Argentina: Zgodba o uspehu, ki je zgrajena na vladnih lažeh

Decembra lani so svetovne medije preplavila poročila o stavki argentinskih policistov, ki je številne argentinske province pahnila v brezvladje in kaos. Nezadovoljni argentinski policisti, ki so zahtevali višje plače, so namreč križem rok opazovali, kako organizirane tolpe ropajo in požigajo trgovine.

Ko odpada omet s pročelja zgodbe o uspehu Stavka policistov in plenjenje sta bila jasen dokaz, da 40-milijonska Argentina ni več južnoameriška zgodba o uspehu in da je v deželi tanga nekaj hudo narobe. Izkazalo se je, da se za lepim pročeljem, ki ga je skušala argentinska vlada ohranjati tudi s prirejanji statističnih podatkov, skrivajo nakopičene težave. Prirejanje podatkov se je, kot piše The Economist, začelo leta 2007, ko je v Argentini krmilo v roke prvič prevzela ženska – levo usmerjena peronistka Cristina Fernandez de Kirchner, ki je bila prej štiri leta prva dama, saj je bil v letih 2003–2007 predsednik države njen mož Nestor Kirchner.

Leta 2007 je tako vladni sekretar za notranjo trgovino Guillermo Moreno posredoval pri argentinskem statističnem uradu INDEC, da je ta začel prirejati podatke o višini inflacije. Argentinski statistiki še dandanes objavljajo prirejene podatke o inflaciji (uradno je inflacija 10-odstotna, dejansko pa 20-odstotna), čeprav je Moreno nedavno odstopil s svojega položaja. Se bo prirejanje statističnih podatkov zaradi grožnje tujine končalo? Moreno je odstopil po tem, ko je zaradi prirejanja statističnih podatkov Argentino pod drobnogled vzel Mednarodni denarni sklad (MDS). Ta je južnoameriški državi celo zagrozil, da bo zamrznil njeno članstvo v skladu oziroma jo celo izključil iz njega, če ne bo prenehala prirejati statističnih podatkov. Bo ta grožnja končala argentinsko "kreativno statistiko"?

Številni ekonomisti, med njimi Juan Luis Bour iz možganskega trusta FIEL, so prepričani, da bo več ali manj vse po starem, da bo vlada po novem pri računanju inflacije upoštevala samo zamrznjene cene, ne pa tudi nenadzorovanih cen.

Vlada pa ne prireja samo podatkov o višini inflacije. Skriva tudi podatke o razširjenosti revščine. Po vladnih zagotovilih je revnih samo okoli 4,7 odstotka mestnega prebivalstva, toda Katoliška univerza iz Buenos Airesa je glede na resnične življenjske stroške izračunala, da je revnih v resnici okoli 27 odstotkov.

Napihnjena gospodarska rast, umorjeni ljudje pa "izginjajo" Podcenjena višina inflacije ima vpliv tudi na uradne izračune bruto domačega produkta (BDP) od leta 2007. Gospodarska rast leta 2013 tako ni bila uradno napovedanih 5,1 odstotka, ampak za več kot dve odstotni točki nižja. Prirejajo tudi podatke o novih gradnjah (resnični obseg novih gradenj je za nekajkrat manjši kot uradni) in širitvi industrijske proizvodnje (dejanska je do več kot deset odstotnih točk nižja kot uradna).

Vladni statistiki napihujejo tudi podatke o pridelavi hrane, da bi argentinsko gospodarstvo prikazali v lepši luči. V obseg pridelane koruze so tako v nasprotju s prejšnjo prakso preprosto vključili tudi koruzo, ki jo kmetje uporabljajo za krmljenje domačih živali.

V deželi tanga, ki je svetu med drugim dala tudi zdajšnjega papeža Frančiška, se ne olepšuje samo gospodarskih podatkov, če je treba, "izginjajo" tudi mrtvi. Da javnost ne bi bila preveč zgrožena zaradi poslabšanih varnostnih razmer, je pravosodno ministrstvo leta 2009 preprosto prenehalo objavljati letne statističnih podatke o stopnji kriminala.

Argentincem je dovolj metanja statističnega peska v oči Zdravstveno ministrstvo pa je iz statistik odštelo skoraj dve tretjini umorov, ki jih zdaj s skoraj orwellovskim novorekom uradno predstavlja kot "smrt zaradi zunanje agresije iz neznanega razloga" – teh je bilo leta 2011 kar 3.124.

Težava predsednice Fernandezove pa je, da njena vlada s statističnim goljufanjem ne more več preslepiti svojih državljanov, ki dobro vedo, da so dejanske razmere slabše, kot jih skuša prikazati vladna statistika. Argentina pod oblastjo svoje predsednice, še zlasti po njeni drugi zmagi na predsedniških volitvah leta 2011 , vse bolj jadra v objem protekcionizma in večanje moči države v gospodarstvu.

Leta 2012 je tako vlada med drugim podržavila argentinsko naftno družbo YFE in omejila uvoz iz tujine. Cilj teh ukrepov je spodbuda domače industrije, a uspeha ni. Argentina se tako ne more "odlepiti" od svoje neslavne tradicije, da skoraj vsako desetletje zdrsne v hudo finančno-gospodarsko krizo (zadnja huda kriza je bila 1998–2002, ki je leta 2001 Argentino dejansko pahnila v bankrot).

Kako je protekcionizem uničil cvetočo državo Prav tako se dežela pamp in gavčev ne more odlepeti od protekcionističnih zamisli, ki so ji gospodarsko vedno škodile. Manj znano je namreč, da je bila Argentina, katere glavni gospodarski temelj je bila zaradi ugodnih zemljepisnih in podnebnih dejavnikov živinoreja, leta 1913 deseta najbogatejša država na svetu. Njen BDP na prebivalca je bil takrat med drugim večji od avstralskega in kanadskega (leta 2012 pa je bila po podatkih MDS šele na skromnem 55. mestu na svetu). Za Argentino je bilo usodno obdobje po letu 1930, ko je postala politično nestabilna zaradi številnih vojaških režimov (zadnji v obdobju 1976–1983) in uvajanja socialističnih idej o nadomeščanju uvoza z domačo industrijo, ki je državo pripeljal v protekcionizem in ponavljajoče se gospodarsko-finančne krize.