Sreda, 11. 11. 2020, 10.32
4 leta
Preživetje v divjini
Brata, ki sta navdušila Červeka: Črvi so bili v tistem trenutku zelo okusni #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,36
V oddaji Preživetje v divjini smo tokrat spremljali brata Igorja in Gregorja, ki sta kljub eni najzahtevnejših preizkušenj do zdaj z vsemi izzivi opravila z odliko in si kot ena redkih prislužila profesionalni črni certifikat. Prva pa sta poskusila tudi nekatere gozdne "specialitete". Kakšnega okusa so in kakšni so njuni vtisi po nepozabni pustolovščini z Branetom T. Červekom, sta nam zaupala v pogovoru.
Kot ena redkih v oddaji sta si prislužila profesionalni certfikat za uspešno opravljene vse izzive. Kateri del preizkušnje je bil za vaju najtežji?
Igor: Profesionalni certifikat pomeni potrditev in veliko pohvalo Braneta T. Červeka za brezhibno in osredotočeno dosego cilja kljub res ekstremnim nalogam, ki nama jih je pripravil. Vse je bilo težko. Nositi hlod po ledeni vodi, drsečem terenu. Ko sem bil že čisto izmučen in brez moči v rokah, sem se moral vleči še po vrvi. Bi pa izpostavil noč, ki je bila psihično bolj naporna od fizično težkega dne.
Gregor: Za mene je bil najtežji del hoditi po strugi reke, kjer je bilo ogromno nevarnih skal. En napačen korak in lahko bi bila v vodi skupaj s hlodom. Potem žaganje hloda, saj sva bila že pri koncu z močmi, in to v trenutku, ko bi jih najbolj potrebovala, saj se je noč bližala. Najtežje od najtežjega pa mi je bilo preživeti noč, saj nisva nič spala in še čas je tekel neverjetno počasi. To je bilo predvsem psihološko naporno. Ponosen sem, da sva od Braneta prejela profesionalni certifikat.
Sta bila kaj presenečena, da sta mraz tako dobro prenašala?
Gregor: Moram povedati, da se ne spomnim, da bi me v življenju kdaj tako zeblo. Iskreno povedano, misel na to, da prideva do konca, da preživiva in da ne razočaram brata Igorja, mi je dala potrebno moč in adrenalin, tako da sem mraz preprosto odmislil.
Igor: Tudi sam nisem nikoli prej občutil takšnega mraza, predvsem ta občutek, da ne čutiš gibanja prstov. Sta me pa držala pokonci adrenalin in misel na to, da morava priti do konca in dočakati jutro. Pomagale so Branetove spodbudne besede, pa tudi drug drugemu sva dajala moč.
Verjetno sta zelo ponosna drug na drugega po tej preizkušnji. Sta se drug o drugem tudi kaj novega naučila, vaju je kakšno spoznanje presenetilo?
Gregor: Da, ponosna sva drug na drugega. Pri Igorju me je prijetno presenetilo, kako mirno se je lotil vsakega izziva, tudi če nama ni šlo vse po načrtu. Pri žaganju hloda ni izgubil živcev in je mirno nadaljeval izziv. Verjamem, da naju je to, da v določenih trenutkih nisva izgubila živcev, rešilo. Ko človek izgubi živce, ne ve, kaj počne.
Igor: Pri Gregorju me je presenetila njegova fizična pripravljenost. Je namreč bolj pisarniški tip in bilo me je strah, da mogoče ne bo zmogel.
Bila sta tudi prva, ki sta lahko poskusila posebne gozdne "specialitete". Kako bi opisala okus ličink in črvov?
Igor: Hvaležen sem Branetu za to kulinarično izkušnjo. Nisem si mislil, da bom kdaj zares poskusil te živalce. Oboje mi je bilo v tistem trenutku okusno, v kakšni drugi situaciji mi najbrž ne bi bilo (smeh, op. p.). Če bi se še kdaj znašel v podobni situaciji, bi ličinke in črve pojedel brez oklevanja.
Gregor: Moram povedati, da sem Branetu zelo hvaležen za to, da nama je ponudil črve. Nikoli v življenju jih ne bi poskusil. V oddaji Preživetje v divjini je bila idealna priložnost in tudi adrenalin je bil na pravi ravni, da sva bila pripravljena na vse. Ker sva se zavedala, da potrebujeva energijo, nisva dosti razmišljala in jih kar pojedla. Moram povedati, da sploh niso bili slabi. Pravzaprav so brez okusa. Če bo še kdaj potrebno, jih bom zagotovo še poskusil.
Kaj je bila prva stvar, ki sta jo naredila, ko sta prišla domov?
Gregor: Prva stvar, ki sva jo naredila, je bilo to, da sva šla na pobudo Igorja na kebab, saj sva bila lačna. Jaz sem bil sicer bolj utrujen kot lačen. Več kot trideset neprespanih ur je pustilo posledice. Naslednji dan sem se zbudil v bolečinah. Najbolj od vsega me je bolel hrbet, ampak sem bolečino ponosno sprejel.
Igor: Po fizično težkem dnevu in psihično težki neprespani noči naju je čakala še dveurna vožnja domov. Najprej sva šla na kebab. Doma sva se oprhala, potem pa šla na kavč pred televizijo, kjer naju je takoj zmanjkalo in sva zaspala.
Se želita podati še na kakšno podobno preizkušnjo ali kakšen poseben skupni podvig?
Gregor: Če sem iskren, bi se še kdaj prijavil na podobno preizkušnjo, čeprav na začetku nisem bil takega mnenja. Zdaj, ko sem strnil misli in občutke, pa bi se. Seveda skupaj z bratom.
Igor: Tudi jaz bi se še preizkusil v kakšni podobni zadevi z bratom, saj mislim, da sta prav bratska povezanost in energija pripomogli k najinemu uspehu. Zdaj vidim, da sva skupaj res sposobna premakniti goro. Ključno je bilo tudi, da sva ohranila osredotočenost. Zahvaljujem se Branetu za vse ekstremne naloge, ki nama jih je naložil, saj je občutek zadovoljstva zdaj toliko večji.
