Druga kariera
Nedelja, 19. 5. 2019, 17.05
4 leta, 11 mesecev
Druga kariera (106.): Aljaž Sedej
Do konca življenja ga bo žrlo vprašanje, kaj bi lahko bilo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,61
Športno kariero judoista Aljaža Sedeja so leta 2016 prekinile poškodbe.
Ljubljančan Aljaž Sedej je že nekaj let v športnem pokoju, pa čeprav bo konec tega meseca dopolnil šele 31 let. V pokoj je bil pregnan, pravi, po nizu poškodb je bila vrnitev na najvišjo raven juda zanj skoraj nemogoča, zato se je bil primoran znajti drugače. Po prehodu med "civiliste" ni vedel, kaj naj z vsem prostim časom in energijo, danes ima obveznosti toliko, da so dnevi zanj prekratki.
"Konec kariere so pri meni določile poškodbe. Zadnje upe sem izgubil tik pred kvalifikacijami za olimpijske igre v Riu, ko sem si potrgal sprednje križne, stranske vezi in pa meniskus," se je leta 2016, ko je končal tekmovalno kariero, spomnil gost današnje rubrike Druga kariera.
"Vrnitev v svetovni vrh je bila zame skoraj nemogoča. Vsaj z zdravstvenega vidika," pravi borec, ki je leta 2009 na evropskem prvenstvu v Tbilisiju v Gruziji osvojil sploh prvo moško odličje za slovenski judo, bil je bronast. Ima še zlato in bron s sredozemskih iger v Pescari (2009) in Mersinu (2013), na olimpijskih igrah - udeležil se jih je dvakrat (2008 v Pekingu in 2012 v Londonu) - pa je izpadel že v drugem krogu tekmovanja.
Kaj bi bilo, če bi bilo?
"Na kariero bom vedno gledal tako, kot da bi šel študirat, pa bi naredil samo dva letnika, ne pa diplome. Kdo bi se zadovoljil s tem?"
Izpolnitev glavnega kariernega cilja so mu preprečile tudi številne poškodbe. Priznava, da ga to teži. "Moj cilj je bila olimpijska medalja, osvojil sem samo evropsko. Res je, da je bila prva moška za slovenski judo, ampak na kariero bom vedno gledal tako, kot da bi šel študirat, pa bi naredil samo dva letnika, ne pa diplome. Kdo bi se zadovoljil s tem? Ta del duše bo pri meni vedno malo siv (smeh, op. p.)."
In poškodb je bilo res ogromno. "Začelo se je z letom 2010, bilo je evropsko prvenstvo na Dunaju in takrat sem v četrtfinalu proti Belorusu doživel lažji izpah komolca in strgan ligament. To je bila moja prva večja poškodba. Potem so se začele karte podirati, leta 2011 prvič strgana notranja stranska vez v kolenu in kmalu zatem še enkrat. Pa še enkrat. Nato 14 dni pred odhodom na OI v Londonu še enkrat, nato sem bil operiran. Malo zatem so se mi strgale še križne vezi na levem kolenu, potem še na desnem in potem še enkrat na levem," našteva in doda: "Poškodbe so se vrstile druga za drugo. Vzroka najbrž ne bom izvedel nikoli, je pa škoda, saj sem bil zelo dober potencial. Saj sem dosegel nekaj lepih rezultatov, ampak do konca življenja me bo žrlo vprašanje, kaj še bi lahko, če bi bil zdrav."
Ob kopici resnih poškodb so jo skupila tudi Sedejeva ušesa. Prepoznavna "cvetačna ušesa", kot jim pravijo v svetu borilnih veščin, nastanejo zaradi nabiranja krvi med kožo in hrustancem, kar je posledica udarcev ali stiskanja uhljev. Kaj pravi o tem?
Kaj počne danes?
Po koncu športne kariere je imel klasično krizo, ki pa ni trajala prav dolgo: "Imel sem kar težave, pol leta je trajalo, a takrat mi je k sreči ob strani stala žena, ki me je znala na koncu tudi na zelo lep način zbrcati v zadnjico, češ da bo zdaj pa le treba nekaj narediti. Takrat sem se odločil za trenersko smer, ki je trajala le kratek čas, nato sem bil že tik pred brezposelnostjo, ko se je pojavila priložnost na Olimpijskem komiteju Slovenije. Objavili so razpis za novo delovno mesto pri projektu usposabljanja strokovnih delavcev v športu. Prijavil sem se in to delovno mesto tudi dobil."
Zdaj kot zaposlen na OKS športnim zvezam pomaga pri usposabljanju strokovnih kadrov. "Sem še v stiku s športom, ampak predvsem z vidika administrativne plati. Vsaka nacionalna športna zveza organizira usposabljanja za svoj kader. Pomagam vsem nacionalnim panožnim zvezam v postopku organizacije usposabljanja, od rezervacij prostorov do informiranja udeležencev, ki se prijavijo na usposabljanje, vodenja skozi postopek in na koncu ureditve dokumentacije. Komunikacija z udeleženci, predavatelji, vodstvom teh programov ... Sem vključen v šport, ampak z administrativnega vidika (smeh, op. p.)."
"Poleg službe, leto in pol starega otroka in družine sem si nakopal kup dela"
"Moram priznati, da sem imel po zadnji poškodbi težave z glavo, da nisem odplaval."
V prestopu iz praktičnega v bolj teoretski del športa spoznava pomembnost izobrazbe. "Jaz sem med športno kariero zelo, zelo počasi študiral na fakulteti za varnostne vede. Tam sem leta 2016 tudi diplomiral, kdaj sem začel študirati, pa raje ne povem (smeh, op. p.). Takoj za tem sem se vpisal na magisterij, opravil vse izpite, zdaj pišem magistrsko nalogo. Vzporedno sem začel študirati tudi na Pedagoški fakulteti v Mariboru, smer športno treniranje, da bi imel tudi neko izobrazbo na področju športa. Pridobiti želim naziv diplomirani trener juda. Ko bom to končal, pa se bom verjetno prijavil še na kakšen magisterij s področja športa, menedžmenta ali česa podobnega."
"Poleg službe, leto in pol starega otroka in družine sem si nakopal kup dela, ki pa se hvala bogu bliža koncu," v smehu pojasnjuje Ljubljančan. Odvečno energijo je po koncu kariere koristno uporabil, čeprav sprva to ni bilo samoumevno: "Moram priznati, da sem imel po zadnji poškodbi težave z glavo, da nisem odplaval. V času športne kariere sem treniral dvakrat na dan, to je pomenilo minimalno štiri ure intenzivnih treningov, in ko se to enkrat konča, ima človek toliko energije, da ne ve, kam bi jo dal. In časa seveda. Navajen si 20 let hoditi ob sedmih zjutraj in sedmih zvečer na trening, vmes počivati in se ukvarjati s hobiji, ki so tako ali tako povezani s športom. Potem se to konča, dan ima 24 ur in ti ne veš, kako bi jih izkoristil."
"Če si dober tekmovalec, to še ne pomeni, da boš tudi dober trener"
"Trenersko delo je dinamično in precej si od doma. To je zame velik minus."
Danes ima dan zanj premalo ur, ob vsem mu zmanjkuje časa za negovanje svoje borilne veščine. "Zdaj so me obveznosti malo povozile, priznam, časa za treninge nimam, v bližnji prihodnosti pa načrtujem, da bi prišel malo nazaj. Veščine ne moreš pozabiti kar tako, ko enkrat dosežeš določeno raven. Neprijetno je samo, ko bi glava rada nekaj izvedla, telo pa tega ne more," pravi, a vseeno izpolnjuje tudi etično dolžnost vsakega judoista, da znanje predaja naprej.
"Še vedno sem v judu, velikokrat me prosijo, da bi vodil kakšne priprave. Z judom sem še tesno povezan, še vedno delam z Evropsko judo zvezo, dejaven sem na zelo veliko področjih in pogosto mi zmanjka časa," pravi, a opozarja: "Dolžnost opravljam s predavanji in vodenjem priprav, obstaja pa nenapisano pravilo, ki pravi, da če si dober tekmovalec, to še ne pomeni, da boš tudi dober trener. Nihče ne pravi, da se ne bom vrnil v trenerske vode, ampak trenutno za to nimam časa. Kot trener bi zamudil precejšen del odraščanja svojega otroka. Ob kupu preostalih obveznosti tudi ni časa. Trenersko delo je dinamično in precej si od doma. To je zame velik minus."
Katere športe spremlja kot civilist?
"Mešane borilne veščine so zgolj nadzorovan pretep"
Mešane borilne veščine, ki zamikajo tudi številne judoiste, ga niti približno ne zanimajo. "Veliko judoistov, ki niso povsem v vrhu, se odloči za ju-jitsu ali MMA. Ju-jitsu v moji glavi še vedno spada pod šport, mešane borilne veščine pa so po mojem mnenju zgolj nadzorovan pretep. Ne spremljam jih, to pa ne pomeni, da teh športnikov ne spoštujem. Imam zelo dobrega prijatelja Uroša Jurišiča, ki je eden najboljših, če ne celo najboljši v tem športu. Zelo ga spoštujem, ker vem, koliko treninga in truda posveča temu športu. Zdi pa se mi, da se večina mladih s športom, pri katerem je poudarek predvsem na udarcih, ne začne ukvarjati z namenom obrambe, ampak … To ne spada pod samoobrambo."
"Hotel sem trenirati gimnastiko, pa je na moji osnovni šoli ni bilo."
V judu prepovedane vse stvari, ki lahko ogrožajo človekovo življenje
MMA zahteva nekaj krvoločnosti, judo je povsem druga zgodba, prav Sedej, vprašanje je bolj ali manj filozofsko: "Judo temelji na etiki in etičnem obnašanju, na vprašanju, kako naj človek sam vpliva na dobro družbe. Judo se je razvil iz starodavnega ju-jitsa, Džigoro Kano, ustanovitelj veščine, je odvzel vse stvari, ki lahko ogrožajo človekovo življenje. Dovoljeni so na primer samo vzvodi na komolec, in to zato, ker je to edini zglob, ki se ga da zelo hitro, brez zapletene operacije popraviti nazaj. Tega sem se naučil v zadnjih delih svoje kariere (smeh, op. p.). Vsi udarci pa so ohranjeni v starodavnem načinu, v judo katah. Te izvajajo samo starejši, izkušenejši mojstri, ki življenje dojemajo drugače in so za to znanje tudi dovolj zreli."
V judu se je Sedej znašel po naključju. "Hotel sem trenirati gimnastiko, pa je na moji osnovni šoli ni bilo. Je pa imel na moji šoli Valentina Vodnika predstavitev Judo klub Bežigrad. Udeležil sem se je, videl, da je vse skupaj dovolj podobno gimnastiki, ker so metali drug drugega, pa sem si rekel, gremo poskusit. Ko sem začel, nisem več mogel ven."
