Rusi na Krimu doživeli vojaško katastrofo

S krimsko vojno, v kateri se je Rusija spopadla z Veliko Britanijo, Francijo, Turčijo in Sardinijo, se je končala ruska prevlada na stari celini. Carska Rusija je namreč po porazu Napoleonove Francije leta 1815 postala najmočnejša in najvplivnejša država v Evropi.

Rusija – evropski policist Na pobudo ruskega carja Aleksandra I., ki mu je prišepetavala njegova svetovalka, baronica Barbara von Krüdener, so leta 1815 med drugim ustanovili Sveto alianso.

To zvezo, katere namen je bilo zatiranje revolucionarnih vstaj proti monarhijam, sta poleg Rusije sestavljali še protestantska Prusija in katoliška Avstrija. Po smrti carja Aleksandra I., ki je dobil vzdevek evropski žandar, je leta 1825 Sveta Aliansa pravzaprav nehala delovati. Rusija je kljub temu ostala nekakšen evropski policist, ki je skrbel, da se ohranjajo stari monarhični red in stara razmerja moči v Evropi. Novi ruski car Nikolaj I. je tako leta 1831 zadušil poljsko vstajo, leta 1849 pa v sosednji Habsburški monarhiji končal madžarsko revolucijo in rešil Avstrijo.

Velika igra med britanskim in ruskim imperijem Rusko carstvo pa je imelo močnega nasprotnika – gospodarsko najmočnejšo državo na svetu Veliko Britanijo, ki je s svojo mornarico vladala svetovnim morjem. Britanski in ruski imperij sta bila od leta 1813 tekmeca v boju za vpliv in nadzor nad osrednjo Azijo – to rivalstvo je v zgodovinopisju znano kot velika igra (The Great Game).

Britance je bilo strah, da bi ruski prodor v osrednjo Azijo, Perzijo in Afganistan ogrozil britansko posest Indije. Med drugim je britanski lev v tej veliki igri z ruskim medvedom podpiral obstoj turškega oziroma Otomanskega cesarstva, ki je tedaj veljalo za bolnika ob Bosporju, državo, ki je v fazi razpadanja.

Rusi so po zmagi nad Švedi v začetku 18. stoletja, ko so si priborili izhod na Baltsko morje, vse bolj prodirali proti jugu, proti Sredozemlju. Ruski cilj je bil prevzeti nadzor nad Bosporsko in Dardanelsko ožino. Leta 1783 so v svojem prodoru na jug med drugim zasedli Krimski kanat, deželo, kjer so takrat večinoma živeli muslimanski Krimski Tatari.

Francija poskuša postati vrhovni zaščitnik kristjanov, Rusija je ogorčena Še prej, od leta 1774, pa je Rusija po zmagi nad Turki postala zaščitnik pravoslavnih kristjanov, ki so živeli pod sultanovo oblastjo. Če bi se zgodilo, da bi Turki kršili pravice kristjanov, je imela Rusija po rusko-turški pogodbi iz leta 1774 pravico zasesti Moldavijo in Vlaško.

Toda tisti dinamičen dejavnik, ki je na koncu potisnil velesile v vojno, je bila Francija oziroma Louis-Napoleon Bonaparte, francoski predsednik od leta 1849 do 1852 in cesar Napoleon III. od 1852 do 1870. Ta je poskušal namesto Rusije postal vrhovni zaščitnik kristjanov v Otomanskem cesarstvu in prevzeti nadzor nad svetimi kraji kristjanov v Palestini.

Potem ko je Turčija Francijo in Rimskokatoliško cerkev potrdila za vrhovno krščansko avtoriteto in jima dala veliko koncesij glede katolikov, ki so živeli pod sultanovo oblastjo, ter ju tudi priznala za vrhovno zaščitnico svetih krščanskih krajev v Palestini, je jezna Rusija od Turčije zahtevala podobne koncesije za pravoslavne kristjane.

Rusija je zasedla donavski kneževini, Turčija napovedala vojno Svoje zahteve je okrepila z vojaško grožnjo. Turčija ni popustila, zato je ruska vojska julija 1853 zasedla donavski kneževini Moldavijo in Vlaško. Oktobra 1853 je Turčija Rusiji napovedala vojno. Ko je rusko ladjevje v Črnem morju premagalo turško, sta Otomansko cesarstvo podprli Velika Britanija in Francija, ki sta zahtevali umik ruske vojske iz obeh donavskih kneževin.

Ker Rusija tega ni storila, sta ji obe zahodnoevropski velesili marca 1854 napovedali vojno. Njuno ladjevje je kmalu prevzelo nadzor nad Črnim morjem. Rusija, ki je bila brez zaveznikov, saj sta Prusija in Avstrija ostali nevtralni, je junija 1854 umaknila svojo vojsko iz Moldavije in Vlaške.

Toda javno mnenje v Veliki Britaniji in Franciji je podpiralo nadaljnjo vojno proti Rusiji. Britanske, francoske in turške sile, ki so se jim pridružile tudi vojaške enote Kraljevine Sardinije, so se tako jeseni 1854 izkrcale na polotoku Krimu. Začelo se je enoletno obleganje pristanišča Sevastopol, ki je padlo po enoletnem obleganju septembra 1855.

Vojna zahtevala na sto tisoče mrtvih vojakov Ne le na Krimu in v južni Ukrajini, zavezniške in ruske sile so se spopadale tudi drugod. Rusi in Turki so merili moči v Zakavkazju, kjer so bili uspešnejši Rusi, čeprav so se pod vodstvom Imama Šamila ruski oblasti uprli kavkaški muslimani.

Britanske in francoske vojaške ladje so prevzele tudi nadzor nad Baltskim morjem in obstreljevale ruske utrdbe ob obali. Podobno je bilo v Belem morju. Spopadi so izbruhnili tudi na drugem koncu sveta – v Tihem oceanu – kjer so britansko-francoske sile napadale ruske enote na Kamčatki, otoku Sahalinu in Kurilskem otočju.

Krvava vojna, ki je zahtevala okoli 750 tisoč mrtvih, od tega več kot pol milijona na strani Rusije, se je končala februarja 1856. Rusija, ki ji je od februarja 1855 vladal car Aleksander II., je Krim ohranila v svoji posesti, a se je morala odpovedati črnomorskemu ladjevju. Moč evropskega policista je bila zlomljena. Rusija je bila tako rekoč bankrotirana država.

Bankrotirana Rusija je ZDA prodala Aljasko Krimska vojna je imela tudi druge posledice. Ruski car je leta 1861 odpravil tlačanstvo, med drugim tudi zaradi tega, ker je bil prepričan, da je tlačanstvo demotiviralo ruske vojake, da se niso bolj bojevali v krimski vojni. Leta 1867 pa je Rusija prodala Aljasko ZDA, da je lahko malce napolnila prazno državno blagajno.