Četrtek, 21. 5. 2020, 17.33
3 leta, 11 mesecev
Asimptomatično oboleli so velika težava v prizadevanjih za zajezitev epidemije
Superprenašalci bolezni: že dolgo vemo, koliko jih je, a še zdaj ne vemo, kdo so in zakaj so #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,25
11
Približno vsaka peta okužena oseba prenese okužbo na več ljudi kot preostali okuženi – to so superprenašalci.
Približno vsaka peta okužena oseba prenese okužbo na več ljudi kot preostali okuženi – to so superprenašalci. Kdo so, kako jih prepoznamo? Katera dejanja so tista, po katerih prepoznamo superprenašalce?
Koncept superprenašalcev ni pravzaprav nič novega. Pandemija bolezni covid-19 je pravzaprav le empirično potrdila to, kar je bilo znano že dlje časa: približno petina okuženih prenese okužbo na več ljudi kot preostale štiri petine.
Poznamo jih več kot stoletje, a so še vedno neznanka
Kljub temu da lahko že nekaj časa natančno določimo število superprenašalcev med prebivalstvom, pa še vedno nimamo enotnega pojasnila, zakaj je lahko nekdo superprenašalec.
Najbližja je razlaga o tem, zakaj postane nekdo superprenašalec, je ta, ki pravi, da zaradi spleta različnih okoliščin. Nekateri predvidevajo, da je superprenašalec tisti, pri katerem delovanje imunskega sistema odstopa od običajnih vrednosti – vendar so nadaljnje razlage diametralno nasprotne.
Imunski sistem skriva pomembne odgovore
Ravno tako je sprejemljiva razlaga, da so superprenašalci tisti, s slabše delujočim imunskim sistemom, ki ni dovolj učinkovit na "spopad z napadalcem", kot tudi razlaga, da imajo superprenašalci odlično delujoč imunski sistem.
Tisti okuženi, pri katerih imunski sistem deluje dobro, bolezenskih znakov morda sploh ne bodo razvili in bodo nadaljevali svoje življenje, ne da bi vedeli, da so širili bolezen.
Žal pa bodo tisti, pri katerih se imunski sistem odziva premočno, najverjetneje razvili težjo obliko bolezni.
Kako je Mary Mallon postala Tifus Mary
Najstarejši dokumentirani primeri o superprenašalcih segajo na začetek 20. stoletja. Mary Mallon, ki se je rodila 1869 v takrat zelo revni vasici Cookstown na severu Irske, se je kot 14-letnica s teto in stricem preselila v New York. S tifusom je okužila kar 51 ljudi, kljub temu da sama ni imela nikakršnih simptomov te bolezni. Ne preseneča torej, da so ji nadeli vzdevek Tifus Mary (Typhoid Mary).
Mary je uporabljala več imen, zato je verjetno, da je okužila veliko več ljudi, kot je dejansko znano. Izmed teh, za katere je bilo leta 1906 potrjeno, da jih je okužila prav Mary Mallon, so trije umrli.
Prst kaže na sladoled z marelicami
Kako je Mary uspelo okužiti toliko ljudi? Ker ni vedela, da je okužena, simptomov namreč ni imela, je neovirano opravljala svoje delo kuharice pri bogatih ameriških družinah. Domnevajo, da si ni dovolj pogosto umivala rok, velikokrat pa je stregla sladoled s svežimi marelicami, kjer ni bilo termične obdelave, ki bi prenos bolezni, natančneje povzročiteljice tifusa, bakterije Salmonelly typhy, preprečila.
Okužba se je hitro širila, ker Mary Mallon ni dovolj skrbela za higieno svojih rok, hkrati pa je svoje delodajalce rada postregla s sladoledom, kjer je bakterija, povzročiteljica zlahka preživela (v termično obdelanih živilih ne bi).
Odkrili so jo po zaslugah sanitarnega inženirja Georga Soperja, ki je leta 1906 raziskoval stike šestih obolelih v družini newyorškega bankirja Charlesa Warrena. Tifus je namreč veljal za bolezen revnih, zato si – tudi zaradi ekonomskih razlogov – bogata družina Warren ni želela omadeževati svojega imena. Poskrbeli so, da so strokovnjaki izsledili vzrok njihove bolezni.
Zaradi trme preživela kar 26 let v karanteni
Mary Mallon se je tako vpisala v ameriško zgodovino kot prva asimptomatična prenašalka neke bolezni. Po aretaciji zaradi ogrožanja javnega zdravja in triletni karanteni na majhnem otoku North Brother Island pri New Yorku so jo leta 1909 izpustili pod pogojem, da nikoli več ne bo delala v kuhinji, a je Mary spremenila ime v Mary Brown in nadaljevala s svojim delom.
Ponovno so Mary izsledili leta 1915, ko je v newyorški bolnišnici okužila 25 ljudi, od katerih sta dva umrla. Oblasti so jo za 23 let, torej vse do njene smrti, poslale v karanteno. Tako oster ukrep so ji izrekli zato, ker ni spoštovala zakona, in v poduk javnosti. Vendar Mary ni bila edini primer superprenašalca.
Tony je okužil več ljudi kot Mary
Že nekaj let pozneje so poročali o hujšem superprenašalcu tifusa. Tony Labella, ki je ravno tako delal z živili, je leta 1922 povzročil dva izbruha tifusa v New Yorku.
Pripisujejo mu več kot sto okuženih in pet mrtvih.
Velika nevarnost prenapolnjenih in neprezračenih prostorov
Finska je leta 1998 poročala o superprenašalcu ošpic, ki je okužil dijake srednje šole. Nesrečnež je okužil 22 oseb, med njimi osem cepljenih dijakov in dijaka, ki je bil cepljen celo dvakrat.
Prenos se je najverjetneje zgodil pri zboru 144 dijakov v slabo prezračenem hodniku, v katerem ni bilo naravne svetlobe.
Superprenašalec je v zaprtem in neprezračenem prostoru brez sončne svetlobe z ošpicami okužil kar 22 od 144 dijakov.
Preprečimo okoliščine, ki spodbujajo hitrejše širjenje okužb
Primeri torej dokazujejo, da lahko neprevidnost močno okrepi neželena (pogosto tudi nezavedna) dejanja superprenašalcev.
Ta se lahko preprečijo z že poznanimi previdnostnimi ukrepi, med katerimi so najpomembnejši tudi najpreprostejši: dosledna higiena rok, hrane ter kašlja in kihanja ter tudi zagotavljanje ustrezne razdalje brez nepotrebnega zbiranja ljudi predvsem v neustrezno prezračenih zaprtih prostorih.
11