SiolNET. Sportal Drugi športi
2,62

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Gorazd Hren, trener in selektor slovenske reprezentance v športnem plezanju

Kdo je Velenjčan, ki je bistveno prispeval v malho uspehov Janje Garnbret?

2,62

termometer

hren garnbret
Trener in selektor Gorazd Hren je več kot deset let bedel nad plezalnim razvojem Janje Garnbret. Kako je sam zakorakal na plezalno pot? Vir fotografij: Instagram in Manca Ogrin.

Gorazd Hren je nekdanji dolgoletni trener Janje Garnbret in eden tistih, ki je k razvoju plezalne kraljice prispeval ključni delež. Je prvi trener športnega plezanja, ki je za svoja prizadevanja prejel Bloudkovo plaketo. Kako sam gleda na preskakovanje plezalnih stopničk svoje nekdanje varovanke in kako je, kot nekdanji atlet, sam stopil na plezalno pot?

Janja Garnbret je s tremi naslovi svetovne prvakinje najuspešnejša tekmovalka na letošnjem svetovnem prvenstvu v športnem plezanju na Japonskem. Vseh šest naslovov svetovne prvakinje (dveh v balvanih, dveh v težavnosti in dveh v kombinaciji), ki jih je osvojila na treh svetovnih prvenstvih, je osvojila v času selektorskega mandata svojega nekdanjega trenerja Gorazda Hrena. Janja Garnbret je s tremi naslovi svetovne prvakinje najuspešnejša tekmovalka na letošnjem svetovnem prvenstvu v športnem plezanju na Japonskem. Vseh šest naslovov svetovne prvakinje (dveh v balvanih, dveh v težavnosti in dveh v kombinaciji), ki jih je osvojila na treh svetovnih prvenstvih, je osvojila v času selektorskega mandata svojega nekdanjega trenerja Gorazda Hrena. Foto: Manca Ogrin

Slovenska reprezentanca v športnem plezanju se po zaslugi Janje Garnbret iz Japonske vrača s tremi naslovi svetovne prvakinje in naslovom svetovne podprvakinje, s katerim se bo do naslednjega prvenstva ponašala Mia Krampl. Kaj je po vašem mnenju tisto, kar Janjo dela tako posebno?

Njena igrivost in brezkompromisnost v steni. Nikoli se ne ustraši situacije ali nekega specifičnega giba, vedno gre na vso moč in to jo je tisto, kar jo loči od konkurence.

Kot sama pravi, v plezanju uživa, kar je vidno tudi v steni. Da je talent, je nesporno, a še pomembneje se mi zdi, da se na ta talent ni nikoli zanašala in je vedno trdo trenirala.

Sprejem za slovensko reprezentanco v športnem plezanju bo v jutri, 23. avgusta ob 19. uri pred Mestno hišo v Ljubljani.

"Janja Garnbret izstopa zaradi svoje igrivosti in brezkompromisnosti v steni. Nikoli se ne ustraši situacije ali nekega specifičnega giba, vedno gre na vso moč in to jo je tisto, kar jo loči od konkurence." "Janja Garnbret izstopa zaradi svoje igrivosti in brezkompromisnosti v steni. Nikoli se ne ustraši situacije ali nekega specifičnega giba, vedno gre na vso moč in to jo je tisto, kar jo loči od konkurence." Foto: Urban Urbanc/Sportida

Janja se je s plezanjem začela ukvarjati bolj kot ne po naključju, potem ko je oče leta 2006 na pobudo žene, ki je želela imeti prazno hišo, da bi jo lahko spravila v red, zapeljal do bližnjega Slovenj Gradca. Tam je lokalno plezalno društvo za potrebe promocije postavilo balvansko steno, takrat šestletna Janja pa je takoj splezala do vrha. Kako je vas pot zanesla v plezanje?

Tudi sam sem se s plezanjem začel ukvarjati povsem po naključju. Fantje, ki so potem postali moji prijatelji, so na Osnovni šoli Livada v Velenju pod stopniščem med garderobami postavili manjšo balvansko steno in tam sem se začel "obešati".

Pod steno so najprej postavili mize, da ne bi kdo hodil blizu, pa sva se s sošolcem občasno malo "švercala". Ko sem prišel na idejo, da bi morda začel plezati, je on že začel trenirati v Rdeči dvorani v Velenju. No, kmalu sem poskusil še sam in takoj me je prevzelo. Tudi družba mi je zelo ustrezala.

Bilo je leta 1993. Trikrat sem šel plezat in potem kar takoj začel trenirati. Nikoli nisem bil polovičarski. Ali sem se z nečim resno ukvarjal ali pa se sploh nisem. Tudi ko sem treniral atletiko, sem treniral zares.

Hren, trener Urh Čehovin in fizioterapevt Peter Hribar med lanskim svetovnim prvenstvom v Innsbrucku, kjer je Garnbretova osvojila naslov svetovne prvakinje v balvanih in kombinaciji. Hren, trener Urh Čehovin in fizioterapevt Peter Hribar med lanskim svetovnim prvenstvom v Innsbrucku, kjer je Garnbretova osvojila naslov svetovne prvakinje v balvanih in kombinaciji. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Zakaj ste atletiko opustili?

Zanimivo, v obdobju osamosvajanja Slovenije so bili nekajkrat zračni alarmi, ki so opozarjali na nevarnost zračnega napada, pa mi starši niso dovolili na trening.

V osnovni šoli sem treniral tudi košarko. Malo sem se tudi vozil z rolko in deskal na snegu. Skupaj s 6pack Čukurjem (smeh, op. a.). Tudi v tem sem zelo užival, deskanje je krasen šport.

Skratka, ko sem povsem padel v plezanje, sem na internetu začel iskati programe treningov in si zastavljal vedno višje cilje. Eksperimentiral sem, na spletu sem brskal za informacijami o tem, kako trenirajo najboljši plezalci na svetu, kot so François Legrand in drugi. Od naših so bili v tistih časih zelo aktivni Marko Lukič, Aljoša Grom in Matej Mejovšek.

Užival sem, tudi če sem treniral sam. Rad sem se "ubijal" na treningih. Še raje pa sem plezal s prijatelji – med nami je vladala res zdrava in prijateljska konkurenca. Ne spomnim se, da bi bili obremenjeni zaradi tekem.

Pritegnila so me tudi potovanja in plezanje v tujini. Nismo kaj preveč zapletali stvari. Preprosto se nas je zbralo sedem kolegov iz Velenja, najeli smo kombi in se odpeljali v neznano. Na primer za tri tedne v Francijo, kampirat, a brez šotora (smeh, op. a.), samo plezat in uživat. Res lepi časi.

"Ko sem doma povedal, da bi rad začel plezati, je bil moj oče odločno proti, saj takrat o plezanju ni vedel ničesar. Zdelo se mu je, da bi to lahko bilo nevarno." "Ko sem doma povedal, da bi rad začel plezati, je bil moj oče odločno proti, saj takrat o plezanju ni vedel ničesar. Zdelo se mu je, da bi to lahko bilo nevarno." Foto: Instagram

Kako so doma sprejeli vaše plezalne ambicije?

Ko sem doma povedal, da bi rad začel plezati, je bil moj oče odločno proti, saj takrat o plezanju ni vedel ničesar. Zdelo se mu je, da bi to lahko bilo nevarno. No, nekako sem ga prepričal, da sem lahko plezal enkrat tedensko, ampak samo na treningih v velenjski Rdeči dvorani.

Moja želja po plezanju in treniranju pa je bila tako močna, da sem na osnovni šoli, ki sem jo obiskoval, skril opremo in hodil na skrivaj trenirat.

Tudi starši so kmalu ugotovili, koliko mi plezanje pomeni, in me povsem nehali omejevati pri plezanju. Tako sem ju lahko presenetil z vprašanjem, ali se lahko, na primer, čez tri ure odpravim v Osp plezat na naravne stene, tam ostanem pet dni in spim pod steno, pa sta se na koncu nekako strinjala.

Ste gojili tudi tekmovalne ambicije?

Udeleževal sem se državnih prvenstev in raznih mastrov, nekaj medalj sem dobil, a daleč od tega, kar danes dosegajo naši reprezentanti.

V družbi varovank Janje Garnbret in Tjaše Slemenšek V družbi varovank Janje Garnbret in Tjaše Slemenšek Foto: osebni arhiv

Leta 2008 ste potem opravili trenerski izpit.

Da, še prej pa sem leta 1997 opravil izpit za inštruktorja plezanja. Medtem ko sem sam treniral, sestavljal programe in eksperimentiral, sem v klubu Šaleški AO začel pri treningu pomagati nekaj mladim fantom.

Sledil je študij računalništva v Mariboru, kjer sem nekaj let živel in začel sodelovati s tekmovalci iz APD Kozjak. Pred tem sem dve leti po srednji šoli, prav tako računalniški, v Termoelektrarni Šoštanj opravil pripravniško dobo in nato tam še dve leti delal za računalniško podjetje. Zatem sem se odločil, da bi šel študirat.

Sanjal sem o tem, da bi lahko plezal, zraven pa nekje iz šotora, na daljavo, programiral ali počel kaj podobnega. V tistih časih to še ni bilo izvedljivo in ostalo je zgolj pri sanjarjenju. Zanimalo me je namreč oboje: plezanje in programiranje. No, potem pa se je moje trenerstvo tako zelo razvilo, da sem na te sanje moral pozabiti.

Ste bili že na začetku svoje trenerske poti suvereni glede tega, kaj počnete?

Da, glede tega sem dokaj hitro postal samozavesten. Vedel sem, kaj delam, pa čeprav je bilo moje trenerstvo takrat še bolj kot ne v povojih in sem še vedno veliko eksperimentiral, se učil.

Nato sem se vrnil v Velenje, kjer sem delal s skupino otrok, hkrati pa sem še vedno sodeloval z Mariborčani.

Tjaša in Janja na začetku svoje plezalne poti Tjaša in Janja na začetku svoje plezalne poti Foto: osebni arhiv

V Velenju se je moji ekipi pridružila še ena deklica, takrat najšibkejši člen svoje skupine, kmalu pa jih je prišlo še več, tudi Tjaša Slemenšek in Janja Garnbret. Spomnim se, da sta celo telovadnico prehodili po rokah. Janja je imela takrat devet, deset let …

Vas je takoj navdušila?

Takrat o tem sploh nisem razmišljal. Premladi so bili, da bi si upal napovedovati njihovo športno prihodnost. Zdelo se mi je samo super, da imam tako kakovostno skupino. Čisto so bili "nabrušeni", kot rečemo, in kar naprej so želeli plezati.

Spomnim se, da sem enkrat poleti predlagal, da gremo na sladoled, pa se niso strinjali, češ da bi šli oni raje na trening. Bili so zelo zagnani, preprosto so radi plezati. Neverjetna energija.

Takrat je bila to moja glavna skupina in res sem veliko vlagal vanjo. Vozil sem jih tudi k prijatelju, ki je vodil gimnastiko za otroke. Tam smo skakali na trampolinu, se sukali na obročih, delali prevale nazaj, kolesa – skratka krepili so osnove motorične elemente. Pogosto sem jih vozil plezat tudi v skalo.

Koliko ste z njimi sami zrasli kot trener?

Zelo. Tudi glede samih občutkov. Danes mi na primer sploh ni treba v steno – smer in njeno težavnost občutim že na ogledu.

Janja in njena prijateljica Tjaša Slemenšek leta 2014 po 1. in 3. mestu na evropskem mladinskem prvenstvu Janja in njena prijateljica Tjaša Slemenšek leta 2014 po 1. in 3. mestu na evropskem mladinskem prvenstvu Foto: osebni arhiv

Kako ste se vsega tega naučili? Kako lahko svetujete nekaj, česar sami niste počeli? Plezanje je bilo v vaših začetkih drugačno, kot je danes.

Res je, se je pa plezanje spreminjalo postopoma, poleg tega sem bil od nekdaj dober motorik in nikoli nisem imel težav z osvajanjem novih elementov.

Kaj se je medtem zgodilo z računalništvom?

Tri izpite pred koncem sem bil preveč vpet v plezanje in nisem več našel časa za študij.

Od nekdaj sem treniral več skupin. V Sloveniji žal ne moreš živeti od tega, da bi bil osebni trener enemu plezalcu. To žal ne gre.

S kakšno roko vladate?

S premehko. Tako kot sem v zasebnem življenju dokaj odločen, sem kot trener precej mehak. Rad bi, da bi bili vsi zadovoljni. Z vsemi poskušam biti v prijateljskih odnosih.

14-letna Janja Garnbret septembra 2013, ko je Hrenu pomagala na treningu. Istega leta je postala evropska mladinska prvakinja v balvanih in težavnosti, na svetovnem mladinskem prvenstvu pa je končala na 4. mestu. 14-letna Janja Garnbret septembra 2013, ko je Hrenu pomagala na treningu. Istega leta je postala evropska mladinska prvakinja v balvanih in težavnosti, na svetovnem mladinskem prvenstvu pa je končala na 4. mestu. Foto: osebni arhiv

Koliko plezalcev je poiskalo vašo pomoč zato, ker ste trenirali Janjo Garnbret?

Ne vem, ali je kdo konkretno prišel prav zaradi tega, je pa res, da je najbrž to pripeljalo to tega, da me vabijo tudi v tujino, da bi tam vodil treninge.

Včasih bi jih, ker so finančne ponudbe neprimerljivo boljše od tega, kar imamo v Sloveniji, ne glede na to, na kateri ravni, a se na koncu vedno znajdem v dilemi – zaradi časovnice in moralne odgovornosti, kakršno čutim kot selektor slovenske reprezentance.

Ne vem, ali bi lahko delal s tujo reprezentanco, medtem ko sem selektor slovenske.

Rad sem doma, rad imam Slovenijo in ljudi, rad počnem to, kar počnem. Denar tega ne more odtehtati.

Avgusta 2013: Janja in Gorazd pred odhodom na svetovno mladinsko prvenstvo v Kanadi, kjer je osvojila 4. mesto. Avgusta 2013: Janja in Gorazd pred odhodom na svetovno mladinsko prvenstvo v Kanadi, kjer je osvojila 4. mesto. Foto: osebni arhiv

Ste dobili tudi kakšno selektorsko ponudbo?

Da, zanimanje je bilo in je še vedno, vendar o tem ne bi rad govoril.

Kako to, da z Garnbretovo od letošnje sezone ne sodelujeta več kot trener in varovanka? Po novem trenira sama oz. s svojim fantom Domnom Škoficem.

Janja si je tako zaželela. Preselila se je na Gorenjsko in pri tem je ostalo. Najin odnos je zelo dober, kar je super, saj sva navsezadnje kar deset let zelo tesno sodelovala in še danes sodelujeva na vseh reprezentančnih treningih, tekmah in preostalih aktivnostih.

Hren leta 2015 v družbi Janje Garnbret in srbske plezalke Staše Gejo, lani tretje v balvanih na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku Hren leta 2015 v družbi Janje Garnbret in srbske plezalke Staše Gejo, lani tretje v balvanih na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku Foto: osebni arhiv

Leta 2016 ste prevzeli selektorsko mesto v članski reprezentanci. Kakšen izziv je bilo vstopiti v čevlje prejšnjega selektorja Romana Krajnika?

Pred tem sem bil še šest let trener v slovenski mladinski reprezentanci, ki jo je sprva vodil Borut Kauzer, nato pa je to vlogo prevzel Anže Štremfelj.

Moja selektorska pot se je začela tako, da so tekmovalci nagovorili zvezo, naj jaz prevzamem prosto mesto. Po daljšem razmisleku sem se odločil, da oddam kandidaturo za razpisano mesto selektorja. Roman je svoj mandat takrat na lastno željo predčasno končal, moj pa se izteče leta 2021.

Že v mladinski reprezentanci mi je bilo zelo zanimivo, že takrat sem delal z Domnom Škoficem, Janjo, Gregorjem Vezonikom, je pa stresa tam precej manj kot v članski vrsti.

Hren v družbi Slemenškove in Garnbretove na sprejemu, ki so ga na velenjski gimnaziji za svojo dijakinjo Janjo pripravili ob osvojenem naslovu svetovne prvakinje v težavnosti leta 2016. Hren v družbi Slemenškove in Garnbretove na sprejemu, ki so ga na velenjski gimnaziji za svojo dijakinjo Janjo pripravili ob osvojenem naslovu svetovne prvakinje v težavnosti leta 2016. Foto: STA

Kaj prinese selektorsko mesto? Kakšno je dodatno delo in kakšna je odgovornost?

Veliko je birokracije in včasih je težko. Želim si, da bi vsi znali ločiti, kdaj sem Gorazd in kdaj selektor.

Osebno mislim, da je mojim varovancem prav zaradi tega še težje in da se morajo še bolj dokazovati. Včasih moram znati izstopiti iz "kože" osebnega trenerja.

Hren je leta 2017 za svoje trenersko delo prejel Bloudkovo plaketo. Hren je leta 2017 za svoje trenersko delo prejel Bloudkovo plaketo. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Bili ste prvi trener športnega plezanja, ki je prejel zelo cenjeno Bloudkovo plaketo. Plaketo ste leta 2017 prejeli skupaj z alpinistom in lednim plezalcem Janezom Svoljškom, ki je v začetku julija nenadoma umrl v Pakistanu. Vas taka zvrst plezanja ni nikoli mikala?

Plezanje v velikih stenah že, v Paklenici, na primer, sem preplezal ogromno smeri, tudi 31. decembra svojo najtežjo smer v velikih stenah (Cupido, 8a), alpinizem pa me ni nikoli mikal.

Kar pa zadeva Bloudkovo plaketo – priznanja sem bil zelo vesel, ker je dobro zame in za šport.

Ko slovenski judoisti, ki trenirajo pri Marjanu Fabjanu, osvajajo medalje, mediji vedno pišemo o kovaču slovenskih medalj. Pogrešate večji poudarek na trenerjih in njihovem delu? Kako sami gledate na svoj delež pri uspehih varovancev?

Mislim, da smo trenerji v Sloveniji dokaj zapostavljeni. Marjana Fabjana osebno ne poznam, spoštujem in občudujem pa njegov način dela in njega kot osebnost. V plezanju morda njegov pristop, vsaj po mojem mnenju, ne bi bil tako uspešen, saj izhajamo iz precej bolj sproščenega okolja.

Kako pogosto danes še plezate?

Poskušam čim večkrat, ker mi to zelo ustreza. Če mi uspe pred treningom pobegniti v plezališče v bližnji Kotečnik in sem do treninga nazaj, je to super. Potem je trening še boljši.

Komentarji

2

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • das12 / 22.08.2019. ob 23:28 +2 0

    Vsa čast! Super članek

    +2 0
  • Romanos1 / 22.08.2019. ob 17:44 +2 0

    Intervju za prebrati,posebno za tiste trenerje,ki vidijo samo denar. Bravo Gorazd,pa še pravi domoljub si.

    +2 0
delitve: 37
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin