Sobota, 29. 3. 2025, 22.01
3 tedne, 1 dan
Franci Kek: Lepa Brena in "Cigo" s šolskim angelom varuhom
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,18
Lepa Brena in jaz
"Sediva z Lepo Breno, že nekoliko oblečena, v toplih zgornjih prostorih bivalne zidanice* mojega prijatelja nekje na Dolenjskem. V daljavi se sliši zvonjenje, ki vabi k prvi jutranji maši. Sneg, ki je dodatno zapadel ponoči, je zabrisal najine sledi. Občutki utrujenosti in vznemirjenja se mešajo z vonjem kave. Tem se nenadoma pridruži vse močnejši ropot vozila komunale, ki ob ponedeljkih prezgodaj zjutraj glasno pretresa smeti iz kant. Moteči zvok prevlada in skozi okno spalnice sonce naznanja zgodnjo pomlad. Moram že vstati?"
Ob tej izpovedi prijatelja, ki se rad z mislimi vrača v pretekle čase, moram pohvaliti njegovo dobro lastnost – na koncu vedno na nek način pove, kaj si je izmislil.
Za razliko od pripovedovalca samohvalnic imam sam s pevko, ki je bila mnogim vir hrepenenja, resničen, tako rekoč bližnji pripetljaj. Sredi 90. sem se kot uslužbenec zavarovalnice udeleževal sindikalnih druženj finančnih organizacij v Poreču. In ker smo tam dvakrat prespali, smo morali ob prijavi zapolniti prazno črto pod vprašanjem: "S kom želite bivati v sobi?" Napisal sem "z Lepo Breno". Psihično sem se seveda pripravil na to, da morda moja želja ne bo izpolnjena, vendar, sem si mislil – če me že sprašujete … No, to je bil ta moj odnos z Lepo Breno. Nekaj je, ha?
Spomnim se naslovnice z Lepo Breno in na notranjih straneh zapis, da bi lahko Lepo Breno sprehajal moški, višine okrog 190 centimetrov, črnolas … Takoj sem v tej vlogi videl sebe, a ni petelin trikrat zapel, že se je pojavil Slobodan Živojinović. Vem, da bi tukaj lepše sedla njena naslovna fotografija, a ker je nimam, prilagam takratno svojo. Se opravičujem.
Starejši gospod močnejše postave v VIP baru
Ampak tukaj se zadeve, povezane z njo, še ne končajo. Pred nekaj tedni je imela Lepa Brena koncert v ljubljanskih Stožicah. Tam sem se sicer bolj trudil okoli njenega moža, znamenitega teniškega igralca Slobodana Živojinovića.
Prijatelj Darko Budna iz Koprivnice, nekoč vrsto let stage manager na Rock Otočcu, je organizatorjem koncerta naredil neko uslugo v zvezi z manjkajočim inštrumentom in prepustnici z napisom "tehnika", ki jo je imel okoli vratu, se je pridružila še ena, zame.
Rad spoznavam različne kulture, pa tudi pesmi, ki sem se jih spomnil izpred 40 let, so se me dotaknile. Na primer Čačak, Duge noge, Hajde da se volimo ... A ker teh pesmi ni bilo več kot za 20 minut, koncert pa je ob enourni zamudi (kar ni lepo) trajal skoraj tri ure, sem si krajšal čas z raziskovanjem prizorišča. Če povem po pravici, me je zanimal predvsem VIP bife.
Med tam prisotnimi, lepo urejenimi ljudmi, in če dodam, zgolj nekaj gospodičnami z napihnjenimi ustnicami (ne vem sicer, komu je to všeč), sem opazil starejšega gospoda sivih las in močnejše postave. Na mizi je imel nekaj steklenic vina v ledu in zdelo se mi je, da se vse vrti okoli njega. Kaj se ne bi – to je bil Bobo Živojinović!
Prijatelje in znance je stregel z vinom lastne blagovne znamke. Ker imam domačega cvička dovolj, je tudi mene zelo zanimala vsebina njegovih steklenic.
Slobodan Živojinović kmalu po koncertu v Stožicah s svojim vinom
Stopil sem do točilnega pulta in ga želel kupiti "en deci". A doživel hladen tuš: "Ne točimo na kozarec, le celo steklenico lahko dobite." Nad tem nisem bil najbolj navdušen. Ne le da je bila steklenica 40 evrov, predvsem tam ni bilo ljudi, s katerimi bi jo lahko spil.
Nakar pride v prostor vrhunska poznavalka vin Mira Šemić. Stopi do Živojinovića, se objameta in naslednji korak, seveda, dobi kozarec njegovega vina. Hm, si rečem, Miro poznam, morda bi preko nje nekako …
Čakam in iščem ugodno priložnost, da ne bi izpadel preveč bedno, a ta se ne ponudi. Nič, po pol ure nadaljujem pohajanje po dvorani in se seveda kmalu tudi vrnem v bližino Živojinovića in Mire Šemić. A tudi tokrat se nekako ne ojunačim.
"Cigo"
Že sem mislil novim zmagam naproti poklapano oditi, ko do mene veselega nasmeha pristopi mlajši moški. In me vpraša: "Kam bi me dal?"
Ne spomnim se ga, a se kot mnogokrat v takšnih položajih poskušam izvleči z: "Ja, ja, se spomnim … ampak kje sva se že srečala?" "Midva se nisva še nikoli srečala," odgovori in ponudi roko: "Cigo!" 'Kaj, kakšen Cigo?" sem presenečeno pogledal. "Cigan sem, z Dolenjske," me pomiri. Ni bil prav tipičen. "Končal sem šolo, zdaj živim v Ljubljani, kjer imam svoj lokal."
Uau! Seveda me je takoj zanimala njegova življenjska zgodba.
Pogumna šolnica
Po končani osnovni šoli oče ni želel, da nadaljuje šolanje, a njegov talent je opazila socialna pedagoginja in ga na lastno pest s svojim avtom odpeljala v Ljubljano, kjer ga je vpisala v srednjo šolo in poskrbela za bivanje v internatu. Kljub temu da starši s podpisom v to niso privolili. Po kakšnem mesecu je ponj prišel oče in ga želel odpeljati domov, kjer je imel zanj že predvideno poroko. Močno ga je pretepel, a odpeljati mu ga ni uspelo, saj so ga obstopili prisotni v internatu in to preprečili.
Ta zgodba se me je še posebej dotaknila glede na to, da sem bil na romskem področju nekaj časa dejaven tudi sam. Mlademu Romu je utirila pot v spodobno življenje pogumna pedagoginja, ki bi lahko za svoje dejanje tudi, tako ali drugače, odgovarjala.
In tako sva stala z dolenjskim Romom tam visoko nad navdušeno množico. Jaz z nekoliko orošenim očesom pod vtisom njegove življenjske zgodbe, on nasmejan s kozarcem v roki. In potem sem glede na zadnje dejstvo in na vprašanje, kako pa kaj ti, še kaj snemaš, nekoliko preračunljivo odgovoril: "Mah, sem hotel kozarec onega vina kupiti, pa prodajajo le cele steklenice." Malo je še postal, potem pa odšel do sedečega Živojinovića, ga prijel okoli ramen, ta pa mu je natočil vino.
Končno, deci!
"Si imel to v mislih?" me je vprašal, ko mi ga je prinesel. Nekoliko v zadregi, a navdušen sem ga vprašal: "Kako ti je pa to uspelo?" "Ah," je odvrnil. "Rekel sem mu, naj mi natoči za prijatelja. Mi se sicer družimo, ko pride v Ljubljano." Kako lepo, sem si mislil. Hvala socialni pedagoginji tudi z moje strani.
Če je bil začetek današnje zgodbe vzet iz sanj, pa je pripoved dolenjskega Roma resnična. Socialna pedagoginja je rešila človeka. Da ne bi bili v prihodnje odvisni le od spleta okoliščin in poguma posameznikov, je treba nekatere stvari rešiti sistemsko. Bodočnost vsakega, tudi Romov, je odvisna od izobrazbe. In če imamo uzakonjeno obvezno obiskovanje osnovne šole, bi se neupravičeni izostanki morali poznati pri izplačilu dela socialnih transferjev.
In za konec, da mi ne bo kdo očital, da hodim le po koncertih srbskih pevk. Iz tega videa je mogoče izluščiti, da se tudi ob harmoniki dobro počutim.
* Dolenjska zidanica: v bivalni objekt preurejena zidanica, kamor se po ločitvi preseli dolenjski moški
