Ponedeljek, 19. 12. 2022, 22.08
2 leti
"V zdravstvu je tako hudo, da se ravnamo tudi po načelih množične nesreče"
"Če bi obstoječim zdravnikom, ki so zdaj na najrazličnejših specializacijah, dali večmesečno kroženje v družinski medicini, bi na ta način po moji oceni pridobili kakšnih 200 novih zdravnikov, kar bi bilo dovolj, da bi začasno rešili to najhujšo krizo," je o reševanju trenutnih razmer v zdravstvu za Siol.net dejal nekdanji minister Dušan Keber. "Ko razmere privedejo do takšnih razsežnosti, kot so trenutno v slovenskem zdravstvenem sistemu, se moramo ravnati po katastrofni medicini ali pa po načelih množične nesreče," pa je opozoril družinski zdravnik Rok Ravnikar.
V slovenskem zdravstvu hudo škripa, stanje se le še poslabšuje, opozarjajo v zdravniških vrstah, ki jim z leti samo nalagajo administrativne zadolžitve, pri tem pa jim zmanjkuje časa za delo z bolniki. Poleg tega je trenutno v Sloveniji brez osebnega zdravnika najmanj 140 tisoč ljudi, po nekaterih ocenah celo 160 tisoč. O tem, kakšne so rešitve, smo se na Siol.net pogovarjali s poznavalci slovenskega zdravstvenega sistema.
"Ta hip je prav gotovo izstopajoč problem slovenskega zdravstva, da je 140 tisoč bolnikov brez izbranega zdravnika, in poskusi reševanja tega problema so nezadostni. Nadomestne ambulante ne bodo opravile tistega, kar se od njih pričakuje, ker isti zdravniki pacientom, ki jih odklanjajo v svojih rednih ambulantah, ne bodo nudili enakega pristopa v nadomestnih ambulantah.
Hkrati pa je dejstvo, da tudi čez eno leto stanje ne bo boljše. Po današnjih normativih namreč primanjkuje od 200 do 250 zdravnikov in čez eno leto jih ne bomo dobili, zato je problem potrebno reševati takoj − s povečanjem normativov. Vse odrasle državljane je treba porazdeliti med vse obstoječe družinske zdravnike, kar je okoli 1.700 pacientov na zdravnika, istočasno pa je treba zdravnike razbremeniti administrativnega dela, vsaj tistega, ki ga lahko opravijo drugi, in tudi nekaterih strokovnih nalog, ki jih lahko predajo svojim zdravstvenim sodelavcem. Med vrste družinskih zdravnikov je treba vsaj kot pomoč uvrstiti še specializante družinske medicine, druge specializante in sekundarije. Če bi obstoječim zdravnikom, ki so zdaj na najrazličnejših specializacijah, dali večmesečno kroženje v družinski medicini, bi na ta način po moji oceni pridobili kakšnih 200 novih zdravnikov, kar pa bi bilo dovolj, da bi začasno rešili to najhujšo krizo."
"Če govorimo o pomanjkanju zdravnikov, bi se morali najprej ozreti na podatke − o dejanski obremenitvi, posameznikovem delu in razporeditvi. Treba je tudi preučiti, kako zdravnikom z bistveno več pacienti, kot jih določa standard, uspe tako delati, in te dobre prakse prenesti na preostale. Če nekateri zmorejo od 20 do 25 odstotkov višji normativ, kot je sedanji, se je treba o tem pogovarjati.
Sicer menim, da v Sloveniji zdravnikov ni premalo. Problem se odkriva drugje − v bitkah za višje plače in boljše pogoje dela. In o tem se je treba začeti pogovarjati."
"Glede ljudi, ki nimajo dostopa do zdravnika, in pomanjkanja družinskih zdravnikov moramo na tem področju narediti nekaj urgentnega. Ključno je, da tem zdravnikom, ki so ostali, omogočimo takojšno razbremenitev, da bodo ostali v sistemu in da bomo od njih pridobili več časa za paciente. To pa lahko naredimo samo tako, da jih razbremenimo tistih zadolžitev in obremenitev, ki ne predstavljajo potrebe po zdravniškem delu in znanju.
Če dam primer: v ambulanti se dve uri na dan zdravnik specialist ukvarja samo s prekladanjem papirjev in od tega nimata koristi niti pacient niti sistem. Rešitev je, da če se ne more hitro odvzeti to delo in ukiniti oziroma prestaviti na institucije, ki naj bi se s tem bolj ukvarjale − tu mislim na Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) −, je treba okrepiti ekipe na osnovni ravni z dodatnimi kadri, ki bodo ta del opravili s polno odgovornostjo in kompetencami namesto zdravnikov. Tu govorimo predvsem o dodatnem administrativnem kadru, o diplomiranih medicinskih sestrah in o srednjih medicinskih sestrah.
Predvsem se od vseh ljudi pričakuje potrpežljivost, ker ko enkrat v sistemu manjka toliko zdravnikov, potem so težave pričakovane. Tisti, ki imajo zdravstvene težave, je najbolje, da se obrnejo na bližnji zdravstveni dom ali pa tja, kjer so imeli nazadnje zdravnika, in kasneje se v skladu s strokovnimi zmožnostmi obravnava od najnujnejših do tistih, ki zdravstveno oskrbo potrebujejo manj. Vemo, da to ni optimalno, a ko razmere privedejo do takšnih razsežnosti, kot so trenutno v slovenskem zdravstvenem sistemu, se moramo ravnati po katastrofni medicini ali pa po načelih množične nesreče."
"Izhodišče vsega je, da bolnik dobi pravočasno storitev, ki jo pokrije zavarovalnica. V luči nezadostnosti sedanjega sistema mislim, da bi morali vključiti v sistem javnega zdravstva vse razpoložljive kapacitete, kar pomeni poleg državnih zavodov tudi zasebnike. To pomeni, da storitve pokrije zavarovalnica. Ni pomembno, v kakšni delovnopravni obliki zdravnik deluje, ampak to, da je učinkovit in da dela kakovostno. Prvenstvena naloga države je, da je regulator, v smislu, da podeljuje dovoljenja za delo oz. akreditacije in da nadzoruje tako delo kot ceno storitev.
Osebnim zdravnikom bi sam ponudil koncesije, če želijo biti znotraj javnega sistema. Moje predvidevanje je, da če bi družinski zdravniki imeli na razpolago proste koncesije, bi jih manj odhajalo iz medicine, ker bi si sami in bolj učinkovito organizirali delo ter ne bi prihajalo do nesmiselnih restriktivnih organizacijskih shem, ki obstajajo sedaj. Država pa mora nujno pokriti urgentne stvari, torej področji urgence in intenzive. Sam bi zato predlagal, da bi na področju države obstajal posebni sklad, s katerim bi pokrili vse te stvari, ker gre za življenjsko neposredno ogrožajoče situacije, ki jih je treba pokriti."
64