Mateja Gomboc: Včasih je "špricanje" prav odlična stvar

Bliža se konec šolskega leta, živčnost zaradi zaključevanja ocen narašča, pa tudi zaradi mature pri četrtih letnikih. Je sploh kdo sproščen te dni?

Ravno to sem se vprašala v nedeljo zvečer, ko sem prihajala v Ljubljano in sem videla skupine učencev tam okrog viške osnovne šole. Na glas sem postavila vprašanje, ali se veselijo teh zadnjih tednov ali ne, in sem pomislila nase, ko sem bila otrok. Nisem bila pod nikakršnim stresom, ampak danes je drugače. Pri mladih opažam veliko želje po tem, da bi čim bolje zaključili in da bi bile točke čim višje. Svet se je spremenil, postal je svet točk. Svet sprejemnih izpitov in tega, da si večina ljudi želi "štrleti ven", biti nekaj posebnega in doseči svoje želje. Najbrž je to precej stresno za skoraj vsakogar, si predstavljam.

Se pa verjetno najdejo tisti, ki so se odločili, da bodo ubrali preprostejšo pot v življenju. Vsak ima svojo pot, za katero dobro ve, koliko bo vanjo investiral. Po drugi strani pa, če je recimo vrednota znanje, razgledanost, potem pride sam po sebi tudi uspeh. To je pa verjetno pogojeno tako z družinami kot šolskim okoljem. Ampak vse to učenje, da bodo čim boljše ocene, pomeni, da sta maj in junij stresna meseca z nekaj zelo napornimi tedni. Vsak sedemletnik se želi izobraževati in biti razgledan. Kdaj se to izgubi in kdaj potem postane šola pritisk, breme? Moramo se vprašati, kje smo skrenili, kje ga lomimo. To me boli vedno znova, ko se spomnim, kako drugače je na hodnikih danskih, nizozemskih, finskih šol. Tam je znanje vrednota.

Pred kakšnimi 20 leti so se razširile informacije o strašanskih nevarnostih, ki na otroke prežijo zunaj, od voajerjev do tatov organov, nasilnežev in posiljevalcev. Zgodilo se je to, da so starši čisto srečni, če so otroci zaprti v svoje sobe pod njihovim budnim očesom. Ne vedo pa, kaj ti otroci v resnici počnejo in kakšnim nevarnostim so pravzaprav podvrženi, kaj vse vidijo in izvedo.

Pri nas pogosto slišimo, kako so otroci preobremenjeni, tako s pričakovanji staršev, okolice, količino snovi, točkami. O tem se zadnja leta nenehno govori, spremeni pa nič. Kako to?

Kot profesorica imam več kot tridesetletne izkušnje, in če se spomnim svojih začetkov, se med tedanjimi dijaki nikoli ni govorilo o stresu, razen pri kakšnih posameznikih, ki so bili ali bolni ali pa so imeli kakšno težavo. Ni se govorilo o preobremenjenosti, tudi mi nismo bili preobremenjeni. V maju in juniju smo se veliko igrali pa nam je vseeno uspelo narediti vse obveznosti.

Kaj se je zdaj v tolikšni meri spremenilo? Obsojam tehnologijo. Ta bi morala služiti nam, zgodilo pa se je ravno obratno – mi služimo njej. Mladi, že otroci, so obremenjeni s tehnologijo. Če so morale mame nas v mraku klicati domov, pa današnji otroci sploh ne gredo več ven, ker se je zgodilo nekaj drugega. Pred kakšnimi 20 leti so se razširile informacije o strašanskih nevarnostih, ki na otroke prežijo zunaj, od voajerjev do tatov organov, nasilnežev in posiljevalcev. Zgodilo se je to, da so starši čisto srečni, če so otroci zaprti v svoje sobe pod njihovim budnim očesom. Ne vedo pa, kaj ti otroci v resnici počnejo in kakšnim nevarnostim so pravzaprav podvrženi, kaj vse vidijo in izvedo. Otroci postajajo pasivni in apatični, polni negativnih informacij, namesto da bi skozi igro odkrivali svet, nenazadnje tudi bolečine ali rane na kolenih.  

Pred kakšnimi 20 leti so se razširile informacije o strašanskih nevarnostih, ki na otroke prežijo zunaj. Zgodilo se je to, da so starši čisto srečni, če so otroci zaprti v svoje sobe pod njihovim budnim očesom. Ne vedo pa, kaj ti otroci v resnici počnejo in kakšnim nevarnostim so pravzaprav podvrženi, kaj vse vidijo in izvedo," opozarja Gomboc. Foto: Gaja Hanuna Pred kakšnimi dvajsetimi leti sem enemu razredu rekla – bilo je okrog božično-novoletnih počitnic –, da se ne bomo nič učili, ampak se bomo pogovarjali o tem, kako in kje so dobili kakšne "bojne rane", recimo razbita kolena. Kako so se razživeli! Vsak je imel svojo zgodbo o razbitem čelu, o popraskanem nosu, prebiti bradi ali kolenu, kako so med vožnjo s skirojem slabo ocenili klančino in podobno. To zabavno igro sem nato še kdaj ponovila, ampak pred nekaj leti začudena ugotovila, da ti najstniki nimajo več ran.

Vendar to žal pomeni neaktivno otroštvo, kajne?

Tako je. Če se vrnem k obremenjenosti otrok, naj povem, da se je čas, ki ga posvečajo šolskim obveznostim, zmanjšal. Otroci se manj učijo kot nekoč, manj so zbrani pri pouku, manj raziskujejo in berejo, zaradi česar se povečujejo stiske, ker ne znajo in ne vedo, ker tekmujejo tudi in jim ne gre.

Vse to pa zato, ker več časa preživijo pred zasloni, dekleta več na socialnih omrežjih, fantje pri igricah. Predvsem pa to posledično prinaša šibko samopodobo. Dekleta se recimo neprestano primerjajo med seboj, nikoli se ne vidijo kot popolna, kot sta popolna tista čudovita neznana vplivnica in okolje, v katerem se pojavlja. Ne razumejo, da je vse to umetno, narejeno le za posnetek. Fantje pa med seboj tekmujejo na drugih področjih.

"Nič ni slabega ne v telefonu, ne v računalniku, ne v umetni inteligenci, to so samo naša sodobna orodja in pripomočki. To so naše 'motike in lopate', ampak motika ali škarje sta lahko zelo nevarni orodji ob nepravilni rabi." Foto: Shutterstock V tem svetu točke, tekmovanje, dejansko veliko veljajo. Izgubljamo pa boj s tehnološkimi dosežki, ker jih ne znamo krotiti. Nič ni slabega ne v telefonu, ne v računalniku, ne v umetni inteligenci, to so samo naša sodobna orodja in pripomočki. To so naše "motike in lopate", ampak motika ali škarje sta lahko zelo nevarni orodji ob nepravilni rabi.

Nekateri mladostniki so vidno drugačni zaradi neprestane uporabe telefona in nenehnega preverjanja. Spomnim se dekleta, ki je v časih, ko je bilo to še dovoljeno, danes mnogokje ni več, med poukom ves čas preverjala telefon. Razrednik ji ga je potem vzel, ampak dekle je bilo povsem izgubljeno, potno, vzemirjeno, kazalo je odtegnitvene sindrome. Pomembno je vedeti, kdaj moramo odložiti telefon.

Če se vrneva na učenje, ena od poti za stres na koncu leta je kampanjsko učenje, ki je verjetno staro kot šolanje samo. Učenci in dijaki nenehno poslušajo nasvete, kako pomembno je delati sproti, pa vendar čakajo do zadnjega. Zakaj?

Kot prvo, človek sam po sebi je nagnjen k lenobi, da išče bližnjice. Lenoba nas je pravzaprav tudi pognala v civilizacijo (smeh). Ampak kako rešiti kampanjskost? Mislim, da je odgovor v kakovostni šoli in drugačnih prijemih – mi še vedno poučujemo kot v 19. stoletju. Tudi če si zamislimo še kako inovativne prijeme, je razred postavljen tako, da dijaki gledajo v hrbte pred sabo in frontalno v učitelja, ki skoraj vedno govori, razlaga, utemeljuje in tako naprej.

"Želim si, da bi bila tudi naša šola takšna, da bi se učenci radi učili in ohranili zvedavost, iskanje, eksperimentiranje. Nekaj korenitega bi se moralo spremeniti," pravi Mateja Gomboc. Foto: Shutterstock Ko sem bila pred 25 leti prvič na Danskem s svojim razredom, so bili zelo začudeni, ko so videli, kako je pouk potekal tam. Posamezen predmet je zajemal dve naši šolski uri. Najprej je učiteljica ali učitelj – zanimivo, kako veliko jih je med pedagoškimi delavci na severu – podal tezo ali pa problem. Nato so to dijaki ali samostojno ali v dvojicah raziskovali in iskali odgovore. Potem so jih med seboj predstavili, učitelj pa je krožil med njimi in jih vodil. Ta način mi je zelo ljub, zelo ljubo mi je tudi obrnjeno učenje v smislu, da dijak sam raziskuje, si zastavlja vprašanja, potem ko ve, v kateri smeri mora iskati, pa vse skupaj združi v neko znanje.

Kampanjsko učenje je učenje osebe, ki je snov ne zanima, je učenje za oceno. Želim si, da bi bila tudi naša šola takšna, da bi se učenci radi učili in ohranili zvedavost, iskanje, eksperimentiranje. Nekaj korenitega bi se moralo spremeniti.

Ampak šola je v našem slovenskem prostoru necenjena. Toliko je nespoštovanja do učiteljev, celo njihovo samospoštovanje je pomanjkljivo. Morali pa bi govoriti z žarom, kar se mi zdi ključno, da v vsakem zbudimo željo po znanju.

Novice Učiteljica Lea Colner razkrila, zakaj na Švedskem otroci nimajo domačih nalog

Dijaki potem s "špricanjem" rešujejo težave, tudi v višjih letnikih, ko so to že praktično odrasli ljudje. Zakaj?

To je kratkoročno reševanje težav. "Špricanje" je včasih prav odlična stvar, biti malo bolan in se smiliti samemu sebi. Ali pa včasih namesto k pouku oditi na kakšno obšolsko dejavnost. To spada k preizkušanju meja v mladih letih.

Meni se zdi, da malo lumparije mora biti. Mlad človek mora biti nagajiv in preizkušati meje. Mi je zadnjič maturant na moj poziv, naj roman za maturitetni esej med prvomajskimi počitnicami še enkrat preberejo, dejal: "Kako to mislite, še enkrat?" No, samo hecal me je.

Treba pa je znati preizkušanje meja dozirati in predvsem prevzeti odgovornost za svoja dejanja, ne pa se smiliti samemu sebi.

"Sama sicer učim maturante in redko še vidim starše, ampak vseeno se mi zdi nedopustno, kaj nekateri starši počnejo, kako se vtikajo v pedagoško delo, rušijo avtoriteto," poudarja sogovornica. Foto: Gaja Hanuna Ampak ali ni eden od pogostejših očitkov, da mladi ne prevzemajo odgovornosti, da namesto njih to počnejo starši?

Točno tako, tudi to se dogaja. Ko je otrok sedel ure in ure v svoji sobi, ni odrastel, ker se ni bojeval in pridobival izkušenj. Potem se začne zunanjega sveta bati, ker ga preprosto ne obvlada, ker je ta grozen, ker so ga naučili, da je svet strašen.

Takega otroka običajno mama, redkeje oče, jemljeta v zaščito, saj je vendar še otrok. Morda je mama tudi sama problematična v smislu, da je izgubljena in osamljena, in hoče svojega otroka še dolgo imeti zase. Takšno zaščitništvo je običajno treba reševati pri starših, ne pri otrocih, ki si v resnici želijo odrasti. Ampak neverjetno je, da so pogosto potem vsega krivi učitelji.

Sama sicer učim maturante in redko še vidim starše, ampak vseeno se mi zdi nedopustno, kaj nekateri starši počnejo, kako se vtikajo v pedagoško delo, rušijo avtoriteto. Sama kot mama svojim otrokom nikoli nisem rekla nič čez učitelje. Če so sami povedali kaj zoper njih, jim nisem dala prav, ampak sem jim kvečjemu poskušala pomagati najti rešitev. Glede tega sem bila res dosledna in sem še, tudi kot razredničarka.

Kaj bi dijakom s težavami svetovali zdaj, ko je konec leta že blizu, ko stiske naraščajo?

Pri vseh mladih je velika težava perfekcionizem, se pravi previsoki kriteriji in nezadovoljstvo nad pridobljenimi ocenami ali rezultati. Potem so tu stalna stiska, ali bodo zmogli ali ne, pogosto je težava tudi strupeno oziroma problematično okolje, bodisi v okviru družine bodisi medvrstniško nasilje v šoli, stiske zaradi osebnih in ljubezenskih težav in tako naprej. Adolescentno obdobje je turbulentno, to je čas, ko se je treba zaljubljati, ko je treba biti srečen, ko je treba imeti prave prijatelje ob sebi, dogajajo pa se številne stvari. Tako da nikakor ne moremo reči, da imajo otroci težave samo zato, ker so razvajeni.

"Adolescentno obdobje je turbulentno, to je čas, ko se je treba zaljubljati, ko je treba biti srečen, ko je treba imeti prave prijatelje ob sebi, dogajajo pa se številne stvari. Tako da nikakor ne moremo reči, da imajo otroci težave samo zato, ker so razvajeni," je prepričana Gomboc. Foto: Gaja Hanuna Če bi se jaz ta hip morala učiti za uspešno zaključeno šolsko leto in bi imela to misel nenehno v mislih, bi me to zelo obremenjevalo. Tu pa spet pridemo do tega, ali se učim za oceno za konec šolskega leta ali za to, da bom nekaj znal.

Če je učenec ali dijak v stiski, naj se zateče k učitelju, razrednikom, k svetovalni službi, s tem imam zelo dobre izkušnje. Vedno se bo našla pomoč, tudi v razredu med sošolci lahko marsikdo pomaga, morda celo bolje kot inštruktor. Tu pa tudi spet pridemo do bližine sovrstnikov, ki je v adolescenci nujno potrebna.

Kaj pa bi rekli staršem, ki znajo biti tudi škodljivi, celo toksični?

Ko me na roditeljskem sestanku vprašajo o tem, vedno ponovim: "Kaj dobrega skuhajte svojim otrokom!" (smeh)

Zveni kot hec, ampak je v bistvu metafora. Kar jim hočem povedati, je to, da naj jih pustijo, da se učijo, in da naj poskrbijo za dobro družinsko okolje, v katerem ni kričanja niti grozljivega molka, ampak vlada prijetno vzdušje.

Spodbujajmo jih. Če se začnejo pritoževati nad strašljivo profesorico matematike in njenimi groznimi zahtevami, jih kar ustavimo, ker zagotovo ne zahteva nič več, kot je potrebno, raje jih spodbudimo k iskanju rešitev. Ne z inštruiranjem, ker je redkokdo profesor matematike, ampak jim raje ponudimo sočutje. Tu ne gre za usmiljenje, ampak iskanje skupnih rešitev. Pa brez telefona.

"Ni res, da mladi danes niso zmožni poglobljene koncentracije, samo način, kako priti do branja in interpretacije, je drugačen, bolj dinamičen," pojasnjuje Gomboc. Foto: Gaja Hanuna Dijak ponavlja letnik. Kaj rečete dijaku in njegovim staršem, saj iz tega včasih nastane cela drama s posledicami, ki znajo biti zelo tragične?

Zelo različne izkušnje imam s tem. Recimo najprej popravni izpit, to ni nobena drama, je možnost, da se tisto, kar ni bilo pridobljenega med šolskim letom, pridobi v malo bolj zgoščenem času. Zna se celo zgoditi, da je to nekaj dobrega, saj potem v naslednjem letu dijak štarta z odličnim predznanjem, ki ga je pridobil zaradi popravnega izpita.

Pri ponavljanju letnika se lahko zgodi dvoje. Pozitivna plat je, kadar dijak pade zaradi nezrelosti in se nato z veseljem loti ponavljanja, ker je dozorel. Imam dijaka, ki je ponavljal, nato pa prišel "k sebi" in zdaj maturo dela na neverjetni ravni, neprimerljivo s tistim fantom, ki je pred dvema letoma padel letnik.

Če pa pade dijak, ki je potem še obremenjen s poniževanjem staršev ali okolice, je to lahko zanj zelo naporno in toksično. To, da je padel, je njegova odgovornost, ampak če nenehno posluša, kako je to nekaj negativnega, bo imel težave. Govorim o odločitvi in odgovornosti. Mladi od 15. leta dalje so že ljudje, ki so sposobni sprejemati svoje odločitve, starši pa jih morajo pri tem spodbujati.

Tehnologiji se očita, da je ena od težav, ki jih prinaša zmanjšano sposobnost koncentracije, težave pri branju daljših besedil in podobno. Kakšna so vaša opažanja, sploh v primerjavi s preteklimi desetletji?

Foto: Shutterstock Ne bi se rada preveč ponavljala, ampak tehnologija je v takšni meri, kot jo imamo danes, nevarna in sploh ni dobra. Zato tudi prihaja do pomanjkanja koncentracije in pomanjkanja resničnega vsakdanjega sveta, v katerem ni všečkov in katerih drugih emotikonov, v katerih ni barvitosti, ni hrupa. S tem se zelo težko soočajo, branje upada, ni pa stanje katastrofalno.

Nikakor to ni generacija, ki bi bila slabša v čemerkoli, v ničemer. Ravno tako tudi sedanja generacija mladih hlepi po znanju, novih informacijah, dobrih romanih. Recimo letos smo za maturo brali obsežen roman In ljubezen tudi in občudovala sem, kako so ga dijaki poglobljeno brali in obravnavali. Ni res, da niso zmožni poglobljene koncentracije, samo način, kako priti do branja in interpretacije, je drugačen, bolj dinamičen.

Pa sva spet pri tem, da imamo zastarel način podajanja znanja. Kako kot predstavnica stroke, tudi avtorica učbenikov gledate na to, da se na tem področju nič ne spremeni kljub zavedanju o neustreznosti pristopa?

Sama se ne želim ukvarjati z vprašanjem, kaj počnejo na ministrstvu ali drugih šolah, pač pa skušam biti odgovorna zase in za svoje mesto v razredu. Kako bom jaz porabila ure z dijaki in kaj bodo odnesli z njih. Izkušnje pa učijo, da če je dijak zbran med poukom, je že s tem ogromno narejenega.

Novice Začelo se je: pred maturanti prva izpitna pola

Novice Po predlogu bi bilo lahko na poklicni maturi celo pet predmetov

Novice Pisali so esej, popravljala jim ga je druga profesorica. Se to sme? #pravni nasvet

Novice Slovenski dijaki opozarjajo na premajhen obseg praktičnega usposabljanja