Janez Janša
Sobota, 17. 7. 2021, 22.32
3 leta, 3 mesece
Dan slovenske zmage
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,49
32
Po nekaj dnevih ofenzive jugoslovanske vojske se je v osamosvojitveni vojni razmerje moči na bojiščih začelo obračati v korist Slovenije. Na fotografiji: veseli pripadniki slovenske Teritorialne obrambe 6. julija 1991, ko je Slovenija že zmagovala v vojni.
Pred 30 leti je jugoslovansko zvezno predsedstvo sklenilo, da se enote Jugoslovanske ljudske armade (JLA) v treh mesecih umaknejo iz Slovenije. To je bila dokončna slovenska zmaga nad jugoslovansko vojsko.
Slovenske sile (teritorialci in policisti) so leta 1991 v junijsko-julijski desetdnevni osamosvojitveni vojni spravile enote JLA v Sloveniji na kolena. Jugoslovanske oklepne kolone so bile razbite ali blokirane, vse mejne stražnice JLA na slovenskem ozemlju so padle v slovenske roke, vojašnice JLA na slovenskem ozemlju so bile blokirane.
Brionska deklaracija
Trda stališča Evropske skupnosti na pogajanjih na Brionih, ki so grozila, da se bo morala Slovenija odpovedati vsem uspehom proti JLA in z vrnitvijo na izhodiščno točko JLA omogočiti počitek, popolnitev enot in ponovni napad, so bila seveda za slovenske pogajalce hud udarec. Brionsko deklaracijo iz 7. julija 1991 so zato nekateri na slovenski strani jemali kot slovensko kapitulacijo.
Kot piše novinarka in zgodovinarka Rosvita Pesek v knjigi Bučar, je velik del pomislekov na slovenski strani pred potrditvijo deklaracije v slovenskem parlamentu odpravil slovenski član zveznega jugoslovanskega predsedstva Janez Drnovšek, ki je slovenski državni vrh obvestil, da so Srbi pripravljeni na pogovore o umiku JLA iz Slovenije.
Srbi so naredili križ čez Jugoslavijo
To se je tudi res zgodilo. Že 12. julija 1991 je podpredsednik jugoslovanskega predsedstva, Črnogorec Branko Kostić, predlagal začasno dislociranje enot JLA iz Slovenije, pritegnil pa mu je srbski član predsedstva Jović.
Na začetku vojne za Slovenijo je imela JLA na slovenskem ozemlju okoli 22 tisoč vojakov in častnikov. Med vojno se je število zaradi umika nekaterih enot na hrvaško ozemlje, ujetništva in pobegov iz enot zmanjšalo na okoli 12 tisoč. Na fotografiji: pripadnika JLA se 5. julija 1991 pri Limbušu vdajata slovenskim silam.
Več kot očitno je bilo, da so Srbi in Črnogorci po spodleteli agresiji JLA na Slovenijo naredili križ čez Jugoslavijo in vse svoje napore usmerili v oblikovanje Velike Srbije. Ko je 17. julija Mesić kot predsednik predsedstva sklical sejo na Brionih, so sejo blokirali vsi štirje člani srbsko-črnogorskega bloka (Jović, oba Kostića in Bajramović).
Srbski potop Brionskega sporazuma
Na Brione so k Mesiću prišli samo Drnovšek, Tupurkovski in Bogićević. Zvezno predsedstvo tako ni bilo sklepčno. Drnovšek je v imenu Slovenije že zahteval, naj zvezno predsedstvo glasuje o umiku JLA iz Slovenije. Ugibalo se je, da bo izid glasovanja o umiku JLA iz Slovenije 5:3 v korist umika.
V času vojne za Slovenijo je bil Janez Janša obrambni minister, Igor Bavčar pa notranji minister. Janša je nastajanje in obrambo neodvisne slovenske države popisal v knjigi Premiki, ki je izšla leta 1992 in je bila velika uspešnica.
Nad blokado srbsko-črnogorskega bloka so bili razočarani tudi v tujini, ki je želela ohraniti Jugoslavijo. Francoski časnik Liberation je tako zapisal, da so Srbi, ker se niso hoteli udeležiti seje predsedstva, potopili Brionski sporazum.
Beograjska seja
Zvezno predsedstvo se je v polni sestavi le sestalo dan pozneje, 18. julija, in sicer tokrat v Beogradu. Seja se je začela ob 14. uri. Po dolgi razpravi je zvezno predsedstvo sprejelo sklep o umiku JLA iz Slovenije. Proti je bil samo Hrvat Mesić, Bogićević iz BiH pa se je vzdržal.
Zvezno jugoslovansko predsedstvo je imelo osem članov – iz šestih republik in dveh avtonomnih pokrajin. Srbsko-črnogorski blok je imel po tem, ko je srbski voditelj Slobodan Milošević vrgel z oblasti zagovornike avtonomije v obeh avtonomnih pokrajinah, polovico glasov (Srbija, Vojvodina, Kosovo in Črna gora). Na fotografiji: člani zveznega predsedstva na seji 4. julija 1991, na kateri pa ni bilo slovenskega člana Drnovška. Na seji 4. julija 1991 je zvezno jugoslovansko predsedstvo postavilo Sloveniji ultimat, naj najpozneje do 7. julija 1991 opoldne vzpostavi prvotno stanje na meji z Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Slovenija je ultimat zavrnila.
Zvezno predsedstvo je tudi preklicalo sklep z ene od prejšnjih sej o nujnosti vzpostavitve starega stanja na mejah. S tem se spremeni tudi Brionska deklaracija, je pisalo takratno Delo.
Iz JLA lahko odidejo tudi slovenski naborniki
Kot je po seji povedal Drnovšek, Mesić ni nasprotoval umiku JLA iz Slovenije, ampak je glasoval proti, ker se JLA ni umaknila tudi s hrvaškega ozemlja.
Zvezno predsedstvo je sklenilo, da se enote 31. korpusa JLA (mariborski korpus) umaknejo v Srbijo, enote 14. korpusa JLA (ljubljanski korpus) pa v BiH. V obdobju trimesečnega umika iz Slovenije pa naj bi se pripadniki JLA slovenske narodnosti (k njim so všteti tudi naborniki) odločili, ali bodo ostali v JLA ali jo bodo zapustili.
Janez Drnovšek je bil za slovenskega člana zveznega jugoslovanskega predsedstva izvoljen leta 1989. Drnovšek je v začetku junija 1991 malce neprijetno presenetil slovensko vodstvo, ko je za predlog makedonskega predsednika Kira Gligorova in predsednika predsedstva BiH Alije Izetbegovića o preureditvi Jugoslavije, po kateri bi Slovenija ostala znotraj Jugoslavije, dejal, da bi lahko bile nekatere točke iz predloga sprejemljive za Slovenijo. Je bil pa po vojni za Slovenijo uspešen v pogajanjih znotraj zveznega predsedstva za umik JLA iz Slovenije.
Zvezno predsedstvo je tudi sklenilo, da sklep o umiku ne prejudicira bodoče ureditve odnosov v Jugoslaviji niti ne ogroža njene ozemeljske celovitosti.
Veselje slovenskega vodstva ob umiku JLA
"Slovenija si je oddahnila. Takoj po tistem, ko je Janez Drnovšek sporočil novico v Ljubljano, mi je telefoniral Milan Kučan in mi čestital. Vrnil sem mu čestitko, saj je bil to skupen uspeh, najusodneje pa je na takšen razplet vplivala naša prav tako skupna odločitev, da se 27. junija branimo tudi z orožjem, in seveda kolektivni pogum naših borcev in vseh drugih, ki so se v vojnih dneh odločno držali. Zelo pomembno je bila tudi naše odločno izrabljanje prav vsega manevrskega prostora, ki ga je bilo mogoče najti med ultimativnimi zahtevami brionske deklaracije. Ob prvi priložnosti sem čestital tudi Janezu Drnovšku. Čeprav njegove zasluge za ugodno odločitev niso bile takšne, kot se je mnogim zdelo, je svoj del posla, potem ko so okoliščine dozorele, zelo dobro opravil."
Vir: Janez Janša, Premiki: nastajanje in obramba slovenske države 1988-1992, 2. popravljena izdaja, Ljubljana 1992, str. 258
Miran Bogataj je bil v obdobju vojne za Slovenijo namestnik obrambnega ministra Janeza Janše in član republiške koordinacije, ki je usklajevala proces zavarovanja slovenske osamosvojitve. Od julija do oktobra 1991 je vodil slovensko pogajalsko komisijo, ki se je pogajala z JLA v obdobju njenega umika iz Slovenije. Bogataj je bil uspešen pogajalec, ki mu je od umikajoče vojske uspelo iztržiti, da je v Sloveniji pustila več orožja in opreme, kot je sprva želela.
Odhod zadnjih jugoslovanskih vojakov
Čeprav je obstajala nevarnost, da bo umik JLA res samo "začasno dislociranje", pa se je JLA, tokrat že kot popolnoma srbska vojska, tako zelo zapletla v spopade na Hrvaškem, da je postala njena vrnitev v Slovenijo oziroma njen ponovni napad na Slovenijo popolnoma nerealna možnost.
Zadnji jugoslovanski vojaki so se s slovenskega ozemlja umaknili v noči na 26. oktober 1991. Že prej, 8. oktobra, se je iztekel trimesečni brionski moratorij, tako da je Slovenija nadaljevala osamosvojitvene ukrepe, med drugim tudi z uvedbo lastnega denarja.
32