"Ko sem odprla oči, sem zdravnika vprašala, kakšne so moje možnosti. Rekel je 40-60 odstotkov."

Verjetno bi se marsikdo, ki je prebral knjigo Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset, strinjal, da te teh 270 strani popelje na čustveni vrtiljak. Tisti, ki ste odraščali v Jugoslaviji, se skupaj z avtorico nostalgično vračate v 80. in 90. leta prejšnjega stoletja, ko je bilo vse drugače, bolj preprosto, morda lepše. Tisti, rojeni kasneje, pa si skozi avtoričino slikovito in duhovito pripovedovanje v glavi slikamo tisti čas. Z Bronjo Žakelj se v knjigi vrnemo na Vojkovo ulico v Ljubljani, kjer je odraščala skupaj z mlajšim bratom Rokom, mamo, očetom in babico Dado. Tam se je vse začelo. 

Tam ji je, ko je bila stara 14 let, za rakom umrla mama. V stene tistega stanovanja sta se zažrla otroška žalost in strah. A nikakor ne moremo reči, da je Bronja Žakelj ženska, ki bi jo v življenju strah omejeval. S pogumom in skoraj nadčloveško močjo se spopada s preizkušnjami, ki ji prekrižajo pot. Pri 20 je še sama zbolela za rakom, zahrbtna bolezen se je vrnila leta 2018, a je obakrat izšla kot zmagovalka. Kot da življenje preizkuša, koliko človek lahko še prenese, je pri 23 letih izgubila mlajšega brata Roka. Zanj so bile usodne gore. Potem je odšla še babica Dada, na katero je bila močno navezana. Vse to avtorica popiše v avtobiografskem romanu, ki je nastajal skoraj desetletje.  Foto: Mediaspeed

Slovenci smo ga ob izidu vzeli za svojega, prodanih je bilo več kot 21 tisoč izvodov, roman pa je najbolje prodajana Beletrinina knjiga vseh časov. Kmalu bomo življenjsko zgodbo Bronje Žakelj lahko gledali na velikih platnih. Z avtorico smo se pogovarjali o prihajajočem filmu, izgubah, žalovanju, bolezni in ljubezni. Do življenja. 

Vašo knjigo sem prebrala kmalu po izidu in spomnim se, kako sem se med branjem zjokala. Kdaj ste vi nazadnje jokali in zakaj?

Nazadnje sem jokala, mislim tako, zares jokala, po operaciji adenokarcinoma na izvodilu trebušne slinavke. Ležala sem na intenzivni, jokala pa nisem zaradi še enega raka, ampak ker me je tako zelo bolelo. Taka diagnoza namreč narekuje zelo obsežno operacijo, gre za rekonstrukcijo prebavne poti, saj so mi odstranili glavo trebušne slinavke, žolčnik, žolčevode, dvanajstnik, 22 bezgavk … Dobivala sem sicer močne protibolečinske terapije, ampak mene je res strašno bolelo. Ko sem se dvignila, ko sem poskušala narediti kak korak, sem izgubljala zavest, potem sem začela bruhati še blato, več kot teden dni nisem smela popiti niti kaplje vode. To so bili res težki težki dnevi, k sreči pa sem imela ob sebi ljudi, ki so razumeli tudi moj jok in ki so mi pustili jokati. Težko je namreč, če ti bolečine nekdo ne pusti, če se moraš delati pogumnega in močnega, samo da tisti na drugi strani lahko zdrži.

Vašo življenjsko zgodbo bomo kmalu lahko gledali na velikih platnih. Po knjigi Belo se pere na devetdeset bo posnet film. Ste si kdaj predstavljali, da se bo to zgodilo in kako se ob tem počutite?

Ne, seveda si vsega tega nisem predstavljala. Kako le? Ko sem pisala svoje, lahko rečem, besedilo, si nisem zamišljala, da bo to besedilo enkrat prava knjiga, kaj šele da bo iz njega nastal film, tako da se mi vse skupaj zdi kar malo, kaj malo, zelo nadrealno. Ampak zdaj, ko se pripravljamo na snemanje, pa že prej, pri pisanju scenarija, se je, tako kot pri knjigi, med menoj in filmom vzpostavila neka distanca. Pomembno mi je samo to, kaj lahko ob vlogi, ki jo pri ekranizaciji imam, filmu in ekipi dam, da bo naš končni izdelek čim boljši. Čim lepši.

Bronja Žakelj je za svoj literarni prvenec Belo se pere na devetdeset prejela Delovo knjižno nagrado kresnik. Foto: Bojan Puhek

Znano je, da bo film režiral Marko Naberšnik, vašega očeta bo zaigral Jurij Zrnec. Tudi sami ste vpeti v ustvarjanje filma. Kako potekajo priprave in kdaj bo padla prva klapa?

Priprave potekajo s polno paro, vsak dan bolj intenzivno, saj se bo snemanje začelo že maja. Največ dela ima seveda filmska ekipa, izbirajo se lokacije, potekajo že prva pomerjanja za kostum in preizkusi za masko. Potem ko sem z Markom napisala scenarij, sem svoje največje delo sicer opravila, a sem kljub temu še vedno aktivno udeležena tudi v pripravah na snemanje. Ekipi pomagam z nasveti, skupaj brskamo po mojih osebnih fotografijah, saj želijo biti posamezni sektorji čim bliže resničnemu dogajanju, poustvariti je treba tudi zgodovinsko obdobje osemdesetih, devetdesetih let. Poleg tega pomagam z nasveti pri rekonstrukciji procesa zdravljenja moje takratne diagnoze, saj sta se tako kemoterapija kot obsevanje od leta 1989 do danes zelo spremenila. Pri tem nam pomagajo tudi strokovnjaki s področja medicine. Zelo se me je dotaknilo, da sta bila pripravljena sodelovati tudi zdravnik, ki me je takrat obseval, in medicinska sestra, ki mi je dajala kemoterapije. Našli smo se tudi z Rokovimi soplezalci, ki zbirajo opremo … Lepe, ganljive zgodbe, se pletejo.

Velikokrat se zgodi, da je knjiga veliko boljša kot film in so bralci potem razočarani. Vas je kaj strah, da ne boste dosegli visokih pričakovanj, ki ste jih postavili s knjigo?

To je bil gotovo eden prvih pomislekov, ko mi je Marko predlagal, da bi po knjigi posneli film. Veliko sva se pogovarjala tudi o tem in ugotovila sem, da knjiga je, kakršna je, zaradi filma ne bo boljša, slabša pa tudi ne. Skratka, film ji ne more škodovati. Najslabše, kar se lahko zgodi, je, da se reče, da je knjiga pač boljša. No, skozi te pogovore in razmisleke sem se pri sebi pomirila, k temu pa je pripomoglo tudi dejstvo, da zaupam tako Marku kot celotni ekipi – ne samo da bodo svoje delo dobro izpeljali, ampak da bodo z vsebino ravnali spoštljivo.

Morda se zdi, da je odločitev za ekranizacijo literarnega dela povsem samoumevna, da je jasno, da boš rekel ja, ko ti nekdo ponudi to možnost, saj gre za redek privilegij. A pri meni je bilo v nekem smislu vendarle drugače, saj ne gre za fikcijo, gre za avtobiografijo, ki prinaša svoje odgovornosti, predvsem odgovornosti do moje družine. Sva pa scenarij, kot rečeno, pisala skupaj z Markom, tako da sem vpeta v zgodbo, ki jo prinaša film, pa tudi v veliko procesov produkcije, kar mi omogoča, da prispevam svoj del k temu, da bi bil razkorak med filmom in romanom v nevralgičnih točkah čim manjši. Je pa jasno, da razlike bodo in tudi morajo biti. Vsak medij prinaša svoje pluse in minuse; film ima skozi sliko, glasbo, skozi vse, kar ga sestavlja, lepoto, ki je besedam težko dosegljiva, tako da se bo pa mogoče na koncu reklo obratno – da je film boljši kot knjiga. 

"Ko sem zbolela, sem imela ob sebi ljudi, s katerimi se mi ni bilo treba pretvarjati, ki so me poslušali in slišali, razumeli tudi moje zdrse, odklone, strahove. In to se mi je zdelo dovolj, da sem zdržala." Foto: STA , Zakaj ste se odločili, da svoje življenjske preizkušnje popišete, in koliko časa je minilo od tega, ko se je pojavila ideja, do trenutka, ko ste sedli za mizo in začeli pisati?

Razlog, zakaj avtobiografija, je pravzaprav zelo praktičen. Moja zgodba in zgodba moje družine sta se mi zdeli dovolj zanimivi, da sem si želela o njiju pripovedovati. Poleg tega pa nisem hotela, da bi se pozabilo na čase, ko smo bili še vsi skupaj, ko je bilo vse še dobro in prav. K ustvarjanju pa me je vlekla tudi velika ljubezen do pisanja, saj sem po študiju novinarstva delala na drugih področjih – v marketingu in bančništvu. Pogrešala sem iskanje pravih stavkov, pravega zvena besed, lotiti sem se hotela daljšega besedila, kjer bi se morala ukvarjati s strukturo, kjer bi se zapletala v iskanje rešitev. Je pa potem minilo kar nekaj časa, kar nekaj let, da sem se pisanja končno lotila. Vedno je težko začeti, takrat, ko sta bila otroka še majhna, pa je bilo sesti za računalnik še zlasti težko. Raje sem bila z njima, kot pa da bi se zapirala v delovno sobo. Ko pišem, potrebujem vsaj nekaj ur miru v kosu. To sem dobila, ko sta otroka zrasla.

Večkrat ste povedali, da ste pisali dolgo. Je bilo pisanje za vas terapevtsko?

Ja, saj mi je kar malo nerodno. Od začetka pa do konca je minilo kakšnih osem let. Res pa je, da so bila vmes tudi leta, ko nisem napisala niti črke, leta pred ločitvijo, recimo, takrat sem zamrznila in od sebe nisem mogla spraviti ničesar. So pa ta leta romanu prinesla tudi nekaj dobrega. Ko sem po dolgem času prebrala besedilo, sem veliko stvari sicer črtala, a, kar je še pomembneje, videla sem, da nekateri deli niti niso tako slabi. Na njih sem potem naprej gradila roman. Sicer pa pisanje zame ni bilo ne vem kako terapevtsko, če ne štejem tega, da sem se ob pisanju počutila res dobro, včasih celo srečno. Gre namreč za proces, ko se osrediniš, ko vso svojo moč in vso svojo pozornost usmeriš le v eno stvar – to se mi je zdelo še najbolj zdravilno, v teh občutkih sem iskala tudi svoje tolažbe.

Priložnost za pravo refleksijo in za ponovne razmisleke o nekaterih ključnih trenutkih iz svojega življenja pa se je ponudila, ko je bila knjiga že izdana, ko se je že brala, ko smo se o njej pogovarjali na literarnih večerih, intervjujih, ko sem dobivala odzive bralcev in bralk. Takrat je bila v resnici tudi prvič presežena tišina, ki je sledila mamini smrti, šele takrat sem lahko ponovno razmislila o nekaterih stvareh iz preteklosti, nanje pogledala z drugačnimi očmi. Pravzaprav čudno, da se to ni zgodilo s pisanjem, a mislim, da sem takrat stvari premlevala bolj pri sebi, odprlo pa se je, ko so se te iste stvari podelile, ko so jih bralci in bralke sprejeli, ko se je začel dialog. 

Pri 14 letih ste zaradi raka izgubili mamo, pri 20 ste za rakom na bezgavkah zboleli sami. Tri leta kasneje se je vaš brat Rok smrtno ponesrečil v gorah, poslovili ste se tudi od babice Dade, na katero ste bili zelo navezani. Z vsemi izgubami ste se bolj ali manj soočali sami. Oče se je po mamini smrti zaprl sam vase, nikoli niste poiskali strokovne pomoči. Kako ste zmogli?

V življenju je ponavadi več poti, več možnosti, več izbir. Ko pa se zgodijo stvari, kot so smrt, resna, ogrožujoča bolezen, takrat se življenje skrči na ekstreme, na samo dve točki, dve izbiri. Črno ali belo. Si ali nisi. Ostaneš ali greš. Vmes ni ničesar. Tu ni neke težke filozofije. Sicer pa, ko je umrla mami, sploh nisem vedela, da pomoč obstaja, o tem se ni govorilo, vsaj spomnim se ne, čeprav bi pomoč potrebovali vsi. Kasneje, ob vsem, kar je sledilo, pa sem sama o teh vprašanjih že toliko razmišljala in jih tudi razmislila, da potrebe po pomoči nisem čutila.

Ko sem zbolela, sem imela ob sebi ljudi, s katerimi se mi ni bilo treba pretvarjati, ki so me poslušali in slišali, razumeli tudi moje zdrse, odklone, strahove in to se mi je zdelo dovolj, da sem zdržala. Ko je umrl Rok, je bila smrt v meni že udomačena in takrat sem že vedela, da lahko žalujem na svoj način, takrat mi je bilo že vseeno, kaj bodo rekli drugi. Za žalovanje sem si vzela čas in v enem letu so se najbolj ostri robovi obrusili, najhujša bolečina pa popustila. Tudi pri Dadi sem naredila po svoje, držala sem jo v naročju do zadnjega diha in, tako kot je ona čuvala mene, na koncu jaz čuvala njo. Sem se pa zgubila pred ločitvijo, takrat me je povozilo in takrat sem poiskala psihoterapevtsko pomoč, ki mi je zelo olajšala proces odhajanja, to težko pot ločevanja.

"V življenju je ponavadi vedno več poti, več možnosti, več izbir. Ko pa se zgodijo stvari, kot so smrt, resna, ogrožujoča bolezen, takrat se življenje skrči na ekstreme, na samo dve točki, dve izbiri. Črno ali belo. Si ali nisi. Ostaneš ali greš. Vmes ni ničesar." Foto: Bojan Puhek

Ste takrat ali pa kdaj kasneje čutili zamero do očeta, da sta bila z bratom v žalovanju tako osamljena, ali ste vedeli, da sam v tistem trenutku ni zmogel drugače?

Ko gledam nazaj, seveda, danes je lahko biti pameten za vse, kar se je in kar se ni zgodilo pred štiridesetimi leti. Jasno, da bi mamino smrt morali odžalovati drugače, saj so izmikanje, zanikanje, poskus pozabe in tišina najslabše možne poti, ki žalovanje zelo zapletejo. A izpeljali smo ga, kot smo najbolje znali. Razlogov za to je več. Po eni strani sta se tako oče kot Dada gotovo bala, da bi nama z  Rokom bilo še huje, če bomo o mami govorili, po drugi strani gre za odsev časa, za odsev družbe in nenazadnje tudi za družinske in karakterne vzorce. Vem, da se je vse zgodilo z najboljšimi nameni in tudi oče je naredil, kar je pač znal, kar je zmogel. Tu ni prostora za zamere. Sicer pa – tudi na osnovni šoli, kamor je hodil Rok, takrat je bil star šele enajst, niso naredili nič, prav tako ne v gimnaziji, kamor sem se vpisala tisto jesen. Pravzaprav ne vem, mislim, da nihče od profesorjev niti vedel ni, da mi je dva meseca pred tem umrla mami. A kot rečeno, časi so bili drugačni, danes se, upam, take stvari ne dogajajo več.

O smrti govorite na glas, pa tudi o tem, kako pomembno je, da si človek dopusti žalovati, da je treba žalost izživeti. Ste sami izživeli vso žalost?

Ja, veliko govorim o tem, ker vem, kako pomemben in nujen del smrti je žalovanje, kako pomemben je ta proces, ki bi ga danes mnogi radi kar preskočili. Danes živimo v svetu, ki goji t. i. idealiziran mit o sreči. In v taki družbi je vse, kar ne ustreza temu vzorcu, treba skriti, pregnati, odmisliti. In v taki družbi bolezen, smrt in tudi žalost nimajo kaj iskati. Živimo v družbi, ki vse zahteva takoj – takojšnje zadovoljitve, potešitve, tolažbe, rešitve. A pri žalovanju to ne gre, pri žalovanju takoj ne obstaja. Pri žalovanju ni bližnjic. Če se vrnem na vaše vprašanje – pri žalovanju v resnici tudi konca ni. Bolečina se obrusi, se omili, bledi skozi leta, se zlije s tabo, navadiš se živeti z njo, a zares ne izgine nikoli. Ker ne žaluješ samo za tistim, kar je šlo, žaluješ tudi za tistim, česar nikoli ne bo. Izguba se skozi čas pojavlja v različnih oblikah, prihaja v ciklih in tudi če je vmes že štirideset let in več, še vedno včasih vate prihaja kot odmev. 

Belo se pere na devetdeset so zadnje besede vaše mame. Kaj bi vi danes rekli njej?

Belo se pere na devetdeset, mami, bi ji rekla.

Meni ta stavek pomeni veliko več kot gospodinjski napotek, ki mi ga je v skrbi, da bomo čisti, oče Rok in jaz, rekla v tistem vročičnem polsnu dva dneva pred svojim odhodom. Takrat, tisti petek, se tega nisem zavedala, danes pa dobro vem – ko se umažeš, ko te življenje umaže, zafleka in zapaca, se madeži s tebe lahko sčistijo le na visokih temperaturah in le z najvišjimi obrati.

"Pri žalovanju ni bližnjic. Pri žalovanju v resnici tudi konca ni. Bolečina se obrusi, se omili, bledi skozi leta, se zlije s tabo, navadiš se živeti z njo, a zares ne izgine nikoli."
Po njeni smrti ste imeli nočne more o pokojni materi. Se vam to še dogaja? 

Moraste sanje sem imela leta, še desetletje po smrti mame. V njih sem tekla za njo, le redko se je obrnila, še redkeje ustavila. Ni me prepoznala, imela je druge otroke, drugega moža. Kričala sem za njo in se ves čas trudila, da ne bi naredila česa narobe, da je ne bi spet izgubila, da ne bi spet odšla. Ko mi je otroška psihologinja dr. Marja Strojin, s katero sem delala intervju za onkološko revijo, razložila, da je to, kar sanjam, povsem normalno, da je normalno, da po eni strani krivim mamo za njeno smrt, po drugi pa sebe, se je zgodilo neverjetno – morastih sanj nisem imela nikoli več. To je bilo prvič, da je nekdo dal legitimnost mojim čustvom, jim dal pravico, da so, kakršna pač so. Res fascinantno, kako fini mehanizmi obstajajo v nas in kako osupljivo deluje naša podzavest. 

O mami danes sanjam res redko. Ko sem nazadnje sanjala o njej, so šle sanje nekako takole: gledali sva izložbo s čevlji, pokazala sem ji svoje nove gojzarje, usnjene z rdečimi vezalkami. Bile so ji všeč in rekla je, da si jih bo mogoče kupila tudi sama. Bila sem srečna.

V kakšno žensko so vas oblikovale vse te težke preizkušnje in kako so spremenile vaš pogled na življenje?

Nikoli nimam čisto pravega odgovora na to, ker stvari niso enoznačne. A nekaj je gotovo – ne maram floskul, kot sta Kar te ne ubije, te okrepi ali pa Vsaka stvar je za nekaj dobra. Zaradi takih reči sem si vso gimnazijo razbijala glavo in iskala dobro v smrti mame. Mislim, da gre tu predvsem za tolažbo tistih, ki so v stiski, in za nemoč tistih, ki take tolažbe izrekajo. Gre za prazne puhlice, ki jih stresamo iz rokava, ko nam zmanjka besed. Vsaj kar zadeva mene, ne bi ravno rekla, da me je okrepilo tisto, kar me ni ubilo. Prej nasprotno. Take izkušnje te poškodujejo, naplastijo se nate in te spreminjajo. Tudi občutek krhkosti je tu in ranljivosti in samosti. Brazgotine ostajajo. Brazgotine so cena za ljubezen. Veliko ljubezen.

Po drugi strani pa gre kljub vsemu, če pogledam globoko vase, tudi za nekakšen občutek notranje moči. Občutek, da bom že, da bom že nekako. Vem, da ko pride nevzdržno, to nevzdržno lahko tudi zdržim. In zdržim lahko tudi negotovost, kar ni vedno najbolj enostavno. A to ni tisto dobro, o čemer sem govorila na začetku. Raje bi bila drugačna, raje bi bila manj močna, če uporabim ta izraz, ki mi sicer ni prav nič všeč, raje bi bila šibkejša in ob sebi še vedno imela ljudi, ki sem jih imela rada, in za seboj ne toliko težkih diagnoz.

Bolezen se vam je leta 2018 spet ponovila. Kako ste se ponovno soočili s tem, kaj vam je šlo po glavi, ko ste izvedeli za diagnozo?

Ja, ta je bila res huda. Imela pa sem kar veliko srečo; ko sem šla na operacijo, je kazalo, da je tumor na izvodilu trebušne slinavke benigen, tak je bil izvid biopsije, a ko so me odprli, so videli, da je tumor maligen. Mislim, da je operacija namesto dveh ur trajala osem ur, za diagnozo sem izvedela v prebujevalnici, ko še niti nisem dobro odprla oči. Takrat sem slišala besedo adenokarcinom in sem si še napol v snu rekla: Dobro, isto kot mami. A brez kakršnegakoli strahu, brez panike. Ko sem oči potem zares odprla, sem nad seboj zagledala svojega operaterja, dr. Trotovška, in ga vprašala, kakšne so moje možnosti. Rekel mi je 40-60 odstotkov in jaz sem bila s tem zelo zadovoljna, sploh se nisem obremenjevala. Vpliv narkoze in kasneje težkih protibolečinskih terapij je očitno dobro opravil svoje, zamaskiral se je tisti prvi udarec, tako da, čeprav se sliši morda čudno, s to diagnozo nisem imela nobenih velikih problemov.

Tudi kasneje, ko sem prišla k sebi in mi je bilo jasno vse, sem tako kot pri raku na bezgavkah svojo diagnozo hitro sprejela, se z njo sprijaznila, jo udomačila. Postala je moja in tistega, kar je tvoje, se ponavadi manj bojiš. Največji je strah pred tistim, kar ti je tuje, česar ne poznaš. Sicer pa – v bolnišnici, pa tudi kasneje doma, sploh nisem imela časa razmišljati o tem novem raku, saj sem bila, kot rečeno, fizično tako na psu, da sem se ukvarjala samo s tem, kako zdržati iz minute v minuto in kako se postaviti v vertikalo, da tisto, kar bi moralo iti navzdol, ne bi šlo navzgor.

"Raje bi bila drugačna, raje bi bila manj močna, če uporabim ta izraz, ki mi sicer ni prav nič všeč, raje bi bila šibkejša in ob sebi še vedno imela ljudi, ki sem jih imela rada, in za seboj ne toliko težkih diagnoz." Foto: Bojan Puhek

Kako ste bolezen doživljali drugič, kot mati dveh otrok, in kako je to vplivalo nanju?

V bistvu so se uresničili moji najgloblji strahovi – da bi se zgodba ponovila, da bi tudi moja otroka ostala brez mame. Druga diagnoza je prišla, ko je bila Katjuša stara ravno 14, Matija pa 15. A ko se je to zgodilo, so se v meni očitno spet vklopili neki preživitveni mehanizmi, vse sem izpeljala, kot bi vozila po tirnicah, kot bi bila na avtopilotu, skorajda pomislila nisem, da ovinkov ne bi zvozila.

Domače sem prosila, da bi jima rada sama povedala, kako je z menoj. Najslabše se mi je zdelo, da bi se otroka ujela v neke polresnice in zamolčanosti. Ker se diagnoze nisem bala, mislim, upam, da se je nista bala niti otroka. Rak pri nas ni tabu, o tem govorimo, vesta, da sem se pozdravila že prej, in zato mislim, da sta verjela, da se bom tudi tokrat. Je pa bilo tudi hudo … Spomnim se trenutka, ko sem bila najbolj na tleh, ko sem bruhala praktično brez premora, kar naprej in je na obisk prišla Katjuša. Spomnim se njenih oči, ko me je zagledala, potem je šla proč od mene, se obrnila v okno in njen hrbet se je zatresel. Takrat me je stisnilo. Tudi ko so mi sporočili, da ima Matija, ki je šel zaradi plavanja na pregled krvi, povišan nivo stresnih hormonov, me je stisnilo. Bil je stres, velik stres za vse nas, a mislim, da se je nanašal predvsem na trenutno stanje, ne pa na strah, da bi lahko šlo kaj zares narobe, da se vse skupaj ne bi dobro končalo. Potem pa, ko je minilo najhujše, sem gledala samo naprej – kako se bom čim prej spravila k sebi, da bom lahko šla s Katjušo po obleko za valeto, da bom lahko z Matijo na tekmah v plavanju, da bom izid svoje knjige jeseni dočakala na nogah.

Marsikomu ste v navdih, kako lahko človek preživi toliko težkega, se vedno znova pobere in gre dalje. Od kod črpate to moč?

Rada imam življenje, strašno ga imam rada. Morda v tem.

Sicer pa, ko si na robu, deluješ po nekih osnovnih instinktih, tukaj ni priročnikov, nasveti ne pomagajo, glava in telo delata po svoje. Tu priplava na površje vse, kar si, in vse, kar nisi, in to je čas, ko iz rokava vlečeš in na mizo polagaš vse ase, ki si jih nabral v življenju, izkoristiš vse jokerje. In tudi tu se po mojem mnenju skriva del moči – v dobrih kartah mojega otroštva, v času brezpogojne ljubezni, varnosti in elementarne sreče. Štirinajst let je bilo takšnih. Ne veliko, a morda vendarle dovolj, da sem glavo lahko obdržala nad vodo tudi ko je življenje pokazalo svoje zobe.

Kaj počnete danes, še pišete?

Kar zadeva ustvarjanje, se trenutno ukvarjam s filmom, tako da ob službi in družini nimam ne časa ne kapacitete, da bi pisala. Lepo bi bilo, ja, če bi zraven iz rokava stresla še kak nov roman. A tako izjemna pa nisem (smeh, op. p.). 

Trendi Za roman Belo se pere na devetdeset je kresnika prejela Bronja Žakelj

Trendi Kot najstnica je zaradi raka izgubila mamo, nato je za njim dvakrat zbolela sama #intervju

Trendi NAGRADNI NATEČAJ: Pošljite svojo zgodbo