Sreda, 13. 5. 2020, 11.39
3 leta, 11 mesecev
Postavni športnici z odliko opravili zahtevno preizkušnjo #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,68
V zadnji oddaji Preživetje v divjini je inštruktor Brane T. Červek za prijateljici Vanjo in Tjašo, ki življenji v veliki meri posvečata športu, pripravil različico vojaškega urjenja, ki ga ponavadi opravljajo posebne enote. S svojo dobro fizično pripravljenostjo in predvsem dobro voljo ter odločenostjo, da jima uspe, sta bili kos vsem izzivom. Tjaša nam je v pogovoru z nasmeškom na obrazu celo razkrila, da ni vedela, kam je Brane postavil zvonec za izhod v sili, ker je to sploh ni zanimalo.
Tjaša, Brane je za vaju pripravil različico vojaškega urjenja, ki ga ponavadi pripravi za pripadnike specialnih enot. Kaj je bil najtežji del naloge?
Vsaka izmed nalog je bila zanimiva in svojevrsten izziv. Obe sva bili navdušeni nad tem, da ne bova samo "hodili", ampak da bova opravljali tudi take naloge. Plezanje je bilo nekaj za moje veselje, sklece verjetno za Vanjino, nošenje hloda in iskanje sekire pa za obe skupaj (smeh, op. p.).
Tjaša Štanta
Če bi se morala odločiti, je bila verjetno najtežja naloga prižig ognja. Ko ti nobena fizična pripravljenost in moč namreč ne pomagata. In priznam, da sva bili tukaj čisto izgubljeni. Kako z določenimi pripomočki zanetiti ogenj, ni ravno splošna izobrazba, ampak zagotovo ne škodi, če veš, kako se ogenj zaneti tudi brez sodobnih pripomočkov. Čeprav sem en dan prej slučajno na internetu naletela na točno to tehniko netenja, sem v paniki na to popolnoma pozabila. Šele ko nama je Brane pokazal, kako uporabiti tampon in pepel, sem se spomnila. Za sekundo sem se počutila res neumno, ampak glava drugače deluje v dejanski situaciji kot doma na kavču (smeh, op. p.).
Dokazali sta, da so tudi ženske kos takšnemu vojaškemu urjenju. Na kaj v oddaji ste najbolj ponosni?
Treba je bilo pokazati, da tudi punce znamo biti "od hudiča" (smeh, op. p.). Verjetno sem najbolj ponosna na to, da sva preživeli noč in uspešno prestali preizkušnjo. Čeprav so bili trenutki, ko ni bilo enostavno, pa sva to sprejeli z nasmehom na obrazu. Slaba volja in negativa tako ali tako nikoli ne pomagata rešiti težav. Je pa verjetno vsekakor lažje biti slabe volje in negativen kot najti pozitivno v slabem. No, to zagotovo ne velja za naju (smeh, op. p.).
Druga drugo sva bodrili, se motivirali in si bili v pomoč. Ker je Vanja močnejša v zgornjem delu telesa, je brez besed prevzela večino nošenja zadnjega dela hloda, ki je bil težji, jaz pa sem prevzela začetno sekanje drv, ker sem bila takrat bolj spočita. Ta medsebojna pomoč, spodbuda in razumevanje druga druge so največ pripomogli k temu, da nama je uspelo. Taka izkušnja, ki jo preživiš s prijateljico, je res nekaj nepozabnega in midve je zagotovo ne bova nikoli pozabili.
Sta kdaj razmišljali, da bi se predali?
Pred preizkušnjo sem sama sicer razmišljala, kaj bi se moralo zgoditi, da bi odstopila. Sem namreč tip dekleta, ki stvar, ki jo rado začne, tudi zaključi, ne glede na vse. "Maš to'' mentaliteta. Pa zelo sem trmasta. Edini razlog, da bi odstopila, je, če bi imela občutek, da je ogroženo najino življenje. Mraza me je sicer bilo strah, ampak tega vseeno lahko premagaš z miganjem in trmo. In zdržiš tistih nekaj ur. Med samim dogajanjem pa v resnici niti enkrat nisem pomislila na to, da bi z Vanjo odstopili. Pravzaprav niti ne vem, kam je Brane obesil zvonec za izhod v sili. Niti me ni zanimalo (smeh, op. p.).
Bi danes karkoli naredili drugače?
Kmalu po snemanju oddaje sva se z Vanjo dobili in predebatirali vse, kar se je dogajalo tisti dan in noč. Potek dogajanja, kako sva reagirali v določenih situacijah in kako bi lahko drugače odreagirali. Seveda bi v določenih primerih storili kaj drugače, ampak v tistem trenutku ravnaš po nekem notranjem instinktu. Če te grabi panika, kar ne razmišljaš z glavo. Tisto, kar nama je bilo res žal in bi zagotovo storili drugače, je razporeditev časa oziroma dogajanje v koči.
Enostavno naju je res zeblo, grabila naju je panika, ali nama bo uspelo zakuriti ali ne, in namesto da bi se stvari lotili postopoma, sva se "brezglavo" vrteli v krogu. Pomislili nisva niti na to, da bi si ogledali okolico, preden se stemni. Kje sploh sva, kaj se dogaja deset metrov stran od koče, kje je morda les primeren za kurjenje. Nauk? Včasih se je treba ustaviti, tudi če te grabi panika ali imaš premalo časa. Tistih nekaj minut, ki jih žrtvuješ za premislek in objektivno oceno situacije, je lahko bistvenih za preživetje.
V bližini vajine preizkušnje je bilo živahno tudi zaradi divjih živali. Vas je to kaj skrbelo?
Kljub temu da nama je Brane pokazal stopinje medveda na poti do tabora, o tem nisem razmišljala. Morda ker sem že vajena hoje po temi. Večkrat namreč s prijatelji lovimo sončne vzhode na najvišjih vrhovih. Sicer imamo takrat naglavne lučke, ampak nekako sem navajena teme in kakšnih svetlečih očk, ki nas vsake toliko pridejo pogledat.
Večinoma so to srne in gamsi, ampak nekako se navadiš tega, da nisi sam, zato nisem kaj dosti razmišljala o tem, kako bi bilo, če bi se s katero od divjih živali srečali iz oči v oči in kaj bi takrat storili. Bilo je toliko drugih stvari. Če pa bi jih dejansko srečali, pa bi bila najbrž reakcija impulzivna. Če kdaj srečam medveda, vam takrat zaupam, kako je bilo (smeh, op. p.).
Tudi mraz je bil na vajini preizkušnji pomemben dejavnik. Kdaj je bilo najhuje?
Sama sem precej zmrzljive sorte, tako da je bil morda to tudi moj največji strah. Da me bo zeblo. V hribih sem že naštudirala vse sloje oblačil, ki jih potrebujem, da me nikoli ne zebe, ampak tukaj večino časa nisva bili zares oblečeni. Prav tako sva imeli vsaj polovico telesa stalno v vodi. Vseeno pa, dokler se nisva ustavili, mraza ni bilo občutiti. Hlod, miganje in adrenalin so naredili svoje. Brane je mislil, da so sklece kazen, ampak v resnici so kar prav prišle, da sva se ogreli (smeh, op. p.).
Mraz sva občutili šele takrat, ko sva prišli do najinega tabora in sva imeli eno uro, da ugotoviva, kako prižgati ogenj. Sonce je zašlo in mraz je pritisnil. Oblačila so bila mokra, utrujenost se je že poznala, nisva bili več toliko v miganju. V tistem trenutku sva imeli v glavah samo eno misel, ogenj. Potem nama je z Branetovo pomočjo uspelo zakuriti in to je bila največja sreča v tistem trenutku (smeh, op. p.).
Ali v bližnji prihodnosti načrtujete še kakšen podoben podvig v naravi?
Takoj po oddaji sva se z Vanjo dogovorili, da bova od zdaj več časa skupaj preživeli v naravi. Morda tudi več kot samo en dan. Vanjo sem poleg tega še dodatno navdušila nad hribi, tako da se mi bo kmalu pridružila na kakšnem vzponu. Sicer pa imam sama okoli sebe tudi nekaj prijateljev, ki so vedno odprti za najbolj nenavadne in nore dogodivščine. Seveda vse povezane z naravo. Naš naslednji plan je kolesarjenje iz Ljubljane do Krme, nato vzpon na Triglav, spust in s kolesi nazaj do morja na en skok v vodo.
Ali po tej preizkušnji na kakšno stvar gledate drugače?
Vem, da lahko premagam vsak svoj strah. Tudi tisti najhujši. Nobena stvar na tem svetu namreč ni tako zelo huda, kot si jo ustvarimo v glavi. In to, da mi morda včasih ni treba toliko razmišljati in premlevati, ampak enostavno zaupati v to, kar počnem. Dokler zaupam vase in v svoje početje, je vse točno tako, kot mora biti. Kljub temu da že s hribov vem, da narave ni za podcenjevati, je bilo to doživetje še en dodaten opomin na to. Tudi najbolj "logične" stvari tukaj niso tako logične. Nič ni samoumevno in moraš biti pripravljen na vse. Vsak trenutek.
