustveno. Najtežje se je bilo posloviti od Bremerhavna, ker je to klub, v katerem sem dozorel v igralca in človeka, kakršen sem danes," pravi Urbas, ki je v nemškem mestu igral zadnjih devet let in bil tudi kapetan, zdaj pa se vrača v matični klub. Jeglič pa dodaja: "Odločitev za slovo je bila lažja, ker sva odšla skupaj. Nekako sva imela načrt, želela sva si, da kamorkoli bi šla, bi šla skupaj."
Olimpija je v četrtek še uradno potrdila prihod izkušenih slovenskih napadalcev Jana Urbasa in Žige Jegliča, ki sta bila zadnjih šest sezon soigralca pri nemškem prvoligašu Fischtown Pinguins, zdaj pa bosta moči združila v zeleno-belem napadu.
Oba se v Slovenijo vračata po dolgih letih – Urbas po skoraj 20. Zadnjih devet je preživel v Bremerhavnu, ki je postal njegov drugi dom. Pravi, da je tam dozorel, tam je zrasla njegova družina, spletel je veliko prijateljstev, v klubu pa ga izjemno cenijo. Zato ne čudi, da so bili zadnji dnevi ob slovesu zanj zelo čustveni.
"Bilo je zelo čustveno. Najbolj zahtevno se je bilo posloviti od Bremerhavna, ker je to klub, v katerem sem dozorel v igralca in osebo, kakršna sem danes. Tam sem zrasel, zgradili smo res lepo zgodbo, tako da se ni bilo lahko posloviti. Prav slovo od mesta, od kluba je bilo najtežje, tako zame kot za družino, saj je bil to vendarle devet let naš dom. Želeli so, da bi še ostal, a smo z družino sprejeli odločitev, da je za nas dobro, da se vrnemo v Slovenijo. Bilo je težko, a bil je čas, da se to zgodi. Vendar je bilo lažje, ker sem že vedel, kaj se dogaja z mojo prihodnostjo," je v pogovoru z novinarji dejal Urbas, ki je bil z Olimpijo na vezi že v lanski sezoni.
"Lažje je bilo, da sva se poslovila skupaj"
"Odločitev je bila zagotovo lažja. Pa ne v smislu priti sem, ampak bolj v smislu posloviti se od Bremerhavna."
"Že kar nekaj časa smo se pogovarjali. Mogoče bi bilo to že lani uresničljivo, ampak sem imel pogodbo podpisano že toliko prej, da se sploh nisem spuščal v to. Smo pa ostali v stiku, med letošnjo sezono pa vse skupaj realizirali. Odlično je, da smo se dogovorili. Ena sezona se je komaj končala, ampak že komaj čakam na novo," dodaja Cerkničan, ki mu je odločitev o selitvi olajšalo dejstvo, da se z Jegličem selita skupaj.
"Z Žigo sva zdaj šest let igrala skupaj, res sva se dobro ujela na ledu in zunaj njega, tudi družini sta se, tako da je bila odločitev zagotovo lažja. Pa ne v smislu priti sem, ampak bolj v smislu posloviti se od Bremerhavna."
Verlič postal osameli Slovenec
Od slovenskega tria je v nemškem klubu ostal le še Miha Verlič, za katerega verjameta, da se bo dobro znašel.
Urbas in Jeglič sta v Bremerhavnu z Miho Verličem sestavljala napadalni trio Karawanken-Express, od katerega v Nemčiji zdaj ostaja le še Verlič.
"Bilo je zelo čustveno, celoten poslovilni piknik in dogodek z navijači. Res čustveno, saj se je končalo neko obdobje. Skupaj smo igrali šest let, onadva osem. Res pa je, da je Verlič malo mlajši od naju, tudi otroke ima malo mlajše, tako da mislim, da je zanj odlično, da ostane tam. Zelo dober igralec je, ima pomembno vlogo v ekipi," je o tem, da Verlič ostaja brez slovenske družbe, dejal Jeglič.
Najlepši spomini na Bremerhaven, skupnost živi s tabo
"Moja družina in otroci so tam zrasli, cela skupnost živi s tabo. Veliko sem se naučil in napredoval kot igralec."
Tudi Jeglič, ki je na severu Nemčije igral zadnjih šest sezon, razmišlja podobno. "Lažje se je odločiti, ker sva odšla skupaj. Nekako sva imela načrt, da odideva skupaj, no, želela sva si, da kamorkoli bi šla, bi šla skupaj. Konec koncev tudi zaradi kemije, ki jo imava. Menim, da se zelo ujameva na ledu in tudi zunaj njega smo z družinama zelo dobri prijatelji. To gre z roko v roki. Če imaš to povezanost, se pokaže tudi na ledu. Zdaj je tudi nekako pravi čas, otroci so že tako zrasli, da je bilo počasi treba priti nazaj," pravi 38-letnik, ki mu je nemški klub ostal v najlepšem spominu kariere.
"Zagotovo bi tu izpostavil Bremerhaven. Tu sem bil šest let, bili smo kot družina. Igralci se tam redkeje menjajo kot morda v kakšnih drugih klubih, tako da res navežeš stike. Moji otroci so tam zrasli, cela skupnost živi s tabo. Veliko sem se naučil in napredoval kot igralec. Tudi menedžment je bil odličen. Res imam zelo lepe spomine na to obdobje."
Spomini na tek po tivolskih stopnicah so oživeli
Oba sta v četrtek spoznala novega trenerja Bena Cooperja, Urbasu pa so se ob fotografiranju v dvorani vrnili otroški spomini. "Zagotovo je lepo priti v matični klub. Ko sva imela fotografiranje in sem hodil med stoli, sem si rekel, da smo teh stopnic in vrst res ogromno pretekli kot mladinci in še prej," pravi 37-letni otrok Olimpije, zadovoljen, kako se razvija ljubljanska zgodba.
"Zelo pozitivna in lepa zgodba, vse skupaj zelo lepo raste. Zagotovo je bila to tudi ena od stvari, ki je pretehtala vse skupaj. Upam, da bomo to zgodbo uspešno nadaljevali in da lahko naredimo še korak naprej."
"Težka jeseniška uganka"
Jeglič, ki je hokejsko pot začel na Bledu, pred odhodom v tujino pa v Sloveniji igral za večnega tekmeca novega delodajalca Jesenice, bo prvič oblekel dres Olimpije. "V bistvu nihče od prijateljev ni nič rekel, zdi se mi, da vsak razume situacijo, kakršna je, tako da sploh ni bilo debate," je Gorenjec odvrnil na opazko o tem, kako bližnji gledajo na selitev v Ljubljano. Časi so drugačni kot nekoč …
"Žal zelo težka uganka. Ni lepo videti, kar se dogaja. Zagotovo bi bilo za slovenski hokej dobro, da bi tudi tam naredili korak višje, ampak ne znam razložiti, kaj bi bilo treba narediti."
Kako pa sam gleda na klavrne čase na Jesenicah? "Žal zelo težka uganka. Ni lepo videti, kar se dogaja. Zagotovo bi bilo za slovenski hokej dobro, da bi tudi tam naredili korak višje, ampak ne znam razložiti, kaj bi bilo treba narediti. Zagotovo pa bi nekaj morali."
"Najlepša stvar je videti ljudi na hokeju"
Olimpija je v pravkar končani sezoni obstala v polfinalu lige ICE, želja kluba je, da v prihodnjih letih posežejo na vrh.
"Najlepša stvar je namreč videti ljudi spet na hokeju. Ko sem odšel iz Slovenije, je šlo malo navzdol, zdaj pa je res lepo videti, da se ljudje vračajo na hokej."
"Pritisk vedno je, od tega ne bežim. Če hočeš nekaj doseči, pritisk je, a če se razporedi na vse, je precej lažje in uresničljivo. Upam, da nam bo uspelo narediti lepo zgodbo," pravi Urbas. Jeglič pa dodaja: "Pogovarjali smo se z nekaterimi igralci Olimpije o tem, kako je v klubu, vidiš, da gredo stvari nekako v pravo smer, da se ustvarja pozitivna hokejska zgodba. Letošnjo sezono je bil sploh narejen preboj. Najlepša stvar je namreč videti ljudi spet na hokeju. Ko sem odšel iz Slovenije, je šlo malo navzdol, zdaj pa je res lepo videti, da se ljudje vračajo na hokej. Če ni ljudi na hokeju, lahko narediš karkoli oziroma investiraš kolikor hočeš denarja, pa to ni to."
