Petek, 7. 3. 2014, 17.30
8 let, 7 mesecev
Rusi na Krimu doživeli vojaško katastrofo
S krimsko vojno, v kateri se je Rusija spopadla z Veliko Britanijo, Francijo, Turčijo in Sardinijo, se je končala ruska prevlada na stari celini. Carska Rusija je namreč po porazu Napoleonove Francije leta 1815 postala najmočnejša in najvplivnejša država v Evropi.
To zvezo, katere namen je bilo zatiranje revolucionarnih vstaj proti monarhijam, sta poleg Rusije sestavljali še protestantska Prusija in katoliška Avstrija. Po smrti carja Aleksandra I., ki je dobil vzdevek evropski žandar, je leta 1825 Sveta Aliansa pravzaprav nehala delovati. Rusija je kljub temu ostala nekakšen evropski policist, ki je skrbel, da se ohranjajo stari monarhični red in stara razmerja moči v Evropi. Novi ruski car Nikolaj I. je tako leta 1831 zadušil poljsko vstajo, leta 1849 pa v sosednji Habsburški monarhiji končal madžarsko revolucijo in rešil Avstrijo.
Britance je bilo strah, da bi ruski prodor v osrednjo Azijo, Perzijo in Afganistan ogrozil britansko posest Indije. Med drugim je britanski lev v tej veliki igri z ruskim medvedom podpiral obstoj turškega oziroma Otomanskega cesarstva, ki je tedaj veljalo za bolnika ob Bosporju, državo, ki je v fazi razpadanja.
Rusi so po zmagi nad Švedi v začetku 18. stoletja, ko so si priborili izhod na Baltsko morje, vse bolj prodirali proti jugu, proti Sredozemlju. Ruski cilj je bil prevzeti nadzor nad Bosporsko in Dardanelsko ožino. Leta 1783 so v svojem prodoru na jug med drugim zasedli Krimski kanat, deželo, kjer so takrat večinoma živeli muslimanski Krimski Tatari.
Toda tisti dinamičen dejavnik, ki je na koncu potisnil velesile v vojno, je bila Francija oziroma Louis-Napoleon Bonaparte, francoski predsednik od leta 1849 do 1852 in cesar Napoleon III. od 1852 do 1870. Ta je poskušal namesto Rusije postal vrhovni zaščitnik kristjanov v Otomanskem cesarstvu in prevzeti nadzor nad svetimi kraji kristjanov v Palestini.
Potem ko je Turčija Francijo in Rimskokatoliško cerkev potrdila za vrhovno krščansko avtoriteto in jima dala veliko koncesij glede katolikov, ki so živeli pod sultanovo oblastjo, ter ju tudi priznala za vrhovno zaščitnico svetih krščanskih krajev v Palestini, je jezna Rusija od Turčije zahtevala podobne koncesije za pravoslavne kristjane.
Ker Rusija tega ni storila, sta ji obe zahodnoevropski velesili marca 1854 napovedali vojno. Njuno ladjevje je kmalu prevzelo nadzor nad Črnim morjem. Rusija, ki je bila brez zaveznikov, saj sta Prusija in Avstrija ostali nevtralni, je junija 1854 umaknila svojo vojsko iz Moldavije in Vlaške.
Toda javno mnenje v Veliki Britaniji in Franciji je podpiralo nadaljnjo vojno proti Rusiji. Britanske, francoske in turške sile, ki so se jim pridružile tudi vojaške enote Kraljevine Sardinije, so se tako jeseni 1854 izkrcale na polotoku Krimu. Začelo se je enoletno obleganje pristanišča Sevastopol, ki je padlo po enoletnem obleganju septembra 1855.
Britanske in francoske vojaške ladje so prevzele tudi nadzor nad Baltskim morjem in obstreljevale ruske utrdbe ob obali. Podobno je bilo v Belem morju. Spopadi so izbruhnili tudi na drugem koncu sveta – v Tihem oceanu – kjer so britansko-francoske sile napadale ruske enote na Kamčatki, otoku Sahalinu in Kurilskem otočju.
Krvava vojna, ki je zahtevala okoli 750 tisoč mrtvih, od tega več kot pol milijona na strani Rusije, se je končala februarja 1856. Rusija, ki ji je od februarja 1855 vladal car Aleksander II., je Krim ohranila v svoji posesti, a se je morala odpovedati črnomorskemu ladjevju. Moč evropskega policista je bila zlomljena. Rusija je bila tako rekoč bankrotirana država.