Četrtek, 29. 8. 2019, 4.00
4 leta, 7 mesecev
Intervju s plezalko Mio Krampl
Plezalna junakinja, ki s študentskim delom nabira življenjske izkušnje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,84
2
19-letna Mia Krampl, članica Alpinističnega odseka Planinskega društva Kranj, se je s svetovnega prvenstva v športnem plezanju na Japonskem vrnila kot svetovna podprvakinja v težavnostnem plezanju.
Leto 2019 bo leto, ki bo Mii Krampl, 19-letnici z Golnika, nedvomno ostalo v spominu. V tem letu je namreč končala gimnazijo, odkljukala maturo in maturantski ples, začela nabirati izkušnje prek študentskega servisa in dosegla do zdaj dva največja dosežka v karieri. Prvi medalji na tekmi svetovnega pokala (3. mesto v balvanih) je pred natanko dvema tednoma dodala še srebro in naslov svetovne podprvakinje v težavnostnem plezanju. Obakrat je na zmagovalnem odru lahko uživala ob zvokih Zdravljice, saj si je stopničke vedno delila z reprezentančno kolegico Janjo Garnbret. Kdo je Mia, na videz krhka, a v resnici izredno močna in vztrajna Gorenjka?
Čeprav je ostala v senci trikratne svetovne prvakinje v športnem plezanju Janje Garnbret, je Mia Krampl prav tako nedvomno slovenska junakinja letošnjega svetovnega prvenstva.
19-letna Gorenjka plezanju namenja precejšen del svojega življenja. Že pred vstopom v osnovno šolo se je zaljubila v navpične stene in oprimke, ki jih prepredajo, ter jim ostaja zvesta še danes, po dobrem desetletju.
Sveže pečena gimnazijska maturantka in še bolj sveže pečena svetovna podprvakinja v težavnostnem plezanju ima v plezanju, kjer ji že od 14. leta s strokovnimi nasveti in usmeritvami stoji ob strani trener in selektor slovenske mladinske reprezentance Anže Štremfelj, ves čas pa se lahko zanaša tudi na podporo staršev, veliko načrte. Navsezadnje je športno plezanje po novem tudi olimpijska disciplina.
Z Mio smo se srečali v torek, ko je po tednu dni premora spet zagrizla v oprimke, po intervjuju pa odšla službenim obveznostim naproti. Po novem je namreč tudi natakarica v enem od kranjskih lokalov. "Dokler plezanje ni v finančnem rangu nogometa, je to vsekakor dobrodošlo," je namignila na finančno plat študentskega dela.
Začnimo kar s petkovim sprejemom za slovensko reprezentanco v športnem plezanju pred ljubljansko mestno hišo. Po napornem, predvsem pa dolgotrajnem popotovanju iz Japonske ter množici tekmovalnih dni na svetovnem prvenstvu najbrž nikomur ni prav dišalo, da se mora udeležiti še sprejema, a zdelo se je, da vam je množica ljubiteljev plezanja, ki se je zbrala pod odrom, povrnila energijo.
Res je. Po pravici povedano se nam na začetku res ni preveč ljubilo. Vsi skupaj smo bili zaradi tekmovanja in dolgega potovanja zelo utrujeni, a ko se je sprejem enkrat začel, ko smo stali na odru in ko sem med publiko zagledala tudi svoje domače, je bilo vse to pozabljeno.
"Izredno sem bila vesela, da smo bili tudi plezalci enkrat deležni sprejema v pravem pomenu besede. Lepo je videti, da imamo športni plezalci tudi med Slovenci veliko podpore."
Zakon je bilo. Izjemno sem bila vesela, da smo bili tudi plezalci enkrat deležni sprejema v pravem pomenu besede. Lepo je videti, da imamo športni plezalci tudi med Slovenci veliko podpore.
V preteklosti ste že osvojili naslov evropske mladinske prvakinje v balvanih, pa dvakrat svetovne mladinske podprvakinje v težavnosti. Do zdaj še niste doživeli sprejema? Morda na Gimnaziji Kranj, ki ste jo prav letos končali z maturo?
Sprejemov ravno niso prirejali, sem pa ob koncu šolskega leta vedno prejela priznanja ali plaketo za trud na športnem področju.
"Nisem mogla ravno napovedati, da stopničke pričakujem, saj bi me previsoka pričakovanja lahko pokopala, sem pa vedno sanjala o tem in upala, da mi uspe, na srečo mi tudi je."
Naslov svetovne podprvakinje v članski konkurenci je nedvomno vaš največji uspeh. Že po polfinalu ste namignili, da je morda čas za zmagovalni oder. Nedvomno vas je ponesla tudi popotnica letošnje sezone (4. mesto v Brianconu in 5. v Villarsu v težavnosti ter 3. mesto v balvanih). Očitno ste samozavestni, kar zadeva vašo formo in talent.
Mislim, da sem skozi sezono dokazala, da sem pripravljena za finale, to je bil tudi moj cilj, vse, kar je več od tega, pa je samo še nadgradnja. Nisem mogla ravno napovedati, da stopničke pričakujem, saj bi me previsoka pričakovanja lahko pokopala, sem pa vedno sanjala o tem in upala, da mi uspe, in na srečo mi tudi je.
In je bilo tako nepozabno, kot ste si predstavljali?
Mislim, da takrat na zmagovalnem odru še nisem vsega dojela, čeprav sem že med Zdravljico imela solzne oči. Neverjetno je poslušati himno svoje države na zmagovalnem odru, če pa si oder deliš s kolegico iz reprezentance (Janja Garnbret, ki je tudi v težavnosti osvojila naslov svetovne prvakinje, op. a.), je vse skupaj še toliko lepše.
"Že med Zdravljico sem imela solzne oči."
Z Janjo sva v preteklosti skupaj že stali na zmagovalnem odru, tudi leta 2016 na mladinskem svetovnem prvenstvu na Kitajskem, kjer se nama je na 3. mestu pridružila še Vita Lukan (v Hačiodžiju na koncu sedma, po polfinalu druga). Prav pred finalom svetovnega prvenstva smo obujale spomine na to in upale, da se bo ta zgodba ponovila tudi v finalu.
Ste pa čustvom pustili na plano na petkovem sprejemu. Kaj jih je spodbudilo?
Prav v vsakem intervjuju po tekmi sem poudarjala, da prava čustva še niso udarila na plano, saj sem sicer po vsaki medalji vedno jokala, na letošnjem prvenstvu pa teh solz ni bilo.
Pričakovala sem, da bodo čustva udarila, ko bom prišla domov in spet srečala svoje domače, no, pa mi sploh ni bilo treba čakati na prihod do doma. Že ko sem jih videla v Ljubljani, skupaj s preostalo množico, se je zgodilo, kar se je (smeh, op. a.). Takrat sem se res začela zavedati, kaj sem dosegla.
"Pričakovala sem, da bodo čustva udarila, ko bom prišla domov in spet srečala svoje domače, no, pa mi sploh ni bilo treba čakati na prihod do doma."
Pa ste opazili, da si je ravno zaradi vašega odziva tudi marsikdo med občinstvom brisal solze?
Sem, da, med njimi je bilo tudi nekaj mamic tekmovalcev, ki so jokale. In da, na koncu smo bili vsi objokani. No, vključno z mojim očijem.
S plezanjem ste se začeli ukvarjati po vzoru starejšega brata Tima. Še vedno vztraja?
Da, še vedno rad pleza, a le za hobi. Trenira pa tudi sestra Iza.
Zakaj vas je plezanje tako prevzelo?
Mislim, da sem se v plezanje zaljubila med ogledom bratove tekme za državno prvenstvo v Šenčurju. Spomnim se, da je poleg glavne stene stala še stena za ogrevanje in prav tam sem prvič poskusila plezati. Bilo mi je všeč, poleg tega sem isto leto začela obiskovati šolo in staršem se je zdelo, da bi lahko tudi sama kaj trenirala, pa so me vpisali na tečaj.
"V plezanje sem se zaljubila med ogledom bratove tekme za državno prvenstvo v Šenčurju."
Trenirati sem začela na plezalni steni v zgornjem nadstropju kranjskega bazena, ki spada pod okrilje Alpinističnega odseka Kranj, katerega članica sem. Tekmovati sem začela že kot cicibanka in mlajša deklica, mislim, da je bilo nekje v 3. ali 4. razredu, mladinske tekme pa so se začele pri 15 letih.
Kdo je prvi opozoril na vaš talent?
Mislim, da Anže Štremfelj (zdajšnji selektor slovenske mladinske reprezentance v športnem plezanju, op. a.), ki je moj trener že od 14. leta starosti. Še danes, ko se kdaj pogovarjava o preteklosti, pravi, da je že takrat verjel vame in tudi drugim omenjal, da naj samo počakajo na to, da bom dovolj stara za mladinsko reprezentanco. Sodelujem tudi z Majo (nekdanjo vrhunsko plezalko Majo Vidmar, danes poročeno Štremfelj, op. a.), ki ima ogromno plezalnih in tekmovalnih izkušenj ter mi veliko pomaga in svetuje tudi po psihološki plati.
Široka nasmeha na zmagovalnem doru svetovnega prvenstva v Hačiodžiju na Japonskem.
Z Janjo Garnbret, nesporno kraljico plezanja zadnjih let in lastnico kar šestih naslovov svetovne prvakinje pri zgolj 20 letih, vaju loči leto dni razlike. To verjetno pomeni, da sta tekmovali v isti konkurenci. Je že takrat izstopala?
Da, vsako drugo leto sva tekmovali v isti kategoriji. In že takrat je zelo izstopala. Bila je "top of the top".
Pa ste ugotovili, zakaj je tako?
To vprašanje si zastavljajo mnogi in tudi me smo si ga, a odgovor ostaja neznan (smeh, op. a.). Kaj pa vem, morda je Janja vesoljec, morda izstopa zaradi načina treniranja, morda zaradi talenta. Ne vem …
Je to, da imate v reprezentanci tak talent, kot je Janja Garnbret, plus ali minus ali oboje hkrati?
Velik plus je prav zagotovo to, da jo lahko spremljamo na treningih. Vedno je dobro imeti nekoga, ki je boljši od tebe in ti pokaže drugačno pot, ki te motivira, da treniraš še bolj, da bi se ji vsaj malo približal.
"Morda je Janja (Garnbret, op. a.) vesoljec, morda izstopa zaradi načina treniranja, morda zaradi talenta. Ne vem …"
In kako to, da je boljša od preostalih, vpliva na vas? Je to demotivacijsko ali ste to spremenili v motivacijo?
Verjetno je odvisno od osebe do osebe, kar zadeva treninge, pa je to zame zgolj in samo motivacijsko, saj imam v svoji bližini vedno nekoga, ki mi lahko pokaže neko novo pot.
Eden od ciljev nastopa na nedavno končanem svetovnem prvenstvu v Hačiodžiju je bil tudi uvrstitev na olimpijske igre prihodnje leto v Tokio, kjer bo plezanje v obliki kombinacije hitrostnega, težavnostnega in balvanskega plezanja prvič uvrščeno na olimpijski urnik. Olimpijska kvota se vam je za zdaj izmuznila ...
Moj glavni načrt na prvenstvu je bil dober nastop v moji paradni disciplini težavnost, drugi cilj pa je bil tudi soliden nastop v kombinaciji in uvrstitev na olimpijske igre.
Čeprav mi to še ni uspelo (14. mesto v kombinaciji, v finale je napredovalo osem najboljših, op. a.), se z Japonske zaradi 2. mesta v težavnosti vračam zadovoljna in ponosna. Sicer pa tudi od finala kombinacije nisem bila preveč oddaljena, kar mi daje upanja, da mi lahko z dodatnim treningom v hitrosti in balvanih lahko uspe tudi to. Naslednja priložnost bo konec novembra v Toulusu. Do takrat me čaka še nekaj tekem svetovnega pokala, …
"Od finala kombinacije na letošnjem svetovnem prvenstvu nisem bila preveč oddaljena, kar mi daje upanja, da mi lahko z dodatnim treningom v hitrosti in balvanih lahko uspe tudi to. Naslednja priložnost za uvrstitev na olimpijske igre bo konec novembra v Toulusu."
Na olimpijske igre lahko odpotujeta po največ dva tekmovalca iz ene države. Kaj menite o tem konceptu?
Ne zdi se mi v redu. Poglejmo samo Japonke. V kombinaciji imajo pet vrhunskih tekmovalk, na olimpijske igre pa bosta lahko odpotovali samo dve. Meni bi se zdelo najbolj pravično, da bi se na olimpijske igre uvrstilo najboljših 20 z mednarodne lestvice v kombinaciji, pa tudi če je med njimi polovica japonskih tekmovalcev.
Se bolj kot proti olimpijskim igram v Tokiu ozirate proti olimpijskim igram v Parizu leta 2024, kjer naj bi hitrostno plezanje ločili od balvanov in težavnosti.
Res je, bolj se oziram proti Parizu, kjer bo porazdelitev disciplin precej bolj logična, taka mi bolj ustreza.
Znano je, da v Sloveniji nimamo plezalnega centra, kjer bi bilo mogoče trenirati vse tri plezalne discipline na enem mestu. Kako bi to olajšalo vse skupaj, kaj bi to izboljšalo?
Vse skupaj bi bilo za nas precej lažje, tako pa je veliko prevažanja na različne konce države in usklajevanja.
"Pri plezanju je glava včasih pomembnejša od fizične pripravljenosti. Meni to k sreči ne povzroča večjih težav."
Kaj je pri kombinaciji najbolj pomembno?
To, da se osredotočiš na trenutno disciplino, ne pa, da si z mislimi že pri naslednji. Meni to k sreči ne povzroča večjih težav, tudi s stresom se precej dobro spopadam.
Dejstvo je, da je pri plezanju glava včasih pomembnejša od fizične pripravljenosti. Preden se lotiš smeri, moraš razmisliti o vseh mogočih kombinacijah in rešitvah. Če si nervozen, je vse to precej težje.
Kako lahko odmislite vse zunanje dejavnike?
Če rad plezaš in to počneš s srcem, se ni tako težko odklopiti od vsega in se povsem posvetiti samo temu, kar počneš najraje.
Mia s plakatom, ki ji ga je za naslov svetovne podprvakinje izdelala mlada plezalka Zala Mlakar Starič. Plakat je izobešen v plezalnem centru FA v Kranju, kjer Kramplova trenira.
Slišite vzklike iz občinstva?
Zelo odvisno, pa niti ne vem od česa. Ali od tega, kje sem v smeri ali od tega, kako nervozna sem. Včasih slišim vsak glas posebej, včasih pa sem povsem v svojem svetu in ne slišim ničesar.
Čez natanko mesec dni vas tekma svetovnega pokala čaka v Kranju (28. in 29. 9.). Tam boste verjetno deležni precej spodbudnih vzklikov. Je domača tekma psihično največji zalogaj sezone?
Niti ne, vsaka tekma svetovnega pokala mi izjemno veliko pomeni. Si pa seveda pred domačo publiko želim nastopiti najbolje. Rada bi se uvrstila v finale in tam odplezala tako, kot znam.
"Vsaka tekma svetovnega pokala mi izredno veliko pomeni. Si pa seveda pred domačo publiko želim nastopiti najbolje. Rada bi se uvrstila v finale tekme v Kranju in tam odplezala tako kot znam."
V Arcu v Italiji trenutno poteka svetovno mladinsko prvenstvo. V Munchnu, kjer ste letos prvič stali na zmagovalnem odru v članski konkurenci (3. mesto v balvanih), ste mi dejali, da boste na prvenstvu nastopili. Zdaj vas zaradi časovne komponente tam najverjetneje ne bo.
Res je, časovno se mi ne bo izšlo, čeprav sem si tam res želela nastopiti, saj bi bilo to moje zadnje mladinsko tekmovanje. Mi je žal, po drugi strani pa se je na Japonskem vse poplačalo.
Kaj pa evropsko člansko prvenstvo v balvanih (6. do 8. 9) in posebej še v težavnosti (4. do 6. 10.). Se ju boste udeležili?
Evropsko prvenstvo v balvanih bom izpustila, se bom pa temeljito pripravila na prvenstvo v težavnosti.
Po svetovnem prvenstvu sem si vzela teden dni premora. Od tega so štirje dnevi minili že na Japonskem, kjer smo ali spremljali finale v kombinaciji in se nato malo šli turiste. Obiskali smo dva botanična vrtova, ogledali smo si dva templja, obiskali pa smo tudi središče mesta. Res je, da potujemo po vsem svetu, a v resnici ga vidimo bore malo.
"Na Japonskem se je vse poplačalo."
Kaj bi rekli, da je pri plezanju vaša najmočnejša točka?
Sem precej močna in vzdržljiva, imam pa veliko pomanjkljivosti v tehniki. Še bolj kot v težavnosti se to pozna v balvanih, zato so moji rezultati tam zelo spremenljivi.
Lahko se zgodi, da mi slog balvanov ustreza in jih dobro odplezam, lahko pa so zelo tehnični in je rezultat zelo slab. V kombinaciji za zdaj še ne morem računati na balvanski del, zato merim na to, da čim bolje odplezam težavnost.
Vam je srebrna medalja s svetovnega prvenstva že prinesla kakšno finančno spodbudo?
Za zdaj še ne, razen denarne nagrade na svetovnem prvenstvu (2.490 evrov za drugo mesto) in nagrade generalnega sponzorja slovenske reprezentance Prva Osebne zavarovalnice (tisoč evrov). K sreči pa že vsa dijaška leta prejemam štipendijo olimpijskega komiteja.
Z Janjo Garnbret in Urško Repušič na sprejemu pred ljubljansko Mestno hišo.
Ste bili na gimnaziji Kranj, ki od nekdaj slovi kot izredno zahtevna gimnazija, glede na pogosto odsotnost deležni kakšnih posebnih privilegijev?
Lahko rečem, da so mi šli profesorji res na roko in so mi izredno veliko pomagali, če sem pomoč potrebovala. Poleg tega so razumeli, da je pri meni plezanje na prvem mestu. Zvezke in knjige sem sicer redno tovorila na tekmovanja, odpirala pa jih ravno nisem (smeh, op. a.).
Letos ste končali gimnazijo, uspešno ste opravili tudi maturo. Pa zdaj? Si boste vzeli leto premora?
To leto bom verjetno pavzirala, delala bom prek študentskega servisa – trenutno strežem v lokalu v Kranju – in potovala. Seveda pa bo večina časa namenjena treningom, morda tudi kakšnemu dodatnemu. Računam tudi, da bom v tem letu ugotovila, kaj si sploh želim študirati, in okusila čim več različnih oblik študentskega dela.
"Računam tudi, da bom v tem letu ugotovila, kaj si sploh želim študirati, in okusila čim več različnih oblik študentskega dela."
Kako vam ustreza delo v strežbi?
Zelo, zabavno je, ustreza pa mi tudi zato, ker je urnik prilagodljiv in ga lahko kombiniram s treningi. Plezanje je in bo na prvem mestu.
Verjetno pa je pri tem dobrodošel tudi zaslužek.
Seveda, dokler plezanje ni v finančnem rangu nogometa, je to vsekakor dobrodošlo ... (smeh, op. a.).
Preberite še:
2