Četrtek, 14. 5. 2020, 13.03
4 leta, 5 mesecev
"Najlepše stvari ponavadi ležijo tik pred nosom in malo izven cone udobja!" #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,54
V zadnji oddaji Preživetje v divjini smo na preizkušnji preživetja spremljali prijateljici Vanjo in Tjašo, ki sta po duši športnici. Vanja, ki dela kot osebna trenerka, nam je zaupala, da ji je ta izkušnja nekoliko odprla oči in da se je bo s hvaležnostjo spominjala do konca življenja. Več v spodnjem pogovoru.
Brane je za vaju pripravil različico vojaškega urjenja, ki ga ponavadi pripravi za urjenje pripadnikov specialnih enot. Kaj je bil najtežji del naloge?
Ko sem izvedela, kakšen bo "scenarij" za najino doživetje, nisem mogla skriti veselja. S Tjašo sva v vodi držali položaj za sklece, medtem ko nama je Brane razlagal, kako bo potekal najin dan, in po moje je Tjaša že videla iskrice v mojih očeh, na kožo pisan "izziv". Začeli sva se kar smejati, zato nama je Brane potisnil glave v vodo. Vseeno ni mogel "utopiti" mojega navdušenja. Če pa bi kaj izpostavila kot najtežje, je bila to samo tista ura, ko naju je pustil same v baraki z nalogo, da poskusiva zanetiti ogenj. Takrat sem bila najbolj živčna, ker se mi nikakor ni utrnila nobena ideja, kako zakuriti ogenj. Še zdaj se spomnim, da sem rekla: "Kje je MacGyver (ali Brane), ko ga potrebuješ?" (smeh, op. p.).
Vanja Štembergar
Na preizkušnji sta se obe res izkazali. Na kaj ste najbolj ponosni?
Najbolj sem ponosna, da nama je uspelo prestati vse naloge, ki sva jih dobili. Mislim, da ni bilo stvari, pri kateri bi se zaustavili in rekli ali pomislili - tega pa ne bova. Prav vsakega izziva sva se lotili pogumno, brez pomislekov in z mislijo, da nama mora uspeti. In nama tudi je. Kot sem rekla, moji dve glavni želji sta bili, da zakuriva ogenj in preživiva do jutra. To nama je uspelo, in to z dobro voljo.
Sta v kakšnem trenutku vseeno razmišljali, da bi se predali?
V nobeni točki ni bilo pogoja, da se predam. V sam izziv sem odšla s pozitivno naravnanostjo in miselnostjo, da bom zmogla vse, kar nama bodo postavili pred "noge". Že po poti na snemanje sem Tjaši rekla, da ne greva iz gozda preden ne zakuriva. Nato se je ona pošalila, da po nekaj dnevih bi pa ona vseeno šla domov. Pa sem ji rekla, no, potem pa morava zakuriti (smeh, op. p.).
Vas po tej izkušnji morda kaj bolj zanima vojaški poklic?
Z vojaškim poklicem sem se "spogledovala" že dolgo časa nazaj, saj sta bila mami in oče zaposlena v vojski. Pa vendarle je moja strast do športa in zdravega načina življenja, za katerega želim navdušiti tudi druge, tako velika, da mislim, da se bom za zdaj držala kar poklica osebni trener. Ampak nikoli ne reci nikoli. Življenje te včasih odpelje v nepričakovane smeri, vedno pa novim izzivom naproti.
Brane vaju je opozoril tudi na divje živali v bližini. Vas je to kaj skrbelo?
V blatu pri vodi nama je Brane pokazal stopinje medveda, tudi opozorili so naju, da je v okolici veliko živali. Ampak potem, ko sva zakurili, sem se počutila popolnoma varno ob najinem ognju. Celo noč sva tudi sekali drva, da nama ogenj ne ugasne. Mislim, da so se ob vse tem ropotanju in smehu živali bolj bale naju, kot midve njih (smeh, op. p.).
Tudi mraz je pri takih preizkušnjah pomemben dejavnik. Kdaj je bilo najhuje?
Najbolj se je shladilo tik za tem, ko je sonce zašlo, in spomnim se trenutka v baraki, ko sva še vedno iskali način, kako bi zakurili ogenj, oblečeni sva bili samo v premočene kratke hlače in top, v čevljih pa sem še vedno imela kakšen liter vode. Takrat so mi začeli šklepetati zobje.
Z dihanjem sem poskusila to umiriti, vendar se telo v takih primerih odziva kar malo po svoje. Vseeno, pa se me tudi v tem primeru ni lotil obup ali kakšna misel, da bi odnehala. Kvečjemu me je to še bolj "podžgalo", da sem si želela najti rešitev. In res je bil najlepši trenutek, ko nama je uspelo zakuriti z Branetovo pomočjo.
Ste kaj od tega, kar sta izkusili v oddaji, ponovno poskusili tudi doma?
Doma sem po oddaji poskusila samo čaj iz gob. Ostanek gob, ki sva jih nabrali med izzivom in iz katerih sva ob ognju delali čaj, sem vzela s seboj tudi domov. Doma sem ga pripravila predvsem zaradi nostalgije, malo pa tudi, da poskusim, ali je še vedno tako "okusen". In je bil (smeh, op. p.).
Ali po tej preizkušnji na kakšno stvar gledate drugače?
Na preizkušnji sem se naučila, da je človek lahko še bolj srečen, če ima na voljo samo osnovne stvari. Toploto, nekaj tekočine in seveda dobro družbo. V sodobni civilizaciji ljudje ne znajo več uživati in ceniti preprostih stvari.
Prav tako mislim, da se marsikdo ne zaveda, kako hitro lahko postaneš nesposoben preživeti, ko nimaš več na voljo vseh stvari, ki jih civilizacija ponuja, in se znajdeš sredi neizprosne narave. Zato še toliko bolj cenim to izkušnjo, za katero lahko rečem, da je šola življenja in je ne bom nikoli pozabila. Najlepše stvari nam ponavadi ležijo tik pred nosom in malo izven cone udobja.
