Četrtek, 18. 1. 2024, 18.51
10 mesecev, 1 teden
Temna skrivnost, ki vam jo skušajo zamolčati
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,94
Javier Milei, ki je odločni zagovornik libertarne ideologije, obljublja, da bo Argentino popeljal na pot gospodarskega okrevanja. Njegovi prvi ukrepi so za zdaj povečali že tako visoko inflacijo.
Argentinski predsednik Javier Milei trdi, da je glavni krivec za siromašenje Argentine kolektivizem, tj. socializem. To je poudarjal tudi na letošnjem Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu. Poglejmo, kje se je v resnici zalomilo Argentincem.
Med gosti letošnjega srečanja Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) v Davosu je bil tudi argentinski predsednik Javier Milei. Ta je svetovno pomembne politike in poslovneže, ki so se zbrali v švicarskem alpskem mestu, v sredinem govoru pozval, naj zavrnejo socializem in se oprimejo prostotržnega kapitalizma, s katerim lahko končajo svetovno revščino.
Zakaj je po Mileiu Argentina postala revna država
Povedal je tudi to: "Osrednji voditelji zahodnega sveta so opustili model svobode za več različic tega, čemur pravimo kolektivizem. Tukaj smo, da vam povemo, da kolektivistični eksperimenti nikoli niso rešitev za težave, ki pestijo ljudi po svetu – prej so temeljni vzrok. Verjemite mi, nihče ni v boljšem položaju kot mi, Argentinci, da bi pričal o teh dveh točkah. Ko smo prevzeli model svobode v 60. letih 19. stoletja, smo v 35 letih postali vodilna svetovna sila. Toda ko smo v zadnjih stotih let prevzeli kolektivizem, smo videli, kako so naši državljani postali sistematično revnejši in so padli na 140. mesto na svetu."
Po Mileievi razlagi je torej za argentinske težave v zadnjih stotih letih glavni krivec kolektivizem oziroma socializem. A to je preveč poenostavljena razlaga. Dejstvo je, da je Argentina nekdaj veljala za eno od najbogatejših držav na svetu. Dejstvo je tudi, da je Argentina zdaj glede na nominalni bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca šele na 68. mestu na svetu.
Milei s šokterapijo skokovito povečal inflacijo
Okoli 40 odstotkov Argentincev živi pod pragom revščine, v državi pa divja visoka inflacija. Po podatkih, objavljenih na spletni strani statista.com, je bila inflacija leta 2022 72-odstotna, pred predsedniškimi volitvami oktobra lani, na katerih je slavil Milei, pa je bila nekaj več kot 140-odstotna. A Mileieva zmaga inflacije ni obrzdala, prej nasprotno.
Govor Javierja Mileia v Davosu:
Good explanation of what makes countries more or less prosperous
— Elon Musk (@elonmusk) January 18, 2024
pic.twitter.com/D254kMpgDh
Zaradi Mileieve protržne šokterapije so decembra lani silovito poskočile cene hrane, goriv in zdravil. Januarja letos je tako argentinska državna statistična agencija sporočila, da je inflacija že 211-odstotna, kar je največ v zadnjih 32 letih. Milei po drugi strani trdi, da so bile pred decembrskim povišanjem cene umetno zadrževane na prenizki ravni.
Kako je Argentina postala bogata država
Milei je v Davosu govoril, da je Argentina postala vodilna svetovna sila, ker je v 60. letih 19. stoletja prevzela model svobode. V resnici je argentinsko bogastvo temeljilo na tem, da je bila Argentina pred prvo svetovno vojno v gospodarskem smislu del Britanskega imperija oziroma, kot se je tudi reklo, neuradni del imperija.
Bila je velika izvoznica žita, (govejega) mesa, usnja in volne, v državo pa se je stekalo tudi veliko britanskega kapitala (pa tudi Britancev, ki so v deželo tanga prinesli strast do nogometa). Toda po letu 1914 je začela Argentina nazadovati. Tega leta je bil odprt Panamski prekop, kar je pomenilo, da ladjam z Atlantika proti Tihemu oceanu ni bilo več treba potovati skoti Magellanov preliv. To je udarilo argentinska pristanišča, ki so izgubila svoj strateški pomen.
Protekcionizem in general Peron
Po letu 1917 se je začel umikati tudi britanski kapital, saj je Veliko Britanijo izčrpavala vojna z Nemčijo. Za nameček se je v Argentini v naslednjih letih, ko jo je prizadela velika kriza v 30. letih prejšnjega stoletja, pojavljala politična negotovost (vojaški državni udari in vojaške diktature), v gospodarstvu pa se je uveljavil protekcionizem.
General Juan Peron je leta 1943 sodeloval v vojaškem udaru, leta 1946 pa je bil izvoljen za predsednika države. Tedanja argentinska prva dama je bila med Argentinci priljubljena Eva (Evita) Peron. Peron, ki je bil velik občudovalec Benita Mussolinija in njegovega fašističnega korporativizma, je skušal v Argentini postaviti na noge nekakšno nemarksistično socialno državo. Njegove ideologije se je oprijelo ime peronizem.
Številni slabšanje argentinske gospodarske moči povezujejo s tem, da je leta 1946 prišel na oblast general Juan Peron. Ta je uvedel socialne reforme v korist delavcev, okrepil sindikate, podržavljal podjetja in obenem skušal s protekcionističnimi ukrepi okrepiti argentinsko industrijo. Njegove politike se je oprijelo ime peronizem.
Usodna politika nadomeščanja uvoza
Težko pa je trditi, da je bil Peron nekakšen socialist, kaj šele komunist, saj je bil med drugim občudovalec italijanskega fašističnega diktatorja Benita Mussolinija in je grajal nürnberške procese proti vodilnim nacistom. Po drugi svetovni vojni je Argentina postala varno zavetje za pobegle naciste, ki so jih iskali zaradi zločinov. Leta 1946 je Peron tudi dovolil prihod slovenskih beguncev pred komunizmom, ki so pred tem živeli v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji. Prvi so na argentinska tla stopili leta 1947.
Najverjetneje glavni razlog za argentinsko nazadovanje je bil gospodarski protekcionizem. Argentina, ki ji je bogastvo prinesla vključenost v svetovno trgovino (izvoz žita in mesa), je želela v skladu s politiko t. i. nadomeščanja uvoza zgraditi močno domačo industrijo. Ta politika je temeljila na zamislih argentinskega ekonomista nemškega rodu Raula Prebischa, ki je izdelal t. i. teorijo odvisnosti.
Gradnja lastne argentinske industrije
Kot je bil prepričan, lahko periferne države, izvoznice kmetijskih pridelkov ter surovin, postanejo neodvisne od središča, tj. od industrijskih velesil, kot so na primer ZDA, le tako, da zgradijo lastno industrijo – in z lastnimi industrijskimi izdelki nadomestijo uvoz izdelkov iz tujine.
Pred desetletji je bil zelo vpliven argentinski ekonomist Raul Prebisch, ki je trdil, da lahko obrobne države postanejo gospodarsko neodvisne od najbolj razvitih držav, če protekcionistično omejijo uvoz industrijskih izdelkov in razvijejo lastno industrijo. Prebisch je leta 1950 postal tudi direktor Ekonomske komisije za Latinsko Ameriko, ki je bila ustanovljena v okviru Združenih narodov. Med letoma 1964 in 1969 je bil tudi generalni tajnik Konference Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD). Na fotografiji: Prebisch leta 1968 govori na srečanju UNCTAD v New Delhiju.
Toda ta politika je južnoameriško državo namesto v gospodarsko neodvisnost pripeljala v še večje nazadovanje, saj jo je gradnja industrije, ki ni vpeta v svetovni trg, osiromašila (podobno se je zgodilo argentinski sosedi Urugvaju, ki je pred drugo svetovno vojno veljala za južnoameriško Švico).
Neuspešne argentinske prostotržne reforme
A kot je v ameriškem spletnem mediju Compact Magazin novembra lani zapisal Juan David Rojas, so se že pred Mileiem pojavljali številni poskusi zmanjševanja vpliva države na gospodarstvo in odmikanja od protekcionizma.
"V nasprotju s pripovedjo, ki jo je oblikovala Mileieva kampanja, Argentina zadnjih 70 let ni trpela pod jarmom komunizma in protekcionizma. Pravzaprav so načela prostega trga v Argentini preizkušali različni akterji, od neštetih argentinskih vojaških diktatur do Mauricija Macrija (nekdanji konservativni argentinski predsednik, ki je vladal med letoma 2015 in 2019, op. p.) in peronistične administracije predsednika Carlosa Menema, ki je vladal med letoma 1989 in 1999," poudarja Rojas.
Deindustrializacija in katastrofalni zlom leta 2001
Menem je tako začel privatizacijo številnih državnih podjetij (kar je vplivalo tudi na deindustrializacijo Argentine v 90. letih preteklega stoletja), zmanjšal je število zakonskih predpisov, tj. dereguliral gospodarstvo, bolj vključil argentinsko gospodarstvo v svetovno trgovino, znižal inflacijo in peso vezal na dolar.
Pred stotimi leti je Argentina veljala za bogato državo, zdaj pa se na vsakih nekaj let ta južnoameriška država znajde v hudi gospodarsko-finančni krizi ter zdrsne na rob bankrota ali pa dejansko bankrotira.
Končalo se je z argentinsko finančno-gospodarsko katastrofo leta 2001. Po Rojasu je bil razlog zanjo to, da so tuji vlagatelji po ruski in azijski finančni krizi v poznih 90. letih začeli umikati dolarje iz Argentine, s čimer so peso poslali v spiralo smrti.
Zapravljiva proračunska politika in javni dolg
Najšibkejša točka Argentine je po Rojasovem mnenju proračunska nedoslednost in neodgovornost oblastnikov, ki je značilna tako za zagovornike prostega trga kot zagovornike močne vloge države v gospodarstvu. Tudi če na primer konservativci znižajo davke, še vedno ne oklestijo proračunskih izdatkov.
Tu pa pridemo na težavo, ki se ji reče javni dolg. Čeprav za Argentino pogosto slišimo, da je na robu bankrota ali je že v bankrotu, na papirju njen javni dolg ni med najvišjimi na svetu. A kljub temu je za slabotno argentinsko gospodarstvo to veliko breme. Po oceni, objavljeni na spletni strani statista.com, je leta 2023 argentinski javni dolg znašal skoraj 90 odstotkov BDP.
Peronistka zmanjšuje javni dolg, konservativec ga poveča
Ironija je, da se je javni dolg zelo povečal prav v času, ko je Argentini vladal desnosredinski Macri (ta je najemal velika posojila v dolarjih pri Mednarodnem denarnem skladu), medtem ko je peronistična predsednica Cristina Kirchner, ki je pred njim vladala med letoma 2007 in 2015, javni dolg zmanjšala.
Argentina na svetovni trg izvaža v prvi vrsti kmetijske pridelke (soja, koruza, pšenica, meso …). Njeni največji izvozni trgi so Brazilija, Kitajska, ZDA, Čile in Indija.
