Tina Gorenjak po premaganem raku: Večkrat si rečem, da sem carica #intervju

Kdo je Tina Gorenjak?

Igralka Tina Gorenjak je od lanskega leta tudi pisateljica. Foto: Gaja Hanuna Enainpetdesetletna slovenska gledališka in filmska igralka, pevka in voditeljica. Poleg igranja v gledališčih in filmih je nastopila v več televizijskih serijah, leta 2017 pa vodila tudi Emo. Svoje prvo dramsko besedilo Muca maca ali Brez ljubezni mi živeti ni je napisala leta 2001. Marsikdo jo pozna prav po istoimenski pesmi Muca Maca, ki se je uvrstila na več slovenskih glasbenih lestvic.

Lansko leto je izdala svojo prvo knjigo, roman z naslovom Najti ljubezen, v katerem opisuje svoje prigode v večletnem iskanju ljubezni. Leto 2023 je bilo zanjo težko, saj je v mesecu februarju že drugič zbolela za rakom in ga uspešno premagala. 

Z njo smo se pogovarjali o težki bitki z rakom, aktualnih predstavah, prvi knjigi, odnosu s hčerko Nino Barbaro in odnosu s partnerjem. 

Ujela sem vas v precej pestrem obdobju. Poleg zaključevanja predstave Čudež sta v mesecu marcu s Tanjo Kocman na turneji komedije Na zdravje. Od kod navdih za komedijo?

Res je, predstavo Čudež počasi zaključujemo. Uspešno smo jo igrali kar dve leti. S Tanjo pa imava le še nekaj ponovitev komedije Na zdravje v marcu, potem pa šele jeseni, zato naju le ulovite na kateri od predstav.

Naključje je, da je predstava Na zdravje nastala v letu, ko sem se spopadla z največjim zdravstvenim izzivom doslej. Tanji sem idejo za komedijo predstavila že pred tremi leti. Pravi, da je še noben moški ni snubil tako, kot sem jo jaz. Imava srečno in dobro zvezo (smeh, op. p.). Vzklik "Na zdravje" me spominja na več različnih stvari. Prva je nazdravljanje z alkoholom, saj Slovenci res radi nazdravljamo in za to izkoristimo vsako priložnost. Zelo smo veseli, kadar imamo razlog za nazdravljanje, včasih mogoče še malo preveč. Je pa vzklik vezan tudi na zdravje kot tako. Predstavo sva razdelili na duševno in fizično zdravje ter zdravje v odnosih. Obrnili sva jo na humoren način in se dotaknili tudi tem, kot so smrt, pogrebi in bolezen. Ne govorim pa veliko o svoji bolezni, saj predstava ni nastala s tem namenom. Ljudje pravijo, kako fascinantno je, da sva z drugačnega zornega kota pogledali na toliko perečih tem. S predstave gredo ne le nasmejani, ampak tudi polni življenjske volje.

Odzivi na predstavo so torej odlični.

Zelo. Zdi se mi, da je posebnost predstave prav v tem, da ni le komedija, ampak daje tudi življenjski navdih.

Kje vaju lahko v tem mesecu še ujamemo?

V Kulturnem centru Semič (22. marca), Domu kulture Braslovče (23. marca), KGB Maribor (28. marca) in Kulturnem domu Sv. Duh pri Škofji Loki (29. marca).

Z 51-letno igralko smo se med drugim pogovarjali tudi o odnosu s partnerjem.  Foto: Gaja Hanuna

Kot ste že omenili, v predstavi ne govorite o bolezni, ki vam je lani februarja življenje čez noč obrnila na glavo. Že drugič ste premagali raka. Kako ste sprejeli drugo diagnozo v primerjavi s prvo?

Pravzaprav je bilo smešno. Sprva sem mislila, da gre za isti tip raka, kot sem ga imela pred desetimi leti. Vedeti moramo, da beseda rak zajema ogromno različnih bolezni. Ko sem izvedela za diagnozo, sem bila sicer šokirana, bilo mi je grozno, ampak hkrati sem si mislila, da saj to že znam. Rekla sem si, da je bilo prvo prebolevanje pred leti samo generalka, zdaj pa bo premiera. Ko sva z onkologinjo Nino Čas Sikošek, ki jo mimogrede obožujem, izvedeli za diagnozo, sva si rekli, da to "že znava" in pač gremo še enkrat. A ni bilo tako enostavno. Po eni strani je sicer sreča, da se je izkazalo, da ne gre za ponovitev prve bolezni. To pomeni, da je bilo zdravljenje pravilno in uspešno. A žal se je izkazalo, da je bil tip raka tokrat veliko agresivnejši, nagnjen k metastaziranju (značilnost rakavih novotvorb, op. p.) in hitro rastoč. Po prvi reakciji, ko sem mislila, da bom z boleznijo opravila mimogrede, je nato nastala velika panika. Če sem čisto iskrena, je bilo grozno. Onkologinjo sem prosila za dva dni časa za razmislek, saj mi je povedala, da se tokrat kemoterapiji ne bom mogla izogniti, da bo brutalno in da je v primerjavi s prvo boleznijo zdaj treba takoj reagirati.

Pri prvi diagnozi sem lahko dalj časa raziskovala možnosti in alternativne načine, ki so potem pripomogli k odličnemu zdravljenju. Tudi pri drugi diagnozi sem naredila enako, a vedela sem, da če se tega ne lotim resno in brez sodelovanja z uradno medicino, ne bom več tako dolgo poskakovala po svetu (smeh, op. p.).

Pri kemoterapiji, pri kateri telo zelo trpi, ne moremo takoj vedeti, ali bo učinkovita. Neizmerno sem srečna in hvaležna, da je v mojem primeru delovala takoj in da se je telo nanjo odzvalo odlično. Na koncu sem imela manj kemoterapij, kot je bilo sprva načrtovano, zato sem bila res srečna. Zaradi tega je bila lažja tudi rehabilitacija.

Tina Gorenjak ob kipu izjemne Alme Karlin, ki je po prvi svetovni vojni sama prepotovala svet. Foto: Gaja Hanuna

Bolezen ste nekaj časa skrivali, po uspešnem zdravljenju pa se le odločili, da jo delite z javnostjo. Zakaj takšna odločitev?

O tem sem se pogovarjala z Rebeko Dremelj, ki je svojo bolezen hitro po diagnozi delila z javnostjo. Ugotovili sva, da sva povsem drugačen tip osebe. Sama sem pri zelo osebnih zadevah bolj zaprta. Kot se včasih pošalim, pravim, da sem kot mačka, ki se zavleče nekam na samo, ko se ne počuti dobro. Ne gre za to, da bi želela kaj skrivati, ampak vso energijo sem potrebovala za zdravljenje. Nekaterim pomaga in jim daje energijo, da svoje težave delijo z drugimi, ampak jaz nisem takšna. Smisel deljenja vidim predvsem v zgodbah, ki se končajo dobro, saj s tem daješ spodbudo drugim. Pomembno se mi zdi recimo to, da se ljudje zavedajo, da rak že dolgo ni več smrtna obsodba in da je mogoče pri vseh vrstah raka narediti vsaj nekaj.

Razlog za to, da sem zgodbo sploh delila z javnostjo, pa je pravzaprav eden. Lansko leto sem bila ambasadorka zdravja s poudarkom na ozaveščanju o bolezni raka. En teden po tem, ko sem postala ambasadorka, sem na dojkah začutila izboklino. V tistem trenutku sem si mislila, da se življenje šali z mano. Onkologinji sem predlagala, da naziv zavrnem. Ta mi je dejala, da sem pravzaprav idealna oseba za to, saj tako optimističnih bolnikov, kot sem jaz, ne sreča pogosto.

Vedela sem, da bom zgodbo delila z javnostjo, ko se bom počutila bolje. V času zdravljenja imaš namreč zelo malo energije in to sem hranila zase. Hkrati sem v tistem času izdala knjigo Najti ljubezen in nisem želela, da bi kdorkoli mislil, da bolezen izkoriščam za promocijo. Vem, da večina ljudi ni takšnih, ampak energije res nisem želela porabljati za to. Želela sem, da knjiga izide čista, neomadeževana in brez kakršnekoli druge publicitete. V času promocije sem energijo stiskala iz petnih žil. Res sem bila izmučena. Predstavitve in promocije smo prilagajali glede na zadnje dneve pred kemoterapijo, ko imaš največ energije in se počutiš najbolje. Tako je bilo pol leta in bilo je res naporno.

S tem, ko ste delili svojo zgodbo, so se verjetno na vas obrnili številni ljudje, ki se jim dogaja kaj podobnega. Kako pogosto se to dogaja?

To se dogaja predvsem na predstavitvah knjig in po predstavah. Do mene pristopijo predvsem ženske in mi povedo, da imajo podobno zgodbo. Drug drugemu dajemo spodbudo in vse je lažje. O bolezni mi ni težko govoriti, sploh če to nekomu drugemu daje pogum in smisel.

"Ko se pojavi neka težava, se poskušam čim prej umiriti in ne delati panike. Vedno premislim, kaj vse je mogoče narediti." Foto: Gaja Hanuna

Kot ste že povedali, izguba las za vas ni bila težka.

Res je. Počasi moram nehati nositi lasuljo, saj imam zdaj že res ljubke lase (smeh, op. p.). Ampak najti moram neki stil. Morda ni videti, ampak pri urejanju sem zelo "leva". Recimo ne kupujem rada oblačil in se urejam. Najti oblačila, ki grejo k novi kratki pričeski, bo zame velik izziv, za katerega še nisem našla volje. Ampak jo bom. To je edini razlog, zakaj še nosim lasuljo. Ni me sram. Res pa je, da te po ozdravitvi le še pogled na kratke lase spomni, kaj vse si prestal. In to lahko nekatere zelo potre. Tudi meni ni najlažje na trenutke, a si potem rečem: "Carica si, da si vse to zmogla."

Kot prvi v Sloveniji ste preizkusili metodo ledene kape, s katero se prepreči izguba las. Kako je videti zdravljenje?

Z metodo zamrznejo površinski del lasišča, da kemoterapija ne prodre tako globoko, in preprečijo popolno izgubo las. Tako zelo neprijetno, kot se sliši, to zdravljenje ni, seveda pa ni ravno užitek. Večkrat sem se pošalila, da mi bo vsaj zamrznilo možgane, da ne bom več toliko razmišljala (smeh, op. p.). Pri mojem tipu kemoterapije, ki je bil zelo agresiven, je bilo že vnaprej predvideno, da se bo obdržalo do 30 odstotkov las.

Metodo sem preizkusila povsem naključno, me je pa zanimala, želela sem poskusiti in vztrajati. Moja kemoterapija je trajala več kot tri ure, z metodo ledene kape pa včasih celo štiri ure in pol. Ampak če vidiš cilj, je vsaka stvar lažja.

Za ljudi, ki imajo lažjo obliko kemoterapije, pa je ledena kapa idealna. Obdržijo lahko celo 70 odstotkov las. Zdaj je metoda na voljo vsem pacientom.

Kaj vam je bilo v času zdravljenja najtežje?

Predvsem izguba energije, saj sem navajena, da je imam ogromno. To me še vedno muči. Kot sva že govorili, zdaj zaključujem zdravljenje. Samo še enkrat moram dobiti biološka zdravila, po katerih si nekaj dni precej utrujen. Še vedno se nisem navadila, da v enem dnevu ne morem narediti toliko stvari, kot sem jih lahko naredila prej. To me včasih potre.

O tem zdaj odkrito govorim prvič. Ko me ljudje vidijo, si mislijo, kako polna energije in optimistična sem. Ampak ni čisto tako. Zelo se trudim, da dvignem sama sebe. Naši možgani so včasih kot hrčki, ki ves čas nekaj meljejo. Ko mi je težko, se ustavim in rečem: "Nehaj." Vedno se vprašam, ali je res tako grozno, saj pogosto ugotoviš, da ni. Včasih pa ugotoviš, da tudi je (smeh, op. p.). Takrat pomislim na lepe stvari v življenju. Zame je to moja hči, s katero sva zelo povezani in se imava res radi. Pomislim nanjo in na njeno srečo. Pomislim na starša, ki me imata rada in sta zdrava. Pomislim tudi na partnerja in prijatelje. Vsak lahko najde vsaj nekaj pozitivnega v svojem življenju. Če ne drugega, to, da si živ.

Je pa bolezen fizično zelo naporna. Ne gre samo za lase. Počrnijo ali odpadajo tudi nohti. Zelo boleče so tudi žile. Meni so žile na rokah pravzaprav odmrle. Imela sem občutek, da imam namesto žil žice in da rok ne morem iztegniti. Bilo je grozno. Takrat se vprašaš, ali bo to kdaj izginilo. In je (smeh, op. p.).

V času zdravljenja ji je bilo najtežje, da ni imela toliko energije, kot je je navajena imeti. Foto: Gaja Hanuna

Kako pa je bolezen sprejela vaša hči Nina Barbara, ki v Beogradu študira medicino?

Nina o tem veliko ve, saj bo zdaj zaključila peti letnik medicine. Mogoče jo je tolažila tudi izkušnja od prvič, ko je videla, da se ne dam. Tudi zdaj mi je rekla, da verjame vame. Tokrat sva se sicer pogovarjali malo manj kot po prvi diagnozi, saj študira v tujini. Na srečo sta pomagala moja starša, s katerima smo zelo povezani. Moja mami in hči sta bili ves čas v stiku, tako da mi ni bilo treba skrbeti, ali je katera od njiju zaskrbljena. Poskrbeli smo drug za drugega. Včasih so lahko svojci bolj prizadeti kot tisti, ki zboli.

Kako pogosto se s hčerko vidita glede na to, da živi v tujini?

Letos sva se v živo videli manj kot ponavadi. Se pa je z vso tehnologijo in videoklici zelo lahko videti in slišati. Vsako leto greva tudi skupaj na dopust. Letos poleti greva sami za skoraj 14 dni v Anglijo, česar se že zelo veselim. To tradicijo imava že od takrat, ko je bila Nina majhna. Najbolj mi je všeč to, da sama vpraša, kam bova šli letos, saj je nočem siliti. Ko greva, nadoknadiva vse za nazaj.

Kako sta vas bolezni, ki ste ju uspešno premagali, spremenili kot žensko?

Spremenila me je predvsem prva bolezen. Takrat sem pridobila največ modrosti. Predvsem to, da je življenje samo eno, tukaj in zdaj. Spoznala sem, kaj je v življenju najpomembnejše. Mislim, da so to odnosi z družino in prijatelji. Meni prijatelji pomenijo ogromno. Za knjigo Najti ljubezen, ki je napisana po resničnih dogodkih, pravim, da je oda ljubezni, prijateljstvu in upanju. Iz nje veje, kako pomembni so zame prijatelji. V življenju pustiš pečat, ko veš, da si nekomu polepšal življenje, da se lahko ljudje obrnejo nate, da si neko upanje, nekaj svetlega in lepega. Svoje poslanstvo vidim kot ustvarjalka in umetnica, kar uresničujem skozi predstave ali knjige. Znam biti zelo življenjska, imam empatijo do ljudi. Izkušnja, kot je bolezen, ti poveča razumevanje do ljudi v stiski.

Pri drugi bolezni pa sem se začela zavedati, kako pomembno je v življenju ravnotežje. Lepo je, da daješ, hkrati pa je treba vedeti, kje je meja, in se ustaviti, si vzeti čas zase in se pocrkljati.

V romanu z naslovom Najti ljubezen opisuje svoje prigode v večletnem iskanju ljubezni. To je zdaj našla. Foto: Gaja Hanuna

V romanu Najti ljubezen pišete o svojih prigodah v iskanju ljubezni. Kot ste že omenili, ste ljubezen zdaj našli, in dejali, da je svetlobna leta boljša od preteklih. Kaj je drugače?

Prvič se počutim, da me ima partner rad resnično takšno, kot sem. Res je, da se poznava že zelo dolgo. Zelo dolgo sploh nisem vedela, da me je osvajal (smeh, op. p.). Dolgo časa je potreboval, da je pokazal svoj pravi obraz, ampak ne v slabem smislu. Nisem vedela, da je tako super, da me ima res rad in da si resnično želi biti z mano.

Skupaj sva bila že pred drugo boleznijo. Ko sem izvedela za diagnozo, sem mu povedala, da ne bo lahko. Rekla sem: "Če misliš, da ne boš zmogel, in si tega ne želiš, ne bom jezna, če se posloviva." V času zdravljenja se namreč ne morem spraševati, kako je on, ali hoče biti z mano, ali sem mu odveč. Takrat me je samo pogledal in rekel, kaj govorim. V celem letu zdravljenja enkrat samkrat nisem dobila občutka, da mi ne bi stal ob strani. Prej si nisem upala trditi, da je to prava ljubezen. Zdaj si. Mislim, da bi bila krivična, če ne bi na glas povedala, kako super je (smeh, op. p.).

Partnerja še niste predstavili širši javnosti. Zakaj takšna odločitev?

Ne in ga tudi ne bom (smeh, op. p.). Ne vidim potrebe, da bi ga predstavila javnosti. To izpostavljanje mi nikoli ni bilo všeč. Zgodilo se je le enkrat, ko sem bila z režiserjem Mitjo Okornom, saj sva bila oba medijsko izpostavljena. Tega nisva mogla skrivati. Res je, da je bil on bolj odprt do tovrstnega medijskega pojavljanja, jaz si tega nisem želela. Ampak to se je zgodilo samo enkrat, drugih partnerjev nisem izpostavila.

Nisem ljubiteljica medijskega izpostavljanja. Sploh če partner ni iz tega sveta. Hkrati se mi zdi smešno, kako nekateri ljudje radi govorijo o svoji ljubezni, ko ta cveti. Ko gre nekaj narobe, se pa zgražajo, zakaj novinarji pišejo o njih.

S hčerko Nino Barbaro se že tradicionalno vsako leto odpravita na dopust. Letos poleti gresta na potovanje po Angliji. Foto: Gaja Hanuna

Napovedali ste, da je v nastajanju že druga knjiga, ki bo nadaljevanje romana Najti ljubezen in bo prav tako napisana po resničnih dogodkih. Kako daleč ste s pisanjem?

Nisem daleč (smeh, op. p.). Želela bi si jo končati vsaj do poletja, saj me ljudje ves čas sprašujejo, kdaj bo nadaljevanje in kaj se zgodi z glavno junakinjo Gabrielo, ki sem pravzaprav jaz. Prva knjiga se zaključi na način, da se glavna junakinja ne počuti dobro, ampak ne ve, zakaj. To sem napisala, preden sem izvedela za diagnozo. In namignila sem, da je partnerska zveza na vidiku. In potem se je oboje res zgodilo. Če bi si to izmislila, bi bilo prav osladno. Slogan za novo knjigo je: "Ko je našla ljubezen, jo je pričakala bolezen" (smeh, op. p.). Kot španska nadaljevanka, ki kliče po nadaljevanju. Potrudila se bom, da jo končam do poletja.

V nadaljevanju knjige bom torej spregovorila o bolezni, a upam, da na čim zabavnejši in spodbudnejši način.

Ali bi si želeli, da knjigi dobita svojo serijo ali film?

Seveda bi si. Zelo bi si želela. Spraševali so me že, zakaj sama ne napišem scenarija. Ampak napisati dober scenarij ni kar mimogrede.

Ali bi v glavni vlogi nastopili vi? Koga bi še povabili k sodelovanju?

Odvisno, kako hitro bi se to zgodilo, da ne bom že prestara (smeh, op. p.). Glede igralcev pa še nisem razmišljala. Enega od glavnih likov v knjigi je navdihnil moj dobri prijatelj Ranko Babić, tako da on bi lahko igral samega sebe. A brez skrbi, hitro bi našla celotno zasedbo igralcev. Samo producenta še potrebujemo in akcija (smeh, op. p.).

Kot pravi, ji o bolezni ni težko govoriti, sploh če to nekomu drugemu daje pogum in smisel. Foto: Gaja Hanuna

Preberite tudi:

Trendi "Ko sem odprla oči, sem zdravnika vprašala, kakšne so moje možnosti. Rekel je 40-60 odstotkov."

Trendi Ženska rock skupina, ki podira tabuje #video

Trendi "Terapevt je gozd, jaz samo odpiram vrata vanj"