Ko se smučarskemu akrobatu življenje postavi na glavo

Foto: Osebni arhiv Letos bo minilo deset let od njegove zadnje uradne tekme pod okriljem Mednarodne smučarske zveze. Tedaj smo še govorili o akrobatskem smučanju. Danes je to smučanje prostega sloga. Miha Gale je nastopal v akrobatskih skokih (aerials) in bil vrsto let z naskokom najboljši Slovenec. Kar 12  let je potoval s karavano svetovnega pokala, se ob tem enkrat prebil med deseterico in še 15-krat med najboljšo šestnajsterico. V evropskem pokalu je slavil tri zmage in bil celo zmagovalec skupnega seštevka celinskega tekmovanja.

Štirikrat je nastopil na svetovnih prvenstvih, trikrat pa je bil tudi član slovenske olimpijske reprezentance. Svojo olimpijsko trilogijo je začel v Naganu leta 1998, štiri leta pozneje je bil v Salta Lake Cityju 17., v Torinu 2006 pa se je poškodoval tik pred tekmo. Takrat se je začel tudi njegov umik iz tekmovalnega športa.

"Že med kariero sem si denar služil z akrobatskimi skoki na različnih prireditvah, saj v primarnem športu večjih prihodkov pač ni bilo, zato mi je bilo seveda jasno, da se bom moral, ko bo napočil čas za slovo, preusmeriti na novo pot," pripoveduje danes 42-letni Gale, ki je kot tekmovalec prepotoval dobršen del sveta. Nova Zelandija, Avstralija, Kitajska, Japonska, Evropa, ZDA … A na koncu se je ustalil v Kanadi. Njegov dom je Quebec City, kamor smo ga tudi poklicali in naleteli na zavidanja vredno slovenščino, čeprav njegov vsakdan že ducat let zapolnjujeta predvsem angleščina in francoščina.

V svetovnem pokalu je zbral 69 nastopov. Foto: Getty Images

Težko bi našli slovenskega zimskega olimpijca, ki bi se tolikokrat obrnil na glavo. A na koncu se vam je na glavo obrnilo še življenje. Zbogom, Slovenija. Dober dan, Kanada.
Tako nekako, da. Marsikaj se je torej spremenilo, a ostajam na snegu. Še posebej letos, saj se je vzhodni del Kanade znašel v močnem zimskem primežu. Tudi starejši prebivalci pravijo, da tako hude zime ne pomnijo. Kar šest mesecev smo imeli sneg. Na smučiščih se je obdržal vse do danes. Sicer pa je Kanada zdaj res že več kot desetletje moj dom. Že ob koncu tekmovalne kariere sem bil tesno povezan s to državo. Potem se mi je ponudila priložnost za treniranje kanadske mladinske reprezentance v akrobatskih skokih, kjer mi je pomagal Nicolas Fontaine. Da pa se mi je nato vse skupaj dokončno postavilo na glavo, tako da sem ostal v Kanadi, je kriva ljubezen.

Kaj pa danes?
Ko sem menil, da je čas za ustalitev, sem se umaknil iz trenerskih krogov. Dovolj sem imel stalnih potovanj. Začutil sem, da je čas tudi za kaj drugega, na primer za družino ter drugačen način življenja. Zaposlil sem se v skladiščnem oddelku velikega podjetja, ki se ukvarja s proizvodnjo delov za tovorna vozila. Ukvarjal sem se predvsem s kovinskimi platišči. Tam sem delal vse do lani. Od novega leta pa sem zaposlen pri družinskem podjetju Souris Mini, ki na trg ponuja dizajnerska otroška oblačila. Uradno sem oseba za posebne projekte. Deklica za vse, po domače. Veliko se ukvarjam s skladiščenjem, distribucijo, prevozi … Pripravljen pa sem poprijeti za vsako delo. Saj veste, kako je to danes. Če česa ne znaš, pogledaš na YouTube. V zadnjem obdobju imamo veliko dela, saj se pripravljamo na odprtje nove trgovine.

Na olimpijske igre 2006 nima najlepšega spomina, saj je v Torinu staknil poškodbo. Foto: Osebni arhiv

Dokončen umik iz športa, torej …
Verjetno bom vedno v stiku s športom. Predvsem kot rekreativni športnik in navijač. Kot spremljam predvsem slovenske športnike in sem tudi velik navijač. Mimogrede, redno obiščem slovensko kolesarsko ekipi v spustu, ko je v Kanadi. Šport torej ostaja del mene. A ne na poslovni ravni. Delam, obenem pa sem družinski človek, saj imam tri otroke. Sin Luka je star sedem let, hčerki Julia in Elly pa tri oziroma eno leto.

Kako pa krmarite med različnimi jeziki?
S partnerico govorim angleško, z otroki in v službi pa večinoma francosko. Slovenščina? Vsi mi pravijo, naj je ne zanemarjam, zato tudi otroke včasih naučim kakšno besedo. Sam pa stik z jezikom ohranjam v komunikaciji s sorodniki. Opažam, da peša besedni zaklad. Iščem slovenske besede. Zato poskušam čim več brati.

Pogosto obiščete Slovenijo?
Nazadnje sem bil predlanskim. Prav pred kratkim pa me je tukaj obiskala družina. Poskušamo se videti vsaj enkrat na leto.

Več iz rubrike Druga kariera

"Družina, služba in šport," o svojem življenju pripoveduje Gale. Foto: Osebni arhiv Ali ob vrnitvah opažate, kako se spreminja ljubljanski utrip?
Mesto se res spreminja. Priznam, da pogrešam Slovenijo. Zelo. Lokacija države je izjemna. Na dosegu roke so morje, gore, mesta … Tudi letalske povezave so dobre in predvsem cenovno ugodne. V Kanadi smo namreč večinoma odvisni od enega letalskega prevoznika, ki pa ima zasoljene cene. No, saj se ne pritožujem. Tukaj v Kanadi se imam zelo lepo. Živimo v družinski hiši, ki je od prvega smučišča oddaljena dobrih deset minut. Poleti se veliko zadržujemo ob jezerih. Lepo je. A Slovenija …  Pogrešam jo. Predvsem bolj sproščeno življenje. Verjamem namreč, da je zasebno življenje v Sloveniji bolj kakovostno. Tu se bolj hiti. Po drugi strani pa se zavedam ekonomskih razlik. Kolikor poznam položaj, je v Sloveniji težje dobiti delo kot v Kanadi. Tukaj so možnosti na številnih raznolikih področjih večje. To je tudi glavni razlog, da sem ostal v Kanadi.

Še kdaj skočite?
Enkrat na leto se ob robu tekme svetovnega pokala v skokih v vodo nekdanji tekmovalci zberemo. Takrat se spustim tudi po zaletišču. Pri elementih ne pretiravam, saj vem, da nisem več v tekmovalni formi. V najboljših časih sem bil pri skokih v vodo sposoben izvesti četverno salto s tremi vijaki. Na snegu sem skakal trojno salto s tremi vijaki, pri čemer je bil v eni salti dvojni vijak. Zdaj sem bolj zadržan (smeh, op. a.).

Kako pa danes gledate na svojo kariero?
Ničesar ne obžalujem. Če se ne bi ukvarjal s tem športom, danes ne bi bil to, kar sem. Hvaležen sem trenerjem v Sloveniji in tujini. Predvsem pa svojemu prijatelju Alešu Valenti, sicer tudi olimpijskemu prvaku, ki me je vedno bodril. Če ne bi bilo njega, bi verjetno večkrat obupal. Pa sem vztrajal, pri čemer mi je bilo stalno jasno, da se bom s športom težko preživljal. Zato sem že med kariero svojo spretnost izkoriščal za nastope na različnih šovih. S tem sem se tudi preživljal. V teh nastopih sem spoznal veliko ljudi. Vse to mi je odprlo veliko vrat.

Ste se označevali za smučarja ali telovadca?
Za akrobata. Kar osem let sem treniral gimnastiko. Zato sem predlanskim, ko je Montreal gostil svetovno prvenstvo v športni gimnastiki, veliko ur preživel na tribunah velike dvorane. Vesel sem bil srečanja z nekdanjimi telovadnimi "soborci". Med njimi je bil tudi vrstnik Aljaž Pegan, ki je prišel kot del turške odprave. Gimnastika mi je torej dala temelj, nato pa sem vse skupaj prenesel na akrobatsko raven.

Sportal Nekdanji nogometaš odšel na kavico in postal izvršni direktor podjetja #video

Sportal Onkraj Atlantika si je ustvaril družino in novo kariero, a na plavanje še ni pozabil #video