Učiteljica Lea Colner razkrila, zakaj na Švedskem otroci nimajo domačih nalog

Foto: Gaja Hanuna Kdo je Lea Colner?
Je profesorica razrednega pouka s slovensko in švedsko licenco za poučevanje. Leta 2009 je končala študij na ljubljanski pedagoški fakulteti, kjer je prejela Prešernovo nagrado za izjemne dosežke na študijskem področju, in sicer pri uvajanju pedagoškega pristopa Storyline v slovenski šolski prostor.

V času študija je leto dni študirala in opravljala prakso na Univerzi v Halmstadu na Švedskem. Učiteljsko kariero je začela leta 2009 v Sloveniji in dve leti kasneje nadaljevala na Švedskem. Med letoma 2019 in 2024 je bila ravnateljica na mednarodni dvojezični (angleško-švedski) šoli in vrtcu Vittra Rösjötorp International. 

Po vrnitvi v Slovenijo se ukvarja s svetovanjem in izobraževanjem za vrtce, osnovne in srednje šole. V okviru svojega Studia Lea Colner ponuja predavanja, delavnice in spremljanje kolektivov, razvija gradiva ter sodeluje z vzgojno-izobraževalnimi ustanovami pri dolgoročnih razvojnih procesih. Leta 2015 je v samozaložbi izdala knjigo Pedagoški pristop Storyline: strategija za poučevanje in učenje na spodbuden, učinkovit in kreativen način.

Na Švedskem ste preživeli več kot deset let. V katerih pogledih se življenje tam razlikuje od življenja v Sloveniji?

Švedska je bila moj dom trinajst let, če dodam še študij in prakso na severu, skoraj petnajst let. Njihova kultura mi je bila nekako vedno blizu. Življenje tam je umirjeno, sistemsko dobro urejeno in prežeto z veliko spoštovanja do narave, zasebnosti in časa za razmislek. V takšnem okolju sem lahko rasla tako osebno kot strokovno. Kar me je še posebej nagovorilo, je odprtost do različnosti, saj ljudje ne obsojajo hitro, dopuščajo prostor za individualne procese, za spremembe, tudi za tišino.

Švedska družba je močno vrednostno usmerjena in temelji na zaupanju: v sistem, institucije in posameznika. A hkrati, tako kot v Sloveniji, to ni družba, kjer so odnosi samoumevni. Prav nasprotno – odnose je treba graditi zavestno in jih negovati. Tudi to je del severne kulture: reflektirano delovanje in zavedanje, da kakovostna skupnost ne nastane sama od sebe, temveč skozi jasno vizijo, dialog in prevzem skupne odgovornosti.

Kako je potekala vaša karierna pot? Na Švedskem se vam je kaj kmalu ponudila odlična priložnost, da prevzamete vodenje šole in vrtca.

Ko sem se selila na sever Evrope, si niti v sanjah nisem predstavljala, da bom nekoč na Švedskem imela priložnost voditi vrtec in šolo. Še najmanj pa sem si mislila, da jo bom zapuščala v času, ko bodo z različnih koncev prihajale nominacije in priznanja. Bila sem nominirana za ravnateljico leta 2023, januarja 2024 so me v Stockholmu na Leadership Forumu pred skoraj tisočglavo množico voditeljev razglasili za vodjo leta v kategoriji trajnostnega razvoja. Nekaj mesecev kasneje je sledila še posebna občinska nagrada za vodenje. Šolo, ki sem jo vodila, sem s svojim sistematičnim in celostnim vključevanjem Agende 2030 v delovanje šole popeljala med sto najbolj navdihujočih šol na svetu.

Delo sem na Švedskem začela v vrtcu, a že dobro leto kasneje sem dobila ponudbo za poučevanje in razredništvo, kar me je popeljalo v švedske učilnice. Kmalu so mi ponudili delo vodje tima celotne šole in tako sem bila tedensko vpletena v vodstvene izzive šole. Jeseni 2019 je zaradi menjave vodstva nastala vrzel in z njo ponudba, ki se je odprla precej nepričakovano. Povabilo, da prevzamem vodenje, sem sprejela s spoštovanjem in tudi s precej vprašanji: bom zmogla? Sem pripravljena? Kljub pomislekom sem se odločila, da stopim v neznano in začnem hoditi po tej poti.

"Zagotovo si kot najstnica nisem mislila, da me pot od vaške učilnice v resnici pelje do vodenja mednarodne šole v tujini, čeprav se to danes z razdalje zdi presenetljivo naravna pot." Foto: Gaja Hanuna

Ljubezen do izobraževanja me spremlja že od otroštva. Kot najstnica sem doma imela svojo "učilnico" in sprva v času poletnih počitnic tam organizirala poletno šolo za otroke, ki so prihajali iz sosednjih krajev, celo iz druge občine so nekateri prišli. Tam sem z vso resnostjo pripravljala ure, otrokom veliko brala, starostno prilagajala vsebine za različne otroke in pri tem neizmerno uživala. Zagotovo si kot najstnica nisem mislila, da me pot od vaške učilnice v resnici pelje do vodenja mednarodne šole v tujini, čeprav se to danes z razdalje zdi presenetljivo naravna pot.

Rada obiskujem tudi šole po svetu. Kjerkoli potujem, si vedno skušam vzeti čas, da vsaj en dan ali trenutek preživim v tamkajšnji šoli ali vrtcu. Verjamem, da šola vedno odraža širšo kulturo družbe, v kateri deluje – zato je zame vsak vstop v izobraževalni prostor tudi vstop v srce neke skupnosti. To me neizmerno navdihuje, mi odpira refleksijo in me poganja naprej.

Kako je ta izkušnja karierno in tudi osebnostno vplivala na vas?

Švedska je zelo odprta in mednarodno obarvana država. Na naši šoli smo imeli otroke z zelo raznolikimi življenjskimi zgodbami – od otrok, ki so z družinami bežali pred vojno ali podnebnimi spremembami, do otrok staršev, ki jih je švedski trg iskal zaradi njihovih specifičnih strokovnih znanj. Ti visoko profilirani starši so pogosto prihajali iz akademskih, tehnoloških ali medicinskih krogov z vsega sveta – kar je pomenilo tudi specifična pričakovanja do šole, komunikacije in kakovosti izobraževalnega procesa.

Ob vsem tem, ko v svoji vlogi vodiš kader, skrbiš za strokovni razvoj, iščeš ustrezne rešitve in slediš zakonodaji, sem vedno znova prihajala do iste točke: kako pomembno je, da kljub vsemu v sebi ohranjaš človečnost. Da si vzameš minutko za otroka, ki prvič v življenju vidi toliko vode naenkrat. Da si prisoten z otrokom, ki nosi s sabo izkušnjo izgube doma. Da se ustaviš ob ženski, ki skuša v novem okolju začeti znova po težki osebni zgodbi. Včasih v hitrem tempu življenja pozabimo, da sobivamo.

Marsikatera situacija me je preizkušala, brusila in v meni pustila trajen vpliv. Srečanja s kulturami z vsega sveta – od ranljivih družin do visoko izobraženih – so me spodbudila k nenehnemu premisleku o sebi, o svojih vrednotah, prepričanjih, o tem, kdo sem, kam grem in kako želim kot oseba in strokovnjakinja naprej rasti in na to pot povabiti tudi druge. Naučila sem se, da raznolikost ni nekaj, kar le opazuješ – je izkušnja, ki te lahko globoko preoblikuje, če ji pustiš prostor. In prav ta izkušnja me je najgloblje zaznamovala – kot vodjo in kot človeka.

Kako je urejen šolski sistem na Švedskem in katere so glavne sistemske razlike v primerjavi s slovenskim?

V švedski šoli otroci vstopijo v obvezni izobraževalni sistem s šestimi leti, ko začnejo tako imenovani pripravljalni razred (förskoleklass). Ta deluje kot prehod med vrtcem in osnovno šolo. S sedmimi leti pa vstopijo v prvi razred osnovne šole, kar pomeni, da skupaj opravijo deset let obveznega izobraževanja. Kurikulum je bistveno bolj odprt in omogoča večjo fleksibilnost, kot smo je vajeni v Sloveniji, kar šolam in učiteljem omogoča več prostora za prilagajanje glede na potrebe otrok, okoliščine in aktualno dogajanje.

Velik poudarek je na razvoju odnosov, soustvarjanju varnega učnega okolja in aktivnem vključevanju otrok v šolsko življenje. Šolski sistem temelji na zaupanju, dialogu in spoštovanju raznolikosti. Ravnatelji imajo izrazito vlogo kot strokovni mentorji, ki podpirajo učitelje v pedagoškem razmisleku in razvoju.

"V Sloveniji se razlike v znanju pogosto kompenzirajo z domačo pomočjo ali inštrukcijami, kar pa dolgoročno ustvarja razkorak med učenci. Na ta način nevede izključujemo otroke, ki nimajo ustrezne podpore doma ali si dodatne pomoči preprosto ne morejo privoščiti." Foto: Gaja Hanuna

V Sloveniji opažam močno pedagoško zavest, veliko predanosti, strokovnega znanja in želje po kakovosti, a hkrati manj sistemskega prostora za refleksijo, prilagodljivost in sodelovalno kulturo. Pogosto prevladuje pritisk na vsebinsko doseganje ciljev, kar lahko zavira razvoj mehkejših, a ključno pomembnih vidikov poučevanja in učenja.

Švedski sistem poudarja podporo otroku kot posamezniku, razvijanje odgovornosti za lastno učenje ter aktivno državljanstvo. Učenci so v šolah bolj sproščeni, sistem je manj tekmovalen, domače naloge so redke, vsak dan pa preživijo vsaj eno uro zunaj – ne glede na vremenske razmere. Pouk pogosto vključuje aktualne teme, učenje o demokraciji, timsko delo in kritično mišljenje.

Kot ravnateljica sem močno zaznala pomen strukturiranega vključevanja glasu otrok. Na Švedskem obstajajo jasni in sistematični mehanizmi za to, da otroci izrazijo svoje mnenje o šolskem življenju in odločitvah, kar neposredno vpliva na njihovo motivacijo, občutek pripadnosti in odgovornost do skupnosti. Takšna vključenost otrok vodi do bolj umirjenega in ustvarjalnega šolskega okolja – manj je konfliktov, šola hitreje in ustrezneje odgovarja na izzive, predvsem pa deluje preventivno, saj mehanizmi vključevanja omogočajo, da se težave zaznajo in rešujejo, še preden se razvijejo v večje zaplete. V Sloveniji se o otrocih pogosto odloča brez njihove navzočnosti ali glasu, s čimer se izgublja pomemben vir razumevanja njihovega sveta in potreb, pa tudi možnost, da jih učimo demokratičnih procesov znotraj vsakdanjega šolskega življenja.

V Sloveniji se razlike v znanju pogosto kompenzirajo z domačo pomočjo ali inštrukcijami, kar pa dolgoročno ustvarja razkorak med učenci. Na ta način nevede izključujemo otroke, ki nimajo ustrezne podpore doma ali si dodatne pomoči preprosto ne morejo privoščiti. Namesto da bi šola prevzela aktivno vlogo pri izenačevanju možnosti, se odgovornost pogosto prenaša na družine – kar vodi v poglabljanje neenakosti in občutka nemoči med starši in otroki.

Večina šol na Švedskem nima domačih nalog, če pa že, so enkrat tedensko. Otrok ima teden dni časa, da naredi domačo nalogo, običajno iz švedščine in matematike. Glavni namen je, da se otroci naučijo odgovornosti, da vedo, da imajo rok do naslednjega tedna, in da si razporedijo ta čas. Načeloma pa domačih nalog ni, saj ne verjamejo, da bistveno prispevajo h kakovosti oziroma višanju znanja učencev, kar kažejo tudi nekatere raziskave.

Se vam zdi da je znanje otrok, čeprav se šolska sistema precej razlikujeta, primerljivo?

Mednarodne raziskave, kot sta PISA in PIRLS, kažejo, da Švedska v povprečju nekoliko bolj kot Slovenija izstopa na področju bralne pismenosti, zlasti pri mlajših učencih, medtem ko Slovenija ohranja prednost v matematiki in naravoslovju pri starejših. Razlike med državama niso velike, a odražajo različne poudarke in pristope v šolskih sistemih. Znanje otrok je v osnovi primerljivo, vendar se razlike kažejo predvsem v pristopih, kako do znanja pridejo, kako ga razumejo in kako ga znajo uporabiti v praksi.  Švedski sistem je bolj usmerjen v to, kako znanje povezovati z življenjem, kako ga smiselno uporabiti in kritično ovrednotiti.

Švedski otroci pogosto delujejo bolj sproščeno, znajo izraziti svoje mnenje, utemeljiti stališče, postavljati vprašanja in sodelovati v razpravi. Način preverjanja znanja je drugačen – manj poudarka je na pomnjenju in več na procesnem razumevanju, sodelovanju, refleksiji. Slovenija ima močno podlago v znanju, a manj prostora za prožnost in samoiniciativnost otrok.

Tako bi rekla, da ni vprašanje, kdo zna več, temveč – kako znanje nosimo, ga uporabljamo, koliko odgovornosti imamo zanj in kako se pri tem počutimo. Na tem področju imata oba sistema močne plati – in tudi prostor za navdih drug od drugega.

"Ko sem okoli leta 2017/18 pogledovala proti Sloveniji, sem si rekla, da se sistem nevarno približuje točki, ko ne bo več učiteljskega kadra. In prav tam smo danes. Vendar verjamem, da še nismo povsem izgubili možnosti, da stvari obrnemo. Sistem še ni dokončno padel – čeprav mnogi tako menijo ali pa si to tudi želijo, sama vidim, da še vedno pada. Dna še nismo dosegli." Foto: Gaja Hanuna

Švedska od nekdaj velja za državo, ki z odprtimi rokami sprejema priseljence. Kaj po vaše lahko slovenska šola naredi bolje za otroke priseljence?

Ko priseljenec pride na Švedsko, je v večini jezikov sveta na voljo izrečena dobrodošlica in zapisan splošen uvod v delovanje sistema. Že s tem, ko te pozdravijo v tvojem jeziku, se počutiš bolj sprejetega. Običajno je tudi, da se vključitev v program učenja švedskega jezika pričakuje, ti programi pa so brezplačni in dostopni povsod po državi. Večina priseljencev se odloči, da se nauči jezika, saj je to ključnega pomena za vključitev v družbo.

V šolah na Švedskem se zelo poudarja vključevanje in sprejemanje večjezičnosti, kar je danes že norma. Imamo otroke z različnimi jezikovnimi ozadji, kar je popolnoma običajno. Kot učiteljica in kasneje ravnateljica sem otroke rada prosila, da me kaj naučijo v njihovem jeziku, kar je bilo za otroke zelo zabavno. Zdaj, ko predavam po Sloveniji, opažam, kako težko še vedno ponekod v Sloveniji sprejemamo različnost in kako se mi s tem najraje ne bi ukvarjali.

Kritična sem do tega, da v Sloveniji otroke, ki imajo mednarodno ozadje, še vedno označujemo s statusom otrok tujec. Že ta beseda otroka na neki način izloči. Na Švedskem so poimenovani kot "na novo prišli otroci". Tudi fizični prostor je zelo pomemben pokazatelj, kako sprejmemo otroke iz mednarodnega okolja. Menim, da bomo morali razmisliti o novih načinih vključitve teh otrok in poiskati bolj odprte in vključujoče pristope, ki jih je veliko.

Pred kratkim so v javnost prišli posnetki nasilja na eni od ptujskih osnovnih šol. Kot nekdanja ravnateljica, kaj bi bil vaš prvi ukrep pri nasilju med vrstniki?

Tudi na Švedskem se pojavijo taki posnetki, tako da Slovenija ni edinstven primer. Švedska ima jasne zakonodajne smernice in šolska pravila, ki določajo, kako postopati v takšnih primerih. Kot strokovnjak je moja naloga, da delujem nevtralno, zato se v takšen proces na Švedskem ponavadi vključi tudi šolska pravna služba, ki celoten postopek uskladi z zakonodajo in zagotovi, da se spoštujejo vse pravice in odgovornosti v skladu z zakonom. Ključno je, da obe strani prejmeta kakovostno pomoč. Po švedskem pristopu bi vsakemu otroku omogočili, da v varnem in podprtem okolju pove svojo zgodbo, nato pa bi skupaj raziskali vzroke oziroma sprožilce nasilja in kako jih s prihodnjim delovanjem preprečiti. Pomembno je, da imamo akcijske načrte za oba otroka, s katerimi poskrbimo, da se tovrstne situacije v prihodnosti ne bi ponovile.

Kaj vas je pri slovenskem šolstvu po vrnitvi domov najbolj pozitivno presenetilo – in kaj vas je najbolj razočaralo?

V slovenskem šolskem prostoru srečujem ogromno izjemno kakovostnih ravnateljev, strokovno podkovanih oseb, ki si želijo in so pripravljeni dejansko tudi sami marsikaj spremeniti, zato da bi lahko stvari v šolstvu potekale drugače. Želim si, da bi jih podporni stebri slišali in prešli do dejanskih ukrepov, ki bodo omogočili, da se njihove ideje in prizadevanja konkretno podprejo ter da se uresničijo spremembe, ki so nujno potrebne za napredek slovenskega izobraževalnega sistema. Po drugi strani pa obstaja tudi del sistema, kjer se zdi, da je pasivnost postala nekakšen udoben vzorec. Nekateri sicer prepoznajo potrebo po spremembi, a se ne odločijo za delovanje. Kot pravimo, vsi bi želeli spremembo, a spremenil se ne bi nihče. Nekaterim udobje, ki ga ponuja trenutni sistem, preprosto ustreza.

"V slovenskem šolskem prostoru srečujem ogromno izjemno kakovostnih ravnateljev, strokovno podkovanih oseb, ki si želijo in so pripravljeni dejansko tudi sami marsikaj spremeniti, zato da bi lahko stvari v šolstvu potekale drugače." Foto: Gaja Hanuna Pogosto se izpostavlja, da je stanje v slovenskem šolstvu alarmantno; primanjkuje učiteljev, ocene so pomembnejše od znanja, manjka vizija za prihodnost. Kako vi vidite naš šolski sistem?

V primerjavi s švedskim sistemom se zdi, da je slovensko šolstvo še vedno ujeto v precej rigidne okvirje. Seveda je alarmantno dejstvo, da nam primanjkuje učiteljev, soočamo se z inflacijo ocen oziroma – kar je še pomembneje – z nižanjem ravni znanja. Manjka nam dolgoročna vizija, ali pa sploh kakršnakoli jasna vizija razvoja šolstva. Sama slovenski sistem doživljam kot še vedno izredno tradicionalen, predvidljiv, tog in vnaprej določen. A vemo, da družba ne deluje vedno po pričakovanjih ali po vnaprej določenih pravilih – enako velja za otroke, ki prihajajo v šole. Njihove življenjske zgodbe in odzivi pogosto ne ustrezajo shemam, ki jih predvidevajo zakonodaja ali učni načrti. Ravno zato je ključnega pomena, da v sistemu obstaja prostor za strokovno pedagoško avtonomijo. Pri tem se moramo tudi vprašati, ali smo kot sistem sploh sposobni to avtonomijo razumeti in jo v praksi tudi udejanjati – saj nam na tem področju še vedno primanjkuje znanja, pa tudi zaupanja v stroko.

Kar se mi zdi posebej sporno, je dejstvo, da je šola v Sloveniji še vedno preveč političen prostor. Ravnatelji težko delujejo avtonomno in razvijajo kakovostne šolske prakse, ker morajo biti v svojem mandatu všečni – tako svojemu kolektivu kot tudi širši skupnosti. Težko gradiš dolgoročno vizijo in kakovost, če moraš ob tem nenehno loviti ravnotežje všečnosti. Ko predavam po Sloveniji in se srečujem z zaposlenimi v šolah in vrtcih, mi nekateri rečejo: "Mi imamo srečo, naš ravnatelj oziroma ravnateljica se ne vtika v naše delo in nas pusti pri miru." To se mi zdi zelo alarmantno. Naloga ravnatelja namreč ni biti neopazen opazovalec, temveč radoveden vodja, ki sistematično spremlja, usmerja in podpira svoj kolektiv pri strokovnem in pedagoškem razvoju. Včasih to pomeni tudi, da postavlja vprašanja, deli dvome, spodbuja k razmisleku, izziva obstoječe prakse – in ravno v tem je moč pravega vodenja.

Na Švedskem je ravnatelj strokovni položaj – zaposlen si za nedoločen čas, tvoje delo pa se ocenjuje na podlagi različnih dejavnikov in rezultatov. Ta model omogoča avtonomno delovanje vrtcev in šol, prevzemanje odgovornosti šole in dolgoročne stabilnosti, kar se nato odraža tudi v kakovosti vodenja pedagoškega procesa.

Ko sem okoli leta 2017/18 pogledovala proti Sloveniji, sem si rekla, da se sistem nevarno približuje točki, ko ne bo več učiteljskega kadra. In prav tam smo danes. Vendar verjamem, da še nismo povsem izgubili možnosti, da stvari obrnemo. Sistem še ni dokončno padel – čeprav mnogi tako menijo ali pa si to tudi želijo, sama vidim, da še vedno pada. Dna še nismo dosegli. In prav zato sistem še vedno lahko ujamemo. A to bo mogoče le, če ga temeljito prevetrimo. Pri tem pa moramo biti pripravljeni na to, da bodo nekatere spremembe morda tudi boleče – a nujne za dolgoročno dobrobit otrok, strokovnih delavcev in celotnega izobraževalnega sistema.

"Danes otroci pogosto vprašajo zakaj in marsikdo to doživlja kot izzivanje avtoritete. Sama to vidim kot napredek – kot družbo, v kateri si mladi upajo postavljati vprašanja, dvomiti in iskati razumevanje. Mi ki jih vodimo, pa moramo znati svoje odločitve razložiti in jih umestiti v širši kontekst." Foto: Gaja Hanuna

Zanimanja za učiteljski poklic je med mladimi vse manj. Poleg tega, da je že delo z otroki izredno zahtevno, se morajo ukvarjati še s starši. Učitelji izgubljajo avtoriteto, zaščitniški starši izvajajo pritiske nad njimi. Do kakšne mere se po vaše starši lahko vtikajo v delo učiteljev?

Ni vprašanje, ali si sodelovanja med šolo in domom želimo – vprašanje je, kako najti optimalno ravnovesje v sodelovanju, ki je ključno za otrokovo celostno dobrobit. Da bi bilo to sodelovanje učinkovito, potrebujemo tudi razumevanje, da to sodelovanje ne bo vedno potekalo tekoče. V Sloveniji se na tem področju pogosto vrtimo v začaranem krogu – šole od staršev pričakujejo, da bodo vsak dan po pouku sedeli z otrokom, mu pomagali pri nalogah in učenju. A realnost je, da starši tega znanja pogosto nimajo, ali pa preprosto ne zmorejo – bodisi zaradi lastnih obremenitev, neurejenih delovnih urnikov ali drugih življenjskih okoliščin.

Ko govorimo o vtikanju staršev v šolsko delo, sem sama to vedno razumela kot znak, da starši želijo najti pot, da bi bilo njihovemu otroku bolje, čeprav se način iskanja te pomoči včasih zdi zelo neroden, nekateri bi celo rekli neprimeren. Mi, ki delujemo v šolstvu, celoten tim okoli otroka, smo strokovnjaki, katerih naloga je, da starše vodimo skozi ta proces. Saj veste, ko smo ogroženi ali v strahu, ljudje izbiramo med dvema osnovnima možnostma: boj ali beg. Nekateri starši se odzovejo borbeno, drugi se umaknejo. Naša naloga je, da to naravo odziva poskušamo razumeti, jo prepoznati in se nanjo ustrezno odzvati.

Staršem moramo znati tudi iskreno povedati stvari, ki morda niso vedno zaželene ali prijetne. A z vztrajnostjo, spoštljivo strokovnostjo, rednim srečevanjem s starši, kjer jih izobražuješ, se gradi zaupanje. Po mojih izkušnjah so starši, ki so sprva morda delovali konfliktno, sčasoma prepoznali, da gre za dobro namero in skupno iskanje rešitve – tudi kadar je pot težka. Najtežje mi je bilo takrat, ko se starši sploh niso odzivali – takrat se pogosto znajdemo v situaciji, ko moramo poseči po zunanjih institucijah, da sprožimo premik. Foto: Gaja Hanuna

Verjamem, da je izjemno pomembno, da učitelj zna vzpostaviti avtoriteto – s spoštovanjem, toplino in doslednostjo. Prav tako mora biti sposoben utemeljiti svoje odločitve. Danes otroci pogosto vprašajo zakaj in marsikdo to doživlja kot izzivanje avtoritete. Sama to vidim kot napredek – kot družbo, v kateri si mladi upajo postavljati vprašanja, dvomiti in iskati razumevanje. Mi, ki jih vodimo, pa moramo znati svoje odločitve razložiti in jih umestiti v širši kontekst.

V Sloveniji morda še vedno pogosto zamenjujemo avtoriteto z avtoritarnostjo – kar pa sta dve povsem različni stvari. Morda nas kot družbo tudi nekoliko straši dejstvo, da nas vse bolj obdajajo države, kjer šole delujejo v izrazito avtoritarnih okvirih. Slovenija je trenutno na pomembnem prehodu – prepoznati moramo te tihe, pogosto prikrite algoritme, ki se pojavljajo na različnih ravneh družbenega delovanja, da jim bomo znali pravočasno in odločno reči ne. Ne zato, da bi zavirali strukturo, ampak da bi spodbujali demokratične vrednote, dialog in temeljno spoštovanje človekovih pravic – tudi znotraj šolskega prostora.

Do kdaj naj starši pomagajo otrokom pri učenju in na kakšen način?

Kot institucija si seveda želimo angažiranih staršev – tistih, ki otroka doma povprašajo, kako se počuti v šoli, kaj je doživel, kaj ga je nasmejalo in ali je kaj novega spoznal. Takšna vključenost gradi odnos in zaupanje. Več kot to s skandinavskega vidika ni običajno.

V Sloveniji pogosto vključujemo starše na način, da doma sedijo ob otroku vsak popoldan, izdelujejo plakate, pišejo govorne nastope v tujih jezikih … S tem nevede spodkopavamo avtonomijo in zaupanje v stroko. Ko šola prepogosto prepušča odgovornost za šolsko delo domu, si pravzaprav sama piše dvom o svoji lastni verodostojnosti in starše hrani s praznimi kalorijami. Danes vemo, da lahko sodelovanje med šolo in domom dvignemo na višjo raven – kjer starši niso izvajalci šolskega programa, ampak so partnerji v dialogu. Lahko prispevajo s svojim znanjem, izkušnjami in uvidi, pomagajo pri oblikovanju skupnosti, krepijo vrednote sodelovanja in spoštovanja ter skupaj s šolo ustvarjajo okolje, kjer se otrok razvija celostno.

Šola in dom potrebujeta kakovostno sobivanje, ne podvajanje drug drugega. Naši možgani za zdrav razvoj potrebujejo kontraste – če otroci večji del dneva presedijo in delujejo znotraj strukturiranega okolja, naj bodo popoldnevi priložnost za nekaj povsem drugega. Skupni odhod v naravo, sproščen pogovor ali celo tiho sobivanje brez pritiska, kaj še mora biti narejeno, so dragoceni trenutki za povezovanje in regeneracijo. Morda je čas, da preusmerimo fokus: manj nadzora, več zaupanja – ter več avtonomije tako za otroke kot za starše.
Na Švedskem je šola brezplačna, kar pomeni, da učenci učbenike, zvezke, šolske potrebščine in kosila prejmejo brezplačno. Starši torej ne krijejo nobenih stroškov. Foto: Gaja Hanuna So mobilni telefoni v švedskih šolah dovoljeni?

Na Švedskem imajo šole glede uporabe mobilnih telefonov precejšnjo avtonomijo, a trend gre jasno v smeri omejevanja – vlada je leta 2023 podprla predlog za nacionalno prepoved telefonov med poukom, razen če so del učnega procesa. Na šoli, ki sem jo vodila, smo že zgodaj uvedli jasno pravilo: telefoni niso bili dovoljeni v šolskem okolju in so jih učenci pred vstopom na šolski, že zunanji prostor, morali pospraviti. Če se to ni zgodilo, smo ukrepali z dialogom in sodelovanjem s starši. Pomembno je, da šola in dom vzpostavita skupen dogovor, ki otrokom omogoča prostor brez motilcev, vodi do boljše koncentracije in socialne interakcije med učenci. Čeprav je velika večina osnovnih in srednjih šol na Švedskem že uvedla prepoved uporabe mobilnih telefonov med poukom (razen če so del učnega procesa), naj bi nacionalna prepoved začela veljati julija 2026, kar bi šolam omogočilo čas za pripravo in prilagoditev novim pravilom. Predlog o uvedbi mobilne prepovedi v šolah na Švedskem še ni zakonsko sprejet in bo predmet nadaljnje obravnave.​

Morda velja izpostaviti, da na švedskih šolah ni posebnih računalniških učilnic, kot jih poznamo pri nas, saj je tehnologija organsko vpeta v vsako učilnico. Računalniki/tablice so učencem na voljo takrat, ko jih potrebujejo, učitelj pa presodi, kdaj in kako jih vključiti kot podporo učnemu procesu. Takšna integracija omogoča, da učenci naravno posežejo po digitalnih orodjih, ko je to smiselno, brez potrebe po rezervaciji posebnega prostora. Pouk z uporabo tehnologije zato ni nekaj izjemnega, temveč povsem običajen del pouka – z jasnim, ciljno usmerjenim namenom. Na splošno v Sloveniji na mnogo področjih šolstva vključujemo tako, da dejansko izključujemo. Tako je s tehnologijo, z delom z otroki s posebnimi potrebami in še bi lahko naštevala.

Katera konkretna rešitev iz švedskega šolskega sistema bi po vašem mnenju lahko najbolje delovala tudi v Sloveniji – in zakaj je še ni pri nas?

Slovenija bi se lahko od Švedske učila več zaupanja v otroke in odrasle ter vzpostavljanja odnosa kot temelja pedagoškega dela. Posebej dragocen je način vključevanja učencev kot aktivnih soustvarjalcev šolskega življenja – ne zgolj kot poslušalcev, temveč kot partnerjev. Bolj bi morali torej prisluhniti otrokom. Na Švedskem so ti mehanizmi zelo močni in otroci so zelo vključeni v delovanje šole. Vemo, da si ljudje na splošno želimo biti vključeni, da lahko prispevamo k družbi. In seveda je enako tudi v vrtcu in šoli.

Sama sem v vlogi ravnateljice redno srečevala učence in predstavnike razredov. Ena od ključnih prednosti šolskega sistema je, da na neki način ves čas deluješ preventivno, ne da se stvari sanirajo šele potem, ko se že zgodijo. Če nenehno sodeluješ s celotnim timom šole in svetovalno službo ter sistematično, tedensko, spremljaš dogajanje, lahko preprečiš nastanek večine konfliktov.

Ena od stvari, ki se je lahko naučimo od švedskega sistema, je sprotna refleksija. Pogosto pravim, da neki kmet zagotovo ne posadi vrta v septembru in se vrne šele poleti in se čudi vsemu plevelu. Enako velja za šolstvo. Ne moremo pripraviti letnih delovnih načrtov (pogosto mimo vseh deležnikov), jih v septembru predstaviti zaposlenim in jih evalvirati šele junija. To je proces, ki ga je treba redno in sistematično spremljati, se sproti prilagajati ter se odzivati na situacije, ki se pojavijo skozi leto.

Na sistemski ravni se lahko od Švedske učimo tudi, kaj pomeni resnično brezplačna šola: učenci vse učbenike, zvezke, pripomočke, kosila prejmejo brezplačno. Starši tako ne krijejo nobenih stroškov, kar ustvarja bolj enake pogoje za vse otroke, ne glede na socialno-ekonomsko ozadje. Šola na Švedskem prevzema pomembno kompenzacijsko vlogo – ne le kot prostor znanja, ampak tudi kot prostor varnosti, opolnomočenja in socialne pravičnosti.

Foto: Gaja Hanuna

Izpostavila bi tudi, da v slovenskem šolskem sistemu še vedno pogosto vzgajamo s kaznovanjem. Na Švedskem pa je razmišljanje drugačno – tam se vzgaja skozi sistematično delo z vrednotami. Vsaka šola ima jasno zastavljen vrednotni sistem, ki ga želi približati otrokom. Te vrednote niso nekaj abstraktnega – zapisane so v uvodnem delu vsakega učnega načrta, prisotne so v vseh šolskih dokumentih in konkretno zaživijo v vsakdanjem delovanju razredov.

Po drugi strani pa lahko Švedska od Slovenije prevzame občutek močne pedagoške tradicije, ki temelji na kadru, ki je za zdaj še vedno visoko izobražen. Žal se s pomanjkanjem kadra, to spreminja tudi v Sloveniji. Bolje razvito imamo v Sloveniji vključevanje lokalnega okolja v poučevanje – sodelovanje z društvi, organizacijami, muzeji, lokalno skupnostjo. To krepi občutek pripadnosti in povezuje šolo z življenjem zunaj učilnice.

S povezovanjem teh dveh pogledov – odprtosti in strukturiranosti, fleksibilnosti in poglobljenosti – lahko oblikujemo šolo prihodnosti: šolo, ki je hkrati srčna, premišljena, varna in usmerjena k rasti vseh.

S kakšnimi izzivi pa se sooča švedski šolski sistem?

Na Švedskem smo se pred leti soočali z velikim pomanjkanjem učiteljev. Včasih dejansko nisi vedel, koga boš naslednji dan postavil pred razred – kar jasno kaže, da sistem ni bil dovolj privlačen, da bi pritegnil nove kadre. Ko sem prevzela ravnateljsko vlogo na svoji šoli, je imela le tretjina zaposlenih ustrezno pedagoško izobrazbo. Po številnih sestankih, ki sem jih vodila, sem odhajala z občutkom, da se premikam v krogu, ki na mnogo področjih delovanja vrtca in šole ni vzdržen. Zato sem si postavila jasen cilj: poiskati ljudi, ki bodo imeli ne le ustrezno izobrazbo, temveč tudi strast do poučevanja.

Danes sem iskreno vesela, da sem šolo in vrtec zapustila z v celoti strokovno usposobljenim kadrom. Še več – po letnih raziskavah tudi z zelo motiviranim timom. Povpraševanje po učiteljih še vedno ostaja, a ko imaš jasno vizijo, strokovno držo in znaš voditi s spoštovanjem, lahko ohraniš stabilen tim in zdrav duh šole.

V zadnjih letih je Švedska sistematično uvedla številne mehanizme, s katerimi je izboljšala položaj učiteljev in ravnateljev. Plače so danes konkurenčne in visoke, obstaja jasen sistem za karierni razvoj, kar je bistveno prispevalo k večji privlačnosti poklica. S tem se je začelo tudi postopno izboljševanje statusa učitelja v družbi.

Vloga ravnatelja je na Švedskem zelo kompleksna – odgovoren si za celotno ekonomijo šole, za plače, zaposlovanje, kakovost dela, investicije, razvoj kadrov, hkrati pa moraš biti sposoben zaznati potrebe otrok ter se nanje odzivati. A ta odgovornost prinaša tudi veliko avtonomije. Sama sem pri vsem konstruktivno sodelovala tudi s sindikati, ki so na Švedskem izjemno suvereni. Čeprav so bile razprave včasih zahtevne, so bila pogajanja z njimi ključna – doživljala sem jih kot nujen in dragocen del procesa sprememb.

"V zadnjih letih je Švedska sistematično uvedla številne mehanizme, s katerimi je izboljšala položaj učiteljev in ravnateljev. Plače so danes konkurenčne in visoke, obstaja jasen sistem za karierni razvoj, kar je bistveno prispevalo k večji atraktivnosti poklica." Foto: Gaja Hanuna
Kakšno plačo ima učitelj na Švedskem?

Plače učiteljev na Švedskem se določajo individualno, kar pomeni, da nanje vplivajo izobrazba, delovne izkušnje, starost, regija in vrsta delovnega mesta. Po podatkih švedskega sindikata Sveriges Lärare (2024) večina učiteljev v osnovni šoli prejema mesečno bruto plačo med 35.600 in 49.000 švedskih kron oziroma med 3.100 in 4.300 evri, povprečna bruto plača pa znaša 42.000 švedskih kron kar je okoli 3.700 evrov. Učitelji z več kot 25 leti izkušenj lahko pričakujejo tudi višje plače, pogosto nad 50.000 švedskih kron mesečno oziroma nad 4.700 evrov. Seveda vse to velja za učitelje, ki imajo pridobljeno švedsko licenco za poučevanje, saj je ta pogoj nujen za redno zaposlitev v šolskem sistemu.

Poleg tega se na Švedskem se ob zaposlitvi posameznik pogaja za svojo plačo, saj plačilni razredi ne obstajajo. Vsak mora svojo plačno zahtevo utemeljiti, pri čemer ne veš, kakšne so plače njegovih sodelavcev. To omogoča, da kot ravnatelj lahko pravičneje ovrednotiš delo posameznika – glede na njegov prispevek, rezultate, motivacijo in predanost. Gre za mehanizem, ki se upravlja letno, saj vsako leto poteka pogovor z zaposlenimi, v katerem se ocenjuje delo in potem ločeno vodi tudi pogovor o plači. Zaposleni vedo, da lahko s svojim delom neposredno vplivajo na višino svoje plače, saj se ta vsako leto znova uravnava.

Kako vidite sodobnega otroka – v Sloveniji in na Švedskem?

Jaz sodobnega otroka in bodočega upravljavca naše družbe vidim kot odprtega, kritičnega posameznika, ki si dovoli čutiti, raziskovati in se soočati z raznolikostjo. Nekoga, ki ima lastno držo, ki temelji na spoštovanju sočloveka in razumevanju, da sobivamo, da potrebujemo drug drugega in da soustvarjamo lokalni prostor z globalno perspektivo.

Lani ste se z družino preselili nazaj v Slovenijo. Zakaj?

Na sever se nisem selila z mislijo, da bom tam ostala za vedno. V meni je vedno tlela želja po vrnitvi, o čemer sem zelo odprto govorila. Čeprav sva imela z možem na Švedskem zelo uspešni karieri, sva si dovolila potegniti črto. Želeli smo biti bližje družini, prijateljem in soustvarjati družabni vidik življenja.

Seveda, ko imaš otroke, takšna selitev ni več samo tvoj osebni korak – postane projekt celotne družine. Načrtovala sva, da se vrnemo, dokler sta otroka še na razredni stopnji, saj verjamem, da je tako fantoma vključevanje v šolo nekoliko lažje. Slovenski prostor sta sicer že poznala, a bolj iz perspektive počitnic – kar je nekaj povsem drugega kot dejansko življenje tukaj.

Ničesar ne moreš povsem načrtovati vnaprej – sprememba je bila velika. Fanta večkrat povesta, da pogrešata več časa na prostem med poukom – tega sta bila vajena na Švedskem. Seveda sem ju pripravljala na vsa ta dejstva, pa vendar, popolne priprave na tak prehod ni.

Takšno je tudi življenje – otroci potrebujejo tudi zahtevnejše situacije, da lahko ob podpori odraslih razvijajo svojo odpornost in notranjo moč. Slovenska šola ju je zelo lepo sprejela, za kar smo izjemno hvaležni. Tako s pomočjo kot z odprtostjo, ki smo jo ob prihodu res občutili.

Leta 2024 se je Lea Colner z družino preselila nazaj v Slovenijo. Foto: Gaja Hanuna

Novice Stiske mladostnikov: kako jih pripraviti na pritiske družbe in kako prepoznati znake samomorilnega nagnjenja?

Novice Ravnatelj Bogomir Širovnik: Nekateri starši naj bi za pretep vedeli, a so glavo raje obrnili stran

Mnenja Franci Kek: Lepa Brena in "Cigo" s šolskim angelom varuhom