Petek, 3. 11. 2023, 19.27
1 leto, 1 mesec
Kdo je prišel prej? Judje ali Palestinci?
Eno od osrednjih vprašanj konflikta med Izraelci in Palestinci je vprašanje, kdo je prvi naselil deželo med Sredozemljem in reko Jordan. Palestinci trdijo, da so oni staroselci, Izraelci oziroma Judje pa kolonisti, ki so prišli na Bližnji vzhod iz evropskih držav. Judje pa se na drugi strani sklicujejo na to, da so pred razselitvijo na vse konce sveta na tem prostoru živeli že tisočletja pred Arabci. Lahko sodobna znanost razvozla uganko, kdo je bolj staroselski v Sveti deželi oziroma katera sodobna etnična skupina ima več povezav s starodavnimi prebivalci tega območja?
Bližnji vzhod je že desetletja sod smodnika, in sicer zaradi konflikta med Judi in Arabci oziroma med Izraelci in Palestinci. Državo Izrael so ustanovili evropski Judje, znani kot Aškenazi oziroma aškenaški Judje. Njihov jezik, preden so v Izraelu kot sporazumevalni jezik prevzeli hebrejščino, je bil jidiš, to je različica nemščine, kar ni presenetljivo, saj se Aškenazi kot skupnost prvič pojavijo v Porenju v srednjem veku.
Selitev Aškenazov v poljsko-litovsko državo
Pozneje so se množično selili na vzhod Evrope, v Poljsko oziroma poljsko-litovsko državo. V novejšem času pa so se (tudi zaradi pogromov v carski Rusiji) v velikem številu spet selili nazaj proti zahodu in čez veliko lužo. Mnogi Judje, tisti na zahodu Evrope, in tisti, ki so ostali na vzhodu Evrope, so bili žrtve holokavsta v času druge svetovne vojne.
Evropski Judje so se zaradi naraščajočega antisemitizma že v drugi polovici 19. stoletja priseljevali v Palestino, ki je bila tedaj del Otomanskega cesarstva. Leta 1917 je prišla Palestina pod britansko oblast in vrata judovskim priseljencem, čeprav je prihajalo tudi do konfliktov med Judi in Britanci, so se še bolj odprla.
Prihod mizraških Judov v Izrael
V Izrael, ki je bil ustanovljen leta 1948 (leto prej so Združeni narodi Palestino razdelili na judovski in arabski del), so pozneje prišli oziroma bili pregnani v Izrael Judje iz muslimanskih držav. Teh Judov se je v Izraelu oprijelo ime Mizrahi oziroma mizraški Judje. Ti Judje, ki so po kulturi blizu Arabcem, predstavljajo vsaj polovico judovskega prebivalstva v Izraelu. Njih vsekakor ne moremo označiti za nekakšne evropske koloniste na Bližnjem vzhodu.
Svetopisemski očak Abraham je mitološki prednik današnjih Judov. Po Svetem pismu je bil po rodu iz Mezopotamije, Bog pa mu je kot obljubljeno deželo dal območje, ki se približno ujema z mejami današnjega Izraela, Gaze in Zahodnega brega. Na tem območju so po biblijskih virih takrat živeli Kanaanci.
Kot vemo, se je vedno tleči izraelsko-palestinski konflikt znova razplamtel 7. oktobra, ko so pripadniki Hamasa nenadoma v velikem številu vdrli iz Gaze na jug Izraela in tam med drugim množično pobijali neoborožene civiliste, ne samo Izraelce, ampak tudi delavce iz tujih držav, na primer Tajce in Nepalce.
Pridobili DNK dveh starih Izraelcev iz železne dobe
Dva dni pozneje, 9. oktobra, je najbolj znani izraelski časnik Haaretz objavil članek o tem, da je znanstvenikom – arheologom in genetikom – uspelo pridobiti t.i. starodavni DNK iz okostja dveh starih Izraelcev, ki sta živela v času železne dobe in sta bila pokopana v bližini Jeruzalema.
V grobnici je bilo vse skupaj deset posameznikov, po trije odrasli moški in ženske ter štirje otroci. Verjetno gre za družinsko grobnico. Znanstveniki so grobnico datirali v obdobje med letoma 750 in 650 pred našim štetjem. Gre za obdobje t. i. prvega judovskega templja, pred babilonsko osvojitvijo Jeruzalema leta 586 pred našim štetjem.
Stari Izraelci in sodobna judovska populacija
To odkritje bo po Haaretzu odprla vrata odgovoru na vprašanje, kakšne so povezave starih Izraelcev, ki so živeli na območju med reko Jordan in Sredozemljem v prvem tisočletju pred našim štetjem, s sodobnim judovskim prebivalstvom. Prav tako bo preučevanje tega DNK tudi bolj pojasnilo, kakšno povezave imajo stari Izraelci s še starejšimi prebivalci tega območja.
Ugotovili so, da je moški pripadal haploskupini J2, ki je verjetno nastala nekje na Kavkazu ali v vzhodni Anatoliji. Mitohondrijski DNK pa je pokazal, da je imel eden od preučevanih starih Izraelcev daljne prednike po materini strani z območja Anatolije, drugi pa verjetno z območja Arabskega polotoka. DNK obeh starodavnih Izraelcev po mnenju znanstvenikov namiguje na genske prednike tako z območja Anatolije kot Arabskega polotoka.
Hebrejci, Izraelci in Judje. Hebrejci so bili semitsko ljudstvo, ki je govorilo hebrejščino. Bolj kot ne so sopomenka za stare Izraelce, še zlasti, ko so ti po svetopisemskem izročilu zasedli ozemlje Kanaancev. Izraelci so potomci svetopisemskega Izraela (Jakoba) oziroma potomci enega od dvanajstih Izraelovih rodov. Judje so po lastnem izročilu potomci Juda (eden od Izraelovih sinov) in drobcev še nekaterih drugih rodov. Po Judih ima ime pokrajina Judeja (za Judejo in Samarijo se uporablja tudi ime Zahodni breg). Njihova tradicionalna vera je judovstvo. Judje so dolga stoletja hebrejščino uporabljali le v verske namene, v Izraelu pa je prišlo do ponovne obuditve tega jezika kot pogovornega jezika.
Njun DNK pa je tudi povezava z bronastodobnimi Kanaanci. Do zdaj so genetiki že preučevali DNK Kanaancev, bronastodobnih prebivalcev tega območja in kakšne so povezave s sodobnimi populacijami.
Svetopisemski Kanaanci in njihove povezave s sodobnimi populacijami
Tako so ugotovili, da imajo starodavni Kanaanci močne povezave tako s sodobnimi judovskimi kot arabskimi populacijami. Prav tako so ugotovili, da so Kanaanci nastali z zlitjem neolitskega prebivalstva Levanta in nesemitsko govorečih priseljencev iz Kavkaza ali vzhodne Anatolije.
Čeprav Sveto pismo ostro razlikuje Kanaance in Izraelce oziroma Hebrejce, potomce očaka Abrahama iz Mezopotamije, ki jim je Bog deželo Kanaancev namenil kot Obljubljeno deželo, pa znanstveniki vse bolj domnevajo (tudi zaradi podobne materialne kulture obeh svetopisemskih ljudstev), da so železnodobni Izraelci v resnici eni od potomcev bronastodobnih Kanaancev oziroma so se razvili iz njih.
Prav tako so genetiki že pred leti ugotovili, da so Filistejci, ki so v Svetem pismu znani kot srditi sovražniki Izraelcev oziroma Hebrejcev (spomnimo se na zgodbi o Davidu in Goljatu ter o Samsonu), najverjetneje v južni Levant prišli iz egejskega območja. Iz etničnega imena Filistejcev, njihovi sta bili tudi obmorski mesti Gaza in Aškelon (ta leži v današnjem Izraelu), je tudi izpeljano ime Palestina.
A egejski oziroma prvotni Filistejci so verjetno predstavljali le manjši delež prebivalstva območja, ki so mu vladali, saj v poznejših generacijah niso pustili večjega genskega odtisa. Današnji Palestinci kljub imenu nimajo veliko genskih povezav s prvotnimi Filistejci.
Že leta 2000, ko je bila genetika še v povojih, so znanstveniki odkrili, da ima 70 odstotkov današnjih judovskih moških in polovica današnjih arabskih moških skupne prednike po moški strani in da so ti predniki živeli na območju Levanta pred več tisočletji. Znanstveniki so takrat domnevali, da so muslimanski Arabci deloma potomci nekdanjih kristjanov in Judov, ki so pred širjenjem islama živeli v južnem Levantu, območju, ki obsega današnji Izrael in Sinajski polotok.
Palestinci so arabsko govoreče ljudstvo. Večinoma so muslimani, nekaj je tudi kristjanov. Vsi niso potomci Arabcev, ki so zasedli Levant v 7. stoletju, ampak gre v veliko primerih za prevzem arabščine, pri muslimanih pa tudi za spreobrnjenje iz krščanstva (in morda tudi judovstva) v islam.
Veliko današnjih Arabcev v Levantu torej ni potomcev Arabcev, ki so v 7. stoletju prinesli islam na to območje. Prebivalstvo, ki je živelo na tem območju že pred 7. stoletjem, je torej v celoti prevzelo jezik zavojevalcev, deloma pa tudi njihovo vero. Torej ni mogoče trditi, da so vsi Palestinci potomci arabskih prišlekov iz 7. stoletja, ampak imajo tudi globlje korenine v deželi med reko Jordan in Sredozemljem.
Zgodnji muslimani in sodobne populacije
Tudi znanstvena študija, ki je bila objavljena lani poleti, je ugotovila, da so bili zgodnji muslimani, ki so živeli v Levantu v 7. in 8. stoletju (točneje na jugu današnje Sirije), gensko bližje današnjim prebivalcem Savdijske Arabije in beduinom iz puščave Nedžev kot večini današnjih arabskih populacij v Levantu, med katere spadajo tudi palestinski Arabci. Študija tudi ugotavlja podobnosti med libanonskimi kristjani in prebivalci Cipra ter njihove razlike do večine drugih današnjih populacij v Levantu.
Ali morda obstajajo kakšne velike razlike med aškenaškimi in mizraškimi Judi? Oziroma koliko evropski so aškenaški Judje? Izraelski genetik Šaj Karmi s Hebrejske univerze v Jeruzalemu je leta 2014 na podlagi genskih študij današnjih aškenaških Judov trdil, da so Aškenazi mešanica bližnjevzhodnih judovskih moških, ki so se poročili z nejudovskimi Evropejkami.
Razkritje izvora aškenaških Judov?
Maja lani je bila objavljena nova študija, v kateri je sodeloval tudi Karmi. Ta študija, narejena na podlagi preučevanja srednjeveških Judov iz Erfurta v Nemčiji, ugotavlja, da so Aškenazi najverjetneje mešanica ljudi, ki so pripadali trem predniškim populacijam: južnoitalijanski (70 odstotkov genov), bližnjevzhodni in slovanski (po 15 odstotkov genov).
V Izraelu živi tudi majhno, nekaj stoglavo ljudstvo po imenu Samarijani (dali so ime pokrajini Samariji). Ti niso judovske vere, so pa po lastnem izročilu potomci nekaterih Izraelovih rodov. Tudi genske raziskave nakazujejo, da imajo z današnjimi Judi skupni izvor. Iz Svetega pisma je tudi znana zgodba o dobrem Samarijanu. Na fotografiji so pripadniki ljudstva Samarijanov.
Pri južnoitalijanskem genskem poreklu pa avtorji študije opozarjajo, da je treba upoštevati bližnjevzhodni zgodovinski genski prispevek v današnjih južnoitalijanskih populacijah. Torej lahko gre tudi pri južnoitalijanskem genskem poreklu erfurtskih Judov deloma za posredno bližnjevzhodno gensko poreklo.
Glavni viri:
Ariel David, In First, archaeologists extract DNA of Ancient Israelites (sl. Arheologi so prvič pridobili DNK starih Izraelcev), Haaretz, objavljeno 9. oktobra 2023.
Lily Agranat-Tamir in sodelavci, The Genomic history of the bronze age Southern Levant (sl. Genska zgodovina južnega Levanta v bronasti dobi), revija Cell maj 2020.
Ann Gibbons, Jews and Arabs share recent ancestry (sl. Judje in Arabci si deijo nedavno gensko poreklo), revija Science, oktober 2000.
Megha Srigyan in sodelavci, Bioarchaeological evidence of one of the earliest Islamic burials in the Levant (sl. Bioarheološki dokaz enega od zgodnjih islamskih pogrebov v Levantu), revija Nature, junij 2022.
Šamam Waldman, Šaj Karmi, David Reich in sodelavci, Genome-wide data from medieval German Jews show that the Ashkenazi founder event pre-dated the 14th century (sl. Podatki iz DNK-ja srednjeveških nemških Judov kažejo, da je do ustanoviteljskega dogodka Aškenazov prišlo pred 14. stoletjem), maj 2022.