Nekdanji nogometaš odšel na kavico in postal izvršni direktor podjetja #video

Nenad Protega predstavlja enega najbolj prepoznavnih obrazov slovenskega klubskega nogometa. Foto: Matej Leskovšek Odkar se je Slovenija osamosvojila, predstavlja enega najbolj prepoznavnih obrazov 1. SNL. Nogometne gene je nasledil po očetu, prvem Splitčanu, ki je navijal za beograjsko Crveno zvezdo. Letos je priča pomembnim družinskim prelomnicam. Jeseni bo srečal Abrahama, sin Tim pa bo kmalu opravil maturo. "Upam, da bo res tako," se je nasmehnil, ko nam je na Kodeljevem, v neposredni bližini športnega kompleksa Slovana, kjer je začel nogometno zgodbo, polno vzponov in padcev, predstavil svoje poslanstvo. Pa ne le nogometnega, ampak tudi tisto, s katerim ima že skoraj desetletje opravka pri Duolu in ga tako osrečuje, da še danes, ko je izvršni direktor dobro stoječega in prodornega podjetja, hodi v službo z nasmeškom. S takšnim, kot je večino časa zahajal na nogometne treninge, bil petkrat zapored državni prvak z Olimpijo in Gorico, pozneje pa s kravato in v uglajeni obleki soustvarjal zgodbe Domžal, Interblocka in Olimpije.

Pripomogel je k preporodu domžalskega kluba na vseh področjih in se podpisal še pod dva nova naslova državnega prvaka, zaploskal plejadi upov Interblocka, ki so tako zelo napredovali, da zdaj vsakodnevno o njih razmišlja selektor Matjaž Kek. Občutek razočaranja ostaja le pri kratki direktorski vlogi v Stožicah. Še danes mu ni jasno, zakaj mu vodstvo Olimpije ni omogočilo daljše priložnosti, čudi pa ga tudi medel odziv javnosti in medijev pri ovrednotenju njegovega prispevka. Tako pester je nogometni svet Nenada Protege, v prostem času marljivega skavta Udineseja in televizijskega strokovnega komentatorja.

Kako zmorete usklajevati toliko različnih nogometnih vlog, če ste redno zaposleni v podjetju, ki nima večje povezave s športom?

Moja služba je podjetje Duol. To je moj delovni čas. Druge aktivnosti pa so takšne, da jih lahko opravljam v prostem času. Sam si jih organiziram, nekatere se tudi povezujejo. V nogometu se lahko stvari hitro povežejo, če delaš svoje delo zavestno in profesionalno.

Duol je postal pomemben del mojega življenja. Opravljam delo v kolektivu, ki ga krasita homogenost in pozitiven duh. V današnjih razmerah je to nekaj največjega, kar imaš lahko na razpolago. Dobro vem, o čem govorim, saj sem bil v življenju v veliko kolektivih. Ta homogenost drži naše podjetje nad vodo. Ni lahko vsak mesec zaslužiti plače za 30 ljudi in biti prisoten na globalnem trgu. Zaradi tega moramo vsi skupaj vložiti še več.

Od leta 2011 je zaposlen pri podjetju Duol, kjer opravlja odgovorno delo izvršnega direktorja komerciale. Foto: Vid Ponikvar

Ko je zapustil Interblock, ni dolgo prejel prav nobene ponudbe za novo službo. Tega mu ni nerodno priznati. Foto: Matej Leskovšek Koliko ste vpleteni v širjenje poslovnih lovk Duola po svetu?

V Duolu sem od leta 2011. Ko sem prišel, sta bili tržišči, na katerih je podjetje zgradilo svojo zgodbo, Rusija in Skandinavija. Takrat je generalni direktor Dušan Olaj podal idejo, da gremo še drugam. Moja naloga je bila, da se prebijemo tudi na druge trge. Zahodna Evropa, Azija, Afrika, Južna Amerika … Zdaj smo povsod in imamo že nove ljudi, ki pokrivajo nove trge. Imamo svoje objekte v arabskem svetu, na Kitajskem, v Indiji, na Japonskem, v Čilu, da sploh ne govorim o zahodni Evropi, kjer smo pravzaprav povsod brez izjeme. Zelo smo zadovoljni. A, seveda, zaspati se nikoli ne sme, tako kot tudi v športu ne. Konkurenca namreč vedno preži na tiste na vrhu.

Da, na delo hodim z nasmeškom. In to odtehta največ. Vse službe sem opravljal z veseljem. Če tega ni bilo, sem jih prenehal opravljati. Duol je drugače moja prva in za zdaj edina nenogometna služba. Začel sem jo opravljati leto dni po koncu svoje direktorske poti pri Interblocku. Od junija 2010 nisem delal nič kar eno leto. Enostavno ni bilo priložnosti. Je nisem znal poiskati? Mogoče. A to je tudi posebnost našega premajhnega - kvantitetno in žal prevečkrat tudi kvalitetno - lokalnega, a tudi miselnega prostora.

Mnogi so me vprašali, kako sem bil lahko tako dolgo brezposeln, meni pa ni nerodno reči, da se ni dogajalo prav nič. Nobene ponudbe, nobenega zanimanja. Verjamem v to, da moraš včasih malce potrpeti in imeti malce sreče, potem pa se zadeve zavrtijo v krogu. In kvaliteta prej ali slej pride na plan. Včasih žal zmanjka časa (smeh, op. p.).

Kako ste sploh prišli v stik z lastnikom Duola, uspešnim slovenskim podjetnikom Dušanom Olajem?

Pred osmimi leti so me na Slovanu, klubu moje mladosti, ki je na veliko žalost že dolga leta na meji obstoja, prosili za pomoč. Da bi koga pripeljal v klub, ki bi pomagal. Spominjam se, da se je takrat ravno odpirala nova linija konfekcije Toper. Obiskal sem odprtje in tam spoznal Dušana Olaja. Malce sva se pogovarjala o Olimpiji, hitro sem se lahko prepričal, kako nor je na šport in nogomet. Pravzaprav ne nor, ampak ima o športu tisto pravo pozitivno mnenje.

Ko sem čez nekaj mesecev razmišljal, kdo bi lahko pomagal Slovanu, sem se spomnil nanj. Strinjal se je z mojim predlogom in me vprašal, kaj sploh počnem v življenju. Rekel sem mu: "Ne boš verjel, že eno leto nič." Ni mogel verjeti, a je bilo še kako res. Takrat sem bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Nisem hodil na razgovore za nove službe, sem pa vseeno to obdobje dobro izkoristil. Kot da bi vedel, kaj se mi bo zgodilo v življenju, sem šest mesecev obiskoval dva tečaja italijanskega jezika. To mi je prišlo zelo prav pri delu skavta Udineseja, ki ga zdaj opravljam že osmo leto.

Tisto leto sem pač malce več igral tenis, ni pa bil to ravno idealen trenutek v našem družinskem življenju, saj je isto leto službo izgubila tudi žena. V takšnih trenutkih je povezanost in razumevanje v ožji in širši družini najpomembnejša stvar na svetu. In mi jo imamo. To je zagotovo stvar, na katero sem in na katero bom vedno najbolj ponosen v življenju. In vse bom naredil, da bo tako ostalo za vedno. Ker sem v nogometu doživel tako najslabše in najboljše, znam bolje vrednotiti stvari v življenju, zato sem vedel, da bo kmalu bolje.

Dušan Olaj je leta 2011 povabil Nenada Protego v podjetje Duol. Foto: Klemen Korenjak

"Če nimaš nič, pa pridi jutri na kavo. Ti predstavim Duol, morda poskusiš pri nas, zakaj pa ne. Čeprav ne vem, ali lahko nogometaši sploh sedite v pisarni?" mi je dejal na koncu tega srečanja. Odvrnil sem mu, da nisem še nikoli v življenju delal kaj drugega razen nogometa, a je rekel, da to ni pomembno. Naslednji dan sem prišel, spila sva kavo in dva meseca pozneje sem se zaposlil v podjetju. Zdaj bo ob tega že skoraj osem let. In še danes se počutim dobro.

Imate zelo odgovorno vlogo, ne nazadnje ste izvršni direktor dobro stoječega podjetja.

Dobro, to je naša interna terminologija. Smo kolektiv, razdeljen na projektante, naše fante, ki rišejo in predstavljajo naše možgane, na našo administracijo, našo montažo in nas, ki skupaj z generalnim direktorjem Dušanom delujemo v komerciali. Duol delim po tem segmentu, imamo pa nazive, ki jih moraš imeti, saj precej nastopaš v javnosti. In je prav, da jih imaš. Zadolžen sem za trge zahodne Evrope, Južne Amerike in Azije. Izvršni direktor sem na vizitki, moram pa priznati, da ne maram te titule. Naša notranja hierarhija v Duolu je drugačna. Hočemo biti efektivni, ne pa umirati v lepoti.

Ko je postal športni direktor Olimpije, njegov status pri Duolu ni bil zamrznjen. Foto: Matej Leskovšek Ste ugotovili, da v gospodarstvu vladajo drugačna pravila kot v nogometu?

Pravila so povsod temelj uspeha. In kolektivi, ki jim bolje sledijo, so uspešnejša. V obeh primerih. Je pa v športu vključenih veliko več čustev, kar vedno pomeni težjo pot do uspeha. In seveda razlika trenutka. Poglejte denimo ponedeljek. V podjetju lahko včasih v ponedeljek še popraviš kakšno malenkost od petka, v športu, denimo nogometu, pa po končani nedeljski tekmi ne moreš prav nič (smeh, op. p.).

Druga plat pa je seveda ulica, ki bo vedno imela svojo zgodbo. Podjetja se še lahko temu izognejo, šport je s tem prepleten. Tega se moramo športniki najbolj navaditi. Najbolj uspešen je tisti, ki to amortizira, najmanj uspešen pa tisti, ki tega ne zmore. Zato je na udaru javnosti zaradi silne priljubljenosti zlasti nogomet. Na tribuni je denimo deset tisoč gledalcev oziroma, povedano drugače, deset tisoč selektorjev. Vsi vedo, kako bi morala biti sestavljena enajsterica. Ampak to so kljub vsemu pozitivni vidiki zgodbe, njeni gonilni elementi. Drugo plat zgodbe pa predstavljajo seveda tisti, ki so škodljivi.

Ko ste leta 2016 sprejeli ponudbo Milana Mandarića za položaj športnega direktorja in odšli k Olimpiji, vam je šel prvi mož Duola Dušan Olaj na roko s tem, da naj bi zamrznil vaš status v podjetju in vam pustil vrata široko odprta.

To so bile napačne interpretacije. Moj status ni bil nikoli zamrznjen. To so bile čiste špekulacije. Kdo pa lahko koga, ki odide, čaka? Zgodba podjetja je šla naprej ... Če bi z Olimpijo naredil tisto, kar sem načrtoval, se skoraj zagotovo ne bi več vrnil. Ali pač?

Morda je slutil, da ne boste zdržali prav dolgo pri Olimpiji.

Glede na situacije, ki so se dogajale pred mojim prihodom v Stožice, je bilo to tudi rečeno (smeh, op. p.), a resnično nisem odšel zaradi tega, da bi se k Duolu vrnil že čez pol leta. Sem pa lahko srečen, da se je zgodba tako razpletla in mi je Dušan ponovno odprl vrata. Rekel mi je, da bom vedno dobrodošel, če si bom le želel. Seveda sem mu prikimal, to mi je pomenilo veliko. A res nisem mislil, da me bo poklical še isti dan, ko je bil moj odhod iz Olimpije tudi javno potrjen.

Je pa takrat spoštoval mojo željo, da si vzamem dva meseca premora, ker sem bil v nekakšnem "šoku", če se lahko izrazim v narekovajih. K Olimpiji sem vendarle prišel z velikimi ambicijami.

To ni bilo prvo vaše nelagodje, povezano z direktorskim delom. Občutili ste ga že pri Interblocku, s katerim ste leta 2010 izpadli v drugo ligo.

Pri Interblocku smo bili takrat leta 2010 priča res zelo težkim trenutkom. Po prvem letu, ki je bilo izvrstno, ne nazadnje smo z mlado ekipo osvojili tudi pokal, je bilo drugo leto grozno. Povezano je bilo s financami in športnimi ambicijami Joca in njegovih podjetij, ki so bila vezana na usodo Bežigrajskega športnega parka. Zadeva pa ni šla skozi, kot vsi dobro vemo. Na to smo bili pripravljeni, a kar je bolelo, je bilo to, da so nas - igralce in stroko - pustili same.

Po uspešni domžalski zgodbi, v kateri je rumena družina dvakrat postala slovenski prvak, se je preselil v rojstni kraj in skrbel za razvoj Interblocka. Foto: Vid Ponikvar

To je bilo moje najtežje nogometno leto v karieri. A bil sem trmast. Morda celo preponosen in nesramno iskren, a takšen pač sem. Lahko bi zaščitil sebe, a fantov nisem želel pustiti na cedilu. Po tistem masivnem odhodu jedra ekipe in glavnega trenerja v polovici jesenskega dela sezone, ki je bil posledica finančnega reza v klubu, smo imeli najmlajšo ekipo v ligi. Tudi sam sem sprejel, da bom izpeljal sezono do konca brez enega evra plačila. Tega nisem še nikoli povedal. Sedem mesecev! Norec, so mi rekli tisti najbližji, ki so to vedeli. A fantje so bili v težavah, nisem jih mogel pustiti. In kljub vsemu sem še vedno verjel v srečen konec načrtovane zgodbe in vrhunske ekipe na novem bežigrajskem štadionu. Sanje? Da, ampak lepe in sanjati ni prepovedano.

Na začetku poletja 2008 sem rekel Jocu naslednje. Če bomo imeli nov štadion, bomo imeli prvaka in fante, vredne najmanj 15 milijonov evrov. Ne bom pozabil nasmeha ljudi v upravnem odboru. To so fantje, ki so prišli v klub po mojem prihodu. Josip Iličić, Robert Berić, Antonio Delamea Mlinar, Matej Rapnik, Miha Zajc, Andraž Šporar, Petar Stojanović, Amir Derviševič, Blaž Vrhovec, Ažbe Jug ... Ali sem pretiraval? Ocenite sami.

In kljub vsemu mi ni žal, da sem vztrajal, čeprav sem na koncu naredil tudi nekaj, kar sem rekel, da ne bom naredil nikoli. Za štiri tekme sem se usedel na klop kot del trenerskega štaba.

Zakaj sem to storil? Ker sem se hotel pokazati in bil ambiciozen? Ne. Bilo je tako, da tega moštva Interblocka ni hotel nobeden več voditi in nihče prevzeti dva kroga do konca prvenstva. Obstanek je rezultatsko visel v zraku, stanje v klubu in okrog njega je bilo negativno. Nobenega trenerja se tudi ni dalo pripeljati, ker za to niso bila odobrena finančna sredstva. Ampak sem kljub "grdemu koncu" in tisti famozni tekmi v Kranju ponosen, da smo skupaj z Bečejcem, Milinovićem in Pejkovićem pokazali karakter in skupaj s fanti, ki jim je bilo najtežje, stisnili in ponosno ter pošteno odigrali do konca. Tudi oni so se veliko naučili iz te zgodbe, sem prepričan. In morda so tudi zato vsi tisti pravi danes uspešni.

Pri Interblocku ni bil le direktor, ampak se je oprijel tudi trenerskega dela. Ni se končalo uspešno, saj je ljubljanski klub izpadel proti kranjskemu Triglavu in zapustil prvo ligo. Foto: Vid Ponikvar

Kar se tiče Interblocka, se ga bom tako vedno raje spominjal po lepih trenutkih, ki jih je bilo vendarle veliko. Osvojitev pokala po zmagi nad Koprom v finalu in zmagi nad Mariborom v polfinalu. Obe zmagi v Ljudskem vrtu. Nepozabno. Tekma proti Mariboru je nedvomno ena petih najboljših tekem slovenske klubske nogometne zgodovine. Tekma, ki je že takrat napovedala prihod Joja Iličića. Fanta, v katerega je takrat popolnoma verjela le peščica nas v klubu in še nekaj zame resničnih poznavalcev te igre. Mnogo kasneje, (pre)pozno kot po navadi, so to govorili vsi preostali. Še največ pa mi pomeni, da sem z vsemi temi igralci še vedno v stiku. To me izpolnjuje.

Torej niste v sporu z Josipom Iličićem?

(Smeh, op. p.) Če je najin odnos spor, potem sem lahko v veliko sporih. Kot sva govorila, je bilo obdobje v Interblocku več kot čustveno. Zgodbe o sporu pa so bile povlečene iz nepravih ust. Nekdo si je s tem naredil promocijo, sam pa sem raje ostal tiho. Ne perem zadev po medijih, rezultati in življenje govorijo vedno svoje. Drugače pa se kar veliko slišiva z Jojom, še danes. Pravzaprav več kot kadarkoli prej. Veste, vsi ljudje postajamo z leti bolj zreli. In spet tista moja priljubljena. Za vse, predvsem najboljše stvari, je potreben čas. Tisti, ki to vidi, je zmagovalec.

Tako kot so mnogi, premnogi govorili, da sem Igorja Benedejčiča pripeljal k Interblocku le zaradi tega, da bo prevajalec, pa prej Slavišo Stojanovića v Domžale zaradi najinega prijateljstva, saj se poznava že od mladih nog. Dva kasnejša selektorja državne reprezentance. Vsak se lahko zmoti, tako da z moje strani ni zamer. Bi pa kakšno javno opravičilo, predvsem obema njima, bilo več kot pozitivno. A seveda preveč za naš slovenski štih.

Vam je bilo kdaj žal, da ste se sploh odločili za delo pri Olimpiji?

Ne. K Olimpiji sem šel ambiciozno. Imel sem veliko željo. Zaradi nje sem podal kar tri odpovedi. Dal sem odpoved pri Duolu, prekinil pogodbo z Udinesejem ter zaključil delo na televiziji, ki ga imam rad in je moj hobi. Trem poslovnim partnerjem sem razložil, da odhajam. Vsi so razumeli, ni bilo nobene špekulacije.

Vedel je, da ga bo enkrat dočakala ponudba Olimpije. Milan Mandarić ga je v Stožice privabil leta 2016. Foto: Vid Ponikvar

Preprosto sem vedel, da bo ponudba Olimpije enkrat že prišla na moj naslov. To sem vedel že leta 2002, ko se nisem vrnil vanjo, tako kot leta 2010, ko sem zapustil Interblock. Zato po njem nisem hotel delati nič drugega, povezanega s klubskim nogometom, ker sem čutil, da bo prišla Olimpija.

Nato se je pač tako razpletlo, da sem moral hitro iti. Še danes mi je žal, ker mislim, da bi bila Olimpija danes videti povsem drugače, če bi ostal pri njej. Govorim o Olimpiji kot celoti. Moj pristop k delu je bil vedno bolj dolgoročen. Je pa zanimivo, da je Olimpija ne glede na to, kaj se je zgodilo meni, dobila dva nova goreča Green Dragonsa. To sta moja hči in sin.

Končalo se je povsem drugače kot v Domžalah, kjer ste dosegali največje uspehe kot direktor.

Vse življenje bom ponosen na to, s katerimi ljudmi sem lahko tam delal in sodeloval. Stane Oražem, Miran Kralj, Tine Grošelj, Stane Kovač, Slaviša Stojanović, Filip Filipovski, Martin Magister, Miha Kebe, Dejan Djuranović. Verjetno sem še koga, takole na hitro, zdaj pozabil. In seveda vsi, res vsi igralci, s katerimi smo sodelovali od tistega prvega šampionskega leta v drugi ligi do tistega drugega zgodovinskega prvoligaškega uspeha. Super ponosen sem na vse, kar smo naredili. Domžale so še danes resen klub, ne glede na vse vzpone in padce.

Mnogi so takrat pripomnili, da so Domžale postale tako dobre le zaradi tega, ker so se okoristile s pogoriščem Olimpije. Tako je ocenjeval tudi Branko Oblak.

Brane to ni mislil tako, kot nekateri, ki so to pogrevali nekaj let in to včasih omenjajo še danes. Ta trditev je zame nekaj tipično slovenskega. Vedno se nekaj zgodi zaradi tega, ker je nekdo slab. Tudi ko reprezentanca zmaga, se reče, kako je bil tekmec zanič. Tukaj smo res popolni negativci. To nas tepe tam, kjer moraš biti velik. Zagotovo. Težko koga pohvalimo, hitro pa popljuvamo. To se dogaja tudi drugje, a športniki so vendarle najbolj vidne javne osebnosti. Potem pa se čudimo, zakaj nekateri naši veliki športniki razmišljajo o tem, da ne bi več nastopali za reprezentanco. To, kar se nam, "normalnim" ljudem celo zdi sramotno, nemogoče.

Ampak vse izhaja iz teh negativnih konotacij, da ljudje ne znajo spoštovati dolgoročnih, trajnih zadev. V trenutku evforije radi govorimo, da imamo super navijače, najboljše na svetu. Da nas je bilo deset tisoč v Amsterdamu, pa v Istanbulu, pa zdaj tri tisoč v Miamiju, a vam povem, da se bodo čez dve leti, če Luka Dončić ne bo nič naredil v ligi NBA, našli tudi takšni, ki bodo rekli, pa kdo je ta Luka Dončić. Taki smo mi. Luki ne more nobeden nič vzeti. On je genij. Če pa ne bo dosegel nič s klubom, če ne bo prvak NBA, bodo čez nekaj let že govorili, da mogoče to vendarle ni to. To smo mi. To je ta problem. Uf, ta tema me vedno pogreje ... Ampak zato bom vztrajal v športu vedno, dokler bo le možno. In se bojeval zanj.

Ni težava v kritikah. Športnik jih mora znati sprejeti, a se mu mora podati tudi spoštovanje. Tega pa kakovostni ljudje v Sloveniji ne dobivajo dovolj. In to na vseh področjih, da se razumemo! Športniki, kulturniki, znanstveniki, menedžerji, vseeno. To nas tepe. Zato dobro razumem nekatere, da nekdo v določenem trenutku noče več smučati, plavati, igrati nogometa ali košarke za našo Slovenijo, kar je po neki patriotski strani nesprejemljivo. Če pa gremo pogledat širši vidik, pa to lažje razumemo.

O teh stvareh lahko razpredate v javnosti tudi kot strokovni komentator. Izbrali ste si nacionalno televizijo, kjer ste iz leta v leto pred kamero pri izražanju svojih stališč bolj neposredni.

Vedno sem bil pri vsaki stvari neposreden. Tudi na televiziji. Dobro, nikoli ne bom kot Joško Jeličić pri naših sosedih na Hrvaškem, tako ostrega jezika kot strokovni komentator spet nimam, tudi značajsko si nisva podobna. Čeprav se poznava. In se občasno tudi danes še srečava. Ko sem bil še mladinec Slovana, smo igrali finale turnirja Maksa Perca proti Hajduku. Zmagali so Splitčani, gol je dosegel prav Jeličić! Ni kaj, majhen svet.

Njegov oče, rojeni Splitčan, je oboževal Crveno zvezdo in postal Šeki:

Se kaj obremenjujete s komentarji, ki letijo na vaše delo na televiziji?

Rad opravljam to delo, veseli me. In vem, da sem vedno boljši. Rad slišim pozitivno kritiko, to moram priznati. Zadnja pozitivna, ki sem jo prebral, pa me je res napolnila s pozitivno energijo. Da sem eden redkih, če ne edini, ki se na televiziji "ne prodaja" in zato Nenad vztrajaj čim dlje". To je to, več ne potrebujem, ker to sem jaz.

Zavedam se, da nikoli ne bodo vsi zadovoljni. To kot novinar dobro veste. Če je že 50 odstotkov gledalcev zadovoljnih s tvojim delom, je to že vrhunski odstotek. Na začetku sem moral prebavljati očitke, kaj za vraga sploh pametujem. Pa da navijam za Olimpijo, kar so mi očitali v Mariboru, da sem pravi žabar, ter obratno v Ljubljani, zakaj sem za Maribor. In drugje, zakaj sem samo za velike.

Uživa v delu pred televizijskimi kamerami, pohvale gledalcev pa mu zelo godijo. Foto: Vid Ponikvar

Ko se v Ljudskem vrtu sprehodim po tribuni in me v Ljubljani kdo ustavi na ulici in pove, da me rad posluša, so to male stvari v življenju, ki mi res veliko pomenijo. Čeprav se s tisto osebo ne poznava, takrat čutim ogromno zadovoljstvo. Tako kot to, da sem po direktorskih karierah pri Domžalah, Interblocku in Olimpiji še vedno v pristnih odnosih z vsemi fanti. To so stvari, ki mi dajejo energijo.

Ni manjkalo veliko, pa bi leta 2002 nadaljeval igralsko kariero v dresu Olimpije. Foto: Vid Ponikvar Igralsko kariero ste končali leta 2002. Zakaj ste se takoj oprijeli direktorskega dela?

Lahko vam opišem takratno stanje v domžalskem klubu. Ko sem postal direktor, je bil Stane Oražem predsednik, pokojni Miran Kralj pa sekretar. In to je bilo to. Od takrat pa do danes so se Domžale razvile v podjetje, ki zaposluje 20 ljudi. To so krasne zgodbe. Leta 2002, ko smo z Domžalami izpadli v drugo ligo, ni vladalo briljantno stanje. Takrat sem bil še igralec, mene pa je želela pripeljati Olimpija.

Resnično?

Da, seveda. Trener je bil Branko Oblak. Direktor Miro Gavez me je poklical in vprašal, ali bi pomagal mladi ekipi. Takratni oče Jurija Schollmayerja, s katerim sva imela dober odnos, me je cenil. Na sestanku ni skrival radosti, da prihajam. Napovedal je, da bom eno leto igralec, nato pa bi lahko postal direktor Olimpije, ker v sebi skrivam ta potencial. Vedel sem, da je bil to ključni trenutek, da me niso vzeli. Drugi v klubu so se pač ustrašili.

Bili smo že domenjeni za podpis pogodbe, a me je naslednji dan zgodaj zjutraj poklical Gavez in dejal, da so si premislili. Da je Brane rekel, pa še vedno mislim, da tega ni rekel on, da sem bil zadnjo sezono veliko poškodovan in ne ve, koliko bi še lahko dal tej ekipi. Odvrnil sem, da ni težave, in mu rekel hvala.

Usoda je očitno hotela, da ste najprej postali direktor v Domžalah.

Ko smo z Domžalami izpadli, sem predsedniku Stanetu Oražmu brez ovinkarjenja povedal, da v drugi ligi ne bom igral. Tako sem se odločil, v svoji karieri sem pač vedno igral v prvi ligi. Takrat mi je Stane sam od sebe predlagal, da bi postal direktor Domžal. To me je presenetilo. Star sem bil komaj 32 let. Odvrnil sem mu, da lahko vseeno še naprej igram ter da me kličejo iz Olimpije. "Če je tako, pojdi tja. To spoštujem," mi je rekel Stane. Ni mi rekel, naj se odločim. To so te velike stvari.

Z Domžalčani je poskrbel za manjši čudež, saj je nogometni klub iz mesta v Kamniški Bistrici dvignil v višave. Foto: Vid Ponikvar

Na koncu, ko se Olimpija ni odločila zame, sem sprejel ponudbo Domžal. Izteklo se je v moj prid. Pospravil sem kopačke v kot, zavihal rokave, ustvaril film v glavi in že vedel, kaj je treba narediti. Trenerja Darka Birjukova sem premestil na mladince, kjer je še danes uspešen. Čeprav je bil takrat jezen, danes verjamem in sem prepričan, da na to gleda drugače. Nato sem povsem naključno v Ivančni Gorici spremljal tekmo zadnjega kroga druge lige. Že dolgo nisem videl Slaviše Stojanovića, ko pa sem spremljal, kako vodi Livarja, sem prepoznal njegove ideje. Takoj mi je bil všeč. Še danes kot skavt gledam igralce in trenerje veliko bolj kompleksno kot samo to, kako igrajo. In prvi vtis je pri meni najpomembnejši. In redko se motim, če se še malo pohvalim.

Na sestanku upravnega odbora sem predlagal, naj bo naš novi trener, a je bil očitek, da za takojšno vrnitev potrebujemo trenerja z izkušnjami, opravičen. Razumel sem njihov pomislek. Predlagal se je nekdanji trener Domžal Mihajlo Petrović. Zame je še danes moj najboljši trener, kar sem ga imel. On je pravzaprav vrhunski trener. Top trener. To zdaj dokazuje tudi na Japonskem. Da pa v tistem obdobju pripelješ v drugo ligo trenerja s takšnim pedigrejem, se poraja vprašanje njegove motivacije. In vztrajal sem pri Slavetu. Lomilo se je, nato pa je Stane presekal in sprejel mojo idejo. In smo zmagali. Vse drugo je zgodovina, radi filmsko rečejo Američani. In tako se je začelo. Vzpostavil sem tudi dolgoročni temelj mladinske šole, ki je bil še v slabšem stanju kot članska ekipa, ter v zgodbo prepričal in pripeljal Miho Kebeta. Tam je še danes.

V Domžalah je ponudil priložnost prijatelju iz mladosti Slaviši Stojanoviću. Čas je pokazal, da je imel odličen nos za izbor trenerja. Foto: Vid Ponikvar S Slavišo Stojanovićem so Domžale vstopile v najbolj uspešno obdobje kluba in dvakrat osvojile naslov državnega prvaka.

Vedno so mi očitali, kako je Slave moj prijatelj, a je obema to predstavljalo bistveno večje tveganje kot pa korist. To, da sem vzel za trenerja prijatelja. To je absolutno večja odgovornost, a sem v njem prepoznal potencial. Napovedal sem, da bomo morali pet let trpeti, da pridemo do želenih rezultatov, a smo bili že tri leta pozneje v Evropi, nato pa še prvaki. In čez dve leti stabilen mladinski prvoligaš!

Najprej smo se sprehodili skozi drugo ligo. Pametnjakoviči okrog kluba so seveda hoteli po vsakem porazu menjati njega in mene, a sva zdržala. Seveda ob, šele danes pravzaprav spoznavam veličino, skoraj nemogoče veliki podpori Staneta in upravnega odbora s Tinetom Grošljem in žal pokojnima Miranom in Stanetom. Njima velika hvala za vedno. Po težkem začetku v prvi ligi mi je na srečo tik pred koncem prestopnega roka uspelo pripeljati tudi Dejana Djuranovića. Pri Mariboru je bil kapetan, a je prekinil pogodbo in prišel v Domžale. Tam je še danes. Veliko je pomenil naši ekipi z znanjem, izkušnjami, nasveti.

Na začetku so nas vsi dojemali, kot da se bo naša zgodba hitro končala. Odlično je bilo, da smo imeli ta mir. Da so nas vsi jemali z levo roko. To je bila naša prednost. Postali smo namreč tako močni, da nam potem na igrišču niso mogli pokvariti načrtov, niti niso bili kakovostni.

Še vedno niste odgovorili na očitke, da so Domžale postale tako dober klub, ker so izkoristile propad Olimpije.

Marsikdo drug bi lahko to izkoristil, ne le Domžale. Poglejte primer Branka Ilića. Ilketa je bilo treba prepričati, da ne gre v Celje, kjer so mu ponujali dvakrat več denarja. Na srečo je razumel to nogometno zgodbo, ki smo mu jo ob pravem trenutku predstavili na pravi način.

Ali pa Dalibor Stevanović. Bil je še mladinec Olimpije. Zanj smo plačali celo odškodnino, kar je bilo takrat za Domžale popolna neznanka. In na začetku sploh ni igral za člane. Bili so pritiski, a s Slavišo sva vsem pojasnila, da dobro vemo, zakaj smo ga kupili, in da bodo že videli, kje bo čez pet let. Takrat pa je že igral v močnem španskem prvenstvu!

Pri Domžalah ni manjkalo nadarjenih slovenskih nogometašev, ki so ustvarili odmevne prestope v tujino. Foto: Vid Ponikvar

V Domžalah ste sodelovali tudi s Samirjem Handanovićem, velikim zvezdnikom slovenskega nogometa.

To je bila specifična zgodba. Sarma je tako ali tako posebna zgodba. Vrhunska zgodba. V celoti. V Domžale je prišel zelo mlad, a že v dogovoru z Udinesejem, da mu omogočimo lažji prehod in da bo za nas branil dve leti. Mi smo mu bili na tej poti pač pripravljeni pomagati. No, potem so ga Videmčani vzeli že po prvem letu. Le to je bilo nepričakovano, drugače pa je bilo vse domenjeno že prej.

Je bil odhod Handanovića v Videm usoden za vaše poznejše delo skavta z Udinesejem?

Verjetno. V Vidmu se dela kar dolgoročno. Vsi ljudje, ki so se takrat ukvarjali s prestopom Handanovića, so še zdaj v klubu. Moram povedati, da mi je takrat res pomagal Samir. Pri Udineseju so iskali nekoga za to področje, nato pa jim je Samir povedal, da sem prost prav jaz. Bilo je leta 2011. Ravno mesec dni po tem, ko sem začel delati z Duolom, me je poklical šef skavtov Udineseja Andrea Carnevale. Nekdanji as Napolija, ki je igral v šampionski generaciji z Diegom Armandom Maradono. Predlagal mi je, da bi bil njihov agent. Potrebovali so nekoga, da pokrije območje nekdanje Jugoslavije.

Odvrnil sem, da to ne bo možno, saj me delo agenta ne zanima, ampak sem absolutno za kakšno sodelovanje. In dodal, da bom vprašal Dušana, ali bi lahko v prostem času opravljal vlogo klubskega skavta. Strinjali so se. Nastala je pogodba, ki sem jo že šestkrat podaljšal. Ravno prejšnji mesec sem podpisal novo dveletno do leta 2021, ko bom zaključil desetletni ciklus. Seveda z enoletnim premorom mojega "Olimpijinega direktorovanja" (smeh, op. p.).

Kako pa poteka skavtsko delo?

Sistem dela v Vidmu je specifičen. Predstavljam prvo stopnjo, potem pa obstaja veliko dejavnikov, ki vplivajo na to, ali privede moje pozitivno mnenje tudi do morebitnega končnega interesa ali celo sklenitve dogovora z igralcem. Ampak to je normalno. Vsak opravi svoje, najpomembnejši je skupni rezultat. Jaz le opazujem igralce. Imam oko, pravijo. Če sem tukaj že skoraj deset let, so verjetno zadovoljni z menoj. Dobro, kakšne velike talente smo tudi izpustili in se v klubu niso pravočasno odločili zanje. Tudi takšne, ki sem jih sam podčrtal z dvojno rdečo črto, še preden so postali poznani vsem. Ko enkrat pride do tega, smo potem že prepozni. Veliki klubi so močnejši, zato moramo biti hitrejši od njih. Veliko hitrejši. Iz zadnjega obdobja bi tako denimo izpostavil primer Marka Grujića iz Crvene zvezde. Kar bi si še želel v prihodnje, je to, da v Vidmu spet zaigra kakšen Slovenec. Nekaj bi jih, kar se mene tiče, že lahko, a vseeno upam, da bodo kdaj kmalu tako mislili tudi naši v klubu.

O Jocu Pečečniku in Milanu Mandariću:

Zdaj torej prežite na nadarjene nogometaše z območja nekdanje Jugoslavije, kot direktor pa ste sodelovali s številnimi predsedniki. Dva sta še posebej izstopala v slovenskem okolju zaradi velikega bogastva. To sta bila Joc Pečečnik in Milan Mandarić.

Absolutno sem ponosen, da sta se odločila zame. To pomeni, da sta v meni videla kakovost. Zgodbi sta se pač končali, kot sta se. O zgodbi Interblocka sva že veliko povedala. Bila je odlična, krasno se je začela in škoda, ker se ni tako končala. Je pa prinesla veliko dobrih igralcev in trenerjev, da ne pozabimo. In pustila pečat v slovenskem nogometu, ki je še danes močno prisoten na najvišjih ravneh našega nogometa.

Po štirih mesecih pa se je končala moja zgodba z Olimpijo. Da prideš z dolgoročnim projektom, pa po štirih mesecih greš, tega ne moreš niti analizirati. Če nekaj delaš na tri leta, ne more biti črta potegnjena že po štirih mesecih. Jo pa lahko delno potegneva ob tej priložnosti in ugotoviva, da je bila članska ekipa takrat prva, ko sem odšel po zmagi nad Domžalami. Po zmagi 1:0 z zadetkom Andraža Kirma. Tista prva je bila 1:0 proti Gorici z zadetkom Etiena Velikonje. Kako simbolično, kaj ne? Da, Olimpija je bila takrat prva, pred Mariborom, da ne bo pomote. Da je podpisal novo pogodbo Miha Zajc, ki je bil zelo nezadovoljen v klubu in je po tem strmo dvignil svojo nogometno pot. Da je podaljšal pogodbo Rok Kronaveter in, kljub vsem nepravičnim kritikam, prinesel Olimpiji še en naslov. In še mnogo tega, kar se niti ne vidi.

Da je mladinski sektor po dolgem času začel delati tako, kot je treba. Prvič sta bila v vsaki selekciji po dva trenerja, prvič po ne vem koliko letih - in kot kaže za zdaj zadnjič - so mladinci in kadeti dvakrat premagali Domžale.

V štirih mesecih, kar je nikakršen čas, to je prav smešno, da lahko takrat narediš kaj pametnega, smo dobili tudi dve novi igrišči z umetno travo. Milan je to seveda financiral in v imenu cele Ljubljane iskrena zahvala, ki jo nedvomno zasluži. A če ne bi bilo mene, jih ne bi bilo. In tako je črta potegnjena. Kaj pa so razlogi, da se me je moralo zamenjati, niti ne vem. Ker se je zgodil poraz na derbiju z Mariborom? To je, kar se tiče mene in moje dolgoročne zgodbe, popolni nogometni nesmisel. Tragikomično.

Na direktorskem stolčku Olimpije se je zadržal le štiri mesece, nato pa ga je (za kratek čas) nasledil Ranko Stojić. Foto: Vid Ponikvar

Morda zaradi vrnitve Ranka Stojića?

To težko komentiram. To je verjetno tema za predsednika. Takrat sem bil zelo razočaran, ker sem šel s srcem v projekt, kaj sem vse pustil. Tega zagotovo nisem naredil zaradi denarja, tako kot mi ni razočaranja niti malo omilila izplačana odpravnina. Ne pozabimo, da sem zaradi Olimpije pustil tri službe. Šel sem delat z namenom, da v Ljubljani dobimo pravi močni kolektiv. Imam še vedno sanje, o tem sem razmišljal že takrat, ko sem končal zgodbo v Domžalah, da bi imeli v Ljubljani en klub. Nogomet, košarka in hokej, vse skupaj. En "gazda", en upravni odbor in trije direktorji, sposobni nekdanji športniki in Ljubljančani. In tako bi imeli pod seboj celo Ljubljano. Še vedno sanjam o tej zgodbi.

Se vidite v vlogi denimo direktorja nogometnega dela takšne Olimpije?

Težko rečem. Nikoli ne moreš reči, nikoli več, čeprav je verjetno tako. Za to sem sposoben, o tem sem prepričan. A za zdaj o tem ne razmišljam in ne želim razmišljati. Imam druge stvari, ki me izpopolnjujejo, ob katerih sem zadovoljen, in so veliko manj stresne, če že govorimo o tem delu.

Je bilo zadnje obdobje pri Olimpiji preveč stresno?

Stres gor ali dol. Ne maram tega izraza. O štirih mesecih, ki sem jih prebil pri Olimpiji, lahko govorim predvsem o določenih razočaranjih. Razočaralo me je tudi, da mediji niso prepoznali zgodbe na pravi način. Pa ne, da bi me zaščitili, temveč, da bi gledali na stvari bolj konstruktivno. Mogoče ne bi rešili mene, ampak mojega naslednika, pa se tole z Olimpijo ne bi tako vleklo. Mediji imate zelo pomembno vlogo in vpliv, saj ustvarjate mnenje ljudi, igralcev, tujine. Kakovosten članek je zelo pomemben, a se noče nihče izražati neposredno. Tisti, ki pa se, se žal po navadi napačno. Zakaj? Nimam čistega odgovora.

Zakaj je bila Olimpija z Igorjem Bišćanom prvak? Ker je imela dobro zgodbo. Medijsko. Imela je tudi velike napetosti v klubu, a se ni nič menjalo. Zakaj? Ker je imel Bišćan neverjetno medijsko podporo. Kar je navsezadnje tudi prav, absolutno. Je dokazal, da si jo je zaslužil. Ne zdi pa se mi prav, da je nismo imeli tudi drugi. Da je po navadi nimajo domači strokovnjaki. Zakaj ne? Mediji se odločijo. Absolutna pravica. Ali pač ne?

Razočaralo ga je, da mediji njegove zgodbe pri Olimpiji niso razumeli na pravi način. Foto: Vid Ponikvar

Tole bo verjetno dovolj, sva se lepo zaklepetala, kajne? Za konec sem lahko samo srečen, da so me vzeli nazaj vsi nekdanji delodajalci. Danes se jim oddolžujem z dobrim delom. Vsaj tako mislim, predvsem pa upam, da je res tako. In da mi seveda doma oprostijo vse te dobronamerne neumnosti. In da so z menoj vsa leta vpeti v šport. Tina kmalu že trideseto leto. To je zlata olimpijska medalja (smeh, op. p.)!