Ponedeljek, 17. 7. 2017, 4.08
7 let, 2 meseca
Varčevati je treba, pa naj stane, kar hoče
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,95
Velika Britanija je nedavno pokazala, da nasprotovanje varčevalni politiki še vedno prinaša precej volilnih glasov. So varčevalne politike rešitev ali del težave?
"Treba je varčevati, naj stane, kar hoče!" je bil menda ironičen ljubljanski grafit, ki je nastal v 80. letih prejšnjega stoletja, v času tako imenovane stabilizacije, ko je socialistično Jugoslavijo, katere del smo bili tudi takrat Slovenci, pestila gospodarska kriza in zategovanje pasu.
- Je to bila ena od največjih prevar 20. stoletja?
- Kako nevarno je utapljanje v dolgovih
- Zakaj je koristno, če je država do vratu zadolžena
- Zakaj Slovenija še sto let ne bo dohitela Švico
Ko so si padli v objem zahodni bankirji in komunisti
A zategovanje pasu v tedanji Jugoslaviji ni bilo nič v primerjavi s tem, kar se je dogajalo v Romuniji, kjer je vladal Nicolae Ceasescu. Romunija je bila poleg Jugoslavije prva od socialističnih držav, ki se je v 70. letih začela množično zadolževati na Zahodu.
To so bili časi, ko so si – kot pravi britanski zgodovinar Mark Mazower - padli v objem zahodni bankirji in vzhodnoevropski komunisti.
Ko je bil romunski diktator Nicolae Ceausescu (v sredini) za Zahod še koristen: obisk pri britanskem premierju Jamesu Callaghanu leta 1978.
Zategovanje pasov v socialističnih državah v 80. letih
Zahodni bankirji so imeli namreč ogromno denarja, tako imenovane naftne dolarje, ki so jim ga v banke prinašali arabski šejki po skokovitem dvigu cen nafte po prvi naftni krizi, komunistični oblastniki pa so z izposojenim denarjem ohranjali svojo oblast.
V 80. letih, ko je izbruhnila dolžniška kriza, je večina socialističnih držav zategnila pas, a tudi odlagala plačevanje dolgov. Jugoslaviji na primer je uspel tudi delen odpis dolgov.
Neizprosno varčevanje v Ceausescujevi Romuniji
A Romunija se je odzvala drugače. Ceausescu je namreč s pomočjo tajne policije Securitate uvedel tako strogo varčevanje in znižanje življenjske ravni prebivalstva, da je odplačal vse dolgove zahodnim bankirjem.
Cena, ki jo je plačala Romunija, je bila huda. Romunija je dobila celo vzdevek Ceauschwitz, Romuni pa so začeli romunskega diktatorja enačiti s transilvanskim grofom Drakulo, ki pije kri ljudem. Ne preseneča, da je bil prav v Romuniji najbolj krvav prehod v demokracijo. Nakopičen bes ljudi je bil zaradi strogosti režima in trdega prisilnega varčevanja pač velik. Na fotografiji: romunska vstaja leta 1989, ki je bila usodna za Nicolaeja Ceausescuja in njegovo ženo Eleno.
Nepriljubljeno zategovanje pasov po izbruhu finančne krize
Varčevalne politike, ki smo jim v Evropi priča od izbruha finančne oziroma evrske krize, so seveda zelo daleč od neusmiljene Ceasescujeve politike (pa tudi razlogi za prezadolževanje niso enaki kot v komunistični Romuniji), a so še vedno nepriljubljene, kar se je pokazalo na nizu volitev v članicah EU.
Je varčevalna politika prava pot za reševanje težav, se že leta sprašujejo številni, zlasti glede razmer v Grčiji. Ta država ob Egejskem morju, kjer se prav te dni spominjajo tako imenovane bruseljske kapitulacije, ko je moral grški premier Aleksis Cipras 13. julija 2015 privoliti v stroge reforme v zameno za nadaljnjo pomoč, zateguje pas že od leta 2010, a dolg v razmerju na bruto domači proizvod (BDP) še vedno narašča.
Grčija je država, ki je z goljufijami vstopila v evroobmočje. Na koncu se je izkazalo, da je evro za državo med Jonskim in Egejskim morjem svojevrstni mlinski kamen, ki jo je potegnil proti dnu.
Naraščanje javnega dolga v času zategovanja pasu
Če je imela Grčija leta 2009 po podatkih Eurostata javni dolg v višini 126,7 odstotka BDP, se je do leta 2013 ta dvignil na 177,4 odstotka, lani pa je bil 179-odstoten. Do zdaj najvišji je bil leta 2014, ko je znašal 179,7 odstotka BDP. Z gospodarskim krčenjem je namreč padal tudi BDP in s tem se je povečeval tudi dolg v razmerju do BDP.
Čeprav je imela in ima Grčija veliko zagovornikov, ki so kritični do varčevalne politike, češ da samo še poslabšuje gospodarstvo (kar je deloma res, saj na primer varčevanje v javnem sektorju zmanjša kupno moč velikega dela prebivalstva, to pa vpliva tudi na zasebno gospodarstvo, ki je odvisno od te kupne moči), so težave egejske države povezane predvsem z njenimi lastnimi napakami.
Grčija - država brez pomembne industrije
Grčija je država brez pomembne industrije z visoko dodano vrednostjo, ki bi bila izvozno močna, ampak je blaginjo pred krizo povečevala samo z izsposojenim denarjem. Če bi bila Grčija industrijsko cvetoča država, kot najbolj zadolžena država na svetu Japonska, dolgovi zanjo ne bi bili usodni.
Varčevalna politika, ki jo je narekovala med Grki osovražena trojka, je januarja 2015 na predčasnih volitvah na oblast pripeljala Ciprasa in njegovo radikalno levo Sirizo, ki je obljubljala odpravo varčevanje in vrnitev predkrizne blaginje. Svojih nerealnih obljub pozneje seveda Cipras ni mogel izpolniti.
Nepriljubljeni ukrepi odnesejo z oblasti Sarkozyja in portugalske konservativce
A Grčija ni bila edina evrska država, kjer je varčevalna politika prispevala k menjavam na oblasti in deloma tudi k radikalizaciji. Nepriljubljena pokojninska reforma je tako v Franciji leta 2012 pomagala odnesti z oblasti Nicolasa Sarkozyja, ki ga je v Elizejski palači zamenjal zdaj tudi že spodleteli socialistični politik Francois Hollande.
Tudi na Portugalskem, ki je morala po nareku trojke sprejemati nepriljubljene ukrepe, se je leta 2015 s pomočjo protivarčevalne retorike na oblast zavihtel socialist Antonio Costa.
Portugalski socialist Antonio Costa od novembra 2015 vlada pirenejski državi ob Atlantskem oceanu.
Španija in Slovenija
V sosednji Španiji tamkajšnji različici Sirize – Podemosu – ni uspelo doseči Ciprasovega uspeha, a konservativci premierja Mariana Rajoya, ki so izvajali varčevalne ukrepe, so doživeli velik padec glasov in šele po predčasnih volitvah leta 2016 jim je uspelo znova sestaviti vlado.
Tudi v Sloveniji je med zaposlenimi v javnem sektorju nepriljubljeni zakon o uravnoteženju financ (Zujf) prispeval kamenček v mozaiku, ki je omogočil strankam levo od sredine, da so na predčasnih volitvah leta 2014 dosegle ustavno večino v parlamentu.
Otok bi skoraj dobil najbolj levo usmerjenega premierja v zgodovini
A nedavne predčasne volitve v Veliki Britaniji so pokazale, da je nasprotovanje varčevalni politiki, čeprav se je Evropa več ali manj izvlekla iz krize, še vedno vabljiva tema za nabiranje glasov.
Laburistom, ki jih vodi Jeremy Corbyn, verjetno najbolj levo usmerjeni politik v njihovi zgodovini, bi skorajda uspelo premagati konservativce Therese May, ki so jim ankete še aprila letos napovedovale veličastno zmago. Boj proti tako imenovanim tory cuts (sl. torijsko, to je konservativno zategovanju pasov oziroma rezanje stroškov) je pomagal laburistom k nepričakovanemu uspehu.
Konservativci so povečali javni dolg
Pri tem je zanimivo, da Velika Britanija od leta 2010, ko so na oblasti konservativci, sploh ni znižala javnega dolga, ampak ga je – večinoma zaradi sanacije finančnega krize - celo povečala, in sicer s 76 odstotkov BDP na lanskih 89 odstotkov BDP. Očitki o grozljivem torijskem zategovanju pasov so tako daleč od resnice.
A če sta dolžniška kriza in uspeh protivarčevalnih politikov v zibelki demokracije, to je Grčiji, posledica prevelikih zahtev in upov prebivalcev slabo industrializirane države, sta dolžniška kriza in uspeh protivarčevalnih politikov v zibelki sodobne parlamentarne demokracije, to je Veliki Britaniji, mogoče tudi zapoznela negativna posledica thatcherjanske deindustrializacije v 80. letih prejšnjega stoletja.
Zahodne države, ki so se izognile pretirani deindustrializaciji (ki je na drugi strani prenapihnila javni sektor, tudi v Veliki Britaniji), na primer Nemčija ali Švedska, imajo manj težav z zadolženostjo oziroma prenašanjem bremen zadolženosti ter s tem manj težav s protivarčevalnimi strankami. Na fotografiji: delavci v BMW-jevi tovarni v Leipzigu v Nemčiji.
Socialdemokratska Švedska ima manjši javni dolg kot Velika Britanija
Švedska, ki je tako kot Velika Britanija zunaj evrskega območja ter je znana kot manj davčno ugodna in tradicionalno socialdemokratsko usmerjena, je imela konec lanskega leta dokaj skromnih 41,6 odstotka BDP javnega dolga oziroma več kot polovico manj od Velike Britanije.
