Zalar: Ko se spolni predatorji čutijo vzvišene, si pripisujejo lastnosti, ki jim dovoljujejo nasilna dejanja

Te dni slovensko javnost razburja afera Smodej. Policija preverja domneve obtožbe o spolnem nasilju, a za zdaj prijave katere izmed oškodovank še niso prejeli. Žrtve spolnega nasilja se velikokrat ne odločijo za prijavo kaznivega dejanja na policijo, o tem, kaj se jim je zgodilo, molčijo več let, celo desetletij, ali pa bolečo skrivnost odnesejo s seboj v grob. O tem, zakaj žrtve molčijo, kakšne posledice spolno nasilje pusti na žrtvah, kako lahko okolica prepozna, da je bila oseba žrtev spolnega nasilja, in kakšne osebe so sposobne prizadejati takšna moralno izprijena dejanja, smo se pogovarjali s prof. dr. Bojanom Zalarjem.

Mistificiranje travme lahko pripelje do nastanka duševne motnje

Žrtev lahko molči več let, potem se pa se iz takšnega ali drugačnega razloga odloči spregovoriti. "Ta sprožilec je lahko bolezen, lahko jo spodbudi popularen film, neko dogajanje ali pa afera, ki potem odpre še nekaj dodatnih afer. Razlogi so zelo heterogeni in se pojavijo kadarkoli," pojasni Zalar.

Vsak primer spolnega nasilja je drugačen in vsakega je treba obravnavati individualno. "Travma je prisotna, ima svoje specifičnosti in svoj procesni razvoj, a ne smemo je mistificirati. Ko jo mistificiramo, jo spravljamo v kaos, ko jo spravljamo v kaos, jo spravljamo proti nastanku duševne motnje. Prav je, da se žrtev nekaj časa s tem ukvarja s pomočjo strokovnjakov, a potem je tudi prav, da se naredi konec in gre naprej, da oseba živi življenje in se travma preseže. Potem pride druga faza ter z njo jeza in maščevanje. Pravici mora biti zadoščeno, nenazadnje ne gre samo za kaznivo dejanje, ampak moralno izprijeno dejanje. Treba ga je obsoditi in ukrepati. Tukaj ne mislim na poulični linč, ampak na učinkovit sistemski pristop."

Novice Policija preverja obtožbe o spolnem nasilju. Gre za novomeškega kulturnika? #video

Ali si dobro? Vprašanje, ki je včasih dovolj, da žrtev pripelje do tega, da zaupa in spregovori.

Kako se žrtev spolnega nasilja spopada s stresnim dogodkom, je odvisno od intenzitete in frekvence dogodka. Veliko žrtev razvije npr. potravmatsko stresno motnjo, ki se rada podaljša v kronično duševno motnjo, pojavlja se samomorilno vedenje, posega se po drogah in alkoholu. Kot pojasni Zalar, so v tem primeru pristopi zelo različni in vključujejo strokovnjake. Od svetovanja, individualnih psihoterapij do skupinskih terapij, v nekaterih primerih pa je za normaliziranje razpoloženja treba poseči po antidepresivih in anksiolitikih.

"Če je dogodek zelo stresen in osebo zelo prizadene, potem oseba v začetku niti ne more reagirati, v prizadetosti nepovezano združuje spomine travmatičnega dogodka. Iz vedenja osebe okolica lahko zazna, da je s človekom nekaj narobe. Med simptome spadajo distresni spomini na dogodek, ki se vrivajo v zavest, ponavljajoče sanjanje o stresnem dogodku, vsiljivi spomini (epizode flashback), nezainteresiranost, pesimizem, izbruhi jeze, nezbranost, pretirane reakcije, občutki krivde. Vsi našteti simptomi so med seboj pomešani in ko so prisotni, jih okolica lahko opazi v neobičajnem vedenju. Če je bila oseba manj prizadeta, zgornjih simptomov niti ne kaže in jih okolica težje zazna. Mogoče je nekoliko bolj zamišljena, premišljuje, ali bi spregovorila o tem, kaj se ji je zgodilo. Če oseba čuti jezo in energijo, jo to lahko spodbudi, da poda prijavo na policijo, lahko pa vse skupaj potlači in utiša."

Zalar vsem žrtvam spolnih zlorab svetuje, naj kaznivo dejanje ne glede na vse prijavijo čim prej. Čim manj časa preteče, lažje obravnavajo in ustrezno sankcionirajo storilca. Če so sankcije prave, se ljudje temu začnejo izogibati in primerov spolnega nasilja je lahko manj. Enako tudi na policiji žrtve spodbujajo, da dejanja prijavijo. 

Nesamozavestni posamezniki na eni strani ter osebe z vplivom in močjo na drugi

Pri spolnih zlorabah imamo predatorje, torej tiste, ki izvajajo nasilje, in žrtve. Tako kot se razlikujejo žrtve, so med seboj različni tudi predatorji. Kot pojasni Zalar, lahko imajo nasilneži neko osebnostno motnjo ali vrzel v osebnostnem razvoju. "Veljalo je, da gre za običajno nesamozavestne osebe, ki ne zmorejo vzpostaviti resnega stika z žensko. Vzpostavi se recimo neka neprimerna (nezrela) asociativna vez vzburjenja in vznemirjenja, lahko tudi ob otrocih. Ko se to večkrat ponovi, se nekoliko generalizira, vez se krepi in posamezniki dobijo afinitete do otrok. Se pravi gre za posameznike, ki so običajno zelo nesamozavestni, nezreli, pravljično imaginativni in izvajajo nasilje nad šibkejšimi, ne samo ženskami, ampak tudi nad otroki, kar je ali vodi v izjemno izprijenost."

Na drugi strani pa imamo tudi posameznike, ki imajo moč in vpliv v družbi. Ti si za žrtve izberejo odrasle, lahko nekoliko mlajše osebe, kot pojasni Zalar, in je to odvisno od ponotranjene misli, kako pomembni so sami. "Nekateri se čutijo vsepomembne, izkoriščajo svoja moč in položaj in se tako ali drugače prelevijo v agresorja oziroma spolnega napadalca, ker nimajo nekih drugih kvalitet. Za takšne posameznike se ženske resno ne zanimajo, saj imajo določeno hibo, v videzu ali karakterju. Posameznikova manipulacija je lahko manjša ali večja in tudi kazniva. Tukaj se pojavijo spolne zlorabe in uporaba določenih prepovedanih sredstev, kar kaže na sistematično in premišljeno, predvsem načrtovano zlorabo, kar kaznivost dejanja še poveča. Psihološki profili takšnih ljudi so različni. Običajno gre za nekoga iz ekstrovertiranega kroga, z narcistično motnjo, z disocialno osebnostjo. To so osebe, ki se čutijo nekoliko vzvišene, ki sebi pripisujejo lastnosti, ki jim dovoljujejo nasilna dejanja. To se pri manj izkušenih ali primitivnejših osebah pojavi tudi začasno – pri preseganju lastnih sposobnosti ob pridobitvi slave ali denarja –, do kaznovanja."

Zalar: Človek je lahko zloben, če je normalen ali če ima duševno motnjo

V zgoraj opisanih primerih gre za kaznivo dejanje in človek spada v zapor, ne v zdravstveno obravnavo. Spolna zloraba ni diagnostična kategorija.

"Človek je lahko zloben, če je normalen ali če ima duševno motnjo. Človek nekaj naredi v jezi, a jeza še ni duševna motnja. Duševna motnja mora imeti kriterijske simptome, trajati določen čas in duševni motnji moramo biti podvrženi v tolikšni meri, da ta obvladuje nas in ne mi nje. Marsikaj se sicer lahko potencira do mere odvisnosti, a ne v takšnih primerih, ko gre za spolne napade," razloži Zalar.

Vse več je lažnih prijav

V zadnjih letih je primerov spolnega nasilja, tudi v sodni praksi, precej več kot v preteklosti. Različne institucije, policija, socialni centri, na leto prejmejo od 300 do 500 prijav. Ob tem Zalar opozarja, da se velikokrat zgodi tudi to, da domnevna žrtev poda prijavo, a se izkaže, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno.

"Spolno nasilje je treba ostro obsoditi, če je bilo storjeno, pa tudi tisto, ki je prijavljeno in ni bilo storjeno. Vpliv mačizma, dominantnost moškega spola, ki smo mu bili priča v preteklosti, se kaže tudi danes. Ljudje premlevajo in vedno več stvari prihaja na dan. A val lahko udari tudi v drugo smer, ko se pojavijo podtikanja. Ko sem imel pred 20 leti deset prijav spolnih zlorab, je spolni napad doživelo osem žrtev. Danes sta od desetih prijavljenih resnični žrtvi le ena ali dve. Tiste ljudi, ki to izkoriščajo v lasten prid, je treba sankcionirati. To škoduje tistim, ki so prave žrtve in so zaradi velikega števila lažnih prijav, tudi zaradi takšnih izmišljotin, lahko spregledani, problem pa s tem izgublja resnost. Moramo biti tako natančni, da nam prava žrtev ne uide. Vsako pravo žrtev spolnega nasilja je treba obravnavati resno in strokovno."

Novice Asta Vrečko: Nisem vedela, da bo Smodej na intervjuju #video

Novice Ali Luka Mesec govori neresnico? #video