umetna inteligenca
Četrtek, 5. 2. 2026, 20.16
1 mesec, 2 tedna
Umetna inteligenca v medosebnih odnosih: Priložnost ali grožnja?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,25
"Dostopne raziskave tudi kažejo, da ljudje z virtualnimi družabniki oblikujejo pomenljive odnose. Zdi se jim torej, da v teh odnosih lahko zadovoljujejo nekatere psihološke potrebe, denimo po bližini, tudi navežejo se lahko nanje in izgubo takšnega družabnika dojemajo podobno kot izgubo 'resničnega' prijateljstva," pravi socialni psiholog Žan Lep.
Umetna inteligenca (UI) postaja vseprisotna in vse bolj služi tudi za zadovoljevanje čustvenih ter socialnih potreb. Čeprav nam lahko olajša vsakdan, prinaša njena raba v namene družabništva številne izzive. Hudo je predvsem, ko se meja med resničnostjo in digitalnim svetom zabriše.
O tem, kaj nam bo vzpostavljanje odnosov z navideznimi osebami prineslo na daljši rok, smo vprašali socialnega psihologa z ljubljanske Filozofske fakultete Žana Lepa.
"Najbolj preprost in iskren odgovor je, da ne vemo, saj s temi odnosi še nimamo dolgotrajnih izkušenj in zato tudi ne podatkov, na podlagi katerih bi lahko sklepali o dolgoročnih posledicah. Če pa ostanemo na področju možnega, lahko najdemo tako prednosti kot slabosti," pojasnjuje Lep.
Kot pravi, so po eni strani lahko takšni odnosi koristni za tiste, ki živijo sami, ki so osamljeni ali potrebujejo pomoč. Ena od možnih področij, kjer so 'virtualni' sogovorniki in družabniki lahko koristni, je denimo pomoč za starostnike, ki jih je treba opomniti, da vzamejo zdravila, pomagajo pa tudi pri ohranjanju kognitivnih zmožnosti skozi pogovor.
"Dostopne raziskave tudi kažejo, da ljudje z virtualnimi družabniki oblikujejo pomenljive odnose. Zdi se jim torej, da v teh odnosih lahko zadovoljujejo nekatere psihološke potrebe, denimo po bližini, tudi navežejo se lahko nanje in izgubo takšnega družabnika dojemajo podobno kot izgubo 'resničnega' prijateljstva," nadaljuje Lep.
Nevarnosti odnosov z UI
A če se vsak dan pogovarjamo z umetno inteligenco, se bomo verjetno kmalu znašli v začaranem krogu. Navidezni sogovorniki so prijazna bitja in na voljo v vsakem trenutku dneva.
"Takšni družabniki so namreč 'preveč popolni', saj se odzivajo na vsako človekovo željo, potrebo, nikoli ne nasprotujejo, vselej laskajo, kar ustvarja nerealistična pričakovanja, ki jih resnični ljudje ne morejo zadovoljiti. Takšni odnosi nas lahko tudi posrkajo in privežejo na računalnik in na zasebnost našega doma, kar ima lahko negativne posledice za socialne veščine in ohranjanje odnosov z drugimi," opozarja Lep.
Pomembno pa je tudi zavedanje o tem, da vsak tesen odnos pomeni tudi samorazkrivanje. V medosebnih odnosih to temelji na zaupanju, pri virtualnih družabnikih pa v resnici nikoli zares ne vemo, komu posredujemo informacije. Ne zavedamo se niti tega, da ima tehnologija zmožnosti, da ničesar ne pozabi in da lahko njeni upravljalci ali lastniki občutljive podatke zlorabijo namerno ali pa zaradi malomarnosti ti pristanejo v rokah nepridipravov.
Ker oseba, ustvarjena z UI, nima lastnih potreb in se popolnoma prilagaja uporabniku, bo verjetno mladostnik, ki komunicira le z UI, težko razvil omembe vredno stopnjo empatije. Še več, ob prekomerni uporabi lahko posameznik začne pričakovati enako stopnjo podrejenosti tudi pri resničnih ljudeh, saj simulacija romantičnih odnosov z UI lahko vodi v popačena pričakovanja.
Posebej izstopa problem radikalnih skupin, na primer incelov, kjer UI lahko utrjuje prepričanja o podrejenosti žensk. Inceli (skrajšano za involuntary celibate – neprostovoljni celibat) so posamezniki, večinoma heteroseksualni moški, ki so prepričani, da ne morejo imeti intimnega odnosa z ženskami, ker jih te iz kateregakoli razloga zavračajo, o čemer na spletni platformi Psihologija in družba piše Tia Nerat Tomc.
Prav tako obstaja nevarnost zlorab z ustvarjanjem lažnih vsebin (deepfakes) resničnih oseb. Škodljivo je tudi umikanje iz resničnega sveta, kar dodatno ogroža tiste, ki imajo že tako težave v družbi. Prav tako se UI uči prek naključno in netransparentno nabranih podatkov, ki so lahko tudi močno etično sporni.
Vpliv UI na prihodnjo družbo
"Zaradi različnih družbenih sprememb smo ljudje vse bolj omejeni na lastna domovanja, tako fizična kot psihična. Neprestano in vse več časa se gibljemo v krogih, ki so nam poznani in vse manj (z)možnosti imamo, da mislimo izven okvirjev. Ni torej naključje, da je v družbah zahodnega tipa vse več osamljenih, ti pa so odlični potrošniki storitev umetne inteligence. Vendar pa jim ta ne pomaga, da se odpravijo v širni svet, ampak utrjuje spiralo umika in vse večjega zanašanja na tehnologijo," pojasnjuje sogovornik.
Zelo verjetno se bo družbena struktura v tem smislu v prihodnje še bolj rahljala, kar ne bo slabo samo z vidika družbe in na primer demokratičnih procesov, ampak tudi psihološkega blagostanja posameznikov.
"Na ravni družbe lahko pričakujemo večjo instrumentalizacijo odnosov, pri čemer se bodo odnosi vse pogosteje vrednotili po učinkovitosti, hitrosti in koristnosti, kar tudi sicer sovpada s sodobnimi potrošniškimi vrednotami. Na drugi strani pa medosebni odnosi, če naj bodo kakovostni, zahtevajo veliko časa, prilagajanja in truda, ki danes ni vselej cenjen," navaja Lep.
Pričakovati, da bomo zato v prihodnosti stopili korak nazaj in se tehnologiji odpovedali, je povsem nerealistično, zato pa je še toliko bolj pomembno, da o njenih posledicah razpravljamo in učimo mlade.
"Hkrati pa bi bilo enako nepošteno vso krivdo valiti na tehnologijo, saj se moramo zavedati, da ta pospešuje procese, ki se v družbi že dogajajo. Potrebna bo torej nekakšna družbena regulacija, kot se je zgodila pri tehnoloških spremembah prihodnosti. Kot družba bomo torej morali spremeniti svoja pričakovanja, norme, institucije in kulturne obrazce, ki bodo uravnavali naše življenje s tehnologijo. Pot nazaj torej ne pomeni vračanja v čas pred umetno inteligenco, temveč integracijo človeških vrednot in s tem človeka v tehnološko okolje," sklene Lep.
