Petek, 7. 11. 2025, 4.00
5 ur, 25 minut
Šarec o obljubi Romov predsednici republike: To je farsa
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,03
Šarec: "Kriminalec je kriminalec – naj bo Rom, Slovenec, kdorkoli. Država mora pokazati moč in kaznovati kriminal."
Evropski poslanec Marjan Šarec danes na slovensko politiko gleda z distance. "Smo v permanentni krizi," pravi – krizi, v kateri politika lahko obvladuje le del dogajanja, večino pa narekujejo zunanje okoliščine, med njimi tudi izzivi, s katerimi se sooča vlada. V pogovoru za Siol poudarja pomen odpornosti in varnosti kot ključnih tem tako za Slovenijo kot za Evropsko unijo. Opozarja, da bi se nekateri premiki na področju varnosti lahko zgodili že prej, če v preteklosti ne bi prevladal strah pred očitki o poseganju v človekove pravice. Do obljub predstavnikov romske skupnosti predsednici republike pa ostaja kritičen: "To je farsa, oprostite." Ob vprašanju novih političnih strank pove, da bi se Prebilič lahko odločil drugače – "bolje bi bilo, če bi stranko ustanovil prej in z njo šel na evropske volitve", saj je bila odločitev za nastop na listi druge stranke po njegovem mnenju "preprosto udobnejša pot". Glede Logarja pa pravi, da dokler je na desnici "ata za pečjo", težko pride do svežih pristopov – še posebej, ker se nekdo, ki mu je stranka vse omogočila, danes kaže kot neodvisen.
Začniva pri vaših političnih začetkih. Leta 2014 ste z ekipo ustanovili Listo Marjana Šarca (LMŠ) kot lokalno stranko in z njo nastopili na županskih volitvah v Kamniku, nekaj let pozneje pa ste z LMŠ vstopili tudi v državno politiko. Kaj je bil takrat vaš glavni motiv za ustanovitev stranke in kako ste se tega lotili?
Bistvena razlika, ki se danes pogosto pozablja, je, da smo stranko ustanovili že leta 2014, se pravi 4 leta, preden smo šli na parlamentarne volitve. Takrat sem se pripravljal na druge županske volitve in smo se registrirali kot stranka – formalno in pravno 31. maja 2014. S to stranko nam je do večine v občinskem svetu zmanjkal en svetnik. Nato sem na predsedniških volitvah kandidiral že s podporo stranke – zato sem moral zbrati tri tisoč podpisov, ne pet tisoč. Na večer drugega kroga predsedniških volitev, ko sem zbral skoraj 47 % glasov, pa sem v Cankarjevem domu napovedal, da bomo naslednje leto šli tudi na parlamentarne volitve. Takoj smo začeli pogovore s potencialnimi kandidati za poslance in to je trajalo približno pol leta. Nekatere sem poznal že z lokalnega nivoja (npr. generalni sekretar Brane Kralj, Igor Žavbi …), vsi so bili dragoceni. Skupaj smo iskali ljudi in vodili razgovore. Danes se vidi, da LMŠ ni imel slabega kadra; čas to pokaže.
Mislim, da smo stranko ustanovili v skladu s tedanjimi možnostmi. Zbrati kakovostne kandidate za državni zbor je težka naloga, pravzaprav najtežja. Še danes sem ponosen na prehojeno pot in na ljudi, ki so mi takrat pomagali praktično iz nič. Predvsem pa lahko vsakemu pametnjakoviču rečem, da naj sam ustanovi stranko in gre z njo na volitve in bo videl, da to ni lahko. Očitali so nam, da ni ljudi in ne programa, danes pa vidimo, da je ljudi za več strank.
Šarec: "Politika ni tekmovanje v všečnosti, temveč dolgotrajen proces, pri katerem lahko politika vpliva le na del dogajanja – približno dvajset odstotkov, medtem ko preostalih osemdeset narekujejo zunanje okoliščine."
V slovenskem političnem prostoru se je pojavilo nekaj novih akterjev – Vladimir Prebilič (stranka Prerod), Anže Logar (stranka Demokrati) in Dejan Kaloh (stranka Suvereni). Kako vi gledate na te pobude?
Meni so pogosto očitali, da sem v imenu stranke poudaril svoje ime – podobno so očitali Alenki Bratušek. To ni stvar ega, temveč prepoznavnosti. Če bi se naša stranka imenovala npr. Skupnost, nihče ne bi vedel, kam spada; z imenom na vrhu pa ljudje vedo. Stranka brez jasnega liderja ne more biti uspešna. Zato vidimo, da si nekateri zdaj v imena dodajajo svoje ime. Gibanje Svoboda je izjema posebnih časov, a tudi v tem primeru naj si nihče ne domišlja preveč, koliko je dobil na svoje ime, temveč je bil Robert Golob in njegov nastop tisti, ki je pritegnil volivce. Glede novih pobud je pa tako kot na maratonu. Na začetku jih je toliko, da eden drugega spotikajo, na koncu pa nekateri pritečejo, ko se je prvi že preoblekel, okrepčal in dal izjave za medije.
Danes številni novi politični akterji poudarjajo, da niso ne levi ne desni, da želijo kulturo dialoga in delujejo v imenu 'normalnosti'. Kako gledate na takšno pozicioniranje? Je še vedno relevantno – ali se je sčasoma izpraznilo svoje vsebine?
To danes govorijo skoraj vsi. Temeljni problem pri nas je, da imamo napačne pojme, kaj naj bi bilo levo in kaj desno. »Prefarbani« komunisti, ki so prej cerkev videli samo od zunaj, originalnim vernikom očitajo pomanjkanje gorečnosti. Kot sem že večkrat rekel, gre za eno jedro, ki se je potem razdelilo. Kot npr. Rim in Bizanc. Stranka SDS ima edina predsednika, ki je bil član Zveze komunistov in je tudi edina stranka, ki je organizirana po vzoru ZKS. Tam je red, bi se reklo. Jože Pučnik, ki je nasledil mojega sovaščana Franceta Tomšiča, zagotovo ni predstavljal desnice, temveč je pripadal socialdemokraciji, kakršno sta v Nemčiji predstavljala Helmut Schmidt in Willy Brandt. Po drugi strani se pa stranka SD, ki je neposredna naslednica ZKS, ukvarja s kapitalom in se je šla razne dvomljive posle. Tako, da so morali na koncu še strankarsko vilo prodati, ostala jim je le še Kardeljeva pisarna v DZ. Sam sem vedno poudarjal, da sem sredinski politik.
Če podpiram narodnoosvobodilni boj, to ne pomeni, da sem strogi levičar, temveč da podpiram edino mednarodno priznano odporniško gibanje proti okupatorju. Ki je seveda zagrešilo tudi zločine in imelo svoje napake, s strani predstavnikov NOB tudi priznane že leta 1990. Ampak kdor je kaj doživel ali pa prebral kakšno knjigo, mu je jasno, da se je to dogajalo povsod po Evropi. Predvsem pa bi nas brez NOB osvobodila Rdeča armada, kaj bi sledilo, je znano. Drugače pa me salonsko levičarstvo ne prepriča kaj dosti.
Kako vidite trenutni položaj Vladimirja Prebiliča? Kakšno vlogo bo imela po vašem mnenju stranka Prerod v političnem prostoru?
Najprej ime – kot ljubitelj in poznavalec narodnozabavne glasbe poznam nekdanji ansambel s tem imenom, kjer je pel Ljubo Huzjan. Zato ni najbolj izvirno. Če se malo ironično obrnem v zgodovino, ga je uporabil že Mihail Gorbačov v Sovjetski zvezi. "Perestrojka" namreč pomeni nekaj takega. Po do zdaj videnem ne vidim posebnih novosti. Med imeni so tudi takšna, ki bi jih verjetno meni precej očitali, ampak sem že zdavnaj spoznal, da so vatli odvisni od pedigreja in trenutnih potreb.
Vladimir Prebilič je bil izvoljen v Evropski parlament na listi Vesne, nato pa ustanovil svojo stranko Prerod. Pojavili so se pozivi, naj mandat vrne, ker je bil izvoljen na listi druge stranke, čeprav k temu pravno ni zavezan. Kako vi gledate na takšno situacijo?
To zagotovo je malce nerodna zadeva. Kaže na ne dovolj dolgoročno razmišljanje. Sam bi ravnal drugače – stranko bi ustanovil prej in z njo šel na evropske volitve. Prepričan sem, da bi mu uspelo tudi brez Vesne; verjamem pa, da je bilo takrat udobnejše sesti na že narejeno zadevo. Če je imel ambicijo, da prestopi na domači parket, bi bilo tako bolj čisto in zanj lažje – danes se s tem ne bi ukvarjal. Sam ne bi šel v zeleno stranko. Zelene stranke so pogosto one-issue stranke – zahteva se velika doslednost pri okoljskih vprašanjih. Stranka, ki meri širše pa mora nasloviti mnogo več področij družbenega življenja. Če ciljaš na domači parket, je iti k zeleni stranki precej zahtevno, predvsem zanj. Nedvomno pa Vesna brez njega Evropskega parlamenta ne bi videla.
Kako vi razumete dinamiko znotraj slovenske politične desnice – najprej distanciranje Anžeta Logarja od SDS, nato vmesna vloga Dejana Kaloha pri Demokratih, zdaj pa dva ločena projekta: Logar z Demokrati in Kaloh s Suverenimi. Ob tem SDS z Janezom Janšo ostaja osrednji igralec na tem delu političnega prostora – gre po vašem za znak pluralizma in prenove, ali morda za strateško diferenciacijo v iskanju različnih volilnih niš znotraj istega bazena, ki ga še vedno dominira Janša?
Dokler je na desnici glavni Janez Janša, težko govorimo o prenovi. To je sistem “ata za pečjo” na kmetiji, dokler on vodi, težko pride do svežih pristopov. So poskusi, ampak se utrudijo. Gotovo jih je veliko, ki bi se strinjali, a si ne upajo izraziti mnenja. Nekateri pravijo, da sta z Logarjem dogovorjena, drugi, da nista. V vsakem primeru Logar pobira na desnici. Če nista dogovorjena in se postavim v Janšev položaj: stranka ali pa tudi on osebno je Logarju vse omogočila, med drugim tudi zbirala podpise na predsedniških volitvah. Tako kot v mojem primeru Pahorju SD. Mi z našo ekipo smo morali vse to delati sami. Potem pa se nekdo odcepi in se dela neodvisnega, čeprav je bil v Janševi vladi zunanji minister in podpiral praktično vse. Savel, ki je postal Pavel v Svetem pismu sicer obstaja, vendar tukaj v to preobrazbo težko verjamem. Sicer pa mit o "enotni desnici” nikoli ni držal. Znali pa so to v ključnih trenutkih prikriti. Za razliko od leve sredine, kjer te z največjim veseljem v trenutku, ko ti je najtežje, napade koalicijski poslanec. Pri tem pa se seveda počuti vsaj tako dobro kot tisti, ki je prvi razcepil atom. Dokler bo tam Janez Janša, bo desnica takšna, kot je. Drugo vprašanje je, kaj lahko kdo naredi brez Janše.
Šarec: "Trenutna vlada se sooča s krizami več vrst. Odpornost in varnost sta postali ključni tako za Slovenijo kot za Evropsko unijo."
Državnozborske volitve, enajste po vrsti v samostojni Sloveniji, bodo potekale marca 2026. Kot nekdanji predsednik vlade, minister za obrambo in danes evropski poslanec imate redko celovit vpogled v delovanje države tako znotraj kot na evropski ravni. Kako ocenjujete delo aktualne vlade – zlasti z vidika izvedenih reform in odzivanja na krizne razmere v času do prihajajočih volitev?
Ta vlada se razlikuje po tem, da so v njej trije partnerji; dva sta bistveno šibkejša, eden od dveh manjših partnerjev je prvič v vladi. Končno je spoznal, kaj vladanje pomeni – ni le zahtevati do datuma X. Državni aparat potrebuje čas, v javni upravi niso vsi “zlati”, nekateri so tudi politično motivirani in zavirajo stvari. Trenutna vlada se sooča s krizami več vrst. Vojna v Ukrajini je bila na dnevnem redu že na začetku mandata; posledice čuti tudi EU. Inflacija je prizadela EU in Slovenijo – vlada se je morala z njo stalno boriti. Potem dve največji naravni nesreči doslej: največji požar na Krasu (tam na srečo ni nihče umrl in naselja niso bila prizadeta), logistika z vodo na Primorskem (vodo so vozili gasilci, vojska, CZ), nato poplave 2023 – katastrofalne. Intervencijski del znamo, imamo tudi izkušnje in postavljen sistem. Veliko težji del je sanacija – nova zakonodaja, brez dosedanje prakse tako velikega obsega. Na primer, izkazalo se je tudi, da je kdo lažno prikazoval škodo in še cel kup drugih problemov. Dodajmo še Gazo, Ukrajino, širše posledice. Ni šlo le za vojno – tudi prehod z ruskega plina na druge vire, carinske vojne, negotovost zaradi politike v ZDA.
Slovenija je izrazito izvozno gospodarstvo, saj ne moremo veliko reševati z domačo potrošnjo, kot to lahko delajo večje države. Če ne izvažamo, smo gospodarsko mrtvi. EU se ta hip sooča z vrsto težav, ki predvsem izvirajo iz zanašanja na lepo vreme v preteklosti.
Mario Draghi je v svojem poročilu natančno opredelil težave, zlasti gre za nekonkurenčnost. Izgubljamo tudi ali pa predvsem na račun nedodelanih rešitev v preteklosti. Slovenija je precej vezana na Nemčijo, ki pa že nekaj časa ni, kar je bila. Brezglavo zapiranje jedrskih elektrarn, zanašanje na poceni ruski plin, pretirana dobrodošlica migracijam, pešanje avtoindustrije. Francija je v kaosu. To sta dve veliki državi EU, ki imata vpliv na celoto. Vsekakor je treba omeniti še inflacijo. Skratka, smo v permanentni krizi. Odpornost in varnost sta postali ključni tako za EU kot Slovenijo.
Romska skupnost je bila dolga leta med politično najbolj zapostavljenimi temami – pojavljale so se občasne obljube, nekaj posamičnih ukrepov, a ne celostne strategije. Zakaj po vašem nobena vlada do sedaj ni vzpostavila dolgoročne, premišljene politike vključevanja in hkrati varovanja pravne države na območjih z velikimi napetostmi?
"Predsednica republike je morda imela lep namen, vendar se je izjalovil. Zdaj vsi vidijo priložnost za brcanje vlade, a to ne pomaga nikomur. Red mora biti – kdor ima orožje, mu ga je treba odvzeti in ga procesirati," pove Šarec.
Imamo dve vrsti romskih skupnosti: prekmursko, kjer stvari tečejo bolje in drugo pokrajino, kjer ni tako. A jaz ne bi govoril o romskem kriminalu ali slovenskem kriminalu – kriminalec je kriminalec. Ne zdi se mi pošteno, da se govori, kot da policija ni nič naredila. Govorim strogo o policiji kot taki, ne ministru Poklukarju, ki so ga velikokrat po krivici napadali. Spomnim se, da je v času moje vlade želel spraviti skozi zakonodajo, ki bi omogočala več pooblastil za prikrito delovanje. S strani poslanke Levice je bil zmerjan, da je fašist in policija fašistična. Na splošno je bil ves čas napadan z vseh smeri, čeprav bom sam vedno trdil, da je delal dobro. Ne brez napak, tako kot vsak, ki dela, ampak dobro. No ja, je, kar je. Koliko ljudi so policisti priprli in jim odvzeli prostost, pa so bili znova zunaj? Stalno govorimo o povratnikih – to je problem. Vprašati je treba tudi pravosodje, varuha človekovih pravic, nevladnike in druge.
Kar se tiče romske problematike, je treba reči bobu bob. Kriminalec je kriminalec – naj bo Rom, Slovenec, kdorkoli. Dokler bomo imeli sistem, kjer moraš vlomilcu, ki ga zalotiš v hiši, “pustiti, da dokonča delo, sicer te bo še tožil”, ne bomo uspešni. Država mora pokazati moč in kaznovati kriminal. Vsekakor pa bi v bodoče pričakoval, da se s problematiko ukvarja tisti, ki jo pozna. V prvi vrsti ljudje, ki tam živijo.
Zakoni morajo veljati za vse – tako je prav. Imamo pa še drug problem moderne, demokratične družbe, ko naši otroci poznajo samo pravice, dolžnosti so pa tabu. Z odvetniki hodijo v šolo, če se je revčku domnevno zgodila krivica, povsod morajo biti najboljši in za vse njihove težave so krivi učitelji. Tako ne gre. Otroku se pač kdaj zgodi krivica in kaj potem? Življenje ni pravljica.
Predsednici republike Nataši Pirc Musar so predstavniki romske skupnosti ob obisku v Novem mestu obljubili, da bodo naredili vse, kar je v njihovi moči, da se zagotovi mir. Kasneje je predsednica republike v državnem zboru opozorila, da so prebivalci jugovzhodne Slovenije že predolgo prepuščeni sami sebi in da država pri zagotavljanju varnosti ni bila dovolj učinkovita. Kako vi razumete takšno obljubo in njen poziv?
Šarec: "Ne vidim nič tragičnega, če vojska pomaga policiji pri zagotavljanju varnosti. Vojaki in policisti so naši ljudje, ne sovražniki – so varuhi države in njenih ljudi."
To je farsa, oprostite. Kdor ima orožje, mu ga je treba odvzeti in ga procesirati. Tako bomo največ naredili tudi za večino Romov, ki želijo živeti v miru in trpijo zaradi dejanj svojih sonarodnjakov. In še to: če je socialna podpora višja od plačila za delo, zakaj bi kdo delal? To ni romski problem – to je sistemski problem. Red mora biti. Ta dogodek je, po mojem, umor. Pravno so kategorije različne (uboj, umor), toda človeka ni več, družina je ostala sama, trpljenje je ogromno. Zanima me, kakšna bo končna obsodba. Imamo kup primerov povratnikov, tudi posiljevalcev, ki so bili predčasno izpuščeni. Predsednica republike je sicer morda imela lep namen, vendar se je izjalovil. Pač, zdaj vsi vidijo priložnost za brcanje vlade in pristavljajo svoj lonček. Ne pomaga pa to kaj veliko ali pa nič. Tudi prisotnost opozicije v Novem mestu na shodu je bila precej čez mero dobrega okusa. Ne nazadnje je bil v času njihove vlade umorjen državljan pa ni nihče odstopil. Zdaj pa razlagajo, da če bi bila njihova vlada, bi bilo pa vse rešeno. Dajte no, kdo z realno presojo pa to verjame. Še Jezus ni mogel vsem pomagati, bodo pa oni. Pa ne pravim, da sedanja vlada dela brez napak. Je zagotovo moč najti napake, kot pri vsaki doslej in pri vsaki naslednji.
Vlada je sprejela predlog Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti, t. i. Šutarjev zakon, ki prinaša več varnosti v državi. Med drugim določa možnost uporabe tehničnih sredstev na varnostno tveganih območjih, strožje ukrepe pri ponavljajočih se prekrških ter dodatna sredstva občinam z evidentiranimi romskimi naselji za izboljšanje varnosti. Od 1. septembra letos pa se že izvaja tudi obvezno vključevanje romskih otrok v vrtce in osnovne šole. Kako vi kot nekdanji minister za obrambo in danes evropski poslanec gledate na te ukrepe?
Morda bi se ta premik že zgodil, če se ne bi vedno našel nekdo, ki je presodil, da gre povsod za pretirano poseganje v človekove pravice. Sicer pa počakajmo, koliko bo tudi zdaj polemik. Je pa še drugo vprašanje, ki se poraja. So vsi v pravosodju izvajali dosedanjo zakonodajo? So izdajali odredbe pravočasno? So prisojali stroge kazni ali izbrali najmilejše. So upoštevali možnost ponovitve? To se sprašujem kot državljan.
Vprašanje sodelovanja vojske pri zagotavljanju notranje varnosti se je znova odprlo po razpravi na Sekretariatu Sveta za nacionalno varnost (SSNAV), ki je vladi predlagal aktivacijo 37. člena zakona o obrambi. Vlada je nato na seji odločila, da Slovenska vojska sodeluje s Policijo tudi pri širšem varovanju državne meje znotraj ozemlja države. Kako vi kot nekdanji minister za obrambo gledate na to odločitev?
Ne vidim ničesar tragičnega. Če je SSNAV tako presodil, je presodil na podlagi stanja in ocen. Slovensko vojsko vidim kot enega od stebrov varnosti in obrambe. Nevarnosti so vsakič drugačne; trenutno ni neposredne nevarnosti vojaškega napada, so pa druge. Vojaki in policisti so naši ljudje – sestre, bratje, očetje, matere –, ki častno nosijo uniformo. To niso naši sovražniki, temveč varuhi. Preveč se straši z militarizacijo. Pooblastila so jasna, vojaki so naši ljudje in imajo radi svojo domovino ter njene ljudi. Mislim, da smo že preko meja miselnosti, da je treba vojsko skrivati pred ljudmi.
