Petek, 22. 9. 2023, 3.26
1 leto, 2 meseca
Varnostna strokovnjaka: Obstaja resna bojazen, da bo Slovenija postala migrantski žep
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,85
Na območju Policijske uprave Novo mesto so policisti avgusta v kombiju s hrvaškimi tablicami odkrili kar 32 državljanov Kitajske.
"Obstaja resna bojazen, da bomo postali žep, kjer bodo migranti, ki bodo sicer del tranzitnih migracij, obstali pri nas," ob prihodu vse večjega števila migrantov na slovensko ozemlje opozarja strokovnjak za varnostne študije Denis Čaleta, enakega mnenja pa je tudi univerzitetni profesor obramboslovja Vladimir Prebilič. V pogovoru sta predstavila pomembne dejavnike, ki vplivajo na povečano število migracij, podala morebitne rešitve za področje Evropske unije in Slovenije, pokomentirala pa sta tudi nedavno afero z domnevnimi nezakonitimi prodajami poljskih vizumov migrantom iz Afrike in Azije, ki ruši mehanizem solidarnosti in je, kot je dejal Prebilič, lahko začetek konca obstoja EU.
V Evropo, vključno s Slovenijo, prihaja čedalje več migrantov. Nemčija in Italija sta praktično na robu zmogljivosti, opozarja nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier. Najbolj kritični točki vstopa sta Sicilija, kjer je zaradi prenatrpanosti tamkajšnjega sprejemnega centra zavladal kaos, in otok Lampedusa, kamor je prejšnji teden v samo treh dneh prispelo okoli 8.500 migrantov. Skupaj je sicer v Italijo od začetka letošnjega leta prispelo več kot 130 tisoč ljudi, medtem ko jih je v enakem obdobju lani prispelo približno 68.200.
Steinmeier je ob obisku Sicilije pozval k pravični porazdelitvi migrantov, ki prihajajo v Evropo, predvsem pa poudaril, da sta potrebna boljši nadzor in varovanje na zunanjih mejah. Na drugi strani italijanska premierka Giorgia Meloni poziva k ustavitvi pritoka migrantov od zunaj, napovedala pa je tudi, da bo njena vlada zaostrila nadzor nad nezakonitimi migracijami, in sicer z ukrepom podaljšanja najdaljšega dovoljenega obdobja za pridržanje nezakonitih priseljencev s 135 dni na 18 mesecev in vzpostavljanjem novih centrov za pridržanje nezakonitih priseljencev. Berlin je medtem sporočil, da je v okviru evropskega prostovoljnega solidarnostnega mehanizma iz Italije prenehal sprejemati prosilce za azil.
Prečkanje Sredozemlja s pomočjo plovil, ki so pogosto neprimerna za plovbo, večkrat privede tudi do smrtonosnih nesreč.
Čaleta: Različno razumevanje ni prava pot za rešitev tega kompleksnega problema
"Mislim, da je jasno dejstvo in strinjanje na več ravneh, da so migracije, ki smo jim priča, predvsem ekonomska dimenzija in spadajo v kategorijo ekonomskih migracij. Torej v odgovoru želim biti jasen, da je izziv spoprijemanja z migracijami lahko ena od ključnih točk prihodnjega razvoja, integracije in sodelovanja med državami znotraj EU. Trenutno različno razumevanje in prevladovanje parcialnih interesov nikakor nista prava pot za rešitev tega kompleksnega problema," je poudaril profesor Denis Čaleta z Inštituta za korporativne varnostne študije.
Profesor Čaleta pravi, da je dejavnike, ki letos vplivajo na tako veliko povečanje števila prihoda migrantov v EU, treba iskati na različnih ravneh. "Prva raven je zagotovo geopolitično-varnostna dimenzija, saj se število kriznih dogodkov povečuje, kar posledično pomeni tudi povečanje odhodov s teh kriznih območij. Druga dimenzija je vpliv negativnih naravnih procesov, ki je letos skozi suše, potrese, poplave in viharje dodatno prizadel določena območja in s tem povzročil dodaten pritisk migracijskih tokov. Ena od pomembnih dimenzij, tako imenovanih potisnih dejavnikov, pa je vsekakor politično-gospodarska dimenzija povečanja števila tako imenovanih propadlih držav, ki na svojih območjih ne morejo več zagotavljati minimalnih razmer za življenje svojih državljanov," je naštel.
"Izziv spoprijemanja z migracijami je lahko ena od ključnih točk prihodnjega razvoja, integracije in sodelovanja med državami znotraj EU," meni profesor Čaleta.
Na drugi strani pa je, kot pravi strokovnjak, treba razumeti tudi dejavnike, ki vlečejo migracijske tokove v EU, pri čemer izpostavlja nezmožnost učinkovitega varovanja zunanjih meja EU, kar s pridom izkoriščajo kriminalne tihotapske združbe, visok standard, ki ga imajo prebivalci EU in predstavlja visoka pričakovanja od vseh, ki gledajo proti Evropi kot obljubljeni deželi, kot zadnji in zelo pomemben dejavnik pa izpostavi dejstvo, da EU potrebuje novo delovno silo. Tu se po njegovem mnenju postavlja vprašanje, ali ima strateška politika v EU sploh osnovno idejo, kako zasnovati ustrezno integracijsko politiko iskalcev zaposlitve.
"Poleg skupne politike EU bo treba resno delati tudi z državami v regijah, ki obkrožajo EU," o reševanju problema povečanih migracij pravi Denis Čaleta.
EU še brez rešitve. Krive so države članice, ki blokirajo postopke.
Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je na nedeljskem obisku na Lampedusi sicer predstavila evropski akcijski načrt v desetih točkah za reševanje migracijskega pritiska na Italijo, ki poleg boja proti tihotapcem in možnosti za razširitev pomorskih misij v Sredozemlju vključuje podporo Italiji pri premeščanju migrantov z Lampeduse, a EU, kot meni univerzitetni profesor obramboslovja na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani Vladimir Prebilič, predvsem zaradi blokade postopkov nekaterih držav, kot so Poljska, Madžarska in Slovaška, še vedno ni dosegla konsenza glede migracij oziroma ni bila sposobna narediti še nobenega skupnega koraka. To pod velik stres postavlja marsikatero državo, ki se spoprijema z vstopanjem migrantov na svoje ozemlje. Strokovnjak poleg že omenjene Italije in Nemčije navede tudi Španijo in Grčijo.
Prebilič poudarja še, da so države članice skladno s schengenskim redom dolžne izvajati kontrolo vstopanja v prostor EU, vendar nekatere države ne naredijo dovolj, da bi prihod pribežnikov lahko tehnično obvladovali. Tukaj spomni na mehanizem, imenovan Frontex (Evropska agencija za varovanje meja), ki bi ga lahko, kot pravi, s pridom izkoristili na primer Grčija in Hrvaška. "Ilegalne migracije, kakorkoli že obračamo, so anomalije in se ne bi smele dogajati. Če bomo sprejeli to, da je vstopanje v neko državo na ilegalen način dopustno, potem pade vse, pade sistem mednarodnega prava," opozarja profesor obramboslovja.
Politika "odprimo vrata vsem" ni prava, saj se bo sicer kompleten sistem, ki mu preostali sledimo in ga spoštujemo, sesul," meni Vladimir Prebilič.
Del Evropskega parlamenta je sicer, kot je povedal Prebilič, dal pobudo o humanitarnem vizumu, vizumu, ki bi ljudem omogočal, da v EU vstopijo na čim bolj normalen način, predvsem pa bi z njim uničili trgovino z ljudmi in umazane posle. Humanitarni vizum bi izdali na veleposlaništvih EU, z njegovo pomočjo pa bi ljudje lahko vstopili v EU in ob prihodu za vizum zaprosili na legalen način.
Zmanjšati število razlogov za odhod, nadzorovati meje in sprožiti solidarnostni mehanizem
Poleg tega lahko po mnenju strokovnjaka EU za izboljšanje migracijske politike naredi še tri stvari. Najprej naj začne probleme naslavljati pri izvoru, torej na področju zunanje politike naredi vse, da bo razlogov za odhod teh ljudi čim manj. "V tem primeru imamo neki zgodovinski dolg, ki ga nikoli nismo razrešili, pa bi ga po mojem mnenju lahko že zdavnaj," meni Prebilič, pri čemer doda, da nekatere države članice EU igrajo umazano igro, saj s pridom izkoriščajo nestabilnost podsaharske Afrike in si iz tega ustvarjajo dobiček.
Kot drugo meni, da je treba zagotoviti, da bodo zunanje meje EU nadzorovane. To pomeni, da bi vanjo lahko vstopile le osebe, ki bi izpolnjevale pogoje za pridobitev azila, tiste, ki jih ne, pa bi bilo žal treba vrniti v državo izvora. "Drugače preprosto ne gre. Za vstop v EU je treba izpolnjevati pogoje, ker politika 'odprimo vrata vsem' ni prava, saj se bo sicer kompleten sistem, ki mu preostali sledimo in ga spoštujemo, sesul," meni profesor, hkrati pa opozori, da je postopek do dokončnega sprejema predolg oziroma poteka prepočasi in bi ga bilo treba poenostaviti.
Pomembno je razlikovati med migranti, kategorijo ljudi, ki se odločijo prosto zapustiti svojo državo, in begunci, ki so mednarodnopravna kategorija in nad katerimi bdi tudi Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR).
Ko bodo ljudje že vstopili v evropski prostor, pa je treba sprožiti še mehanizem solidarnosti, je kot tretjo točko navedel Prebilič. Mehanizem solidarnosti bi pomenil, da bi države članice morale biti toliko složne in se medsebojno podpirati, da bi osebe, ki so pridobile status azilanta, medsebojno porazdelile po vseh članicah. "Italija, Grčija, tudi Nemčija in še številne druge države opozarjajo, da je to breme preveliko samo za njih in da bodo druge države morale nekaj vzeti tudi na svoja ramena," doda profesor Prebilč.
Znotraj mehanizma solidarnosti je poleg prerazporejanja pribežnikov tudi vprašanje financiranja, kar pomeni, da bi državam, ki so najbolj izpostavljene, morali zagotoviti pridobitev finančnih virov, s katerimi bi lahko lažje in učinkovitejše naslavljale migracijske izzive. "Ne pa, da se nekatere države članice mirno skrijejo v senco in rečejo, da pri njih tega izziva ni na vidiku. To ni pravi in ni nit najmanj evropski način reševanja," opozori Prebilič.
Obstaja resna bojazen, da bo Slovenija postala migrantski žep
S povečanim številom migracij se spoprijema tudi Slovenija, kjer se je po vstopu Hrvaške v schengen v začetku leta število nezakonitih prehodov meje še povečalo. Policija je od začetka leta do konca avgusta obravnavala 36.137 nezakonitih prehodov meje, v istem obdobju lanskega leta pa so obravnavali 13.601 nedovoljen vstop, so v ponedeljek sporočili s policije.
Oba sogovornika se strinjata, da je Slovenija glede migracijskega vprašanja v precej zahtevnem položaju.
"Obstaja resna bojazen, da bomo postali žep, kjer bodo migranti, ki bodo sicer del tranzitnih migracij, obstali pri nas," meni profesor Čaleta.
"Hrvaška je dolžna braniti zunanjo schengensko mejo. Če tega ne bo storila, bo morala tudi Evropska komisija pritisniti na Hrvaško, namreč oni so bili v sistem sprejeti ravno skozi zaupanje, da bodo sposobni nadzirati zunanjo mejo. Če je niso sposobni nadzirati, je vprašanje, ali spadajo v ta sistem, in v tem primeru lahko Slovenija ponovno razmišlja o ukrepu vzpostavljanja mejnega nadzora. Osebno menim, da se lahko Slovenija, če Hrvaška ne bo storila nič od tega in bo ostalo tako, kot je danes, znajde v izjemno težkem položaju. Prepričan sem namreč, da bosta tako Avstrija kot Italija zaradi povsem logičnih in lastnih nacionalnih interesov začeli meje zapirati, kar pa pomeni, da bi se lahko Sloveniji zgodilo, da bi postala migrantski žep. V tem primeru pa imamo težave, saj Slovenija ne more sprejeti tako velikega števila migrantov," je opisal Prebilič.
Sodelovanje in iskanje skupne evropske rešitve sta edina prava pot
"Nikakor nisem zagovornik tega, da bi vladajoča politika ta problem poskušala potiskati z mize, tudi zaradi kompleksnosti rešitev, ki so v tem okviru nujne," pravi profesor Čaleta in poudari, da mora biti Slovenija eden izmed glavnih motorjev iskanja skupne evropske rešitve, saj nam glede na to, da ležimo neposredno na balkanski migrantski poti, kaj drugega niti ne preostane.
"Najslabše, kar se nam lahko zgodi, so še bolj restriktivne aktivnosti nadzora na avstrijski in italijanski meji. Z vsemi napori je treba pomagati Hrvaški, da poskuša obvladati ta tok na zunanji schengenski meji. Je pa tukaj resno vprašanje, kaj je z Zahodnim Balkanom in njihovo evropsko integracijo. Samo prelaganje zahtev in bremen na te države ne bo prineslo želenega učinka. To vidimo tudi trenutno, saj nenadzorovano spuščajo te tokove naprej v EU," še pojasni Čaleta in doda, da bo zato poleg skupne politike EU na tem področju treba resno delati tudi z državami v regijah, ki obkrožajo EU.
"Če Hrvaška ni sposobna nadzirati zunanje meje, je vprašanje, ali spada v ta sistem, in v tem primeru lahko Slovenija ponovno razmišlja o ukrepu vzpostavljanja mejnega nadzora," meni Vladimir Prebilič.
Tudi Prebilič meni, da bo na tem področju svojo domačo nalogo morala opraviti zunanja politika. "Slovenske meje namreč ne moremo varovati s policistkami in policisti, niti z ograjo, temveč le s sodelovanjem držav članic na vsej migracijski poti. Če se izkaže, da države članice ne bodo sposobne stopiti skupaj in vzpostaviti mehanizma nadzora meje, bo Slovenija imela enormen izziv in bo v primeru, da zunanja politika v sodelovanju z notranjimi politikami držav Zahodnega Balkana (od Makedonije vse do nas) ne bo sposobne narediti koraka v pravo smer, upravičeno lahko zagrozila z vzpostavitvijo mejnega nadzora," trdi in tudi on spomni na Avstrijo, ki nadzor na meji izvaja že četrto leto, in na Italijo, ki je prav tako vedno bližje tej odločitvi. Doda, da bi, če propadejo razgovori in pogovori, po tej poti morala tudi Slovenija.
"Koraki bodo težki in zahtevni za vse. Tiščanje glave v pesek pa je verjetno najslabša mogoča rešitev tega zahtevnega problema," je sklenil Čaleta.
Afera, ki ruši mehanizem solidarnosti in je lahko začetek konca obstoja EU
Medtem ko številne države članice iščejo rešitve in spodbujajo solidarnost med državami, pa si nekatere pod noge mečejo polena. Prav te dni je namreč izbruhnila afera, ker naj bi poljski diplomati številnim migrantom, morda jih je bilo celo na stotisoče, iz Afrike, Afganistana in Sirije izdali delovne vizume, s pomočjo katerih so lahko prispeli v Nemčijo. Delovni vizumi, ki so jih izdali poljski diplomati, namreč osebam omogočajo vstop na Poljsko, ker pa v schengenskem območju na notranjih mejah praviloma ni nadzora, lahko potem relativno preprosto potujejo naprej v Nemčijo.
"To je korupcija brez primere, najbolj podla korupcija. To, da neka politika, v tem primeru Poljske, postreže po taki stvari, da proti plačilu izdaja vizume in potem vse preostale države potiska v izjemno nemogoč položaj, se mi zdi absolutno nerazumljivo," pravi Prebilič in se sprašuje, kako je sploh mogoče, da se kaj takega zgodi.
Strokovnjak Denis Čaleta trdi, "da vsi taki ukrepi dodatno rahljajo tisto potrebno zaupanje, ki bo ključno, da bodo lahko države v EU našle skupni odgovor na prevzemanje skupnih bremen zaščite svoje zunanje schengenske meje in predvsem učinkovite ukrepe za nadzorovano upravljanje migracijskih tokov". Doda, da ti na žalost obstajajo že v vsej zgodovini človeštva in se jih povsem ne bomo rešili niti v času svojega življenja.
"Očitno je, da drug drugemu ne zaupamo popolnoma nič in si medsebojno celo nagajamo, to pa je lahko začetek konca obstoja EU," je nedavno afero s poljskimi vizumi komentiral Vladimir Prebilič.
Po mnenju profesorja Prebiliča bi Evropska komisija v tem primeru morala sprožiti postopke proti Poljski, saj če bi se to zgodilo še v kateri drugi državi članici, EU kot neka skupnost ne upraviči svojega obstoja, meni Prebilič in doda: "Če bo to kdo povzel, to pomeni, da ne delimo vrednot, za katere smo se zavzeli. Očitno je, da drug drugemu ne zaupamo popolnoma nič in si medsebojno celo nagajamo, to pa je lahko začetek konca obstoja EU, če bodo take stvari šle mimo in ne bodo sankcionirane. Govorimo o najbolj ranljivi strukturi ljudi, ki so že tako ali tako izpostavljeni represalijam, potem jih pa država 'legalno' ogoljufa in jim nekaj podeli. Mislim, to je brez primere gnusno," je dejal.
Spomnil je še na en podoben primer, tako imenovane zlate potne liste, katerih podeljevanje so države članice EU legalizirale ter s tem legalizirale tudi podeljevanje statusov evropskega državljanstva in vizumov, a le ljudem, ki imajo dovolj denarja. Tak potni list namreč stane sto tisoč evrov. Kot primer države, ki jih dodeljuje oziroma prodaja, je omenil Ciper, kjer ruski milijonarji na ta način prihajajo do vizumov in do prostega gibanja znotraj evropskega območja, kar je, kot pravi Prebilič, popolna zloraba statuta azila ali podeljevanja evropskega državljanstva.
