SiolNET. Sportal Atletika
4,95

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Bruno Šulman - d’Broonch

Mojster, ki že pri 21 letih gradi svoje sanje #video

4,95

termometer

Bruno Šulman
Bruno Šulman se je po zmagi v kuharski oddaji poslovil od atletike in se v celoti posvetil novemu kuharskemu poglavju. Foto: Peter Kastelic/AZS

Ljubljančan Bruno Šulman je sredi letošnjega leta pri 21 letih zaslovel z zmago v kuharski oddaji, a še prej je polovico svojega življenja posvetil športu. Kot tekač na 400 metrov z ovirami je bil dolga leta član slovenske atletske reprezentance, a za preskok na vrh je bil vedno malenkost "prekratek". Kako so se njegov fokus in sanje spremenili z zmago v kuharski oddaji, kako boleče je bilo slovo od atletike in kaj bi lahko bil ekvivalent olimpijski medalji?

Z Brunom Šulmanom smo se o odpiranju novega življenjskega poglavja pogovarjali na večeru slovenske atletike v Bohinju, kjer je za svoje nekdanje reprezentančne kolege, predstavnike medijev in sponzorjev Atletske zveze Slovenije pripravil poseben, olimpijsko obarvan meni. In prav olimpijske igre so bile tako kot za vsakega športnika tudi za Šulmana, ki danes ustvarja pod blagovno znamko d’Broonch, dolga leta glavni cilj. Danes so cilji povsem drugačni, a strast in ambicije ostajajo. 


Pred dobrim tednom dni ste na večeru slovenske atletike v Bohinju pripravili poseben olimpijski meni, v katerem ste vsak hod poimenovali po mestih, ki so nazadnje gostila ali še bodo gostila poletne olimpijske igre. Zadnji hod, sladico, ste poimenovali Pariz, ki bo igre pod petimi krogi gostil leta 2024. Kako resne ambicije ste imeli, da bi tam doživeli svoj olimpijski krst?

Tako kot vsak športnik sem seveda tudi sam sanjal o nastopu na olimpijskih igrah in moji cilji so bili usmerjeni ravno v Pariz. Po zmagi v kuharski oddaji se je moje življenje temeljito spremenilo, stopil sem na drugo pot, kjer je ekvivalent olimpijskim igram oziroma olimpijski medalji Michelinova zvezdica. Ta je zdaj moj glavni cilj.

Primož Roglič Lora Trendi Primož Roglič se je poročil

Za večer slovenske atletike je pripravil poseben, olimpijsko obarvan meni. Za večer slovenske atletike je pripravil poseben, olimpijsko obarvan meni. Foto: Peter Kastelic/AZS

Bi, če ne bi bili tako uspešni v kuharski oddaji, še vedno vztrajali v atletiki ali ste spoznali, da ste v športu dosegli strop in da je energijo bolje usmeriti drugam?

Mislim, da bi nekaj časa še vztrajal, bi pa za resno profesionalno kariero potreboval še en močan preboj. Vseeno sem dosegel marsikaj, več let sem bil član slovenske atletske reprezentance, bi pa vseeno potreboval nekaj več.

No, na drugi strani pa so se mi z MasterChefom Slovenija odprla vrata v drug svet, kjer prav tako lahko delam tisto, kar me res veseli, priložnosti pa je ravno toliko, kot si jih pripravljen izkoristiti. Sam jih trenutno izkoriščam v celoti, kar pomeni, da neprestano delam, ampak v tem res uživam.

VIDEO: O izvoru imena d’Broonch in popoldnega dne v kuhinji

Uradno ste zmagali junija, v resnici že lani. Kako je bilo videti odpiranje vrat v kuharske vode?

Dejansko tako, da ljudje prihajajo do mene s ponudbami. Pri tem je pomembno, da si organiziran, da znaš povedati, kaj si pripravljen delati. Trenutno pripravljam res ogromno projektov, a o številnih za zdaj še ne smem govoriti. Pripravljam tudi večerje, kot je bila večerja za slovenske atletske olimpijce, in kuham za širšo javnost. Predvsem na stojnicah. Posvečam se tudi lastnim izdelkom, tako da me boste enkrat lahko videli tudi v trgovini. Za zdaj pa več še ne smem povedati.

Našteli ste precej stvari. Kako blizu ste že izgorelosti?

Priznam, da bi počasi moral na dopust. Od junija, ko je postalo noro, sva bila z dekletom na dopustu le dva dni. Letos sem si res vzel delovno poletje, zavedam se, da je priložnosti treba izkoristiti takrat, ko se ponudijo.

S koncem letošnje atletske sezone ste uradno končali svojo športno kariero. Menda je bilo srečanje s trenerjem Matijo Šestakom precej čustveno. Tekle naj bi tudi solze.

Res je. Sam sem najprej mislil, da bom še naprej treniral atletiko, a ko se mi je nabralo toliko dela, da nisem imel niti dveh ur na dan, da bi opravil trening, sem se sprijaznil s tem, da je tega konec. Zadnji teden sploh nisem več hodil na treninge.

Vsi smo vedeli, da bom končal kariero, samo še na uradni pogovor sem čakal. Da, res je bilo čustveno. Sprva je bil pogovor povsem običajen, potem pa so me čisto ob koncu, ob pozdravu, povsem preplavila čustva in sem imel solzne oči.

Navsezadnje je bila atletika deset let moje življenje. V tistem trenutku sem se spomnil na vse, kar sem prestal, kar sem doživel, in tisti dan sem bil precej čustven. Zdaj grem po drugi poti in vem, da me ta pelje v pravo smer.

"Atletika je bila deset let moje življenje." "Atletika je bila deset let moje življenje." Foto: Peter Kastelic/AZS

Kaj bi rekli, da je bil vaš športni vrh in kaj dno v teh desetih letih udejstvovanja v atletiki, v kateri ste tekmovali na 400 metrov z ovirami? 

Spoznal sem ogromno ljudi, za katere vem, da bodo vse življenje ob meni. Ves ta čas sem od sebe dajal 110 odstotkov, vedno pa mi je zelo malo zmanjkalo za preboj na kakšne večje tekme, na evropska in svetovna prvenstva.

To je bil vrh, ki ga nisem nikoli dosegel, in zaradi tega imam nekaj grenkega priokusa, a če potegnem črto in se ozrem nazaj, lahko rečem, da sem zaradi teh izkušenj in spoznanj najsrečnejši človek na svetu. Kot rečeno, zdaj me čaka druga pot.

Andrej Bauer Novice Slovenskemu matematiku prestižna ameriška nagrada

Kako drugačen je ta svet glede na psihični in fizični vložek, če primerjate svojo prvo in drugo kariero?

"Atletika je naporna, kuhanje pa še bolj. Cele dneve si odsoten, ritem življenja je povsem drugačen. Kot atlet moraš vsaj dobro spati in jesti, kar pa pri kuharjih ni vedno pravilo." "Atletika je naporna, kuhanje pa še bolj. Cele dneve si odsoten, ritem življenja je povsem drugačen. Kot atlet moraš vsaj dobro spati in jesti, kar pa pri kuharjih ni vedno pravilo." Foto: Alenka Teran Košir Atletika je naporna, kuhanje pa še bolj. Cele dneve si odsoten, ritem življenja je povsem drugačen. Kot atlet moraš vsaj dobro spati in jesti, kar pa pri kuharjih ni vedno pravilo.

Zelo mladi ste. Štejete komaj 21 let. Koliko je vaših vrstnikov v kuharskih vodah na tej ravni, da že lahko pripravljajo takšne večerje?

Verjamem, da je še kdo, zagotovo je, sam sem imel to srečo, da sem bil zaradi zmage v oddaji bolj medijsko izpostavljen. Ljudje vejo, da znam pripravljati dobro hrano.

Koga ste najprej spremljali? Katerega od kuharjev ste še posebej kovali v zvezde?

Veliko različnih. Mislim, da smo vsi začeli z Gordonom Ramseyjem, to je klasika, zelo pa mi je všeč Massimo Bottura, ki pripravlja domače okuse, a na moderen način. Tudi sam bi rad delal moderno hrano. Visoko kulinariko.

Kdo je bil prvi, ki je rekel, Bruno, ti moraš ustvarjati in pripravljati hrano?

Težko rečem, ne vem, je pa res, da sem od nekdaj kuhal. Vsi so bili navajeni, da kuham, da kuham dobro in da rad kuham. Ko je prišla oddaja in so ljudje videli, da tudi sodniki potrjujejo, da kuham dobro, so se tudi drugi začeli tega zavedati. Tudi pri nas doma. Da je to pot, na kateri lahko gradim kariero, in ne samo to, da kuham doma.

Kam vas zdaj vodi ta pot? Prebrala sem, da razmišljate predvsem o Franciji. Kako realna je ta želja?

Pomembno mi je predvsem to, da končam študij psihologije v Ljubljani. Čaka me še zadnji letnik, po tem pa bi se rad odpravil v Francijo učit in delat v dobrih restavracijah, po možnosti takih, ki imajo Michelinovo zvezdico.

Klara Čampa Trendi "Nisem žrtev, bolezen je pravzaprav moje zdravilo"

Kam si želite?

Ne vem še, kam me bo zaneslo. Povsod imajo ogromno znanja.

Šulman, ki je vso svojo kariero tekmoval za AD Mass, je letos poleti postal državni prvak v štafetnem teku teku 4 krat 400 metrov, v teku na 400 metrov z ovirami pa je na članskem državnem prvenstvu z osebnim rekordom 53,91 osvojil bronasto odličje. Šulman, ki je vso svojo kariero tekmoval za AD Mass, je letos poleti postal državni prvak v štafetnem teku teku 4 krat 400 metrov, v teku na 400 metrov z ovirami pa je na članskem državnem prvenstvu z osebnim rekordom 53,91 osvojil bronasto odličje. Foto: Peter Kastelic/AZS

Ali pogrešate kaj iz časov atletike?

Občasno grem na stadion, pogledam trening, imam pa res toliko dela, da mi uspe le redko. Sicer pa pogrešam ljudi iz sveta atletike, to so res zelo v redu ljudje. Redko kje srečaš toliko dobrih ljudi na kupu, kot jih srečaš v atletiki.

Kaj pa v kulinariki?

Tudi, a v atletiki jih poznam več.

Bruno Šulman – d’Broonch Foto: Peter Kastelic/AZS

Bi rekli, da živite svoje sanje, ali raje, da delate za to, da bi živeli svoje sanje?

Delam za to, da bi živel svoje sanje. Vem, kaj je moj dolgoročni cilj, to je imeti svojo restavracijo z Michelinovo zvezdico. Vem, da se s tem, da hodim do ljudi, da hodim po različnih krajih, bolj približam ljudem, ki lahko poskusijo mojo hrano. Trenutno je moj glavni cilj ta, da čim več ljudi poskusi mojo hrano. Zato tudi nisem nikjer stacioniran.

Kakšno restavracijo si želite imeti?

Rad bi razvil svoj slog. Všeč so mi Slovenija, slovenske sestavine in slovenska hrana, a predstavljena na moderen način.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin