Torek, 12. 10. 2021, 22.24
3 leta, 2 meseca
Vzpon in zaton čeških komunistov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,00
45
Vojtech Filip češke komuniste vodi od leta 2005. Leta 2017 je podprl Babiševo manjšinsko vlado in češke komuniste prvič po letu 1990 vrnil na oblast. A podpora Babiševi vladi je bila za komuniste pogubna.
Češkoslovaški komunisti so leta 1946 na svobodnih in demokratičnih volitvah prepričljivo zmagali. Ker jim je podpora usihala, so leta 1948 z državnim udarom uvedli enostrankarsko partijsko diktaturo. Z oblasti jih je odnesla žametna revolucija leta 1989. V politični osami so preživeli lustracijo in se leta 2017 skozi priprta vrata vrnili na oblast. Zdaj pa so prvič v zgodovini ostali pred vrati parlamenta v Pragi.
Pred dobrima dvema tednoma je po Evropi odmevala novica o presenetljivi zmagi avstrijskih komunistov na lokalnih volitvah v drugem največjem avstrijskem mestu Gradcu. Če so štajerski komunisti dosegli velik uspeh, pa je bila zadnja nedelja bolj grenka za njihove češke tovariše oziroma za Komunistično stranko Češke in Moravske (KSČM), saj so se zaradi slabega volilnega izida morali posloviti iz češkega parlamenta.
Komunisti, ki se niso prelevili v socialdemokrate
Češki komunisti so dobili le okoli 3,6 odstotka glasov (zanje je glasovalo nekaj več kot 193 tisoč volivcev), kar je 4,16 odstotne točke manj kot na volitvah leta 2017. Zgodba KSČM je zanimiva tudi zato, ker je to ena redkih nekdanjih vzhodnoevropskih vladajočih komunističnih partij, ki se po zlomu komunizma ni preimenovala v socialistično ali socialdemokratsko stranko.
Za primerjavo: Zveza komunistov Slovenije (ZKS) se je najprej preimenovala v Stranko demokratične prenove (SPD), zdaj pa je znana kot Socialni demokrati (SD). Poleg KSČM so v Evropi komunistično ime obdržali na primer še moldavski in ruski komunisti.
Komunistična stranka Češkoslovaške
Uradno je bila KSČM ustanovljena marca 1990, ko se je dotlej vladajoča Komunistična stranka Češkoslovaške (KSČ) razdružila na češko KSČM in na slovaško Komunistično stranko Slovaške (KSS). Ta zadnja se je novembra istega leta preimenovala v Stranko demokratične levice (SDL). Leta 1993 je bilo tudi konec Českoslovaške in nastali sta dve novi državi – Češka in Slovaška.
Filipa, ki odhaja s čela KSČM, bo verjetno zamenjala Kateřina Konečna. Ta bo imela težko nalogo – komuniste spet vrniti v češki parlament. Številni dvomijo, da ji bo to uspelo.
KSČ, ta je bila ustanovljena leta 1921, je bila pred drugo svetovno vojno zelo priljubljena stranka. Prvič se je potegovala za glasove na češkoslovaških parlamentarnih volitvah leta 1925 in se s skoraj trinajstimi odstotki glasov uvrstila na drugo mesto.
Razkosanje in razpad Češkoslovaške
Na volitvah leta 1929 je KSČ doživela osip glasov in padla na četrto mesto. Enak izid je dosegla tudi leta 1935. Tega leta je na Češkoslovaškem zmagala stranka sudetskih Nemcev, ki jo je podpirala nacistična Nemčija.
Septembra 1938 se je morala Češkoslovaška odpovedati ozemlju, na katerem je živela nemška manjšina, naslednji mesec so svoj del države dobili tudi Madžari, del Češkoslovaške je zasedla tudi Poljska. Leta 1939 so se Slovaki osamosvojili, Češko in Moravsko pa je zasedla Hitlerjeva Nemčija.
Prepričljiva zmaga komunistov na volitvah leta 1946
Znova je imela Češkoslovaška demokratične in svobodne volitve šele po koncu druge svetovne vojne – leta 1946. Na teh volitvah (na njih je glasovalo skoraj 94 odstotkov vseh volivcev v državi) so slavili češkoslovaški komunisti pod vodstvom Klementa Gottwalda. Dobili so 31,2 odstotka glasov in 93 sedežev.
Prvomajska parada v Pragi leta 1987. Udeleženci prvomajskega shoda nosijo fotografije (od leve proti desni) Klementa Gottwalda, Lenina, Friedricha Engelsa in Karla Marxa. Gottwald je češkoslovaške komuniste vodil od leta 1929 do 1953. Leta 1948 so po njem preimenovali čevljarsko mesto Zlin v Gottwaldov. V tem mestu se je rodila tudi Ivana Zelničkova, poznejša Ivana Trump, prva žena Donalda Trumpa. Gottwald se je rodil v bližini mesta Vyškov, ki leži nekaj deset kilometrov stran od Zlina.
Na volitvah je nastopila tudi leta 1939 ustanovljena Komunistična stranka Slovaške (KSS) – dobila je 6,9 odstotka glasov in 21 sedežev. KSČ in KSS sta tako skupaj imeli 114 sedežev od 300 v češkoslovaškem parlamentu. KSČ in KSS sta se (znova) združili v enotno stranko leta 1948. KSS je še vedno obstajala, a je delovala znotraj KSČ.
Komunistični državni udar
Volitve leta 1946 so bile za nekaj desetletij tudi zadnje svobodne volitve na Češkoslovaškem. Komunisti, ki jim je priljubljenost upadala, so namreč februarja 1948 s podporo Sovjetov izvedli državni udar. Začelo se je obdobje partijske diktature, ki je trajalo vse do žametne revolucije leta 1989.
Praška pomlad
Vmes so reformno usmerjeni češkoslovaški komunisti pod vodstvom Slovaka Aleksandra Dubčka skušali v državi uveljaviti t. i. socializem s človeškim obrazom, a so praško pomlad, kot so tudi rekli češkoslovaškim reformnim prizadevanjem, avgusta 1968 zadušili tanki sovjetske Rdeče armade in štirih drugih vzhodnoevropskih komunističnih držav.
Avgusta 1968 so vojske večine članic Varšavskega pakta na čelu z Rdečo armado vdrle na Češkoslovaške in zadušile praško pomlad. Na fotografiji: sovjetski tanki in prebivalci Prage, ki protestirajo proti invaziji na Češkoslovaško. Aprila 1969 je Dubčka na čelu češkoslovaške partije zamenjal protireformni Gustav Husak. Začelo se je obdobje t. i. normalizacije (čistke v partiji, znova centraliziran nadzor nad gospodarstvom, vnovična avtoritarna oblast partije, tesni stiki s socialističnimi državami ...), ki je trajalo do žametne revolucije leta 1989.
V invaziji na Češkoslovaško so poleg Sovjetske zveze od članic Varšavskega pakta sodelovale Vzhodna Nemčija, Poljska, Madžarska in Bolgarija. V napadu nista želeli sodelovati Romunija in Albanija. Zadnja je zaradi napada tudi zapustila pakt. Vsega skupaj je v Češkoslovaško vdrlo 200 tisoč vojakov Varšavskega pakta (po nekaterih podatkih pa kar pol miljona) in pet tisoč tankov.
Žametna revolucija
Na oblast v Pragi so tako s tujo pomočjo namesto Dubčkovih reformistov prišli češkoslovaški partijski trdorokci. Ti so se morali posloviti z oblasti konec leta 1989, ko so jih množične demonstracije in splošna stavka v času žametne revolucije (novembra in decembra omenjenega leta) prisilile, da so oblast izročili predstavnikom demokratičnih gibanj.
Decembra 1989 so tako Čehi in Slovaki dobili vlado, v kateri so bili komunisti v manjšini, predsednik parlamenta je postal Dubček, predsednik države pa najbolj znani češkoslovaški protikomunistični oporečnik Vaclav Havel. S tem se je tudi končala 41-letna enopartijska vladavina na Češkoslovaškem.
Lustracija
Junija 1990 so bile na Češkoslovaškem prve svobodne in demokratične volitve po letu 1946. Na Češkem je skoraj polovico glasov dobil Državljanski forum, KSČ oziroma takrat že KSČM je bila druga z nekaj več kot 13 odstotki. Na Slovaškem je KSS dobila približno enak odstotek glasov. Češkoslovaški oziroma natančneje češki komunisti so bili od takrat potisnjeni na obrobje in dobili vlogo črne ovce, s katero ni hotel nihče sodelovati.
Protireformni Husak (ta je bil Slovak, tako kot Dubček) je KSČ vodil do leta 1987, predsednik Češkoslovaške pa je bil do 10. decembra 1989. Novembra 1989 so izbruhnili množični protesti. KSČ je decembra privolila v odhod z oblasti. Decembra 1989 je najbolj znani češkoslovaški protikomunistični oporečnik Vaclav Havel postal predsednik Češkoslovaške. Na fotografiji: Havel pozdravlja zbrano množico.
Češkoslovaška je poleg tega leta 1991 dobila tudi t. i. lustracijsko zakonodajo, ki je častnikom in sodelavcem češkoslovaške komunistične tajne službe StB, visokim funkcionarjem KSČ, članom ljudske milice in študentom nekaterih visokih šol prepovedovala celo vrsto položajev v državni upravi, vojski, policiji, ustavnem sodišču in v državnih podjetjih (delno so na Češkem lustracijo v poznejših letih omilili). Na Slovaškem je lustracija veljala samo do leta 1996.
Leta osame in veliki regionalni uspeh leta 2012
KSČM se je na čeških volitvah leta 1992 znova zavihtela na drugo mesto, leta 1996 pa je padla na tretje mesto. Tretja je bila tudi leta 1998. Tudi leta 2002 se je uvrstila na tretje mesto, dosegla pa je solidnih 18,5 odstotka glasov. Tretja je bila tudi leta 2006, leta 2010 pa je zdrsnila na četrto mesto. Leta 2013 je bila znova tretja najmočnejša stranka v državi s skoraj 15 odstotki glasov.
KSČM se je dobro odrezala na regionalnih volitvah leta 2012, ko je zmagala v dveh od trinajstih čeških regij – v Karlovih Varih in v Ustih nad Labem. Skupaj je na državni ravni dobila več kot 20 odstotkov glasov in se uvrstila na drugo mesto, za socialdemokrati. To leto je prvič znova okusila slast oblasti na regionalni ravni.
Skozi priprta vrata na oblast v Pragi
Na državnih volitvah leta 2017 je prvič v svoji zgodovini dobila manj kot deset odstotkov glasov in je tako pristala šele na petem mestu. Kljub temu je stranka prvič po letu 1989 oziroma 1990 skozi priprta vrata prišla na oblast. V zameno za vpliv v državnih podjetjih je podprla manjšinsko vlado liberalnega populista Andreja Babiša. A hkrati je bila ta vrnitev na oblast tudi labodji spev KSČM.
Češka je veljala za državo, ki je uspešno lustrirala komuniste. Toda po drugi strani je nekdanji pomembni član komunistične nomenklature in sodelavec češkoslovaške tajne komunistične službe StB Andrej Babiš po žametni revoluciji brez težav obogatel. Kot t. i. rdeči direktor je privatiziral državno podjetje, ki ga je vodil že v času socializma. Na koncu je v kapitalistični Češki postal milijarder in drugi najbogatejši Čeh (po rodu je Slovak, tudi rojen je bil na Slovaškem). Leta 2012 je ustanovil liberalno populistično stranko Ano, leta 2014 postal namestnik češkega premierja in finančni minister, leta 2017 pa s pomočjo socialdemokratov in komunistov še premier. Po letošnjih volitvah se verjetno seli v opozicijo.
Napoved letošnje volilne katastrofe je bil že lanski klavrn izkupiček na regionalnih volitvah, na katerih je KSČM na državni ravni dobila le 4,75 odstotka glasov.
Za komuniste je bila usodna podpora Babišu
In kje so razlogi za volilno apokalipso čeških komunistov? Kot piše AFP, je razlogov več. "S tem, ko so se pridružili vladi, so komunisti izgubili svoj status protestne stranke," je za AFP povedal Josef Mlejnek s praške Karlove univerze.
Del njihovih volivcev tudi ni bil preveč navdušen nad dejstvom, da KSČM kot stranka delavcev podpira vlado, ki jo vodi milijarder Babiš. Še zlasti, ker se na Babišev račun kopičijo očitki o skorumpiranosti in davčnih utajah. Nedavno razkriti Pandorini dokumenti so tako morda bolj škodovali komunistom kot Babišu.
Izumiranje volilne baze in "prebeg" upokojencev k Babišu
Po drugi strani pa jim je Babiševa stranka Ano vzela del tradicionalnih volivcev – upokojencev. Spretni Babiš, ki ima za sabo tudi močan marketinški pogon, kakršnega si KSČM ne more privoščiti, jim je upokojene volivce speljal z dviganjem pokojnin in uveljavljanjem drugih ugodnosti.
Do lanskega leta je Slovaško dolga leta vodila socialdemokratska stranka Smer. Ta je po svoje dedinja Komunistične stranke Slovaške (KSS), slovaškega krila Komunistične stranke Češkoslovaške. Vodja Smeri je Robert Fico. Ta je svojo politično kariero začel leta 1986, ko se je včlanil v KSS oziroma v KSČ. Leta 1992 je bil izvoljen za poslanca slovaškega parlamenta na listi Stranke demokratične levice (SDL), ki je bila pravna naslednica KSS. Leta 1999 je Fico ustanovil Smer. Leta 2004 so se njegovi Smeri pridružili vse druge slovaške levičarske stranke, tudi SDL.
KSČM je zašla v hude težave tudi zaradi demografskih sprememb – njihova tradicionalna volilna baza v industrijskih oziroma deindustrializiranih krajih se stara in počasi izumira, stranki pa po drugi strani ni uspelo privabiti dovolj mladih volivcev.
Togi češki komunisti in prilagodljivi slovaški komunisti
Češke komuniste je tako morda za vedno pogubilo to, da je njihova stranka KSČM preprosto okostenela. Slovaški tovariši so bili malce bolj iznajdljivi in so bolj upoštevali modrost, ki jo je v italijanskem romanu Gepard izrekel eden od glavnih likov Tancredi Falconeri: "Če želimo, da vse ostane, kot je, se mora vse spremeniti."
KSS se je tako preimenovala v Stranko demokratične levice (SDL). Od nje se je leta 1999 odcepila socialdemokratska stranka Smer pod vodstvom Roberta Fica. Leta 2004 se je SDL pridružila bolj priljubljeni Smeri. Ta je leta 2006 zmagala na slovaških volitvah in vladala do leta 2010. Znova je vladala od leta 2012 do 2020. Od lani je Smer znova v opoziciji.
45