Sobota, 6. 7. 2019, 21.00
4 leta, 9 mesecev
"Ko pri petih letih vidiš smrt in druge grozote, si pri šestih veliko bolj odrasel"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,30
11
"Največjo srečo v življenju imam, ker imam tako družino. In ta hvaležnost niti ko bom umrla, če kje obstaja kakšno življenje po tem življenju, ne bo nič manjša, kot je zdaj."
Arbnore Avdylaj prihaja s Kosova, v Sloveniji je že 12 let, pred enim letom je postala tudi slovenska državljanka. Je diplomantka mednarodnih odnosov, zaposlena je na veleposlaništvu Republike Kosovo. A vse, kar je dosegla, še zdaleč ni samoumevno. Ko je bila stara pet let, je skupaj z družino pred smrtjo bežala po gozdovih Kosova in s hudimi prizori se začnejo tudi vsi spomini na njeno otroštvo. Pri šestih letih je izkusila, kako je, ko obupaš nad življenjem. Izobrazba in to, da ostanejo skupaj, je bil cilj njene zelo povezane družine, za to so bili pripravljeni storiti vse. Od prihoda v Slovenijo o vojni ne govorijo več in zrejo le naprej.
Ko se je v njeni domovini začela vojna, je bila stara pet let. "Najprej nismo želeli začeti poti begunstva, saj nismo vedeli, koliko časa bo trajala vojna, a ker je trajala dlje, kot so si ljudje mislili in je bilo vsak dan bolj grozno, pa tudi zaradi maminih zdravstvenih težav smo bili primorani v bežanje iz države," pove Arbnore.
"Bilo je popolnoma navadno jutro. S sestro sva se igrali v sobi, ko smo zaslišali eksplozijo. Takoj je prišel oče in naročil, da moramo na hitro vzeti svoje stvari, ker gremo nekam na boljše. Takrat še nisem vedela, kaj točno se dogaja. Oče nas je posedel v avto, in ker sem bila še otrok, sem nestrpno pričakovala, kam na boljše gremo. Prišli smo do gozda, kjer je bilo že okoli 200 ali 300 ljudi, ki so se tam skrivali. Vsi so bili v strahu in so od nečesa bežali. Nisem razumela, zakaj je tako, dokler mi oče ni povedal, da smo tam bolj na varnem kot doma," se spominja dneva, ko so odšli od doma.
"Nekoč sem v osnovni šoli brala knjigo, v kateri je pisalo, da so vse družine enake, le da imajo drugačno zgodbo. Tudi te zgodbe beguncev in migrantov so enake, le da so si različne vsaka po svoje," pove Arbnore.
V gozdovih Kosova so pred smrtjo bežali skoraj pol leta
V gozdu, na odprtem, so najprej čakali en mesec. "To je bilo naše zavetišče. Ko je vojna, se ta ne dogaja v celotni državi hkrati. Napadejo en del, bežiš iz tega dela, nato napadejo drugega in spet bežiš. Ves čas želiš le to, da bi ubežal smrti. V tem času smo jedli kruh in vodo, če smo imeli kruh, je bilo to veliko veselje. Imeli smo traktor s prikolico in spali smo tam, na odprtem. Spominjam se, da so nekoč ob zelo močnem deževju na prikolico namestili plastično zaščito, a niso pomislili, da bi plastika zaradi preobilnega dežja lahko padla na nas. Prav to se je zgodilo - padla je name, na moja brata in sestro, tako da smo se brez zraka skoraj zadušili," se spominja časov, ko so se skrivali v gozdu.
A tudi tam niso bili varni, saj so kmalu napadli tudi gozd, od koder so morali ponovno bežati. "Tisti dan, ko so nas napadli, je umrla sestrična moje mame. Umrl je tudi njen enoletni otrok, ki ga je obglavilo, njena hčerka pa je izgubila roko in vse to se je dogajalo le sto metrov stran," Arbnore opiše grozljivi dogodek, ki jo spremlja še danes.
Bežali so v drug gozd, iz tistega spet drugam in tako skoraj pol leta. Ker so videli, da tako ne gre več, da oče s štirimi otroki in mama z zdravstvenimi težavami ne morejo več bežati iz gozda v gozd, kjer le čakajo na nov napad, so se odločili, da morajo zbežati s Kosova.
"Tu je veliko lepega, a se večini to zdi samoumevno. Hvala bogu, če vedno stremimo k boljšemu, a velikokrat je dobro tudi, če se malo ustaviš in ceniš to, kar imaš."
Dedek iz Švice jim je poslal denar za ilegalno pot
Imeli so srečo, ker je bil njen ded v Švici. "Poslal nam je denar, s katerim smo plačali ljudem, ki so nas na črno kot begunce pripeljali drugam. Tako smo začeli pot skozi Kosovo, v Bosno in Hercegovino, na Hrvaško, v Slovenijo. V BiH smo bili dva tedna v zares grozni hiši, saj se je tudi tam ravno končala vojna in je bilo vse uničeno. To je bila pešpot po gozdovih in čudnih poteh do Slovenije," je povedala Arbnore.
"Bilo je grozno. Tega ne pozabiš nikoli. Ko to razložim, mi kdaj kdo odvrne 'pa dobro, saj je že 20 let od tega, ni nujno, da se moraš zato počutiti tako slabo kot takrat', a to so takšne stvari, da lahko živim še sto let, pa se bom tega spominjala na popolnoma isti način. Kot otrok misliš, da si ne boš dobro zapomnil vsega, a meni so ostale v glavi le najhujše slike tega dela mojega otroštva," svoje občutke opiše Arbnore.
Pešpot ni bila nič boljša od tega, kar so pustili za seboj na Kosovu, pove. Spominja se, da so hodili neskončno dolgo, bilo jih je zelo veliko, saj je več družin skupaj plačalo za to pot. Moški, ki jih je vodil, je spredaj hodil zelo hitro, zato je mama, ki je kljub pomoči starejše hčerke težko hodila, zaostajala.
"Moški, ki nas je vodil, je bil zelo nečloveški. Menim, da se nihče ne bi smel obnašati tako do ljudi, ki bežijo pred smrtjo," meni Arbnore in doda, da je begunska pot zaradi grozljivih izkušenj na njej vzporednica grozotam, ki jih doživljajo ljudje v vojni. Za pot mu je vsaka družina plačala 10.000 švicarskih frankov.
"Zbudila nas je policija z velikim orožjem in mislila sem, da nas bodo ubili"
Ko so prišli v Slovenijo, so okoli sedem mesecev preživeli v centru za azilante. Ker se vojna na Kosovu še vedno ni končala, oni pa so že obupali nad tem, da se sploh kdaj bo, in ker je njihov stari oče živel v Švici, so jo izbrali za ciljno državo in se zopet podali na ilegalno pot, tokrat čez Italijo.
"Ljudje, ki so nas pripeljali v Švico, so nas pustili pri neki železnici. Ker nismo vedeli, kam iti, smo se odločili, da bomo prenočili v nekem starem vagonu in nato zjutraj ugotovili, kako naprej. Očitno nas je nekdo videl in ob šestih zjutraj nas je zbudila policija z velikim orožjem v rokah. Ko sem to videla, sem začela kričati, saj sem bila prepričana, da nas je ujela srbska vojska in nas bodo vse pobili. Starši so nas pomirili, da so to dobri policisti, ki nam ne bodo nič naredili," se spominja tega, kako se je v tistem času odzvala na orožje.
Vpis v prvi razred je bil eden najsrečnejših trenutkov njenega življenja
V Švici so jih odpeljali v azilni dom in tam je bilo vse bolje. Pred tem se je namreč v azilnem domu v Sloveniji počutila ujeto, saj je vseh sedem mesecev preživela v majhni sobici, v kateri se jih je stiskalo šest in sta si po dva delila enojna ležišča. Bili so ves čas le v domu - bila je premlada za vpis v šolo, možnost šolanja je imela le njena starejša sestra.
V Švici se je lahko vpisala v prvi razred in tega se spominja kot enega najsrečnejših trenutkov svojega življenja. "Mi smo obupali nad življenjem. Na Kosovu je bila vojna, naša domovina je bila v celoti uničena. Prepričani smo bili, da je naše življenje obsojeno na propad. A v istem trenutku, ko sem dobila možnost šolanja, igranja, obiska družinskih članov, sem dobila upanje in začela razmišljati o sreči in ljubezni, namesto o sovraštvu, obupu in vseh grozotah, ki smo jih doživeli," Arbnore govori o svojem načinu razmišljanja pri šestih letih.
Ob vprašanju, kako ji je bilo ob odločitvi, da se vrnejo, Arbnore pove, da ji je bilo v Švici res lepo. "V Švici mi je bilo odlično, v le treh mesecih sem se tekoče naučila govoriti nemško. A ko so starši dejali, da se bomo vrnili nazaj, sem bila vesela, ker sem imela kot otrok v mislih svoj dom, igrače, vse to. Ko pa smo se vrnili domov, smo se, kakor sem to videla jaz, vrnili na vojno območje, na katerem nikoli ne veš, ali te bodo še enkrat napadli. Moji starši so morda že vedeli, da se to ne bo zgodilo, a jaz kot otrok tega nisem vedela," o svojih strahovih razlaga Arbnore.
Ob koncu vojne na Kosovu so se vrnili domov, pričakale so jih ruševine
Po letu in treh mesecih so Kosovo razglasili za varno državo in vojna se je končala. Ravno takrat, ko je bila novica v medijih, so dobili odobreno prošnjo za azil, možnost šolanja in življenja v Švici, tudi novo stanovanje, a ko so starši slišali novice o domovini, so se odločili, da se bodo vrnili na Kosovo.
Tja so se vrnili med prvimi begunci. Njihova hiša je bila uničena do tal, vse je bilo požgano, njihovih stvari, njihovih spominov ni bilo več, a kljub temu so se odločili, da bodo tam ostali in vse spet zgradili od začetka.
Šolo so imeli v šotorih - na mrazu, vročini in v vetru
Ker je bilo izobraževanje od nekdaj najpomembnejše v njihovi družini, so jo starši takoj vpisali v prvi razred. Šola je bila v preprostem šotoru. Tri leta, dokler ni Kosovo prejelo mednarodne pomoči za gradnjo nove šole, so imeli pouk v šotorih in potekal je ne glede na vročino, mraz ali hud veter.
"Ko imaš v mislih to, da si preživel smrt in da je mnogi niso, ko se zaveš, da imaš srečo, da imaš možnost svoje življenje graditi na novo, to ni težko," razlaga Arbnore.
Ob opažanju, da je pri šestih letih razmišljala zelo odraslo, Arbnore odvrne, da "ko pri petih letih smrt vidiš čisto od blizu, si pri šestih letih že veliko bolj odrasel. Tvoje misli niso popolnoma otroške, življenje vidiš z drugačnimi očmi. Vse, kar si želiš, je to, da bi v življenju nekaj dosegel."
Na Kosovu so ostali še približno sedem let, nato pa so se starši odločili, da je bolje, da odidejo v drugo državo. Tako so se odločili, ker so se mamine zdravstvene težave nadaljevale brez izboljšanja, otroci pa so odrasli in so starši vsak dan razmišljali o tem, kam se bodo vpisali na univerzo, kako bo z njihovo možnostjo šolanja, saj so se na Kosovu ljudje še vedno bolj ukvarjali s tem, da bi zgradili uničene domove in drugo infrastrukturo.
Najprej je v Slovenijo za eno leto prišel oče, nato je po enem letu zaprosil za združitev družine in takrat so v Slovenijo prišli še mama in vsi štirje otroci.
Ob prihodu v Slovenijo ni znala niti besede slovensko
Ker so imeli v Sloveniji strica in je bila Slovenija kot ena od bolj razvitih držav najbližje Kosovu, so se odločili, da se bodo vrnili v Slovenijo.
Arbnore ni znala po slovensko reči niti da niti ne, njena generacija pa se na Kosovu ni učila srbskega jezika, da bi ji bili slovanski jeziki vsaj malo bolj znani. Bila je dovolj stara, da je znala govoriti tudi malo angleško, kar je bilo dovolj, da se je popolnoma vključila v šolo. Prve tri mesece je z vsemi govorila le v angleščini.
Po treh mesecih v šoli je kar naenkrat spregovorila v slovenščini. Sprva se tega sploh ni zavedala, dokler je niso začeli sošolci spraševati, ali se je do zdaj le šalila, ko je z njimi govorila angleško.
"Kot družina vsi poudarjamo, da smo imeli izjemno srečo, da smo bili vpisani v zame najboljšo šolo, kar jih obstaja v Sloveniji - Osnovno šolo Antona Ukmarja v Kopru. Kot nekdo, ki pride nekam čisto na tuje in ne zna govoriti v jeziku te države, ko se spet počuti izgubljenega, nevrednega, osamljenega, ko ne vidi prave perspektive v življenju, mu to veliko pomeni. Šola mi je dala voljo in krila za naprej, prava angelska krila, da sem lahko poletela. Zelo dobro se spomnim učiteljice slovenščine, ki je bila po pouku, ko je že končala svoje delo, pripravljena ostati z mano in z bratom še uro ali dve, da naju je učila slovenskega jezika. Prav tako so bili izjemni tudi drugi učitelji. Če smo kdaj imeli pri čem srečo, je bila gotovo ta, da smo prišli na to šolo," pove Arbnore.
Arbnore Avdilay je diplomirala iz mednarodnih odnosov tudi zaradi osebnih izkušenj.
Izobrazba je bila vsem izredno pomembna in vsi štirje otroci so veliko dosegli
Že prvo leto je končala z odličnim uspehom in nato vsa leta kasneje enako. "Toliko bolj ceniš možnost šolanja in napredka, tega ne vzameš za samoumevno. Veš, kaj vse si prestal, zato si želiš doseči vse, kar je mogoče, najbolje, kar je v tvoji moči," pove Arbnore.
Po srednji šoli je tudi zaradi osebnih izkušenj dokončala študij mednarodnih odnosov na fakulteti za družbene vede. Dodiplomski študij je dokončala v rednih rokih in vpisala magisterij.
Trenutno piše magistrsko nalogo o posilstvih med vojno in o kolektivnem spominu. Kot pravi, hude izkušnje, ki jih ima, niso nič v primerjavi z 20 tisoč ženskami in moškimi, ki so bili med vojno posiljeni na Kosovu. Sicer je obravnavanje njihovih zgodb zanjo izredno težko, a to je tema, o kateri mora pisati, pravi.
Uspešni so tudi njena sestra in oba brata, vsak od njih je dokončal študij na smeri, ki ga je zanimala. "To, da sem diplomirala iz mednarodnih odnosov, mi ne bi popolnoma nič pomenilo, če ne bi tudi moji sestra in brata uspeli na svojih področjih. Med seboj smo se spodbujali in si ves čas zelo pomagali," pove Arbnore.
"Prav vsaka zgodba begunca ali migranta je obsojena na propad, rezultat je odvisen od okolice"
"Bežati iz tega ne moreš, nekako pa se lahko zavestno odločiš, da o tem ne razmišljaš. Vsaka zgodba begunca in migranta je obsojena na propad. Le s skupnimi močmi in pomočjo okolice se ta zgodba lahko obrne v popolnoma pozitivno smer. Če to dosežeš pri vsakem beguncu in migrantu, to ni le dosežek tiste osebe, temveč dosežek celotne družbe," je prepričana Arbnore.
Ob vseh izkušnjah in številnih zgodbah, ki jih pozna, težko spremlja komentarje tistih, ki beguncem in migrantom nočejo pomagati. "Ko nekdo iz območja, kjer je že desetletja mir, začne debatirati o tem, da bi prepovedali beguncem in migrantom vstop v drugo državo, enostavno povem, da se najina debata na tej točki zaključuje. On ima svoj način razmišljanja in ga niti ne želim prepričevati. Če ga njegovi starši niso o tem ničesar naučili, jaz pri tem nimam nobene vloge. Tudi zgodbe migrantov so boleče, vsaka zase je težka. Vsaka zgodba je obsojena na propad, razlika je le v tem, kdo ga prepreči in pot obrne v pozitivno smer," meni Arbnore.
Kot pravi, je dogajanje z begunci in migranti vedno spremljala z grozoto in tako je še vedno. "Ko se je začel begunski val iz Sirije, mi je bilo grozno gledati ljudi, a še bolj sem bila travmatizirana, ko sem prebrala neko zgodbo na spletu, spodaj pa videla komentarje, kako je treba vse postreliti in da je edina stvar, ki jih v Sloveniji čaka, mrtvaški list. Takrat sem si obljubila, da nikoli več ne bom prebrala nobenega. Za vsakega človeka mi je žal, ko ne vem, kako se bo zgodba obrnila," pravi Arbnore.
Za nestrpnost ne krivi mladih ljudi
Osebno ne krivi nikogar od nestrpnih ljudi, še posebno, če so mladi. Opravičuje jih s tem, da so morda padli pod vpliv družbe, pod vpliv politike, kjer je prisotna rast nacionalizma, rast populizma v prid nacionalizmu.
"Ljudje v Sloveniji, v Evropi so imeli to srečo, da so desetletja že živeli v miru. Vse te generacije, ki so danes žive, niso doživele vojn in krize. Generacija druge svetovne vojne po vsej verjetnosti danes ni več živa ali pa so ljudje tako stari, da jih danes ne posluša nihče več. Mlada generacija ima danes vse za samoumevno," pove Arbnore in na vprašanje, ali je karkoli samoumevno tudi njej, odgovori, da "nikoli v življenju".
"Odkar se zavedam, nisem imela ničesar v svojem življenju za samoumevno. Moji spomini se začnejo z vojno oziroma zgolj malo pred vojno. Vse, kar smo dosegli, smo dosegli z velikim trudom, požrtvovanjem, z veliko podporo drug drugemu, podporo družine, prijateljev in okolja, a nikoli nam ni bilo nič podarjeno, kakor je bilo to morda mojim vrstnikom, ki vojne niso doživeli," pojasni Arbnore, zakaj ji nič ni samoumevno in pove, da jo o vojni še danes tlačijo nočne more.
Arbnore že od nekdaj sodeluje pri številnih projektih, kjer lahko pripomore s svojimi izkušnjami in znanjem.
"Šiptar" ali "Ko tvoja narodnost postane žaljivka"
Največji šok, ki ga je doživela v Sloveniji, je bil, ko je ugotovila, da je narod zmožen iz narodnosti druge države narediti žaljivko.
Ko je delala kot blagajničarka, je neka družina želela plačati s karticami, a na nobeni niso imeli dovolj sredstev. "Čeprav mi je to napisalo vsakič, sem jim diskretno dejala, da morda kartica ne deluje dobro, naj poskusijo še s kakšno drugo. Ko ni in ni šlo, je njihova hčerka rekla 'zdaj smo postali kot uni šiptarji', kar je ponovila dvakrat. Naslednji dan sem za razlago prosila prijateljico. Sprva mi ni hotela povedati, kaj naj bi to pomenilo, ko pa mi je razložila, da je v Sloveniji šiptar žaljivka, sem bila zgrožena," razloži Arbnore.
Prav zaradi tega je svoje predavanje za učitelje, s katerim sodeluje v okviru projekta Le z drugimi smo, poimenovala "Ko tvoja narodnost postane žaljivka". "Želim, da ljudje ozavestijo, da to ni prav. Ni ne normalno ne kulturno ne etično, in to se mora prenehati," pove Arbnore.
"Neverjetno je, kako hitro je Kosovo zraslo iz ruševin"
Ponosna je, da prihaja s Kosova. Neverjetno se ji zdi, kako hitro je Kosovo ponovno zraslo iz ruševin. Zgolj 20 let po vojni, v kateri je bilo uničene več kot 80 odstotkov celotne infrastrukture, je Kosovo ponovno zgradilo celotno državo. Čeprav je znano po tem, da je največ ljudi emigriralo, ti, ki so si življenje ustvarili v tujini, nikoli niso pozabili na Kosovo in velik del investicij na Kosovo prihaja prav iz diaspore in mednarodnih investicij na Kosovu. Kosovo je bilo znano tudi po tem, da se je v celotni zgodovini v državo takoj po vojni vrnilo največ beguncev, razlaga Arbnore.
"Zdaj imajo odlične univerze, osnovne in srednje šole, zdaj imajo lepe hiše in zelo lepa bivalna območja, zato si je težko predstavljati, da je od vojne minilo samo 20 let. Edino, kar mogoče še vedno šepa, je to, da je okoli 60 odstotkov prebivalstva starih pod 35 let in ima Kosovo najmlajše prebivalstvo v Evropi - ti želijo službo, Kosovo pa ne more zagotoviti delovnih mest za vse ljudi, ki so sposobni delati, zato imajo mladi veliko željo po tem, da bi šli v tujino in tam dobili službo.
V Sloveniji so jo ob prihodu vsi dobro sprejeli, še posebno ji je veliko pomenilo, da se je dobro razumela z vrstniki in učitelji v osnovni šoli in da so ji bili vsi pripravljeni pomagati. Meni, da ji je v življenju uspelo prav zato, ker je bila vedno obkrožena s pravimi ljudmi.
"Ne vem, ali obstaja idealna družina, a moja je zame sanjska"
V celotni zgodbi Arbnore meni, da je bilo najtežje njenim staršem. "Če mi nismo popolnoma razumeli situacije, so jo starši zagotovo. Ni jima bilo mar zase, temveč sta želela poskrbeti za svoje štiri otroke. Največjo srečo v življenju imam, ker imam tako družino. In ta hvaležnost, niti ko bom umrla, če kje obstaja kakšno življenje po tem življenju, ne bo nič manjša, kot je zdaj. Imela sem odlične starše, odlična brata in sestro in veliko smo žrtvovali, da smo pomagali drug drugemu. Ne vem, ali obstaja idealna družina, a moja je zame sanjska, še posebno v smislu podpore in ljubezni, ki jo lahko znotraj družine dobiš," z nasmeškom na obrazu pove Arbnore.
11