Sobota, 6. 4. 2019, 12.05
1 leto, 6 mesecev
Nasmejani dekleti iz Rusije sta s prihodom razveselili vse ljubitelje piva #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,80
9
Pri izbiri Maja (levo) in Julija (desno) pomagata, saj sta poskusili vse vrste piva v trgovini, razloži Julija, Maja pa pri tem v smehu doda: "Večkrat!" Julija sicer pravi, da je treba za izbor približno dvestotih vrst piva poskusiti okoli tisoč različnih. Ne sprejmeta vseh, temveč le pivo, ki jima je všeč in za katero menita, da je kakovostno.
Julija Donska in Maja Kosirihina sta iz Rusije prišli pred približno štirimi leti, spoznali sta se pred dvema letoma in skupaj odprli trgovino z butičnim pivom Craft room, v kateri imata že skoraj 200 različnih vrst piva. Čeprav je selitev v drugo državo stresna, je njuno življenje v Sloveniji veliko boljše, saj je tu predvsem bolj varno. Julija je tu našla tudi veliko boljše pogoje za življenje svojega sina z avtizmom, saj so drugačni ljudje v Rusiji odrinjeni na rob družbe in pozabljeni. Je velika poznavalka piva in zna dobro svetovati, veliko pa je naučila tudi Majo, ki v trgovini prav tako prodaja ter skrbi še za nabavo in finančno plat njune skupne zgodbe.
Na začetku sta izbrali le slovenske pivovarne, zdaj imata okoli 181 različnih vrst piva iz Slovenije, Madžarske, Hrvaške, Italije, Velike Britanije, Irske, Srbije, Belgije, Danske, Nizozemske, Švedske, Češke, Avstrije in Nemčije. Ponuditi želita še rusko pivo, a to kasneje, ker sta se za zdaj osredotočili na pivo z območja Evropske unije, sicer pa je med slovenskimi tudi takšno, ki ga v Sloveniji delajo Rusi in imajo zvarke tudi iz ruskih pivovarn.
Maja prihaja iz Moskve, Julija pa je sicer rojena v Kazahstanu, a je živela v več mestih v Rusiji, nazadnje v mestu Toljeti. Obe sta v Slovenijo prišli s svojo družino, z otroki.
Maja je prej delala kot dobaviteljica pri različnih podjetjih, tudi na področju alkoholnih pijač, ima svojo spletno trgovino z otroško opremo, Julija pa se že vse življenje ukvarja z marketingom. Odločili sta se, da bosta združili moči in odprli trgovino.
Med izbiranjem piva vam bosta dekleti ponudili kavo, otroci pa se lahko zamotijo z igrami ob veliki leseni mizi.
V butično pivo se je zaljubila na Češkem in postala prava poznavalka
Julija se v znanost varjenja piva poglablja od leta 2012. Področje jo zelo zanima, zato je postala prava poznavalka. Nekoč je namreč na Češkem spoznala prijatelja, ki ima tam bar z butičnim pivom. Poskusila je različne "pirčke", kot jim pravi sama, in takrat se ji je odprl popolnoma nov svet. Ko se je vrnila v Rusijo, je začela o tem veliko brati, spoznala je veliko pivovarjev, preživela veliko časa z ljudmi s tega območja in začela pisati tudi blog o pivu.
Ko je Julija prišla v Slovenijo, tu ni bilo na voljo pivo, ki ji je bilo všeč, zato je začela razmišljati o tem, da bi naredila svojo trgovino in kot distributerka uvažala v Slovenijo pivo. Na začetku ni imela dovolj časa in denarja za to, ko je spoznala Majo, pa sta združili moči in se odločili, da bosta nekaj ustvarili skupaj, tako da je bilo veliko lažje.
"Ko sem prišla v Slovenijo, je pivovarna Mali grad kot pivovarna delala šele prvih nekaj dni. Bili so še Pelicon, Human Fish, Vizir in nič drugega. Leta 2015 je bil prvi festival Pivo & Burger Fest in začeli so prihajati novi pivovarji, nastajale so nove male pivovarne in ta smer je začela v Sloveniji rasti. Zdaj je pivovarn in 'pirčkov' veliko, pivovarji pa so tudi v kakovosti čedalje boljši in zanimive 'pirčke' lahko najdem tudi v Sloveniji. Na ta način sva dobili idejo, da bi turistom pomagali spoznavati slovensko butično pivo," razloži Julija.
Na steni imata velik zemljevid Slovenije, kamor sta na začetku vrisali nekaj pivovarn z zanimivimi logotipi.
"V Rusiji lahko najdeš trgovino s pivom v skoraj vsaki stavbi, a ne gre za butično pivo. Tam veliko pijejo pivo. V Slovenijo je začelo prihajati veliko turistov, v trgovinah, ki so bile tu, pa ponudbe piva ni bilo veliko, prav tako ni bilo veliko ponudbe za ljubitelje piva. Prav tako pred štirimi ali petimi leti v Sloveniji mikropivovarn ni bilo, v zadnjih štirih, petih letih pa jih je že več kot sto. Čedalje več je ljubiteljev piva, to je nov trend. Več je ljudi, tudi žensk, starejših od 60 let, ki redno prihajajo v trgovino, da si izberejo kakšno steklenico zase. Njihov cilj ni, da bi postali hitro pijani, temveč jih zanimajo različni okusi," razlaga Maja.
Poskusili sta prav vse vrste piva v trgovini, nekatere tudi večkrat, povesta v smehu
Pri izbiri jim pomagata, saj sta poskusili vse vrste piva v trgovini, razloži Julija, Maja pa pri tem v smehu doda: "Večkrat!" Julija sicer pravi, da je treba za izbor približno dvestotih piv poskusiti okoli tisoč različnih. Ne sprejmeta vseh, temveč le tisto pivo, ki jima je všeč in za katero menita, da je kakovostno.
Cene se gibljejo od 2,5 evra do 20 evrov za steklenico, a so tudi steklenice različno velike.
Če morata poskusiti novo pivo, odpreta steklenico in si jo razdelita, pa še to zdaj zelo redko in zunaj delovnega časa, saj so nekatera piva zelo močna.
"So pa tudi 'pirčki', pri katerih samo odprem steklenico, povoham in pivo preprosto zavrnem. Prodajava samo takšna, ki so nama všeč. Če ne gre za kislo pivo, ne sme imeti kisline v aromi. Pri tem gre za okužbo. Zavrnem tudi pivo, ki ima preveč kemično aromo. Če pivo ni dovolj zorjeno, ga tudi ne bom prodajala. Tudi če me bo vsak dan nekdo vprašal za tisto pivo, ga ne bom prodajala," pravi Julija. V njuni trgovini pogosto sprašujejo tudi po slovenskem pivu velikih pivovarn, a tega ne prodajata, ker to ni butično pivo. Namesto tega ponudita bolj kakovostno češko pivo s primerljivo ceno.
"To niso piva, ki bi jih pil drugo za drugim"
Cene steklenic se gibljejo od 2,5 evra pa do 20 evrov. Najdražje pivo ima takšno ceno, ker gre za visoko kakovostno pivo. Zanj se uporablja divji kvas, pivo je zelo dolgo zorjeno v sodih, v njem je več hmelja. Je zelo zanimivo in zapleteno, pravi Julija.
V trgovini imata tudi piva, ki so zelo močna ali imajo visoko vsebnost alkohola. To niso piva, ki bi jih pil drugo za drugim, temveč popiješ le eno steklenico zaradi kakovosti. "Všeč nama je, ker zato k nama ne prihajajo tisti, ki bi radi bili čim prej pijani, temveč tisti, ki jih zanima okus piva," pravi Maja.
"Vedeti je treba, kakšno je pivo, da lahko osebi svetuješ. Ugotoviti je treba tudi, kaj bi bilo posamezniku všeč. Prav tako številni ljudje ne vedo, da ima lahko pivo različne okuse, imamo tudi pivo z dodatki. Ljudje mislijo, da so pivu z okusom čokolade dodani umetni dodatki in arome. Presenečeni do, ko jim poveva, da gre za popolnoma naravne sestavine. Všeč jim je, da o teh stvareh izvejo več," pravi Julija.
Zanjo je varjenje piva ena najzanimivejših stvari na svetu. "Čudež je, kako lahko iz samo štirih sestavin narediš veliko različnih 'pirčkov'. V tej smeri pridobivam čedalje več izkušenj in zdaj počnem, kar me najbolj veseli," pravi Julija.
Sprva ju nekateri niso jemali resno, zdaj odlično sodelujeta z vsemi
Vsaka je odgovorna za svoje področje. Julija se ukvarja z marketingom, Maja pa skrbi za naročila, nabavo, finance. Kot pravi, je večina slovenskih pivovarjev zelo odgovornih in hitrih.
"Navajeni smo, da v Rusiji lahko naročiš in v eni uri dobiš svoje naročilo. Sicer se zgodi, da na naročilo čakaš tudi mesec dni, a velikokrat pivovarji, še posebej večji, pivo dostavijo takoj," pravi Maja. Kot pojasnjujeta, je med distributerji konkurenca postala velika in vsaj za njuno trgovino je to dobro.
Ker sta dekleti, ne občutita tako velike konkurence in jima vsi pomagajo, pravita. Po eni strani je to slabo, saj ju na začetku niso jemali resno, niso si namreč mislili, da se bosta zares začeli ukvarjati s tem. Posel s pivom ljudje še vedno dojemajo kot primernejši za moške, a v Sloveniji ne toliko kot v Rusiji. Tam je bilo to vsem čudno, pravita. "Tudi ko sva iskali prostor, ki bi ga najeli, so naju spraševali, ali sva sploh že končali srednjo šolo, saj sva videti mlajši," se smejita Maja in Julija, ki sta stari 34 in 35 let, a sta resnično videti mlajši. Julija se v smehu strinja, da je tako zaradi piva.
"V Sloveniji je zelo težko začeti posel"
Kot pravita, je v Sloveniji zelo težko začeti neki posel. Poznata veliko ljudi, ki so prišli v Slovenijo, začeli in kmalu zaprli svoje podjetje. Tudi sami sta naleteli na veliko birokratskih ovir, ki sta jih spoznavali sproti, in kdaj učili tudi uradnike, ki so ju ob vprašanjih večkrat napotili k prebiranju zakonov.
"Veliko ljudi tudi pride in vpraša, kako to, da še nisva zaprli," se smeji Maja. To naj bi bili ljudje, ki jih sicer ne poznata, pridejo pa pogosto. "Rečejo nama, da bodo prišli čez dva tedna spet pogledat, ali sva še tu," se smeji Julija.
Njuna prednost je, da imata trgovino odprto tudi ob nedeljah in da prodajata rusko hrano. Nekaj strank dobita tako tudi zato, ker so druge trgovine takrat zaprte.
Podobo trgovinice dopolnjujeta postopoma, zunanjost bo v prihodnjih dneh nekoliko drugačna.
"Če želiš živeti tu, je edina možnost, da odpreš d.o.o."
"Za nas je sicer marsikaj zelo težko, saj pridemo sem z družino in smo sami za vse. Nimamo kakšnih dodatnih virov denarja ali pomoči sorodnikov. Obe sem pogosto prideva za nekaj ur kar s svojimi otroki, ki tu počakajo, v tem času naredijo svoje domače naloge in podobno. Imava prijatelje in pride prav, če lahko kdo pomaga, a sicer morava vse narediti sami, ni dedkov in babic, ki bi lahko priskočili na pomoč," pravi Maja.
Kot pravita, je v Sloveniji težko dobiti službo. Zaradi zakonskih omejitev delo večinoma dobijo Slovenci ali državljani Evropske unije. Ker prihajata iz Rusije, je to zanju skoraj nemogoče, pravi Maja.
"Za podaljšanje dovoljenja za prebivanje si moraš izplačevati plačo, ki mora biti dovolj velika tudi za tvojega otroka, za katerega moraš potrditi, da hodi v šolo in tako naprej," razlaga Maja.
"Ko prideš sem, je edina možnost za delo ta, da odpreš svoje podjetje, saj sicer nimaš možnosti, da bi dobil dovoljenje za prebivanje. Tako ima Julija svoje podjetje, jaz pa svoje," pravi Maja, ki razloži, da ne gre za obliko samostojnega podjetništva (s.p.), edina možnost je družba z omejeno odgovornostjo (d.o.o.).
"Za odprtje s.p.-ja moraš izpolnjevati pogoje za tujce, kar pomeni, da moraš najprej eno leto živeti tu. Hkrati ne moreš živeti tu eno leto, če nisi študent oz. imaš d.o.o., ker si kot turist tu lahko le tri mesece," pravi Maja. Razlaga, da je s tem povezanih veliko stvari.
"Minimalna plača ob vseh drugih stroških življenja ni dovolj"
Tudi če bi jima uspelo dobiti službo, bi morda dobili minimalno plačo, kar ni dovolj, še posebej ob trenutnih najemninah. Kot pravita, so v štirih letih in pol, odkar sta prišli, najemnine zrasle, pogosto celo za 1- ali 1,5-krat. Ko sta iskali prostor za trgovino, so jima nekateri samo zato, ker sta Rusinji, povedali še enkrat višjo ceno najema. Zdaj sta našli čudovito lastnico in sta zelo veseli, da sta trgovino uredili v tem prostoru.
Tudi ljudje, ki jih poznata, živijo večinoma drugje, zunaj Ljubljane, ker so tam najemnine nižje in življenje ni tako drago. "Imeti morajo še avto, pokriti še druge stroške in denarja hitro zmanjka. Sploh če imaš še otroke, vso družino, to ni dovolj," pojasnjuje Julija.
V Rusiji je življenje za drugačne in ljudi s posebnimi potrebami zelo težko
Na mizi je bila sladica, obarvana modro. "Modra je zaradi svetovnega dneva zavedanja avtizma, ki je bil drugega aprila. Moj sin Pavel je avtist," pove Julija.
V Slovenijo je prišla tudi zaradi njega, saj se tu lahko igra med drugimi in nihče nič ne reče, mnogi sploh ne opazijo, da gre za otroka s posebnimi potrebami. Življenje v Rusiji je za ljudi s posebnimi potrebami zelo težko, opisuje Julija. Takšne otroke dajo v internat, ki je zelo oddaljen od mesta. Okolica jih ne sprejema. "V Rusiji to ni življenje, če imaš otroka s posebnimi potrebami. Tam lahko otroka samo oddaš in ga ne vidiš pogosto. Ne sprejemajo drugačnosti. Velikokrat sva šla na sprehod in na otroško igrišče samo ponoči, saj podnevi tja nisva smela. Gledajo te grdo. Govorili so mi, zakaj sem sploh prišla, da tam nimam kaj iskati, da ga ne bi smela pripeljati, ker je zanje moteč. Zaradi tega pravim, da je Rusinja kot nova Šparta," pravi Julija.
Ruska sladica, obarvana modro, zaradi svetovnega dneva zavedanja avtizma, ki je bil drugega aprila.
Življenje je v Rusiji težko tudi za invalide. "Tam ni posebnih naprav na vhodih, da bi lahko vstopili tudi ljudje na vozičkih. Invalidi bi morda lahko prejeli največ sto evrov na mesec, drugega ne," pravi Maja, Julija pa doda, da je treba tudi za to vsako leto vse dokazovati. V večjih mestih, kot je Moskva, je nekoliko lažje, v manjših mestih pa ljudje drugačnosti ne sprejemajo, pravita sogovornici.
"V Rusiji se ne bo okolica prilagodila takšnim ljudem, temveč ljudi prilagajajo okolici. Otroku na primer raje predpišejo nevroleptike, da je bolj miren, bolj "normalen", da gre lahko v običajno šolo," razlaga Julija in doda, da tam ni posebnih programov, kot je na primer Center Janeza Levca, v okviru katerega v šolo zdaj hodi njen sin.
"Pred nekaj leti mi je prijateljica razlagala, da je po novem v Moskvi za otroke z avtizmom takšna terapija, da starši otroku ne smejo dati hrane, če otrok ne začne govoriti," razlaga Julija.
"Slovenija je neprimerno bolj varna, predvsem za otroke"
Tu je tudi vse veliko bolj čisto, vodo lahko natočimo iz pipe. Je tudi veliko bolj varno. V Rusiji je nepredstavljivo, da svojemu otroku ne bi sledil do šole. Julijina hčerka je stara 12 let, in ko je v Rusiji hodila v šolo, je morala Julija ves čas zelo paziti nanjo. "To je bilo samo 100 ali 150 metrov od doma, a je morala iti mimo ceste, jaz pa nisem imela takšnega razgleda, da bi jo videla vso pot. Kupili sva mobilni telefon in vedno me je morala obvestiti, ko je prišla v šolo, in enako, ko je šla iz nje," je dejala Julija. Kraje otrok so tam pogoste, na otroškem igrišču moraš biti vedno ob otroku.
V Sloveniji je čisto drugače. "Pavel je bil z očetom v judoističnem klubu, ko je pobegnil, kar je za avtiste zelo pogosto. Pobegnil je iz Zelene jame, blizu BTC, bil je popolnoma bos in prišel normalno domov na Rakovnik. Srečalo ga je tudi nekaj policistov. Če bi se to zgodilo v Rusiji, se ne bi dobro končalo," je povedala Julija, ki je imela zaradi otroka s posebnimi potrebami ob prihodu še več težav, tudi z iskanjem stanovanja. Ko jim je na pomoč priskočila socialna služba, je stalno prebivališče dobila hitreje, kot bi ga sicer.
Ker v trgovino pridejo velikokrat tudi ljudje z otroki, ki si za pregledovanje piva vzamejo več časa, otrokom pa je medtem dolgčas, imata v kotičku pri veliki mizi tudi številne družabne igre in podobno, s čimer se lahko zamotijo.
Tu so boljši tudi vrtci
V Rusiji je zelo velik prepad med bogatimi in socialno šibkimi, pravi Julija. "Dva odstotka ljudi ima vse, srednjega sloja pa sploh ni," razlaga. Večina ljudi se mora zelo boriti za normalno življenje.
Ljudje v Rusiji delajo dlje. Ob osmih zjutraj moraš otroka oddati v vrtec, potrebuješ eno uro do službe, delaš do šestih zvečer, ob sedmih prideš po otroka in za življenje z otrokom sploh nimaš časa, razlaga Maja.
Tudi vrtci v Sloveniji so boljši, pravi Maja, ki ima šestletnega sina, ki zdaj hodi v prvi razred. Všeč ji je, da so v vrtcih tudi vzgojitelji, saj je v Rusiji to izključno ženski poklic. "Ta poklic je zelo težek. Vzgojiteljice imajo zelo nizko plačo in po 40 otrok v skupini," pravi Maja.
Ne ve, ali takšni vrtci še obstajajo, a pred desetimi ali dvajsetimi leti je bil način življenja takšen, da so starši, ki so imeli običajno dve ali celo tri službe, otroka v vrtec oddali v ponedeljek zjutraj in ponj prišli v petek zvečer. Otroci so večinoma živeli tam. Majini starši so hodili v takšne vrtce, ima pa tudi prijatelje, ki so bili prav tako v takšnih vrtcih.
"Spominjam se življenja v Sovjetski zvezi in vem, kako težko je bilo, zato si sploh ne predstavljam, kako zelo težko je bilo našim staršem," pravi Maja.
Iz Rusije pogrešata družino, prijatelje in otroška igrišča
Med seboj se odlično razumeta in v trgovini spoznavata zanimive ljudi. Čeprav so ju strašili pred selitvijo in je bilo na začetku težje - zelo veliko truda sta vložili v to, da jim je uspelo odpreti trgovino, saj je bilo z birokracijo veliko dela -, je zdaj zaradi selitve v Slovenijo njuno življenje lažje. Spoznali sta nove prijatelje in si ustvarili svoj krog ljudi.
"Iz Rusije pogrešam družino in prijatelje, od drugega pa najbolj otroška igrišča. V Moskvi je otroško igrišče na vsakem koraku in greš lahko vsak dan na drugo, tu pa jih je zelo malo, nekatera niso bila obnovljena že trideset let," se smeji Maja.
"Veseliš se majhnih stvari, prav tako te majhen stvari ne vržejo iz tira"
V trgovinici na Krakovskem nasipu 16 imata tudi številne druge izdelke, povezane s pivom. Prodajata ruske slaščice in solate, testenine in podobno, pripravljata izobraževanja in degustacije novih vrst piva.
Maja in Julija sta nasmejani. Tudi ko govorita o težjih stvareh, se smejita preprekam in oviram, ki sta jih prebrodili do zdaj. Predvsem Julija tudi zaradi Pavla gleda na svet drugače. "Vesel si majhnih stvari, prav tako pa te majhne stvari ne vržejo iz tira. Ko pride kakšna malenkost, preprosto skomigneš z rameni in si rečeš: 'Ah, bomo že.' Moramo biti optimistični in nasmejani, drugega nam ne preostane," sklene Julija.
9