Slovenec je z dobrim delom na Češkem le utišal skeptike

Jakara je bil perspektiven košarkar slovenske reprezentance, bil je odličen strelec, a ko so se začele vrstiti poškodbe, se je zavestno odločil, da bo postal trener. Zgodaj, pri svojih 25 letih, ko je igral svojo zadnjo sezono, se je odločil za preskok tudi zato, ker si je trenerske izkušnje tako začel nabirati že prej kot drugi, ki so morda v vlogo trenerja prestopili po končani karieri. Hitro je začel menjati generacije in pri 27 letih je postal trener Košarkarskega kluba Janče in njihove članske ekipe, ki je igrala v tretji ligi.

Po tem sem postal pomočnik trenerja v domžalskem klubu Helios Suns in vse se je začelo odvijati. Isto leto smo postali prvaki Slovenije, igrali smo v evropskih pokalih in po dveh letih sem postal glavni trener prvoligaškega kluba MMCITE Brno. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

V Brnu ga je namesto sebe za trenerja predlagal trenerski kolega

"Ko sem bil trener Janč, smo šli dvakrat na turnir na Nizozemsko. Bili smo na sestanku in usedel sem se k mizi, kjer sta sedela češka trenerja. Eden od njiju, sicer tudi znan češki košarkar, je sodeloval pri reprezentancah in začela sva se pogovarjati o košarki. Všeč mu je bila moja filozofija, postala sva prijatelja in ostala v stikih. Želeli so, da bi postal trener članske ekipe, a ker zaradi obstoječe pogodbe tega ni želel, je predlagal mene," je pot do Brna povzel Dejan. V Brnu je nato predstavil svoj način dela, in ker so se ujeli, so za tri leta podpisali pogodbo in postal je trener češke prvoligaške ekipe.

V Brnu je eno leto. Kot pravi, je precej zahtevno delati kot mlad trener v taki sredini, saj je vse povezano z denarjem, budžet za igralce ni bil najvišji. Mesec po tem, ko so pogodbo z Dejanom že podpisali, se je umaknil eden od glavnih pokroviteljev, ostala jim je le še polovica tega, kar so imeli ob začetku in tako so imeli na voljo verjetno najmanj sredstev od klubov v ligi.

"Prvi cilj je bila borba za obstanek in ta cilj smo že zelo kmalu zagotovili. Ker je bila sezona uspešna, so zadovoljni z mano in želijo sodelovanje nadaljevati, zato ostajam v Brnu," pravi Dejan Jakara. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Mladi trener se mora v tujini še veliko bolj dokazovati

A mlademu trenerju v tujini se je v takšnem primeru tudi težko odločiti, kaj narediti. "Ali bi ostal in delal z mladimi, pa bi ob tem rezultat nekoliko trpel, a morda narediš nekaj iz njih in tako pridobiš na ugledu. Ali pa bi odšel drugam, v boljšo sredino, kjer bi imel možnost doseči boljši rezultat, a bi nato spet rekli, da se pogosto seliš in to morda pomeni, da te tam niso več hoteli in si zato šel drugam. Razmišljati je treba zelo taktično," je povedal Dejan.

Novice Po vrnitvi iz ZDA: hčerkino otroštvo ima prednost pred sanjsko službo

Kot pravi, so že pri nas včasih zelo proti trenerjem iz drugih držav, saj pravijo, da imamo dovolj svojih. Mlademu trenerju je v tujini še nekoliko težje. "Razumljivo je. Tudi zame so v javnosti na začetku govorili, zakaj so pripeljali tega trenerja, saj ni še nič naredil, nima nobenih izkušenj, da me ne potrebujejo, ker imajo dovolj čeških trenerjev. Zato se moraš pri vsem, kar delaš, zares dokazati tako na terenu kot zunaj njega. Biti moraš dober zgled, ker se vseeno vrši nekakšen pritisk javnosti na upravo, pa čeprav nehote. Uprava že ve, da si v redu, a ko pridejo negativni komentarji, se tudi oni kdaj vprašajo, ali morda nimajo ljudje prav, zato je včasih kar naporno," razlaga o svoji trenerski izkušnji v Brnu. Prepričan je, da je domačim trenerjem marsikaj od tega prihranjeno, a to mu daje le še več motivacije za dobro delo.

Dejan Jakara dodaja, da čeprav tujim trenerjem niso naklonjeni, kar se mu tudi zdi običajno, se na Češkem zavedajo pomanjkanja znanja lastnih trenerjev in je dobrodošlo to, da pride nekdo tak, za katerega mislijo, da jim bo dal več. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Pod drobnogledom še bolj zato, ker ima Brno zelo bogato košarkarsko zgodovino

Brno ima pestro košarkarsko zgodovino. Včasih so bili najboljši češki klub in odlični tudi na evropski ravni. Še v času Češkoslovaške so igrali v finalih evropskih tekmovanj in imajo zelo lepo zgodovino, pozneje pa so nazadovali. Čehi so zelo povezani s košarko in ni jim vseeno, kaj se dela z Brnom, zato je trener še bolj pod drobnogledom, razlaga Dejan.

Veliko je bilo pljuvanja, a z dobrim delom je le utišal skeptike

"Vem, kako je bilo v Brnu, preden sem prišel. Že tako so imeli slabe rezultate zadnjih nekaj let, potem pa sem prišel jaz, mlajši od vseh prejšnjih trenerjev in ne glede na pretekle uspehe sem bil v Sloveniji le pomočnik trenerja. Veliko je bilo pljuvanja. A na koncu nam je uspelo kljub manjšemu budžetu in veliko poškodbam, zaradi česar smo dva meseca igrali brez štirih nosilnih igralcev, z dobrim delom in rezultati vse skeptike vendarle utišati," pove Dejan, ki je ekipo popeljal tudi do polfinala pokala Alpe Adria, srednjeevropske lige, katere pokrovitelj je bil slovenski Helios.

Z igro v Alpe Adria pokalu so presenetili, finale jim je ušel le za dve točki v igri proti Košarkarskemu klubu Zlatorog Laško. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Na tekmah s svojo ekipo proti svojim nekdanjim ekipam

"Proti Šenčurju in Domžalam sem na vse skupaj gledal kar malo emocionalno, ker sem z njimi delal, to so še vedno moji prijatelji in jih imam rad. Pa vrnitev v Slovenijo je tudi takšna. Po eni strani se sprašuješ, zakaj v Sloveniji nisi dobil priložnosti. Potem vidiš, da eni niti ne upajo nekoga mladega postaviti na čelo nekega takšnega pogona, a jih razumem, nikomur ne morem ničesar zameriti. Dobro priložnost sem dobil v tujini, in ker se zavedam, da takšne priložnosti nima veliko mladih trenerjev, sem jo sprejel," pravi Dejan.

Na Češkem prej slišiš pohvalo za svoje delo

Pohval v Sloveniji kot trener nisi navajen, pravi Dejan. "Spomnim se celo, ko je leta nazaj vrhunski strokovnjak s komentarji popolnoma potisnil navzdol nekega mladega trenerja, za katerega smo vsi vedeli, da je odličen, a ker je javnosti komentar ogromno pomenil, mu je ta komentar povzročil manjše težave," je omenil enega od primerov.

Na Češkem je bil glede tega zelo pozitivno presenečen. Čeprav je bil vsiljivec, kot pravi, so imeli za njegovo delo tudi na novinarskih konferencah pozitivne komentarje, mu izrazili dobrodošlico v ligo in podobno. To pripisuje značaju Čehov, ki jih tudi sicer vidi kot mehkejše.

Novice Slovenska učiteljica v ZDA: Če mi dajo v roke orožje, grem takoj v Evropo

Na češkega igralca ne sme zavpiti

Češki igralci pritiskov trenerja ne prenesejo preveč dobro, ugotavlja Dejan. "Čehi so veliko bolj mehki, pritiskov trenerja ne prenesejo preveč dobro. To pomeni, da ne prenesejo, da bi nanje kričal, kot smo bili na primer na treningih vajeni mi. Naši trenerji so se učili od najboljših jugoslovanskih trenerjev in vsi igralci smo to dali skozi, tudi mi imamo v sebi neke takšne okvire, ker so nas tako vzgajali. Tu pa je treba pristopiti bolj mehko, sicer se izgubijo. Sploh mlajši igralci tega niso vajeni, češki značaji so mehki," pove Dejan.

Tudi trenerji na tekmah skoraj nič ne pritiskajo na sodnike, opaža. Zanj je to celo premehko. Ker je zelo temperamenten, je bil v ligi takoj trener, ki je na tekmah dobil največ tehničnih napak. Včasih mi rečejo, da več pretečem in 'pretulim' kot oni na terenu. Ko padem v dogajanje, kdaj kakemu sodniku kaj rečem, oni pa tega niso vajeni in je hitro preveč, z igralci je enako," se smeji Dejan.

Že od 14. leta si je v svoj notesnik vsakič zapisoval taktiko in tudi danes ima za pisati vedno pri sebi. Zapiske idej si potem tudi fotografira in si jih shranjuje na računalnik, kjer ima do danes okoli 3000 urejenih izbranih tovrstnih zapiskov. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

"Če bi še pritiskal nanj, bi ga popolnoma izgubil"

Naučil se je, da je treba z določenimi igralci postopati zelo mehko, kar mu je bilo na začetku kar težko, saj tega ni vajen. A se je moral prilagoditi. Za primer je navedel enega od igralcev, ki na treningih meče odlično in zadane vse. Na tekmah zaradi pritiska zadane pol manj, a če bi nanj pritiskal še on, bi ga popolnoma izgubil, ker se mu začnejo tudi roke tresti. Kot pravi, ima veliko fantov takšne težave. Lahko se trenerja kar ustrašijo, česar v Sloveniji še ni občutil.

Sicer Čehi igrajo zelo hitro, tudi liga je drugačna, povprečno se na tekmo vrže do osem trojk več kot na slovenskih tekmah, več je tudi napadov. Že pri tekmah, v katerih je sam igral, je opazil, da je pri Čehih hitrost pomembnejša od taktike. Ker je češki klub iz Nymburka s takim načinom igranja že 13 let prvak, mu v načinu igre sledijo tudi drugi klubi.

Novice Afričan v Sloveniji: Po trikrat na dan peš iz Šiške na Šmarno goro

Če s Čehom spregovoriš v angleščini, kar preneha komunicirati s tabo

Kolega Jan Močnik, ki košarko igra na Olomoucki na Češkem, živi približno pol ure od njega in se pogosto vidita. Glede nesamozavestnosti in angleščine pri Čehih opaža enako, pravi Dejan Jakara. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Moji igralci sicer vsi govorijo angleško, sicer pa Čehi na splošno zelo slabo, je opazil Dejan, kar ga je zelo presenetilo. "Če poskušaš z njimi govoriti po njihovo, ni težav, takoj, ko nakažeš, da bi želel govoriti v angleščini, izgubiš stik z očmi, povesijo glavo, ni več komunikacije in sklepam, da so glede tega zelo nesamozavestni. Natakarji se kar ustrašijo. V trgovini pozdraviš po češko, gospa vesela in navdušena nekaj vpraša nazaj, in ko vprašaš, ali lahko pogovor nadaljujeta v angleščini, se vse konča in se neha ukvarjati s tabo," pove Dejan in pravi, da se mu to pogosto dogaja.

Igralcem po pomoti razlagal, naj lulajo

Pravi, da Čehi bolj razumejo hrvaščino, slovenščino pa bolj razumejo na Slovaškem. Zaradi jezika so se že veliko presmejali, saj kakšne besede pomenijo ravno obratno ali nekaj popolnoma drugega, na primer zapomnil pri njih pomeni pozabil. "Ko sem na primer pri načrtu dela uporabljal besedo moč in je bila napisana povsod, so se mi smejali, ker pri njih to pomeni moč v smislu pomočiti se, torej malo potrebo," se smeji Dejan.

Kava dva evra in pol, pivo pa kdaj tudi cenejše od vode

Na Češkem mu je všeč. Ne čuti hitrega življenja, tudi ljudje so bolj mirni, ne hitijo tako kot v Sloveniji. Brno ima 450.000 prebivalcev in v mestu se dobi vse, pri športni opremi celo kaj, česar v Sloveniji ne moreš. Center je lep, presenetilo pa ga je, da je povsod, kjer je bil, kava zelo dobra.

V Brnu povsod dobi zelo dobro kavo, pravi Dejan Jakara. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl "Z ženo sva imela približno štiri leta gostinski lokal v centru Ljubljane in sva veliko pozornosti posvetila kavi. Presenetilo naju je, da sva v Brnu že od začetka dobila zelo dobro kavo praktično povsod. A navaden kapučino v okolici kampusa, torej v študentskem območju, stane okoli dva evra in pol," je povedal Dejan. Druge cene so primerljive s cenami v Sloveniji oziroma so nižje zunaj glavnih mest. Je pa izredno poceni pivo, kar Dejanu sicer ne pride prav, saj ga ne pije, zaradi česar je bilo tudi med prijatelji že veliko smeha, ko se je selil na Češko. Pivo je marsikje gotovo tudi cenejše od vode, meni Dejan.

V prometu se tramvajev raje izogiba

Čeprav so Čehi dobri pivci, kar so mu ponazorili tudi njegovi igralci pri proslavljanju ob koncu sezone, imajo v prometu ničelno toleranco do alkohola. Alkohola v krvi pri vožnji ne smeš imeti oziroma mora biti ta 0.0.

Gneča je ob prometnih konicah v Brnu hujša, kot je v Ljubljani, opaža Dejan. Dokler še ni poznal drugih poti naokrog, je za pot, ki jo sicer prevozi v desetih minutah, kdaj potreboval tudi uro. Zelo težko pa se je navadil na tramvaje. Ko se mu je kdo približeval od zadaj in je čakal, da se križišče sprazni, da bo zapeljal naprej, ni vedel, ali lahko še čaka na tirih ali ne. Pozneje so mu drugi povedali, naj tega raje ne dela, saj se nekateri občasno tudi nalašč zaletijo v avto pred sabo, ker ob nesreči dobijo tri proste dneve, in od takrat se jim raje izogiba, se jih je pa moral na začetku kar navaditi.

Od prejšnjega tedna poročen z najboljšo ženo na svetu

Dejan se je prejšnji teden vrnil z Mavriciusa, kjer se je poročil s svojo izbranko Tejo, o izkušnji pa je povedal, da čeprav poroke veljajo za zelo stresne, tako sproščen, kot je bil tam, verjetno še nikoli ni bil.

Kot pravi, ima najboljšo ženo, saj ga, poleg drugih številnih dobrih lastnosti, ki jih ima, že od začetka popolnoma podpira na njegovi poti. Tudi zato je sprejel priložnost v Brnu, svojim ciljem in delu je lahko popolnoma predan, kot par pa se tudi dobro spoprijemata z razdaljo med Brnom in Ljubljano.

Novice Argentinka: Življenje v Sloveniji je kot iz pravljice

Le tri ure od slovenske meje

Taja ga pri vseh ciljih popolnoma podpira. Poročila sta se pred enim tednom na Mavriciusu. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Prvo leto sta s Tejo sicer živela narazen, zdaj pa iščeta možnosti, da bi se mu tudi ona pridružila. Sicer Dejan meni, da je veliko lažje tudi zato, ker je lahko v dobrih treh urah že na slovenski meji in ni tako daleč. Veliko je zato tudi Teja prihajala k njemu in se nista tako pogrešala, kot bi se, če bi bil dlje stran, čeprav je bil na začetku precejšen šok za oba – prej sta bila namreč skupaj ves čas, nato pa kar naenkrat le še po telefonu. Zdaj Teja večkrat pride k njemu že v petek po službi in gre v ponedeljek v nočnih urah na pot, da pride zjutraj v službo.

Dejan sicer pravi, da je mesto podobno Ljubljani, je pa Ljubljana še vedno lepša. V Brnu ničesar prav posebno ne pogreša, razen smeha. Ker se zelo rad smeji, zelo pogreša smeh, ki ga lahko doživiš le v družbi dolgoletnih prijateljev, s katerimi se že samo s pogledom smejiš stvarem, ki drugim morda niso smešne. Čeprav ima prijatelje, s katerimi gre na kavo in se ima z njimi prav tako lepo, je to drugače v domačem okolju, kjer se lahko vsak dan vidi s kom drugim. Hkrati pa pravi, da je prav zaradi tega, ker je na Češkem sam in nima veliko drugega za početi, naredil dvakrat več, kot je naredil doma, kar je po drugi strani tudi prednost.

Novice Martina iz Maribora, ki je na Nizozemskem našla svoj drugi dom

Raje je trener, a pogreša igralske čase

Čeprav je raje trener, kot je bil igralec, pogreša svoje igralske čase. V reprezentanci je igral z Dragičem, Klobučarjem, Vidmarjem in drugimi znanimi imeni slovenske košarke. Spominja se številnih prigod. "Ena od takih je, ko smo bili nekoč v nekem hotelu. Vsak dan smo imeli isto hrano in tega smo bili res že siti, zato smo se nekega dne odločili, da si bomo v pečici spekli perutničke. Stari smo bili 18 let in nismo dosti vedeli o kuhanju. Kar zmrznjene smo jih dali v pečico, zaradi česar se je začelo močno kaditi in so iz hotela evakuirali 30 ekip, prišla je intervencija," se spominja pestrejših dni v slovenski košarkarski reprezentanci.

V prihodnosti ne želi ničesar obžalovati

"Včasih sem kar malo preveč v košarki in kdaj preslišim Tejo, ko sva kje na kavi," v smehu pove Dejan. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Dolgoročno si želi napredovati. Ima kratkoročne in dolgoročne cilje tako za svojo ekipo, ki jo trenutno trenira, kot zase. Biti trener v košarki je gladiatorstvo, pravi Dejan, pomemben je samo rezultat, čez čas bo gotovo potreben nov preskok. Tukaj in zdaj daje od sebe največ, kar lahko, z ekipo želi biti ves čas še boljši. Kot pravi, se trudi, ker ne želi kdaj pogledati nazaj in obžalovati, da za napredek ni naredil vsega, kar je v njegovi moči.

Njegova želja je, da bi postal trener in tudi prvak v evroligi, a do tja si mora nabrati še veliko izkušenj, ves čas se izobražuje in je z glavo ves čas pri košarki.