Nedelja, 6. 11. 2022, 22.01
1 leto, 5 mesecev
Je to glavni razlog, zaradi katerega bo Putin izgubil vojno?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,33
36
Ruski predsednik Vladimir Putin med evropskimi državami nima veliko zaveznic.
Ruska vojaška zgodovina kaže, da je Rusija v velikih vojaških konfliktih (eden od takšnih je bila druga svetovna vojna) zmagoslavno preživela začetne vojaške poraze le s pomočjo zaveznikov. Ima Putinova Rusija danes dovolj zaveznikov za končno zmago ali pa bo v vojni z Ukrajino doživela podoben poraz, kot ga je v krimski vojni v letih 1853–1856?
Ko je 24. februarja letos ruska vojska napadla Ukrajino, so se hitro pojavile vzporednice z drugo svetovno vojno. Na eni strani je ruski predsednik Vladimir Putin napad že takoj na začetku upravičeval z besedami, da gre za denacifikacijo Ukrajine (pozneje so na ruski strani govorili celo o deukrajinizaciji Ukrajine, to je o etnocidu nad Ukrajinci, zdaj pa slišimo tudi psevdoreligiozno navdahnjene besede o sveti vojni in desatanizaciji Ukrajine).
Vzporednice med Hitlerjevo Nemčijo in Putinovo Rusijo
Po drugi strani pa so tudi Ukrajinci in Zahod takoj povlekli enako vzporednico, le da so bile vloge obrnjene: ne Ukrajina, ampak Putinova Rusija igra podobno vlogo, kot jo je tik pred drugo svetovno vojno in med njo igrala Hitlerjeva Nemčija. Torej, da obstajajo vzporednice med Hitlerjevim razkosanjem in zasedbo Češkoslovaške ter Putinovim napadom na Ukrajino.
Svarilo je takšno: če bo Putin uspešen v Ukrajini, bodo njegove naslednje tarče baltske države, Gruzija, Moldavija in morda celo Poljska. Podobno, kot je Hitler po dokončnem obračunu s Češkoslovaško marca 1939, ki so ga Britanci in Francozi le nemo opazovali, septembra istega leta napadel Poljsko.
Vzporednice s prvo svetovno vojno
Kmalu so se tudi pojavile vzporednice s prvo svetovno vojno. Podobno, kot je sarajevski atentat po enem mesecu zanetil prvo svetovno vojno, so številni politični analitiki ugibali, ali se bo Nato neposredno vključil v konflikt in bo izbruhnila odkrita vojna med Natom in Rusijo. Torej, da bo ruski napad na Ukrajino sprožil zaostrovanje, ki se bo razplamtelo v tretjo svetovno vojno.
V prvi svetovni vojni je bila Rusija do marca 1918, ko so boljševiki sklenili ločeni mir s centralnimi silami, zaveznica Velike Britanije, Francije in ZDA v boju proti Nemčiji, Avstro-Ogrski in Otomanskemu cesarstvu. Med drugo svetovno vojno je bila Sovjetska zveza najprej zaveznica Nemčije, od junija 1941 pa je bila zaveznica Velike Britanije. Decembra 1941 so po japonskem napadu na Pearl Harbor v vojno na britansko-sovjetski strani vstopile tudi ZDA. Na fotografiji: ruski vojaki v prvi svetovni vojni.
Kot vemo, se to (za zdaj) ni uresničilo, saj se zahodne države v vojno niso neposredno vpletle (na primer z uvedbo prepovedi letenja nad Ukrajino ali napotitvijo svojih sil v Ukrajino, ki bi neposredno sodelovale v spopadih), temveč dobavljajo Ukrajincem sodobno orožje, posredujejo obveščevalne podatke ter urijo ukrajinske vojake.
Konflikti, v katerih je bila Rusija zaveznica zahodnih sil
Gledano geopolitično, vojaško in zgodovinsko, prva in druga svetovna vojna morda nista najboljši vzporednici za trenutni konflikt. Ne pozabimo, da je tako v prvi kot v drugi svetovni vojni (če odmislimo sovjetsko zavezništvo s Hitlerjem v obdobju od 1939 do 1941) bila Rusija oziroma Sovjetska zveza v taboru, v katerem so bile tudi zahodnoevropske sile (antantne sile med prvo svetovno vojno oziroma Velika Britanija in de Gaullova Svobodna Francija med drugo svetovno vojno) in ZDA.
V obeh primerih je bila glavna nasprotnica Nemčija, ki je želela kot celinska sila doseči prevlado v Evropi. Podobno je bila carska Rusija v obdobju Napoleonovih vojn trdna zaveznica Britanskega imperija v boju zoper francoske želje po prevladi nad staro celino. Tokrat pa so Britanci (oziroma Anglosasi, kot Britance in Američane zadnje čase označuje ruska propaganda) na nasprotni strani kot Rusi.
Primerjava s krimsko vojno
Morda je še najustreznejša primerjava letošnje vojne v Ukrajini s krimsko vojno v letih 1853–1856. Vzporednice s to vojno so bile pogoste v obdobju Putinove enostranske priključitve Krima k Rusiji leta 2014, ne pa tudi letos, čeprav je Rusija v zelo podobnem geopolitičnem položaju kot v času krimske vojne.
V krimski vojni med letoma 1853 in 1856 se je morala Rusija vojskovati s skoraj vsemi evropskimi velesilami naenkrat, zaradi česar je bila na koncu poražena. Čeprav se tej vojni reče krimska, pa so bili spopadi tudi na drugih območjih. Na fotografiji je slika spopada med Britanci in Rusi na Krimu.
V primerjavi z Napoleonovimi vojnami Rusija v obdobju krimske vojne ni imela nobenega vojaškega zaveznika med pomembnimi evropskimi državami. Vojno je sprožila Rusija, ki je poleti 1853 vkorakala v kneževini Moldavijo in Vlaško, ti sta bili pod otomansko nadoblastjo. Ta ruska ekspanzija v balkansko-podonavski prostor ni bila po volji večine evropskih velesil.
Rusija v vojni s skoraj vso Evropo
Velika Britanija, Francija, Otomansko cesarstvo in Piemont-Sardinija so se dejavno vojskovali proti Rusiji, sovražno nastrojeno proti Rusiji je bilo tudi Avstrijsko cesarstvo, ki je zahtevalo umik ruske vojske iz Vlaške in Moldavije.
Še najmanj sovražna do Rusije je bila Prusija, a ji tudi ta ni bila pripravljena vojaško priskočiti na pomoč. Jo je pa v času britansko-francoske blokade ruskih pristanišč oskrbovala z uvoženim blagom.
Ruski zavezniki v krimski in rusko-ukrajinski vojni
Na ruski strani je bila vojaško samo Grčija, a sta jo britanska in francoska vojska z zasedbo Pireja aprila 1854 hitro umirili. V vodo so padli tudi grški upori na Kreti in v Epiru (takrat sta bila še del Otomanskega cesarstva), prav tako grški prostovoljci, ki so se vojskovali na Krimu, niso mogli nagniti tehtnice na rusko stran.
Putinova Rusija v Evropi nima nobenega močnega zaveznika, lahko po računa na naklonjenost kitajskega voditelja Ši Džinpinga, čeprav se po drugi strani Kitajci nočejo zelo vpletati v vojno. Rusiji orožje tako večinoma dobavljajo Iranci in Severni Korejci.
Podobno je tudi letos. Če odštejemo Orbanovo Madžarsko in Vučićevo Srbijo, ki sta morda na začetku vojne v Ukrajini stavili na ruski hitri uspeh, so na ukrajinski strani bolj ali manj vse evropske države. Tudi Nato z ZDA na čelu odločno podpira Ukrajino. Ta evropsko-severnoameriška podpora se najbolj kaže v dobavah orožja Ukrajini in v sankcijah proti Rusiji.
Slabitev Nata in napad na Ukrajino
Še najbolj toplo-hladno politiko do Rusije med članicami Nata vodi Erdoganova Turčija. Ta na primer podpira Ukrajince z letalniki bajraktar in meša štrene Rusiji v Zakavkazju, a ima po drugi strani že nekaj let tesne stike z Rusijo, zadnje mesece pa ovira vstopanje Finske in Švedske v Nato. Še najbolj tesne zaveznike ima Moskva seveda v Pekingu, Pjongjangu in Teheranu.
Na dejstvo, da Rusiji primanjkuje koristnih zaveznikov, je nedavno v svojem članku v britanskem mediju UnHerd opozoril tudi ameriški zgodovinar in vojaški strokovnjak Edward Luttwak. Ta meni, da se je Putin za letošnji napad na Ukrajino odločil zato, ker ga ni bilo več strah Nata. Ta je bil zelo močan v obdobju hladne vojne, po njenem koncu pa je postajala ta vojaška zveza vse šibkejša, za nekatere pa že preživeta.
Putin krepi Nato in odganja nevtralne države
Zdaj Luttwak ugotavlja, da je napad na Ukrajino sprožil obraten proces – Nato postaja vse močnejši in bolj povezan. Tudi Švedska in Finska, ki sta več desetletij prisegali na nevtralnost, sta se zaradi strahu pred Putinovo Rusijo dobesedno čez noč odločili za včlanitev v Nato.
V Romuniji rojeni Edward Luttwak (levo) je strokovnjak za mednarodne odnose, vojaške zadeve, vojaško zgodovino in geopolitiko. V svoji karieri je bil med drugim pripadnik izraelske vojske in svetovalec ameriške vojske.
Z Luttwakovimi besedami bi lahko rekli, da Putin nevtralne države, kot sta omenjeni nordijski državi, s svojo strategijo nepremišljeno odganja v nasprotni tabor, namesto da bi jih pritegnil k sebi ali jih vsaj zadržal v njihovi nevtralnosti.
Rusiji primanjkuje zaveznikov z močno mornarico?
Velika šibkost Rusije je tudi, da nima tako močne mornarice, da bi prevladovala na svetovnih morjih, na primer na Atlantiku. Prav tako nima zaveznikov z močno mornarico.
Luttwak je tudi prepričan, da se lahko Rusija, ki lahko mobilizira do dva milijona vojakov in je v primerjavi s Kitajsko samozadostna glede hrane in energije, še dolgo časa vojskuje z Ukrajino.
Osamljena Rusija?
A ruska vojaška zgodovina kaže, da je Rusija lahko preživela leto ali več let porazov ter nato zmagovala (kot na primer proti Napoleonu ali Hitlerju) le v primeru, če so ji priskočile na pomoč velesile. "Zdaj pa ne bo zaveznikov, ki bi rešili Putina," napoveduje Luttwak.
36