Ponedeljek, 27. 1. 2020, 6.00
4 leta, 9 mesecev
Otok na Jadranu spada med najbolj grozljive kraje na Zemlji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,59
5
Pretekli konec tedna je bil na Siol.net velike pozornosti bralcev deležen prispevek o odročnem srhljivem gorskem mestu v Rusiji. Našli smo še deset razmeroma malo znanih krajev, ki upravičeno spadajo med najbolj strašljive kraje na svetu. Med njimi so otok blizu Slovenije, reka, ki teče postrani, pravi geto sredi Evrope, mesto, ki dobesedno stoji na ognju, in velikanski labirint.
Otok Poveglia, Italija
Od Portoroža manj kot sto kilometrov oddaljeni otok Poveglia leži v beneški laguni. Zadnji prebivalci otoka, ki sicer sameva že več kot 50 let, so bili bolniki in osebje v tamkajšnji psihiatrični bolnišnici, ki je delovala od leta 1922.
Razlog, zakaj se otoka drži zlovešč sloves, je dejstvo, da so tam množična grobišča žrtev kuge. Od leta 1776 so tja z ladjami namreč zvozili na tisoče umrlih ljudi, ki jih je pokopala evropska epidemija kuge, takrat je bila sicer že v izdihljajih. Po nekaterih neuradnih virih naj bi bilo na otoku Poveglia pokopanih celo več kot 150 tisoč "kužnih" trupel.
Sredi prejšnjega desetletja je imel velike načrte za prenovo otoka Poveglia italijanski poslovnež Luigi Brugnaro. V otok je nameraval vložiti 20 milijonov evrov in nekdanjo psihiatrično bolnišnico spremeniti v luksuzen hotel. Ko je Brugnaro nato postal župan Benetk, so njegovi načrti padli v vodo.
Smrtonosna kuga in duševne bolezni so seveda magnet za navdušence nad paranormalnimi pojavi, ki so se na otok, ta je morda tudi najbolj prepoznaven med vsemi v tem članku naštetimi lokacijami, večkrat odpravili lovit duhove, vampirje in podobna nadnaravna bitja. Italijanske oblasti raziskovanje otoka na lastno pest sicer strogo prepovedujejo.
Otok Poveglia je bil leta 2001 tudi predmet ene od epizod dokumentarne serije Najbolj strašljivi kraji na svetu, za "najbolj zaklet otok na svetu" pa ga je med drugim označil britanski medij The Telegraph.
Boesmangat, Južnoafriška republika
Boesmangat ali "Bušmanova luknja" na prvi pogled ni nič drugega kot majhen ribnik, a v resnici gre za eno najglobljih kraških brezen na svetu.
Portugalski potapljač Nuno Gomes se je leta 1996 v Boesmangatu potopil do globine skoraj 283 metrov in postavil tudi Guinnessov svetovni rekord za najgloblji jamski potop v zgodovini.
Do enake globine se je kasneje, 8. januarja 2005, potopil tudi avstralski potapljač David Shaw, ki je med potopom poskusil najti truplo še enega potapljača Deona Dreyerja, ki je je v Boesmangatu umrl deset let prej. Shaw je našel Dreyerja, a je med vlečenjem umrlega potapljača ostal brez moči in tudi sam utonil. Trupli obeh potapljačev sta štiri dni pozneje priplavali na površje Boesmangata.
Jamski kompleks Nutty Putty, ZDA
Jama Nutty Putty je na vzpetini v osrčju ameriške zvezne države Utah v bližini istoimenskega jezera. Jamarji so jo prvič raziskali v 60. letih prejšnjega stoletja.
Iz jame, ki kljub nizki oceni težavnosti raziskovanja slovi po vrsti zelo ozkih in nizkih predorov, je bilo treba ljudi reševati že nekajkrat, a nikoli ni bilo tako resno kot 24. novembra 2009, ko se je v jami zagozdil 26-letni študent medicine John Jones.
V jamskem kompleksu, ki sicer velja za enega najbolj klavstrofobičnih na svetu, se je leta 2009 zgodila nesreča, zaradi katere jama še danes ostaja zaprta za vse obiskovalce. 26-letni John Jones je med raziskovanjem jame z glavo naprej zdrsnil v skoraj navpičen rov in se zagozdil tako nesrečno, da mu ni moglo pomagati več kot sto reševalcev.
John, ki je vodil odpravo, je med napredovanjem po jami pomotoma zašel v enega od stranskih, še neraziskanih predorov. Ko je uvidel svojo napako, je bilo že prepozno, saj se ni več mogel premakniti ne naprej ne nazaj, prav tako ni imel prostora, da bi se lahko obrnil.
Lokacija jame Nutty Putty, ki je na prvi pogled videti kot preprosta luknja v tleh:
Ker je v rovu z glavo bingljal navzdol, se mu je kri stekala v možgane in prsni koš, na katerega je obenem pritiskala njegova roka. Reševalci so lahko slišali, da ima vedno večje težave z dihanjem.
Približno 24 ur po tem, ko se je ujel v skalnato past, je John zaradi izredno neprijetnega položaja, v katerem se je znašlo njegovo telo, prvič omedlel. To se je nato zgodilo še nekajkrat, po 28 urah pa se ni več prebudil in najbližji reševalci so ga kmalu zatem razglasili za mrtvega.
Polje tihih ljudi, Finska
"Tihi ljudje" je v izvirniku umetniška instalacija, ki jo je leta 1988 na polju v bližini mesta Suomussalmi postavil finski umetnik Reijo Kela. Od takrat se skupini "tihih ljudi", ki so pravzaprav oblečena lesena strašila s pričeskami iz slame, vsako leto pridruži kakšen nov član. Ob finski magistralki 5 jih danes stoji več sto.
The Strid, Velika Britanija
V osrčju Anglije teče reka Wharfe, ki je večino svojih 104 kilometrov dolžine čisto navadna reka. Le v bližini posesti Bolton Abbey, ki leži okrog 30 kilometrov severno od britanske metropole Leeds, Wharfe za nekaj sto metrov preneha biti reka in postane pošast, ki jo okoliški prebivalci poznajo po imenu Strid. Nihče, ki je šel plavat ali padel vanjo, po navedbah lokalnih virov ni preživel.
The Strid ali Bolton Strid je odsek reke Wharfe, ki je na prvi pogled videti kot čisto navaden in miren gozdni potok. Z izjemo nekaj manjših brzic reka tam teče umirjeno in počasi, široka pa je toliko, da bi jo lahko prestopili z enim malce daljšim korakom.
Na dejstvo, da The Strid, pa čeprav je videti tako, ni navaden gozdni potok, kažejo številne opozorilne table, ki sprehajalce svarijo, naj se reki v tem delu ne približajo preveč. Padec vanjo bi bil najverjetneje usoden.
Razlog za postavljanje opozorilnih tabel je dejstvo, da The Strid ni navaden potok, temveč je še vedno reka Wharfe, ki pa je v odseku The Strid obrnjena na bok.
Vsa ta rečna voda mora nekam iti in tudi gre: globoko pod gladino na videz mirnega potoka Strid. Tam velika količina vode iz zgornjega toka reke, ki je zdaj stisnjena v zelo ozek prostor, ustvarja izredno močne tokove, ki v živo skalo dolbejo votline in predore ter ustvarjajo previse.
Kdor bi skočil ali padel v The Strid, ne bi več prišel na površje, saj bi ga močni rečni tokovi potegnili proti dnu ali, še verjetneje, pod previse, kjer bi ga voda hkrati treščila ob skale in utopila.
Koliko življenj je voda že vzela, uradno ni znano, a tamkajšnji prebivalci zagotavljajo, da še nihče, ki je šel plavat ali je padel v Strid, srečanja z rečnimi tokovi ni preživel, žrtev pa je bilo, če sklepamo po govoricah, že več sto.
Lunik IX, Slovaška
Lunik IX ali Lunik 9 v Košicah, drugem največjem mestu na Slovaškem, je eden najbolj zloglasnih getov v Evropi. Tamkajšnje prebivalstvo je skoraj v celoti sestavljeno iz slovaških Romov, ki jih je družba države, ki si s Slovenijo deli prve štiri črke, odrinila na rob.
Soseska Lunik IX je bila zgrajena za naselitev okrog 2.500 ljudi, a jih je v začetku leta 2018 tam živelo skoraj trikrat toliko. V večjem delu naselja ni tekoče vode, elektrike ali komunalnih storitev, pod pragom revščine živijo tako rekoč vsi prebivalci, nasilje in kriminal sta vseprisotna.
Jezero Lanier, ZDA
Da je pred več kot šestdesetimi leti lahko nastalo akumulacijsko jezero Lanier, ki danes s pitno vodo oskrbuje velik del severa ameriške zvezne države Georgie, so morale oblasti ZDA izseliti nekaj mest in vasi, ki jih je nato poplavila zajezitev reke Chattahoochee.
Umik prebivalcev in poplavljanje njihovih nekdanjih domov sta potekala po tako hitrem postopku, da tamkajšnje oblasti niso imele časa za preselitev posmrtnih ostankov ljudi, ki so bili pokopani na tamkajšnjih pokopališčih.
V desetletjih po nastanku jezera so se grobovi zmehčali in potapljači, jezero Lanier je namreč priljubljeno mesto za vse vrste vodnih aktivnosti, med raziskovanjem jezerskih globin redno naletijo na dele teles ali pa celotna trupla in občasno po nesreči tudi zgrabijo zanje.
Katakombe v Odesi, Ukrajina
Verjetno najbolj znane in tudi obiskane katakombe na svetu so tiste v Parizu, še precej daljše in obenem bistveno manj raziskane pa so tiste, ki se vijejo pod ukrajinskim obmorskim mestom Odesa.
Skupna dolžina tamkajšnjih katakomb, ki so večinoma nastale zaradi rudarjenja dragocenega kamna, po nekaterih ocenah presega 2.500 kilometrov, kar pomeni, da so predori pod Odeso eden največjih, če ne kar največji labirint na svetu.
Znanih je več primerov nesrečnikov, ki so se v katakombah izgubili in umrli. Nekaj časa je po spletu krožila tudi lažna zgodba o dekletu Maši, ki naj bi se v katakombah izgubilo po zabavi, kasneje pa naj bi našli njeno grozljivo izmaličeno truplo. Naknadno se je izkazalo, da to dekle nikoli ni obstajalo.
Centralia, ZDA
Leta 1962 je v premogovniku v bližini mesta Centralia v ameriški zvezni državi Pensilvaniji iz do danes neznanega razloga začela goreti žila premoga. Ker v mestu ni bilo več varno živeti, se je velika večina prebivalcev izselila. Po zadnjih ocenah se je njihovo število z več kot 1.500 zmanjšalo na 11, kar je podatek za leto 2019.
Večina hiš v mestu je bila zravnanih s tlemi, stoji le še peščica poslopij, ki pa so skoraj vsa zapuščena. Zaradi vročine, ki prihaja iz podzemlja, se tla napenjajo in pokajo, nekatere ceste niso več prevozne. Marsikje iz zemlje uhaja dim. Strokovnjaki ocenjujejo, da bi lahko pod Centralio gorelo vsaj še 200 let.
Consonno, Italija
Consonno, ki leži v hribih severno od Milana, bi moral biti italijanski Las Vegas. V 60. letih prejšnjega stoletja je vse parcele v tem nekdanjem srednjeveškem mestu kupil italijanski poslovnež Mario Bagno, jih zravnal s tlemi in začel graditi velikanski kompleks igralnic, nakupovalnih središč, restavracij, parkov in karnevalskih površin.
Ko je šla gradnja večine poslopij že proti koncu, je zemeljski plaz uničil glavno cesto, ki vodi v Consonno. Ker bi sanacija trajala predolgo, je Bagno projekt opustil. Na hribu nad dolino, ki vodi do slovitega italijanskega Comskega jezera, je tako ostalo napol dokončano zabaviščno mesto duhov.
Danes je Consonno mogoče obiskati, a italijanske oblasti odsvetujejo vstopanje v zgradbe, saj so že zelo dotrajane.
Preberite tudi:
5