Petek, 23. 8. 2019, 13.57
5 let, 2 meseca
Katja Vidmar
Med postavljalci problemov na svetovnem prvenstvu tudi Slovenka: Včasih se nam vse sestavi, drugič ne.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,86
Katja Vidmar je prva ženska postavljavka z licenco Mednarodne zveze za športno plezanje (IFSC) in del ekipe postavljavcev smeri na nedavno končanem svetovnem prvenstvu v športnem plezanju v Hačiodžiju na Japonskem, kjer je Janja Garnbret osvojila zgodovinske tri naslove svetovne prvakinje. Kako t. i. routesetterji sploh postavijo smeri in kaj zanje pomeni, če smer ali balvanski problem ostane nepreplezan?
Plezalka Katja Vidmar je bila ena od postavljavcev smeri na letošnjem svetovnem prvenstvu na Japonskem, kjer je janja Garnbret osvojila trikratni naslov svetovne prvakinje, Mia Krampl pa se ji je pridružil na 2. mestu razvrstitve v težavnosti.
35-letna Katja Vidmar, starejša sestra plezalke Maje Vidmar, poročene Štremfelj, je v plezanje vpeta že več kot dve desetletji.
Uspešna je bila na tekmah svetovnega pokala, svoje znanje pa je predajala tudi kot ena od trenerjev slovenske reprezentance v obdobju, ko jo je kot selektor vodil Roman Krajnik, zdajšji selektor avstrijske izbrane vrste.
S postavljanjem smeri se ukvarja že vrsto let. Zgodilo se je tako spontano, pravi, da sploh ne ve natančno, kdaj je začela, vendar jo je že od nekdaj to delo veselilo. Sprva je postavljala treninge in tekme nižjega ranga, lani pa je na Japonskem prvič dobila priložnost postavljati tekmo svetovnega pokala.
Na letošnjem svetovnem prvenstvu v Hačiodžiju, predmestju Tokia, ki bo prihodnje leto gostilo poletne olimpijske igre, je bila edina ženska v ekipi IFSC postavljavcev, ki jo je za balvanski del vodil Švicar Manuel Hassler.
"V delo vložimo ogromno truda, pristne energije in strasti do tega dela. Plezalcem želimo postaviti izziv, jih potiskati naprej, od njih zahtevati velik spekter gibov in sposobnosti, ki so potrebne, da plezalec pride do vrha."
Zahtevno, odgovorno, kreativno in občasno nehvaležno delo
Delo "routesetterjev" je precej zahtevno, odgovorno, kreativno in včasih precej nehvaležno. Postavljavci so večkrat deležni kritik, da je smer ali balvanski problem prelahek ali prezahteven, včasih na to javno opozorijo celo plezalci, tako kot denimo Janja Garnbret po finalu tekme v težavnosti v Villarsu, ki se je jezila nad enostavnostjo postavitve.
Kot pravi Vidmarjeva, je meja med pretežkim ali prelahkim izredno tanka. Postavljavci si vedno želijo, da bi bile njihove smeri in balvanski problemi zanimivi, atraktivni in ravno prav zahtevni.
Balvansko tekmo svetovnega pokala se po navadi začne postavljati pet dni prej, med samo tekmo se opravijo še manjši popravki, kolikor to dopušča urnik tekmovanja. Vse gibe routesetterji preizkusijo sami.
"Včasih se ne izide vse po načrtu, kar je zelo težko sprejeti," pravi Katja, saj v delo vložijo "ogromno truda, pristne energije in strasti do tega dela. Plezalcem želimo postaviti izziv, jih potiskati naprej, od njih zahtevati velik spekter gibov in sposobnosti, ki so potrebne, da plezalec pride do vrha."
Postavljavci načeloma dobro vedo, česa vsega so plezalci sposobni, vseeno pa jih kdaj presenetijo s svojimi odločitvami in rešitvami v steni. "Včasih so neverjetni in pokažejo skoraj nemogoče gibe, drugič pa nikomur ne uspe v precej enostavnih stvareh," ugotavlja sogovornica.
Kako poteka delo "routesetterjev"?
Delo postavljavcev smeri poteka tako, da najprej pripravijo načrt dela. Vsak postavljavec običajno postavi svoj balvanski problem oz. neko osnovno idejo o gibih.
Sledi testiranje in popravki, kar pomeni veliko preizkušanja vseh gibov in sekvenc, iskanje drugih rešitev ...
Ob tem morajo biti dobro fizično pripravljeni, kreativni, razmišljati o tem, kako fizično zahtevni so gibi, kako kompleksni in koliko je treba tvegati.
Hkrati morajo paziti, da večji ali manjši plezalci niso v preveliki prednosti in da so si balavnski problemi med seboj dovolj različni. Na tem svetovnem prvenstvu je bila ob koncu prvenstva precejšna uganka tudi utrujenost tekmovalcev in kako se bodo odzvali pod pritiskom, ko so bile v igri olimpijske vozovnice.
Balvansko tekmo svetovnega pokala se po navadi začne postavljati pet dni prej, med samo tekmo se opravijo še manjši popravki, kolikor to dopušča urnik tekmovanja. Vse gibe preizkusijo sami. Dobro je, če so v ekipi postavljavci z različnimi slogi plezanja, hkrati pa dobro delujejo skupaj. Timsko delo in zaupanje v ekipi je zelo pomembno, poudarja Vidmarjeva.
Najboljši scenarij
Za postavljavce smeri je dobra tekma precej več kot samo razporeditev plezalcev po višinah. Za to, da se tisto nekaj več zgodi, pa mora ekipa tudi nekaj tvegati."
Idealno je, če se tekma odvija tako, da vsak naslednji plezalec prepleza malo višje in se tako vzdušje na tekmi stopnjuje, hkrati pa so plezalci po rezultatih dobro razporedijo,medtem ko je na balvanski tekmi idealno, če o zmagovalcu odloča zadnji balvanski problem, ki ga zadnji plezalec za zmago prepleza tik pred iztekom ure.
Za postavljavce je dobra tekma precej več kot samo razporeditev plezalcev po višinah, izpostavlja Škofjeločanka: "Za to, da se tisto nekaj več zgodi, pa mora ekipa tudi nekaj tvegati."
"Včasih se nam vse sestavi, drugič ne."
"Všeč mi je, kadar so balvani dovolj različni in morajo plezalci pokazati veliko različnih sposobnosti. Med seboj morajo biti povezani v neko zgodbo in hkrati je vsak poglavje zase.
V gibih iščemo atraktivnost, estetiko gibanja in mejo, do kam lahko gremo. Včasih se nam vse sestavi skupaj, drugič ne," priznava Vidmarjeva.
Kljub temu, da je delo fizično in psihično naporno, da je prisotno veliko negotovosti, pritiska in odgovornosti, pa sogovornica delo postavljavca smeri obožuje. "Ker mi predstavlja velik izziv, ker je delo kreativno in ker je adrenalin pred začetkom tekme precej zasvojljiv," pravi.
Preberite še:
